Zoran Mušič je slikal predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau. Foto: Iz zbirke Moderne galerije
Zoran Mušič je slikal predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau. Foto: Iz zbirke Moderne galerije

Postavitev v Moderni galeriji bodo drevi odprli v sklopu stalne razstave umetnosti 20. stoletja, spremljajo pa jo odlomki iz pričevanj preživelih iz nacističnih taborišč in tistih, ki so jih osvobajali. Razstava je posvečena Erichu Fischerju, pričevanje o njegovem življenju v Auschwitzu pa prav tako spremlja razstavljena Mušičeva dela, piše na spletni strani galerije.

23 Mušičevih risb so v Italiji odkrili v arhivih Vsedržavnega združenja partizanov Italije, eno pa v Deželnem inštitutu za zgodovino odporništva Furlanija - Julijska krajina. Risbe so bile leta 2018 prvič razstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, ki jih je tudi prevzel v hrambo.

Zoran Mušič se je rodil leta 1909 v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti v letu 2005 je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan. Foto: Ferdinand Neumüller, Celovec
Zoran Mušič se je rodil leta 1909 v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti v letu 2005 je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan. Foto: Ferdinand Neumüller, Celovec

"Kdor hoče živeti, mora upati."
Izhodišče podnaslova razstave, torej Obsojeni na upanje, je zmota režiserja Clauda Lanzmanna, režiserja znamenitega filma Shoah iz leta 1985. Ta je namreč v nekem francoskem intervjuju navedel besede Filipa Müllerja (1922‒2013), ki je bil v Auschwitzu kot pripadnik specialne enote zadolžen tudi za sežiganje trupel iz plinskih celic v krematorijih.

Lanzmann se v intervjuju, v katerem se sprašuje, kako je bilo taborišča sploh mogoče preživeti, sklicuje na stavek, ki naj bi ga v filmu Shoah izrekel Müller: "Kdor hoče živeti, je obsojen na upanje." Iskra upanja tako dobi dokaj mračen obrat: biti obsojen na upanje. A kot piše na spletni strani Moderne galerije, se je izkazalo, da si je Lanzmann Müllerjev stavek napačno zapomnil. Müller je v filmu namreč izrekel nekaj preprostejšega: "Kdor hoče živeti, mora upati."

Razstava Zoran Mušič: Obsojeni na upanje - Risbe iz Dachaua, ki jo v Moderni galeriji odpirajo drevi ob 19. uri, bo na ogled do 3. maja.