Mahanje jadrnicam, metanje žog v zrak, da bi se poravnale v določeno geometrično obliko, prekrivanje obrazov ljudi na fotografijah z barvitimi pikami, obsesivno pisanje stavka o tem, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. John Baldessari, umetnik, ki ga povezujejo tako s konceptualizmom kot s popkulturo, je igrivo izzival ustaljene načine gledanja na umetnost, podobe in jezik.
Med njegovimi bolj znanimi deli je, denimo, I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. V začetku letošnjega leta je John Baldessari, vsesplošno priznani umetnik, prejemnik številnih nagrad, med njimi zlatega leva za življenjsko delo na beneškem bienalu leta 2009, preminil, star 88 let.
Humor je tisti, ki ga številni pisci poudarjajo kot Baldessarijevo značilnost, kar je skoraj nenavadno za konceptualno umetnost, v katero ga umeščajo. Njegovo delo je bilo označeno kot razigrano lakonično; Baldessari duhovito združuje oddaljeno, ustvarja nove miselne povezave in nam ponudi drugačno perspektivo, drugačen pogled na umetnost, podobe in svet. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in apropriiranih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija, in zakonitostih filmske reprezentacije.
Baldessarija so resni konceptualni umetniki, kot je bil Joseph Kosuth, prav zaradi igrivosti in humorja, povezovali s pop-artom. Popularna kultura je sicer v njegovem delu res bila navzoča, predvsem v naslanjanju na film. Nanj se Baldessari naslanja tako posredno kot neposredno. Uporabljal in kolažiral je podobe iz filmov, tudi sicer pa je o sopostavljanju podob razmišljal kot o montaži. Podobe je pogosto združeval tako, da je zapletel njihov pomen in nas zmedel – podobno, kot to velja za nadrealistični kolaž, je tudi njemu blizu trk dveh različnih svetov.
Njegovo neposredno nanašanje na film, torej apropriiranje filmskih prizorov pa lahko razumemo kot sklicevanje na naše kolektivno nezavedno, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija. Kot je dejal umetnik Lawrence Weiner – Baldessari razume, da Američani na vsako neznano situacijo gledajo v odnosu do filmov, ki so jih videli. Baldessarijeva dela v navezavi na filmsko je v besedilu za katalog This not That (To in ne tisto) dobro analiziral Igor Zabel. S tem, ko so posnetki izvzeti iz filma, pravi, so izgubili svoj kontekst in svojo razlago. Pa vendar poudarjeno napeljujejo na dejanje, čustvo, gibanje.
Pri filmski naraciji gre za sistem znakov in "ko ti znaki izgubijo svoj naravni kontekst, postanejo prazni znaki: in zato se zapolnijo s skrivnostnostjo. V njih lahko razbiramo napetost, vemo, da se je nekaj pravkar zgodilo in da se nekaj tudi bo – ne vemo pa, kaj je to. Posnetek iz filma je skratka ureditev močno evokativnih znakov brez kakšne določne reference. Tako niso le nekaj prisotnega in danega, marveč bistveno vključujejo odsotno, skrito, nepovedano. Ta paradoksni dualizem prisotnega in odsotnega spodbode našo domišljijo."
Več pa v oddaji Likovni odmevi, v kateri so svoj pogled na Johna Baldessarija delili Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, Tadej Pogačar, umetnik in vodja Centra in Galerije P74, in umetnik Dejan Habicht.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje