Mehiški predsednik Andrés Manuel López Obrador je ob vesti o umetnikovi smrti Toleda opisal kot "velikega branitelja narave, običajev in tradicij našega ljudstva". Foto: Reuters
Dražbena hiša Christies je še lani eno od Toledovih del, Tortuga poniendo huevos (Želva leže jajca) iz leta 1975, prodala za več kot milijon dolarjev. Foto: Christie's

Toledove stvaritve so prežete s šamanističnimi živalskimi motivi: okostnjaki, opice in najrazličnejše žuželke v zemeljskih barvnih tonih so bile odraz umetnikove povezanosti z naravo. Obenem je njegov slog pomenil odklon od prevladujoče struje muralistov, ki so celo prvo polovico 20. stoletja upodabljali predvsem družbene konflikte in politične tematike.

Umetnik, katerega zaščitni znak so bili tudi skuštrani lasje in usnjeni sandali (huaraches), je bil ognjevit borec za kulturo svoje domovine, mehiške zvezne države Oaxaca, zibelke staroselskega ljudstva Zapotekov.

V svoje slike je pogosto vključil amate, predkolumbovski papir, narejen iz drevesnega lubja, in druge elemente oaxaške dediščine. Čeprav je dosegel mednarodno slavo, je ostal zvest ciljem, za katere se je bojeval. "Če govoriš staroselski jezik in pripadaš skupnosti, je ta skupnost upravičena do spoštovanja – ne pa, da ti dajejo vedeti, da si zaradi temnejše polti manjvreden," je izjavil v intervjuju o mehiških problematikah za Reuters.

V Oaxaco, v kateri je živel do smrti, je Toledo prispel pri 12 letih; obiskoval je isto šolo kot pred njim prvi mehiški predsednik staroselskega rodu, Benito Juarez. Pozneje se je prepisal na umetniško šolo in že v šestdesetih začel razstavljati v Parizu, kjer ga je pod svoje krilo vzel mehiški modernist Rufino Tamayo, še en umetnik zapoteškega rodu.

Stanovski kolega Guillermo Olguin se Toleda spominja kot "morda najbolj nadarjenega, radodarnega in mističnega mehiškega umetnika cele generacije". "Oči sveta je usmeril proti majhnemu mestu, kakršno je Oaxaca, in iz njega naredil epicenter umetnosti in odpora."

Dražbena hiša Christie's je še lani eno od Toledovih del, Tortuga poniendo huevos (Želva leže jajca) iz leta 1975, prodala za več kot milijon dolarjev.

Na fotografiji iz leta 2014 je ujet trenutek projekta, v okviru katerega je Toledo s pomočjo otrok spuščal papirnate zmaje s fotografijami 43 izginulih študentov iz Iguale. Foto: Reuters
Opica je bila eden od Toledovih eksponatov na mednarodnem sejmu umetnosti ArteBA 2016 v Buenos Airesu. Foto: EPA

Donkihotski boj proti McDonaldsu
V zrelih letih je Toledo vso svojo energijo posvetil izboljšavam v Oaxaci: ustanovil je inštitut za grafično umetnost in pomagal pri postavljanju zbirke Muzeja sodobne umetnosti. Z energijo in idealizmom je navdihoval mlajše generacije; skupaj so Oaxaco spremenili v pomemben kraj na svetovnem umetniškem zemljevidu.

Bojeval se je proti gradnji hotelov, avtocest in celo proti odprtju McDonaldsa na glavnem trgu sredi Oaxace. Pomagal je preprečiti načrte, da bi postavili žičnico na Monte Alban, eno najbolj fascinantnih arheoloških najdišč v regiji.

Leta 2005 je bil Francisco Toledo prejemnik nagrade right livelihood, ki slovi kot "švedska alternativna Nobelova nagrada". Namenili so mu jo, ker "je sebe in svojo umetnost posvetil varovanju in bogatenju dediščine, okolja in skupnosti svoje rodne Oaxace".

"Moji starši so migranti; prej izhajam iz mesta kot z dežele, a od nekdaj sem vedel, kaj podeželje pomeni," je pred leti povedal v intervjuju za španski El Pais. "Od tam izvira, kar slikam, čeprav sam ne izviram iz primitivnega sveta."