Prva stran pisma Paula Gauguina iz leta 1889. Foto: Taschen

To pismo francoskega slikarja Paula Gauguina je sicer bilo znano že od prej, vendar njegovi nesočutni komentarji do pred kratkim niso bili zares deležni pozornosti. Pismo je napisal januarja 1889, torej takoj po hipnem odhodu iz Arlesa, kjer ga je van Gogh gostil v t. i. rumeni hiši.

Mesec dni strahu pred tragedijo
Zapisal je, da je "nameraval preživeti eno leto na jugu [Francije], kjer bo delal s prijateljem slikarjem; vendar je žal ta prijatelj povsem ponorel in mesec dni sem moral prestajati strah pred usodno in tragično nesrečo".

Čeprav svojega težavnega umetniškega kompanjona ne navaja poimensko, je jasno, da ima pri tem v mislih van Gogha. Vendar pa iz besedila ni mogoče sklepati, ali se je Gaugin bal, da bi bil njegov prijatelj ali on sam žrtev "usodne" nesreče. Poznejši komentarji pa le kažejo na to, da se je videl kot morebitno žrtev.

Pismo, ki ga je Gaugin torej napisal ob vrnitvi v Pariz, razkriva, da se je odrešil odgovornosti za tragedijo, ki se je zgodila 23. decembra 1888. Tisti večer sta se umetnika v Arlesu močno sprla, Gauguin je odvihral iz rumene hiše, leta pozneje pa je trdil, da je van Gogh tekel za njim, se z njim agresivno soočil in ob tem v rokah držal razprto britev. Vendar kot piše The Art Newspaper, je bilo to Gauguinovo poznejše pričevanje nemara tudi olepšano.

Vincent van Gogh (1853–1890) na Avtoportretu s prevezanim ušesom. Foto: Wikipedia

Uhelj v roke mladenke iz bordela
Gauguin je takoj po soočenju z van Goghom pobegnil proti središču mesta, ta pa se je v zelo slabem duševnem stanju vrnil domov in si odrezal večino levega uhlja. Nato se je podal v bližnji bordel, kjer je sveže odrezani kos telesa predal mladenki z imenom Gabrielle Berlatier.

Kot omenjeno, naslovnik pisma ni imenovan, začne se z zgolj "Cher Monsieur", torej "Spoštovani gospod". Na podlagi prejšnjih raziskav francoskega strokovnjaka Victorja Merlhesa je bilo pismo skoraj zagotovo poslano Albertu Daupratu (1857–1921), bogatemu sociologu, ki je kupil dve Gauguinovi keramični skulpturi. Dauprat je bil tudi dober prijatelj Charlesa Lavala, ki je Gauguina spremljal na potovanju v Panamo in na Martinique leta 1887.

Paul Gauguin (1848–1903). Foto: Wikipedia

"Kamen bo propadel in beseda preživela."
Ko Gauguin v pismu sklene komentiranje van Gogha, preide na pritoževanje nad "nevednostjo amaterjev v zadevah umetnosti", vendar sklene, da bo dobra umetnost kljub nevednim zbiralcem na koncu preživela. Nato zapiše še, da bo "kamen propadel in beseda preživela". V sožalnem zapisu po van Goghovi smrti 29. julija 1890 se je spomnil, da je to nekaj, kar je "Vincent pogosto dejal".

Sicer zmeraj zelo samozavesten Gauguin se je z van Goghom strinjal glede tega. V pismu iz januarja 1889 je francoski slikar tako rekoč razglasil: "Mirno se premikam od nesreče do nesreče in tako do konca, vendar vem tudi, da se kamen okruši, moje delo pa se ne bo."

Dotično Gauguinovo pismo je dvakrat prodal berlinski dražitelj Stargardt, in sicer prvič marca 1999 in drugič aprila 2008. Prvič pa je bilo na ogled javnosti lansko poletje v knjižnici in muzeju Morgan v New Yorku. Zdaj je v lasti brazilskega zbiralca rokopisov Pedra Corrêe do Laga, pri kölnski založbi Taschen pa je pravkar izšlo v izdaji The Magic of Handwriting.