Najbolj znano Kožarićevo delo Prizemljeno Sonce, Zagreb. Foto: Antun Maračić
Najbolj znano Kožarićevo delo Prizemljeno Sonce, Zagreb. Foto: Antun Maračić

Kot družina žalujemo zaradi velike izgube, a smo hkrati skromni, ponižni in globoko očarani pred veličastnostjo njega samega, njegovega dela in lepote, ki jo je poklonil temu svetu. Počivaj nam v miru, Ivan Kožarić, je v izjavi ob novici o smrti sporočila njegova družina.

Iz kiparstva je diplomiral na zagrebški akademiji za likovno umetnost leta 1947, razstavljati je začel leta 1953, prvo samostojno razstavo pa je imel leta 1955. Velik pečat v njegovem umetniškem razvoju je pustilo njegovo prebivanje v Parizu konec 60. let prejšnjega stoletja, ko je bolje spoznal evropsko umetnost, hkrati pa tudi lasten potencial.

Po vrnitvi iz Pariza se je pridružil eni najpomembnejših umetniških skupin v nekdanji Jugoslaviji, skupini Gorgona, ki je v začetku 60. let preteklega stoletja združevala več hrvaških slikarjev, kiparjev in arhitektov ter umetnostnih zgodovinarjev in kritikov. Udeležil se je številnih pomembnih mednarodnih razstav, med drugim bienalov v Benetkah leta 1976 in v Sao Paolu leta 1979. Imel je tudi več kot 60 samostojnih razstav. Njegova dela so že pred pol stoletja uvrstili v antologije svetovne skulpture.

"Že konec 40. let prejšnjega stoletja, torej v najtežjih časih, je naredil ta preobrat smeri, v katero lahko gre kiparstvo. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je razvil svojo izjemno osebnost. Vpletel je teme, ki prej v našem kiparstvu niso bile znane," je po poročanju hrt.hr dejal umetnostni zgodovinar Zvonko Maković.

Umetnost se vedno izmika! Razstava del Ivana Kožarića.

Mnoge njegove skulpture stojijo na prostem v več hrvaških mestih, pa tudi v Franciji. Njegovo najbolj znano delo je Prizemljeno Sonce, ki je do marčevskega potresa stalo v Bogovićevi ulici v središču Zagreba, v stalno zbirko newyorškega muzeja MoMA pa je uvrščena njegova skulptura Hladilnik.

Kožarić je za svoje ustvarjanje prejel številne nagrade, med njimi hrvaško državno nagrado Vladimirja Nazorja za življenjsko delo leta 1997, ko je tudi postal član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (HAZU).

Ob izjavi sožalja je hrvaška ministrica za kulturo in medije Nina Obuljen Koržinek poudarila, da je bil Kožarić eden od največjih hrvaških umetnikov 20. stoletja, ki se je vztrajno izogibal stilskemu profiliranju in je bil res "redka ptica svobode," kot se je izrazila. "Bil je popolnoma neobremenjen z umetniškimi pravili, gibanji in formalnimi oblikami. Vsak znak sistema je doživljal kot omejevanje kreativnosti, kot grožnjo izgube vsebine, kot omejevanje smisla umetniškega dejanja," je zapisala ministrica.

Slovenski javnosti se je predstavljal večkrat, nazadnje pred štirimi leti v Mestni galeriji. Ko je leta 1957 razstavljal skupaj s slikarjem Ivom Dulčićem, so v knjigi vtisov njegove plastike med drugim izenačili za revne odseve moderne umetnosti, nevredne akademsko šolanega umetnika. Kožarićevo delo je bilo težko razumljivo, saj umetnik že vse od začetka ustvarja zunaj ustaljenih slogovnih premis, svobodno, neobvezujoče revidira svoja avtorska dejanja in jih povzema v izjavah, kot so "Umetnost je vedno nekaj drugega!", "Umetnost se vedno izmika!", "Razbijmo okvire!", "Umetnost je redka ptica", je zapisala kustosinja takratne razstave Mateja Podlesnik.