Pomemben del razstave je tudi tako imenovana referenčna soba, kjer so ustvarjalke razstave razgrnile svoj pogled v arhiv Galerije Škuc – izpostavljajo namreč material razstav, s katerimi se čutijo tako ali drugače povezane in tako razmišljajo o prostoru, v katerega stopajo z razstavo, ter lastni poziciji. Foto: Galerija Škuc/Tia Čiček
Pomemben del razstave je tudi tako imenovana referenčna soba, kjer so ustvarjalke razstave razgrnile svoj pogled v arhiv Galerije Škuc – izpostavljajo namreč material razstav, s katerimi se čutijo tako ali drugače povezane in tako razmišljajo o prostoru, v katerega stopajo z razstavo, ter lastni poziciji. Foto: Galerija Škuc/Tia Čiček
"Zapiski v beležki in podobni praktični elementi so zame del vsebine umetniškega dela," je povedala Pia Louwerens. Foto: Galerija Škuc/Tia Čiček

To je nekaj citatov, ki nas spremljajo na razstavi This situation has developed over a long time in ki hkrati morda dobro opisujejo način, na katerega razstava razmišlja o mediju razstave, načinih nastanka umetniškega dela, pa tudi samem prostoru ljubljanske galerije Škuc, kjer dela treh umetnic združuje naslov, ki bi ga lahko prevedli kot Ta situacija se je razvijala dalj časa.

Vsi uvodoma navedeni citati prihajajo iz beležnice Pie Louwerens, ki na razstavi sodeluje z Nino Goropečnik in Adrijano Gvozdenović. Nekateri izmed teh zapisov so popolnoma praktične narave, kot denimo različni roki, povezani z nastankom razstave, spet drugi se berejo bolj skrivnostno. Vsi se pomešani znajdejo v mislih umetnice in tako stopajo v njen ustvarjalni proces in umetniško delo. Kot pravi sama, v svoja dela rada spušča zunanjost, vse tisto, za kar se zdi, da ni del umetniškega dela.

"Zapiski v beležki in podobni praktični elementi so zame del vsebine umetniškega dela. Vedno skušam v umetniško delo pritegniti vse to, kar naj bi bilo zunaj njega – čustva in hotenja, povezana z njim, kako recimo upaš, da ti bo koristilo ali kako nisi imel dovolj časa zanj ali kako se je premaknil termin razstave … vse te ustvarjalne pogoje, ki naj bi bili nekaj zunaj umetnosti, skušam nagovoriti s samim umetniškim delom," je povedala Pia Louwerens.

Tudi zaradi nejasnosti, povezanih z epidemijo, razstava odraža različne mogoče okvire, potencialnosti – kaj vse bi razstava lahko bila. Foto: Galerija Škuc/Tia Čiček
Tudi zaradi nejasnosti, povezanih z epidemijo, razstava odraža različne mogoče okvire, potencialnosti – kaj vse bi razstava lahko bila. Foto: Galerija Škuc/Tia Čiček

Podoben odprt in subjektiven pristop je značilen tudi za razstavo, ki jo sicer povežemo s tradicijo tako imenovane institucionalne kritike. Po besedah kuratorke Urške Aplinc sicer z umetnicami pri tem niso iskale jasne rdeče niti, temveč predvsem skupne točke med njimi, razstava pa ima tako več mogočih okvirov razumevanja, omeni še razmislek o vlogah v kulturnem sistemu, delu in pogojih zanj ter temi mimikrije in parazitiranja. Pri tem pa se vse naštete teme seveda prepletajo – tako lahko vsaj v dveh vidikih razumemo tudi delo Nine Goropečnik, ki se je odločila, da bo v zadnji sobi galerije v času trajanja razstave pisala svojo magistrsko nalogo, kar povežemo s temo dela oz. pogojih zanj ter parazitiranja.

Adrijana Gvozdenović, 7 Axieties and This Situation (izsek fotografije dveh letakov od šestih). Foto: Galerija Škuc/Adrijana Gvozdenović
Adrijana Gvozdenović, 7 Axieties and This Situation (izsek fotografije dveh letakov od šestih). Foto: Galerija Škuc/Adrijana Gvozdenović

Vse sodelujoče umetnice se pogosto ukvarjajo s performansi in uporabljajo dogodkovni format, zdaj pa so seveda morale razmišljati o drugih možnostih. Tudi zaradi nejasnosti, povezanih z epidemijo, pa razstava odraža različne mogoče okvire, potencialnosti – kaj vse bi razstava lahko bila – naočitneje v že omenjenih zapisih Pie Louwerens. Pomemben del razstave je tudi tako imenovana referenčna soba, kjer so razgrnile svoj pogled v arhiv Galerije Škuc – izpostavljajo namreč material razstav, s katerimi se čutijo tako ali drugače povezane in tako razmišljajo o prostoru, v katerega stopajo z razstavo, ter lastni poziciji.

Na zloženkah razstave This situation has developed over a long time so upodobljene žuželke, ki so videti kot listi – ki torej prevzemajo neko drugo podobo. Prav podobo vabila pa si je prisvojila umetnica Adrijana Gvozdenović v razstavljenem delu, ki je nastalo na podlagi performansa, v katerem kot raziskovalno orodje uporablja branje iz kart, ki jih je naredila sama in prikazujejo ostanke umetniških del drugih. Ustvarjalke razstave so v izvedbi performansa skupaj z njo govorile o razstavi – razmišljale so o svojem ustvarjalnem procesu, pa tudi tesnobah, ki ga spremljajo. In če tudi končam z nekaj citati – na razstavljenih letakih, ki simulirajo razstavni letak, med drugim beremo misli, kot so: Kako same sebe pozicioniramo in zakaj počnemo to, kar počnemo? Svoje delo in lastno kamuflažo poskušamo legitimizirati preko izpostavljanja referenc iz arhiva, kot da ta ni povezan z zgodovino. A s (takšnim) referiranjem hkrati tudi razgrajujemo avtorstvo.