Olje na platnu z naslovom Am Not I A Man And A Brother (Mar nisem človek in brat) je leta 2018 odkupil Mednarodni muzej suženjstva. Na sliki je upodobljen zasužnjen Afričan v okovih, ki na plantaži sladkornega trsa kleči na tleh in dviguje trpeč obraz proti nebu.

Foto: Reuters

Prvi politični logotip
Sliko je daljnega leta 1787 naročil Komite za abolicijo trgovine s sužnji. Predloga zanjo je bil medaljon lončarja (in abolicionista) Josiaha Wedgwooda, ki je silhueto klečečega moža v okovih uporabljal na medaljonih in plakatih kot prepričljiv argument v boju proti suženjstvu. To je tudi eden najzgodnejših primerov v zgodovini, ko je bil v "politični kampanji" uporabljen logotip. Podoba se je celo na gospodinjskih pripomočkih in modnih dodatkih pojavljala, vse dokler ni abolicionistično gibanje doseglo svojega cilja.

"Na sliki smo opravili že zelo obsežna restavratorska dela," je potrdila direktorica Muzeja suženjstva v Liverpoolu Laura Pye. "Ekipa se je neverjetno izkazala pri čiščenju. Mislim, da ni še nihče te slike videl v stanju, v kakršnem je ta hip." Sliko bodo v svojo stalno razstavo vključili še pred koncem leta.

Apel na belsko občinstvo
Podoba je bila naslikana tako, da bi kar najbolj glasno "nagovorila" belsko občinstvo: suženj je upodobljen kot pasivna žrtev, ki za svobodo prosi moralno pokončne (belske) abolicioniste. To potrjujejo tudi besede Benjamina Franklina, ki je Wedgwoodu nekoč položil na srce, da bo njegov dizajn "imel enak učinek kot najbolje napisan pamflet v boju za korist zatiranih ljudi". Obenem je treba omeniti, da so bile najpomembnejše osebnosti gibanja temnopolti abolicionisti, kot sta bila Olaudah Equiano in Ottobah Cugoano.

Trgovina s sužnji, v okviru katere so preprodajalci smodnik in orožje iz Evrope zamenjali za milijone afriških sužnjev in jih nato čez Atlantik poslali v Ameriko, še vedno velja za največjo deportacijo ljudi v zgodovini človeštva. Med 15. in 19. stoletjem so bili milijoni Afričanov iztrgani iz domačega okolja; mnogi med njimi so umrli v grozljivih okoliščinah. Tisti, ki so preživeli, so v nečloveških razmerah delali na plantažah sladkornega trsa, tobaka in bombaža. Velika Britanija je čezoceansko trgovino s sužnji ukinila leta 1807, čeprav je popolno abolicijo suženjstva doživela šele naslednja generacija.

Foto: Reuters