Ambientalna instalacija, ki jo sestavljajo najdene in reciklirane čipke, pleksiskulptura, zvok in svetloba, reflektira umetničino dojemanje sveta in človeštva, ki se je znašlo na križišču prehoda v čas po epidemiji.

Črno-bele vijuge idrijske čipke, ki oblikujejo pleksiskulpturo Zemljana, ponazarjajo prepletenost čustev v vsakem posamezniku in povezanost  posameznikov v širšo družbo, v celoto, kjer je vsak posamezen del odvisen od celote in je celota odvisna od posameznih delov. Foto: Razstava Eve Petrič
Črno-bele vijuge idrijske čipke, ki oblikujejo pleksiskulpturo Zemljana, ponazarjajo prepletenost čustev v vsakem posamezniku in povezanost posameznikov v širšo družbo, v celoto, kjer je vsak posamezen del odvisen od celote in je celota odvisna od posameznih delov. Foto: Razstava Eve Petrič

Križevniška cerkev v Ljubljani. Foto: Wikimedia
Križevniška cerkev v Ljubljani. Foto: Wikimedia

Vijuge čipke
Postkoronsko sonce, ki ga sestavlja 350 podarjenih ali na bolšjih trgih po svetu najdenih in zatem recikliranih ročno narejenih čipk, in figura Zemljana na nihalu pred njim, prepletena v zavoje in zanke idrijske čipke, ponazarjata prepletenost in soodvisnost vseh in vsakogar na tem planetu.

Pomembnost dotika
"Bolj smo povezani in soodvisni, kot se tega zavedamo,"
je prepričana umetnica.

"Ko se ena nit pretrga, zavibrirajo vse druge," je poudarila.

"Figura Zemljana, ki kot nihalo visi pred postkoronskim soncem na križiščni točki prostora Križevniške cerkve, nakazuje naš sedanji položaj sredi koronavirusne krize, ko moramo izbrati pot naprej. V nihanje ga kot prošnjo, naj pokaže pravo smer, ziblje zvok Dotik, ki poudarja pomembnost dotika za ohranjanje človečnosti. Prav vrednosti dotika, ki ga v nasprotju s sliko in zvokom še ne moremo digitalizirati in virtualno prenašati na daljavo, se verjetno prav zavedamo šele zdaj, ko se nam pogosto izmika," svoj koncept opiše umetnica Eva Petrič.

O umetnici

Eva Petrič je transmedijska umetnica, ki deluje na Dunaju, v New Yorku in Ljubljani. Sprva se je uveljavila zaradi svoje kreativne uporabe fotografije, s katero je raziskovala jezik. Njena motivacija za ustvarjanje prostorov na različnih ravneh, ki jih opredeljuje vzdušje, jo vodi k uporabi transmedijskega pristopa v umetnosti.

Rezultat tega je več kot 30 velikih prostorsko specifičnih instalacij na osnovi asemblažev najdenih in recikliranih čipk, prepletenih z videom, zvokom, performansom in gibanjem, ki so bili razstavljeni na različnih, večinoma javnih prostorih po svetu. Za svoj transmedijski projekt Eden, Transplanted je leta 2017 prejela nagrado za najboljši umetniški performans na festivalu United Solo v New Yorku, lani pa je bila ob deseti obletnici tega festivala izpostavljena s priznanjem Best of Ten Years.

Leta 2016 je bila prva umetnica iz Slovenije, ki je gostovala s svojima instalacijama v znameniti gotski katedrali sv. Štefana na Dunaju, prav zdaj pa tam znova gostuje, tokrat z najnovejšim delom Kolektivna korona vrtnica.