Razstava predstavlja konec projekta o tekstilno duhovnem popotovanju žensk različnih starosti, narodnosti, verskih izpovedi in življenjskih okoliščin. Pod okriljem oblikovalsko-umetniške skupine Oloop in društva Up je nastajal osem mesecev.

Kontrast običajni vezenini
"Na začetku smo ustvarile krog zaupanja – izhodišče za povezovanje in ustvarjanje, znotraj katerega smo odprle vprašanja in poslušale individualne pripovedi. Iz nastalih zapisov smo izluščile ključne besede, ki so postale gradniki za likovno interpretacijo vzorcev, zgrajenih iz drobnih črt, našega vezilskega notnega zapisa. Kot kontrast običajni vezenini, ki se prilega roki in telesu, smo naše pripovedi zapisale v prostorsko doživetje, na veliko vezilsko tekstilno steno, ki se dotika tal," je mogoče prebrati na spletni strani SEM-a.

Vezena tekstilna stena je na ogled v muzeju, nastajala pa je v Hiši sreče na Jesenicah in v Azilnem domu v Ljubljani. Predstavljen pa je tudi kratki film Mihe Možine Ženske, ki vezejo pripoved.

Tri slovenske oblikovalke tekstila
Pod znamko Oloop so jeseni 2003 moči združile tri slovenske oblikovalke tekstila - Tjaša Bavcon, Katja Burger in Jasmina Ferček - z vizijo uporabiti tekstilno oblikovanje kot orodje za doseganje družbenih sprememb.

Nevladna organizacija 15 let pozneje s številnimi projekti, kopico mednarodnih razstav in nagradami dokazuje, da so tovrstne spremembe prek dela rok mogoče. Eden njihovih najpomembnejših projektov Razkrite roke traja že sedmo leto. Namenjen je kulturni in socialni integraciji migrantk iz nekdanjih jugoslovanskih republik.

Razstava Ženske, ki vezejo pripoved spada v sklop osebnih razstav SEM-a, ki dopolnjujejo stalno razstavo Jaz, mi in drugi: Podobe mojega sveta.