Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Deli Televizija MMC Radio

Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Bojana Rugelj
Foto: Pexel

Anksiozne motnje sodijo med najpogostejše duševne motnje, s katerimi se po svetu spopada okoli 300 milijonov ljudi. O anksioznih motnjah govorimo, ko nas obvladuje nerazumna tesnoba, ki ni odsev resnične nevarnosti ali pa je pretirana glede na okoliščine.

Pretirana tesnoba kot čustveni odziv na neko iracionalno nevarnost je škodljiva ovira, ki nas sicer ne bo ubila, nam bo pa zelo poslabšala kakovost življenje, trdi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Zaradi nje ne moremo pokazati, kdo v resnici smo in kaj zmoremo.

Raziskava, objavljena leta 2011, ki zajema vse članice EU-ja ter Švico, Norveško in Islandijo, razkriva, da ima duševne motnje 38,2 odstotka prebivalcev tega območja, kar je približno 164,8 milijona ljudi. Najpogostejše so anksiozne motnje (14 %), nespečnost (7 %), depresija (6,9 %), somatoformne motnje (6,3 %) ter odvisnost od alkohola in drog (4%). Na svetu je okoli 300 milijonov ljudi, ki imajo eno od oblik anksioznih motenj, pa ugotavlja Svetovna zdravstvena organizacija.

Vendar tesnoba, kot rimski bog Janus, razkriva tudi svoj drugi obraz. V svoji biološki razsežnosti je normalno čustveno stanje, ki nastane kot odziv na neko realno nevarnost in je namenjeno našemu preživetju v nepredvidljivem okolju. Govorimo o zdravi tesnobi, ki nas napolni z energijo za reševanje življenjskih preizkušenj.

Čeprav v stroki ni jasne razmejitve med tesnobo in strahom, se tesnoba običajno povezuje s predvidevanjem, da se bomo znašli v nekih za nas ogrožujočih okoliščinah, za katere ocenjujemo, da jih ne bomo zmogli obvladati. Strah je medtem vezan na tu in zdaj, na nek dražljaj, ki mu na podlagi izkušenj pripisujemo ogrožujoč pomen, v intervjuju pojasnjuje psihiater in psihoterapevt Miran Možina.

Kdaj tesnoba iz varovalnega čustva preraste v anksiozno motnjo? Ko se začnemo okoliščinam, ki jih občutimo kot nevarne in ki v nas sprožajo anksioznost, izogibati, opozarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Bolezenska tesnoba se namreč hrani ravno z napačnimi vedenjskimi strategijami, kot sta izogibanje in umikanje.

Tudi Janja Jeanette Bizjak, naša sogovornica, ki je v najstniških letih razvila hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje, se je skušala neznosni tesnobi izogniti tako, da je začela opuščati dejavnosti in se izogibati dogodkom. A "pobeg" ji ni uspel. Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim, pravijo.

Foto: Pixabay

Pretirani tesnobi se torej ne moremo umakniti, lahko pa pridobimo nadzor nad njo z izpostavljanjem okoliščinam, ki jo sprožajo, da amigdali, ki je del sistema za prepoznavanje ogroženosti, dopovemo, da je nekaj sicer zelo neprijetno, ni pa nevarno, pravi psihiatrinja Dernovšek.

Tudi klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević, zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, v intervjuju poudarja, da se otrok z izpostavljanjem nauči, da so nekatere situacije manj nevarne, kot jih dojema, predvsem pa to, da lahko težave razreši sam.

Izpostavljanje je ena od najpomembnejših tehnik vedenjsko-kognitivne terapije, ki je prva psihoterapevtska izbira pri zdravljenju anksioznih motenj. Med drugim uči, da človek z anksiozno motnjo ne sme dovoliti, da ga tesnobnost ustavi pri uresničevanju življenjskih ciljev, v intervjuju pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec.

Vzroki za razvoj anksiozne motnje so zapleteni in še vedno niso v celoti znanstveno pojasnjeni. Po splošno sprejeti razlagi gre za preplet bioloških in okoljskih dejavnikov. Različne oblike anksioznih motenj ‒ generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, fobije in obsesivno-kompulzivna motnja ‒ sodijo med lažje duševne motnje, ki so ozdravljive in pri katerih lahko uspešno preprečimo ponovitve, zatrjuje psihiatrinja Dernovšek.

Vendar pa tesnoba ni zgolj biološki in psihološki fenomen, temveč ima tudi družbeno razsežnost. Glede na njeno socialno univerzalnost, nevezanost na čas in prostor, na kulturne in družbenoekonomske predpostavke si lahko zastavimo vprašanje, kakšna bi bila družba, v kateri ljudje ne bi občutili tesnobe.

Jasna, 34 let
Priplazila se je tiho in mi prinesla nemir, napetost v prsih, razbijanje srca, suha usta in mehka kolena. Na sestanku, na ulici, doma. Kjer koli. Skušala sem jo potlačiti. Se pretvarjati, da je ni. Se izogniti vsemu, kar bi jo lahko sprožilo. In vse pogosteje ostajala doma med štirimi stenami. A ni pomagalo. Tesnoba mi je ugrabila življenje.

Filozofinja in sociologinja Renata Salecl v svojem delu O tesnobi odgovarja: "Nevarna." Medtem ko kapitalistična ideologija tesnobo dojema zgolj kot zavoro človekove produktivnosti in osebne sreče, ki jo moramo čim prej odstraniti, pozabljamo, da gre za temeljno človeško stanje, skozi katero se postavljamo v odnose s svetom in drugimi, pojasnjuje.

Ko iščemo odgovore na temeljna vprašanja naše eksistence, nas pri tem neizogibno spremlja tesnoba, trdi ameriški psihiater in psihoterapevt Irvin D. Yalom. Občutek varnosti je iluzija, s katero želimo potlačiti tesnobo pri spopadanju z neizogibnostjo smrti, a tudi strahom pred življenjem, pri soočanju s svobodo, a tudi odgovornostjo za svoje izbire, pri srečanju z osamljenostjo, a tudi bližino drugega, in pri spraševanju o smislu življenja. Življenja brez tesnobe ni, to je cena, ki jo plačujemo, da živimo.

Bojana Rugelj

Foto: Pexel

Generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, agorafobija, socialna fobija, specifične fobije, obsesivno-kompulzivna motnja

Vrste anksioznih motenj: ko scenarij življenja piše tesnoba

Bojana Rugelj

Varovalna tesnoba je naravni mehanizem, ki ščiti človeka v nevarnem in nepredvidljivem okolju. Pri anksioznih motnjah pa se tesnoba razvije tako močno, da človeka ovira pri delovanju. To je bolezenska tesnoba, ki je glavni simptom anksioznih motenj.

Foto: Pexel

Pojavne oblike anksioznosti so različne: pri generalizirani anksiozni motnji je človeka strah za njegove vrednote, pri panični motnji se prestraši lastnih telesnih odzivov, pri agorafobiji se boji prostorov, kjer se ne počuti varnega, pri socialni fobiji osramotitve, pri specifični fobiji mu tesnobo vzbuja neka posebna okoliščina, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa se ustraši lastnih misli.

Posameznik ima lahko več anksioznih motenj hkrati ali pa različne anksiozne motnje v različnih časovnih obdobjih. Pri anksioznih motnjah človek ne izgubi stika z resničnostjo. Ves čas ve, kaj se mu dogaja in da je s tem, kar se mu dogaja, nekaj narobe. To je tudi ena bistvenih razlik med anksioznimi in psihotičnimi motnjami, pri katerih bolnik ne verjame, da je bolan, pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Pojavlja se tudi soobolevnost z drugimi duševnimi motnjami, zlasti depresijo.

Foto: Pexel

Znaki in simptomi anksioznih motenj vključujejo miselno, čustveno, vedenjsko in telesno razsežnost človekovega bivanja. Telesni simptomi so posledica preveč dejavnega avtonomnega živčevja, na primer pospešeno in glasno dihanje, znojenje, bledica, razbijanje srca, hladne in vlažne roke, suha usta, slabost, glavobol, omotica, pogosto odvajanje seča, prebavne motnje, občutek tujka v grlu, dušenje, napete in boleče mišice, zakrčena ramena, bolečine v križu, utrujenost, tresenje rok, drhtenje nog, mehka kolena. Čustveni simptomi se razkrivajo kot tesnobnost, zaskrbljenost, panika, nemir, občutek krivde in sramu, jeza, občutek manjvrednosti, negotovost, kognitivni pa kot premlevanje negativnih misli, vsiljive misli, pretirano samoopazovanje, zaskrbljenost zaradi prihodnosti, katastrofiziranje in druga miselna popačenja, pretirana samokritika, nepotrpežljivost, razdražljivost, motena koncentracija, nespečnost. Tipični vedenjski vzorci anksioznih motenj so izogibanje in umik iz neprijetnih okoliščin, opuščanje dejavnosti, varovalno vedenje in iskanje potrditve.

Stigmatizacija duševnih motenj je najhujša ovira pri iskanju pomoči, ugotavljajo v resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja (2018). Gre za samostigmatizacijo, ko človek ponotranji družbeni pogled na duševno motnjo in se je sramuje ter za sistemsko stigmatizacijo, ki se kaže prek družbenega zanemarjanja področja duševnega zdravja. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pravi, da je stigma duševnih motenj pri nas že manjša, kot je bila, in da ljudje prej poiščejo pomoč. Vendar pa so le redki, tako kot naša sogovornica Janja Jeanette Bizjak, pripravljeni javno spregovoriti o težavah v svojem duševnem zdravju. Še največ odkritosrčnih izpovedi prihaja iz ameriškega filmskega in glasbenega sveta in nekaj jih tudi objavljamo.

Generalizirana anksiozna motnja

Za generalizirano anksiozno motnjo je značilna pretirana, trajna in vseobsegajoča (generalizirana) tesnoba, ki ni omejena na neko konkretno okoliščino kot na primer pri fobiji. Strokovnjaki pravijo, da je razpršena ali prostolebdeča.

Foto: Pixabay
O svoji izkušnji z generalizirano anksiozno motnjo je za Time spregovoril britanski glasbenik Zayn Malik. Razkril je, da je v času, ko je pel v skupini One Direction, še zmogel nadzorovati anksioznost, ker se je "ujel v varovalno mrežo skupine", ko pa je začel nastopati samostojno in je bil bolj izpostavljen, tesnobe ni mogel več obvladovati. Anksioznost mu je popolnoma ohromila procese racionalnega razmišljanja. Tudi če si je nekaj želel narediti in je vedel, da bo pri tem užival, mu je tesnoba vsiljevala drugačno zgodbo.

Človek povsod vidi nevarnost, zato je stalno na preži, da bi jo preprečil. Zaskrbljen je lahko, na primer, zaradi zdravja, družine, partnerske zveze, otrok, kariere, financ, učnega uspeha, torej zaradi vsega, kar mu je pomembno v življenju in kar mu predstavlja vrednoto. Pri tem težave precenjuje, svoje zmožnosti za njihovo reševanje pa podcenjuje. Ko ena tesnobna misel izgine, se takoj pojavi druga, navaja priročnik Stres in anksioznost.

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo iščejo rešitev za svoj strah v varnem in predvidljivem okolju, zato stalno nadzirajo svoje bližnje in okolico, kar sproža medsebojne konflikte, človeka pa izčrpava.

"Generalizirana anksiozna motnja je lahko povezana tako z dednimi dejavniki kot z vedenjskimi vzorci, ki se jih naučimo od svojih staršev. Po eni strani ima vsak posameznik določen temperament in nekateri so že od rojstva malo bolj nagnjeni k skrbem.

Igralka Lena Dunham se spopada z generalizirano anksiozno motnjo že od otroških let. Kot pravi, se ne spominja časov, ko ne bi bila anksiozna. Zaradi strahu pred okužbo se je, na primer, nehala dotikati vezalk in objemati odrasle zunaj družinskega kroga. Že v otroštvu je bila ves čas tesnobna, tako da si ni upala zapustiti doma in je bila veliko odsotna od pouka. K sreči je imela ob sebi razumevajoče starše, ki so se bili pripravljeni pogovarjati o tesnobi in niso imeli, kot je dejala, zadržkov do antidepresivov.

Po drugi strani pa lahko odraščanje v družini previdnih ljudi, ki se hitro prestrašijo, posameznika, ne glede na temperament, nauči, da je življenje zelo nevarno in je bolje biti previdnejši ... Vendar pa se je pomembno zavedati, da smo se sposobni vse življenje učiti. Če nas je preveč strah, se preveč bojimo določenih stvari, smo nenehno napeti – potem se je priporočljivo od tistih, ki so manj nagnjeni k skrbem, naučiti, da smo lahko bolj sproščeni in lahko več tvegamo. Obratno pa se lahko bolj flegmatičen, manj previden posameznik od bolj zaskrbljenega nauči več odgovornosti," piše v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Pri načinih zdravljenja priročnik Stres in anksioznost omenja samopomoč z različnimi oblikami sproščanja in s krepitvijo psihofizične kondicije, pri čemer je treba pri vsaki novi dejavnosti, ki se je lotimo, vztrajati najmanj tri mesece, da se možgani navadijo nanjo. Terapija pri tej motnji so lahko, ni pa nujno, tudi antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, a kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, v zelo nizkih odmerkih. Tradicionalna vedenjsko-kognitivna terapija je pri generalizirani anksiozni motnji še najmanj učinkovita, pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec. Raziskave potrjujejo učinkovitost novejših pristopov (t. i. tretjega vala), kot je čuječnost.

Panična motnja

Panični napad je obdobje izjemno povišane tesnobe, ki jo sprožijo resnične ali namišljene nevarnosti, lahko tudi pozitivni dogodki. Vendar panični napad še ni panična motnja. O panični motnji govorimo, če se panični napadi ponavljajo. Z vsakim napadom se utrjuje strah pred novimi napadi, tako da se ljudje s panično motnjo sčasoma bojijo le še paničnega napada. To vodi v izogibanje okoliščinam, v katerih se je zgodil panični napad.

Foto: Pixabay
Igralka Emma Stone je v mladosti imela zelo močne panične napade. "Prvič ko sem dobila panični napad, sem bila na obisku pri prijateljici in počutila sem se, kot da bi hišo zajel požar. Poklicala sem mamo, ki me je odpeljala domov, in naslednja tri leta so se panični napadi vrstili drug za drugim. Spominjam se, da sem mamo nenehno spraševala, ali bo vse v redu, ker sem na vsak način potrebovala potrditev, da ne bo nihče umrl in da se ne bo nič spremenilo na slabše," je za Wall Street Journal opisala svojo izkušnjo.

Močan strah, ki človeka zajame v trenutku paničnega napada, spremlja vrsta telesnih in duševnih simptomov. Pretirana aktivacija živčnega sistema in velika količina adrenalina v obtoku lahko povzročita pospešeno bitje srca, povišan srčni utrip, potenje ali mrzlico, zadihanost, občutek dušenja, slabost, mehka kolena, vrtoglavico itn. Zaradi tega psihofizičnega odziva je človeka strah, da bo umrl, znorel, se osramotil ali izgubil nadzor nad svojim vedenjem, kar pa se v resnici ne zgodi. Ta pretirana reakcija je evolucijsko gledano namenjena temu, da rešuje življenje, in ne obratno. Tudi med paničnim napadom imamo vedno nadzor nad seboj, čeprav se nam zdi prav nasprotno, zatrjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Napad panike traja od 15 do 30 minut, je skrajno neprijeten in izčrpavajoč, ni pa nevaren. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov se spreminjata, v skrajnem primeru si napadi sledijo drug za drugim. Po vsakem napadu človek znova normalno funkcionira, okrepi pa se njegov strah pred ponovnim paničnim napadom. Veliko ljudi, ki ne prepoznajo paničnega napada, poišče pomoč na urgenci, kjer ne ugotovijo organskih motenj. Vendar jih to ne pomiri, pojasnjuje psihiatrinja Dernovšek. In dodaja, da panična motnja postane zelo huda težava takrat, ko se ji pridruži agorafobija, strah pred zapuščanjem varnih prostorov oziroma strah pred okoliščinami, v katerih bi se lahko panični napad pojavil.

Igralka Camila Mendes je povedala, da so jo prvi panični napadi presenetili, ko so snemali peto sezono televizijske serije Riverdale. "Mislim, da se je to zgodilo zato, ker smo bili v Vancouvru, meje so bile zaradi pandemije covida-19 zaprte in nihče nas ni mogel obiskati. Začela sem pogrešati dom in svoje življenje, prijateljev pa ni bilo ob meni. Pomagajo mi tople kopeli. Ko začutim, da se bliža napad, se uležem v kad in poslušam glasbo ali berem. Enkrat na teden obiščem psihoterapevta, v dnevnik hvaležnosti pa si vsak dan zapišem, za kaj vse sem lahko hvaležna," je povedala za Health Magazine.

Zdravljenje panične motnje večinoma poteka z nizkimi odmerki antidepresivov iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina. Ob hudih paničnih napadih pomagajo tudi pomirjevala, ki pa jih ni priporočljivo jemati več kot štiri tedne, piše v priročniku Stres in anksioznost. Najbolj pomaga razumevanje, da gre za lažni alarm, da je telesni odziv normalen in da bo napad minil. Pomagata tudi sproščanje (denimo dihalne vaje, mišična sprostitev) in preusmerjanje pozornosti od pretiranega samoopazovanja z miselnimi vajami, različnimi dejavnostmi, obujanjem prijetnih spominov, izpostavljanjem dražljajem (na primer hoja v mrazu in dežju), svetujejo v priročniku Ko te strese stres.

"Človek začne bežati od okoliščine, v kateri se mu je prvič zgodil panični napad, recimo ne gre več na avtobus, v trgovinski center, ne gre več iz hiše in tako se panični motnji pridruži še agorafobija, ko človek ne gre nikamor, kjer se ne počuti varno. Panično motnjo zato zdravimo z antidepresivi, da ublažimo tesnobo in povečamo pogum, hkrati pa človeka naučimo, da se, ko pride občutek "aha, zdajle bo", usede in mirno počaka, da napad mine. S tem se nauči soočati z lastnimi občutki in tudi to, da ti občutki pridejo, gredo in da niso nevarni, ker so samo telesni in duševni simptomi povišane stopnje tesnobe," poudarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

In dodaja, da alkohol med paničnim napadom in po njem deluje kot pomirjevalo, ko pa njegov učinek popusti, se anksioznost poveča, zato ga odsvetujejo.

Agorafobija

Pri agorafobiji gre za nerazumen, paničen strah pred prostori, kjer je možnost odhoda otežena in kjer ni na voljo pomoči ob morebitnem paničnem napadu. "Značilni agorafobični strahovi so vezani na okoliščine, v katerih je oseba na primer sama zunaj doma, v gneči, ko nakupuje v velikih trgovskih središčih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, na banki ali uradih, prečka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa, obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi in podobno," navajajo v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Foto: Pixabay
Igralka Kim Basinger je priznala, da jo strah pred javnimi prostori spremlja že vse življenje in ji sproža panične napade. Spominja se, da je na začetku filmske kariere na nekem dogodku doživela tako hud panični napad, da si dolgo ni upala zapustiti svojega doma. "Roke so se mi tresle, izjemno sem se potila in nisem se mogla premakniti. Nekako sem se privlekla do avtomobila in se po stranskih ulicah pripeljala domov. Hiše nisem zapustila šest mesecev," je povedala v HBO-jevem dokumentarnem filmu.

Kot dodajajo, takšen opis agorafobije ustreza tudi opisu klavstrofobije, ki označuje strah pred zaprtimi in ozkimi prostori, na primer predori, letali, mostovi, dvigali, avtomobili itn. Izraz agorafobija, ki je sprva označeval strah pred odprtimi prostori, se je tako razširil na strah pred vsemi prostori, kjer se posameznik ne počuti varnega.

Tipičen vedenjski vzorec pri agorafobiji je izogibanje vsem krajem in okoliščinam, kjer bi se lahko zgodil panični napad, kar vpliva na kakovost človekovega življenja.

Posamezniki z agorafobijo pridejo do pomoči redko in pozno, saj je iskanje pomoči povezano z zapuščanjem varnega okolja. Za zdravljenje so primerna zdravila iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, lahko tudi pomirjevala, da se človek v okviru vedenjsko-kognitivne terapije lažje izpostavlja okoliščinam, ki mu povzročajo tesnobo. Nobena fobija se namreč ne pozdravi brez soočenja s fobijo, piše v priročniku Stres in anksioznost.

Socialna fobija

Socialno fobijo zaznamuje neracionalen strah pred situacijami, v katerih nas lahko drugi ljudje ocenjujejo. To je strah pred kritiko, pred tem, da bi se osramotili oziroma da bi se nam smejali.

Foto: Pixabay
Pevka in igralka Barbra Streisand je povedala, da se ji je socialna fobija razvila na začetku kariere, ko je na nastopu v newyorškem Centralnem parku pozabila besedilo skladbe, ki jo je pela. Kot perfekcionistka si tega ni mogla odpustiti in skoraj 30 let ni zbrala poguma, da bi znova zapela v javnosti. Ves čas jo je preganjala misel, da bo pozabila besedilo. Na glasbeni oder se je znova vrnila s pomočjo terapije in zdravil, je povzel njeno zgodbo HealthCentral.

Socialna fobija ali v vsakdanjem jeziku trema se pojavi pri večjih otrocih in vztraja do odrasle dobe. To je edina od vseh duševnih motenj, zaradi katere poišče pomoč več moških kot žensk, saj za njihovo družbeno vlogo ni primerno, da so plašni ali v zadregi, pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Čeprav bi bili radi v družbi – sprejetje v družbi je evolucijsko gledano pogoj preživetja –, se ljudje s socialno fobijo zaradi občutka ogroženosti in hude tesnobe, ki se lahko stopnjuje do paničnega napada, izogibajo socialnim stikom, kar vpliva na njihove družabne spretnosti, na zasebno življenje, pa tudi uspešnost pri šolanju in v poklicni karieri. Izjemoma lahko vodi takšno izogibanje v popolno osamitev.

Socialna fobija ima različne pojavne oblike in je pogosto povezana z drugimi anksioznimi motnjami, zlasti z agorafobijo. Kaže se zlasti kot strah pred javnim nastopanjem oziroma kakršnim koli javnim izpostavljanjem. Ljudje se izogibajo zabav, močno jih prizadene vsaka kritika, bojijo se, da bodo drugi opazili znake njihove tesnobe, kot so zardevanje, znojenje, drhteče roke. Neradi telefonirajo neznancem, izogibajo se pogovorom z njimi, strah jih je spregovoriti na sestanku ali z ljudmi na visokih položajih, nočejo biti v središču pozornosti, strah jih je, da bi jih drugi opravljali, bojijo se delati, pa tudi jesti in piti pred drugimi, izogibajo se očesnemu stiku, neradi sklepajo nova prijateljstva, imajo občutek manjvrednosti in osamljenosti ...

Glasbenik Donny Osmond je za CBS povedal, da ga je pred nastopi zaradi perfekcionizma vedno mučila neznosna trema. Bilo je celo tako hudo, da je včasih razmišljal, da bi bilo bolje umreti kot nastopiti. S pomočjo psihoterapije zdaj svojo anksioznost umirja tudi tako, da si pred vsakim nastopom reče: "Prav mogoče je, da to ne bo moj najboljši nastop, lahko da se bom zmotil, morda se bom celo osmešil, a nič hudega. Pobral se bom in šel naprej."

Zdravljenje socialne fobije lahko vključuje samopomoč, vedenjsko-kognitivno terapijo in po potrebi tudi zdravila. Zdravnik lahko predpiše antidepresive iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, ki človeku dvignejo pogum za izpostavljanje. "Socialno fobijo oseba premaga tako, da se izpostavlja okoliščinam, ki so ji neprijetne, in izvaja dejavnosti. To pomeni, da si postopoma izbira dejavnosti, ki jo manj plašijo, in potem tiste, ki so zanjo hujše. Pri tem si nabira pozitivne izkušnje s seboj in drugimi. Pomembno je, da si prizna, da ni treba biti vedno najboljši in je zahtevnost do sebe dobra le v določeni meri," piše v priročniku Stres in anksioznost.

Specifične fobije

Specifične fobije, prej imenovane enostavne fobije, se kažejo v neutemeljenem strahu pred točno določeno okoliščino, človek pa se tega strahu kljub zavedanju o njegovi nesmiselnosti ne more znebiti.

Foto: EPA

Strokovnjaki za duševno zdravje pravijo, da ga ni objekta ali pojava, ki se ga ljudje ne bi mogli bati. Lahko se bojimo, denimo, zobozdravnika, kač, pajkov, višine, grmenja, letenja, klovnov, teme, krvi, injekcij itn.

Kulrofobija je ena izmed najpogostejših fobij. Igralec Johnny Deep je priznal, da se klovnov boji že od otroških let, ko se mu je v nočnih morah pogosto prikazoval klovnov obraz: "Mislim, da se jih bojim zato, ker zaradi njihovih narisanih nasmehov ni mogoče razločiti, ali so srečni ali nevarni. Pod površjem se lahko skriva zlo," povzema Guardian njegove besede.

Priročnik Stres in anksioznost navaja nekaj neobičajnih fobij: ablutofobija (strah pred umivanjem in kopanjem), alektrofobija (strah pred piščanci), hemofobija (strah pred krvjo), ambulofobija (strah pred hojo), dekstrofobija (strah pred predmeti na vaši desni strani), didaskaleinofobija (strah pred odhodom v šolo), dromofobija (strah pred prečkanjem ceste), disabiliofobija (strah pred slačenjem pred drugim človekom), erotofobija (strah pred vsemi zadevami v povezavi s spolnostjo), evfobija (strah pred dobrimi novicami), ergofobija (strah pred delovnim okoljem), filofobija (strah pred zaljubljenostjo), fobofobija (strah pred strahom), genofobija (strah pred seksom), heliofobija (strah pred sončno svetlobo), koitofobija (strah pred koitusom oziroma spolnim odnosom), kulrofobija (strah pred klovni), ombrofobija (strah pred dežjem), kofobija (strah pred grdoto), krometofobija (strah pred denarjem), medortofobija (strah pred erekcijo penisa), nomofobija (strah, da ne bomo dosegljivi po mobilnem telefonu), neofobija (strah pred novostmi), pedofobija (strah pred otroki), melofobija (strah pred glasbo), panfobija (strah pred vsem), ekatofobija (strah pred grehom), tripanofobija (strah pred injekcijo), tripofobija (strah pred luknjami), triskajdekafobija (strah pred številom 13).

Manekenka Kendall Jenner je v blogu opisala svoj strah pred majhnimi luknjami: "Ljudje s tripofobijo se bojijo luknjic, povezanih v nenavaden vzorec. Tesnobo mi, na primer, zbujajo palačinke, satovje ali lotosova korenina (ta še najbolj!). Marsikomu je to smešno, vendar se majhnih lukenj boji kar precej ljudi. Ker kdo ve, kaj je v njih???"

Prva psihoterapevtska izbira za specifične fobije je vedenjsko-kognitivna terapija, kjer se ljudje postopno navajajo na to, kar jih plaši, in se tako osvobajajo svojega strahu. Fobije se namreč zdravijo z načrtnim izpostavljanje okoliščinam, ki vzbujajo tesnobo, in nabiranju pozitivnih izkušenj, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Fobije se morda samo na začetku, če je zelo hudo, zdravijo z antidepresivi, dodaja, ampak niti ne zdravijo, temveč antidepresivi opogumijo človeka, da lažje izpelje soočenje. Kognitivno-vedenjska terapija je pri specifičnih fobijah še posebej uspešna.

Obsesivno-kompulzivna motnja

Pri obsesivno-kompulzivni motnji tesnobo povzročajo ponavljajoče se misli, impulzi ali podobe, ki imajo neprijetno, strašljivo, agresivno, erotično ali nemoralno vsebino. Ker so v nasprotju s posameznikovim sistemom vrednot, jih ta občuti kot nevarnost oziroma se počuti osebno odgovornega za nevarnost, ki naj bi grozila, in sproži se lažni alarm.

Foto: Pixabay
Igralec Alec Baldwin je opisal svojo izkušnjo z obsesivno-kompulzivno motnjo. Kot je dejal, je ugotovil, da ima to motnjo, ko ga je kompulzivna redoljubnost začela ovirati v vsakdanjem življenju. »Prišlo je do tega, da me je pred hišo čakal avto, da me odpelje na letališče, jaz pa sem moral še kaj poravnati in pospraviti v stanovanju."

Posameznik skuša tesnobo zaradi obsesij, to je vsiljivih misli, impulzov ali podob, zmanjšati s prisilnimi dejanji oziroma kompulzijami (na primer zaradi strahu pred umazanijo si nenehno umiva roke) ter izogibanjem in opuščanjem dejavnosti, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Vendar pa to prinese olajšanje le na kratki rok, na dolgi rok se tesnobni krog obsesij in kompulzij le še okrepi.

Človek ve, da so obsesije iracionalne, a bolj ko jih skuša nadzorovati, potlačiti, zatreti ali nevtralizirati z drugo mislijo ali dejanjem, bolj se pojavljajo. Bolj ko jih odganja, več jih je. In več ko je neprijetnih misli, bolj ima občutek, da izgublja zdrav razum. Ob poskusu ustavitve kompulzivnega dejanja občuti hudo tesnobo.

Človek z obsesivno-kompulzivno motnjo težko sprejema negotovost, muči ga vztrajen dvom ("kaj pa če"), precenjuje tveganje in je nagnjen k perfekcionizmu (stvari morajo biti narejene "točno tako") ter magičnemu mišljenju ("če se bom trikrat dotaknil vrat, se ne bo zgodilo nič hudega").

Igralka Cameron Diaz je razkrila, da je imela zaradi obsesivno-kompulzivne motnje nerazumen strah pred umazanijo. Vrata je zato vedno odpirala s komolci in si nenehno umivala roke. Kljuko na vratih svojega doma je tako temeljito čistila, da je izgubila svojo prvotno barvo, navaja abcNews.

Zaradi misli, ki ga obletavajo, in kompulzij, s katerimi se jih skuša znebiti ali jih nevtralizirati, ga navdajajo občutki tesnobe, krivde, sramu, jeze, gnusa. "Vsi imamo v glavah veliko nenavadnih misli, besed, impulzov, a nekateri se jih ustrašijo. Sama pravim, da so ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo predobri in preveč pošteni. In v terapiji jih malo 'pokvarimo', tako da si dovolijo imeti v glavi tudi kakšno čudno misel, ne da bi se je bali in sramovali. Pri obsesivno-kompulzivni motnji gre za prirojeno oziroma zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost. Velikokrat so ljudje s to motnjo doživeli travmo v življenju. Imela sem, recimo, dva pacienta, ki sta kot otroka doživela spolno zlorabo in potem razvila obsesivno-kompulzivno misel "kaj pa, če sem pedofil". Ampak ljudje s pedofilskimi nagnjenji se teh ne sramujejo in tudi bojijo se jih ne. Eno od mojih pacientk je preganjala misel "kaj pa, če bom otroka vrgla ob steno". Zaradi strahu, da bi mu kaj hudega naredila, si ga ni upala vzeti niti v roke," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Obsesivno-kompulzivna motnja se rada ponavlja, pogosto jo sprožajo stresni dogodki, ene vsiljivke lahko zamenjajo druge. Najpogostejše vsiljivke so vezane na umazanijo oziroma možnost okužbe, ki vodi do pretiranega umivanja rok, na dvom, kar vodi v kompulzijo preverjanja, na simetrijo in perfekcionizem, kar vodi v kompulzijo urejanja in pospravljanja, na strah, da se bo komu od bližnjih kaj zgodilo, na strah pred poškodovanjem drugih, na spolnost, na potrebo po kopičenju predmetov itn.

Svojo izkušnjo z obsesivno-kompulzivno motnjo je opisal tudi nekdanji britanski nogometaš David Beckham. Dejal je, da morajo biti pločevinke pijače v njegovem hladilniku simetrično urejene, odvečno pločevinko vedno odstrani. Vsa njegova oblačila v omarah so natančno poravnana in zložena po barvah. Ko pride v hotelsko sobo, se ne more sprostiti, dokler ne preuredi sobe po svoje, je povedal za ITV1.

"Vsi ljudje imamo določene vsiljivke in/ali kompulzije, vendar pa je diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje mogoče postaviti šele takrat, ko so obsesije in kompulzije tako močne, da ovirajo vsakdanje delovanje. To motnjo, če je trajala dolgo, psihiatri zdravimo z antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, in sicer v zelo visokih odmerkih in zelo dolgo, če pa je motnja trajala krajši čas, lahko zdravimo brez zdravil," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Psihoterapija, ki je prva izbira pri tej motnji, je kognitivno-vedenjska terapija s tehniko izpostavljanja in preprečevanja odziva. To pomeni, da se človek izpostavlja temu, kar mu vzbuja tesnobo, in sicer tako dolgo, dokler neugodje ne mine, pri tem pa ne izvede kompulzije (na primer ob misli "vse je umazano" si ne umije rok). Na ta način se postopno, na podlagi hierarhične lestvice strahov, navaja na okoliščine, ki mu sprožajo tesnobo. Učinkovita je tudi psihoanalitično usmerjena psihoterapija, kjer se odkriva simbolni pomen obsesij in kompulzij, piše v priročniku Stres in anksioznost.

Foto: Pixabay

Vedenjsko-kognitivna terapija kot prva psihoterapevtska izbira

Načini zdravljenja anksioznih motenj: samopomoč, psihoterapija, zdravila

Bojana Rugelj

Anksiozno vedenje je naučeno vedenje, ki se ga je mogoče odvaditi in naučiti funkcionalnejših vedenjskih strategij. Anksiozne motnje lahko uspešno zdravimo, uspešni pa smo tudi pri preprečevanju ponovitev, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Foto: Pixabay

Ob tem poudarja: "Prej ko ukrepamo, bolje je, ker potrebujemo manj ali celo nič zdravil in ker je motnja lažje obvladljiva. Hkrati si človek ne nabere posledic. Zaradi socialne fobije, denimo, smo lahko v šoli manj uspešni, dobivamo slabše ocene, ne hodimo na izpite, ponavljamo letnik itn. To so popolnoma nepotrebne travme."

Zdravljenje anksioznih motenj lahko vključuje samopomoč, psihoterapijo in zdravila. "Če je anksiozna motnja blaga, niso potrebna zdravila, temveč zadošča psihoterapija. Če pa se je motnja razrasla prek vseh mogočih meja in je amigdala skoraj tako velika kot možgani, brez zdravil ne bo šlo," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek. Amigdala je del sistema v možganih, ki zagotavlja varnost posameznika. Pri anksioznih motnjah in pri posttravmatski stresni motnji je amigdala povečana, ko se pretirana tesnoba umakne, pa se znova zmanjša.

Nobene fobije ni mogoče pozdraviti brez soočanja.

Mojca Zvezdana Dernovšek

Na strokovnjaka za duševno zdravje se je potrebno obrniti takrat, ko ima človek občutek, da je sam storil že vse, da bi obvladal svojo tesnobo, pa počutje še vedno ni dobro, oziroma ko bolezenska tesnoba začne ovirati vsakdanje življenje. Namen zdravljenja ni odpraviti tesnobo, ampak vzpostaviti sistem brez lažnih alarmov, torej ohranjati tesnobo na ravni varovalne funkcije, pravi Dernovšek.

Zakaj se pri nekaterih ljudeh razvijejo anksiozne motnje, pri drugih pa ne, znanost še vedno ne zna v celoti pojasniti. Po splošno sprejeti razlagi gre prepletanje genetskih, okoljskih in osebnostnih dejavnikov. Nekateri ljudje imajo prirojeno ali zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost za razvoj anksioznih motenj, ki se bodo razvile, če bo človek izpostavljen določenim zunanjim dejavnikom. "Popravljamo nekaj, za kar ne vemo popolnoma natančno, kako je do tega prišlo," trdi Dernovšek.

Foto: Pixabay

Sprožilec anksiozne motnje je lahko neki stresor, vzdržujejo in krepijo pa jo napačni miselni in vedenjski vzorci, kot sta katastrofiziranje in izogibanje. "Osnovno pravilo je, da se okoliščin, ki sprožajo tesnobo, ne izogibamo. Z umikom iz takih okoliščin se namreč nagradimo (zmanjšamo svojo tesnobo), s čimer tovrstno vedenje (umikanje iz situacije) še bolj utrdimo. Če se je izogibanje že močno uveljavilo, naj bo soočanje postopno. Tega se naučimo pri kognitivno-vedenjski terapiji. Nobene fobije ni mogoče pozdraviti brez soočanja," je navedeno v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Če anksiozne motnje ostanejo neprepoznane, se lahko duševne težave še okrepijo, tudi zaradi uporabe alkohola, drog, različnih analgetikov, pomirjeval in uspaval. "Drug prav tako nevaren način samopomoči pa je, da se človek povsem odpove svojim sanjam in načrtom in se povsem osami. Tesnobe res ni več, sreče pa tudi ne. Sledita huda osamljenost in občutek, da je življenje šlo mimo," navaja priročnik Stres in anksioznost.

Samopomoč

Pri vseh anksioznih motnjah je pomembno, da se posameznik pouči o naravi motnje in možnostih pomoči. Zatem si je treba privzgojiti zdrav življenjski slog, ki temelji na petih stebrih psihofizičnega zdravja: družinskih vezeh, zdravju, prijateljih, delu in konjičkih, ter se naučiti sproščati.

Foto: Pixabay

Za sproščanje naj si vsak izbere tiste sprostitvene tehnike, ki mu ustrezajo, recimo avtogeni trening, mišično sproščanje, dihalne tehnike, meditacijo, jogo itn. Sproščene mišice sporočajo telesu, da ni v nevarnosti. Proti tesnobi delujejo tudi aerobni športi, ki pripomorejo h krepitvi psihofizične kondicije, na primer tek, kolesarjenje, plavanje, hribolazenje, hitra hoja. "Za sedeče osebe je primeren cilj okoli 8000 korakov na dan, za tiste dejavnejše pa je cilj bliže 10.000 korakom na dan. Če želimo zdraviti depresijo ali anksiozne motnje, je treba dnevno narediti okoli 12.000 korakov. Prav 12.000 korakov lahko nadomesti eno tableto antidepresiva," navaja priročnik Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Človekova motiviranost in angažiranost, da vnese spremembe v svoje življenje, sta bistvena dejavnika zdravljenja anksioznih motenj. "Nekaterim ljudem zdravila res pomagajo, ničesar jim ni treba spremeniti v svojem življenju. Večini pa ne. Zdravila olajšajo motnje, čisto odpravijo pa jih ne, predvsem ne odpravijo možnosti ponavljanja. Danes si želimo hitrih ozdravitev brez večjih naporov. V kirurgiji, kjer kirurg odreže vneti slepič, se to da, pri anksioznih motnjah pa je treba zdravljenje zastaviti celostno. Človek mora hoditi na psihoterapijo, urediti odnose doma in v službi, spremeniti življenjski slog. In tega ne more narediti čez noč, to je proces, ki lahko traja dve, tri, štiri leta," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Naslov infografike: Aqua Blocks

Uporaba rastlinskih pripravkov

Za izboljšanje razpoloženja se lahko samostojno ali kot dodatna terapija jemljejo rastlinski pripravki, ki jih je mogoče v lekarni dobiti brez recepta. To so pripravki iz baldrijana, melise, hmelja, pasijonke, šentjanževke, žafrana in sivke. Na voljo so tudi homeopatska zdravila, kot so Ignatia, Pulsatilla, Natrium muriaticum in Bachove cvetne esence, našteva magistra farmacije Suzana Levanič, koncesionarka lekarne Zupančičeva jama v Ljubljani.

Baldrijan. Foto: Pixabay

Kot pravi, po pogovoru s stranko ugotovijo, ali je pripravek potreben za odpravljanje potrtosti in brezvoljnosti, za dvig razpoloženja, za pomiritev, proti tesnobi ali proti nespečnosti. Učinki pri jemanju omenjenih rastlinskih pripravkih običajno nastopijo po od dveh do štirih tednih jemanja. Če po šestih mesecih ni ustreznega izboljšanja, je potreben obisk pri zdravniku. Za vse omenjene rastlinske pripravke velja, da podatkov o njihovi uporabi med nosečnostjo ni, zato uživanja med nosečnostjo in dojenjem ne priporočajo brez zdravniškega posveta.

Pripravke z izvlečkom baldrijana priporočajo ljudem, ki so nemirni, razdražljivi, preobčutljivi za dražljaje iz okolja, so v stresu ali pa imajo blage motnje spanja. Sočasna uporaba pripravkov iz baldrijana in sinteznih pomirjeval lahko povzroča okrepljen učinek, zato je pred takim kombiniranjem potreben posvet z zdravnikom. Pripravki iz baldrijana ne povzročajo odvisnosti, lahko pa vplivajo na sposobnost vožnje. Ni jih primerno jemati za takojšnje lajšanje motenj spanja, ker lahko učinek nastopi šele po nekaj tednih. Enako velja za pomirjevalni učinek.

Melisa se uporablja za lajšanje blagih motenj spanja, ki so posledica nemira, pomaga pri nemirnem bitju srca, glavobolu in stresu ter lajša prebavne težave zaradi tesnobe. Neželeni učinki niso znani. V velikih odmerkih zavira delovanje ščitnice, zato se ji velja izogniti pri zdravljenju s ščitničnimi hormoni. Lahko vpliva na sposobnost vožnje. Sočasna uporaba drugih pomirjeval, uspaval in alkohola je odsvetovana.

Cvet pasijonke. Foto: Pexel

Izvlečki pasijonke zavirajo spontano lokomotorično dejavnost in podaljšujejo spanje. Cvet pasijonke pa se uporablja pri anksioznosti, napetosti ter vznemirjenosti, tesnobi in nemiru. Veliki odmerki lahko povečajo učinek antidepresivov. Med nosečnostjo in dojenjem je uporaba odsvetovana zaradi stimulativnega delovanja na maternico.

Uporaba hmelja kot pomirjevala je postala bolj priljubljena v zadnjih desetletjih. Izvleček iz hmelja je pogosta sestavina čajev s pomirjevalnim učinkom in zdravilnih pripravkov v tabletah in kapsulah.

Pripravki iz cvetov sivke naj bi imeli pomirjevalni učinek na centralni živčni sistem. Eterično olje sivke naj bi delovalo podobno kot sintezni anksiolitiki benzodiazepini in barbiturati. Pri uporabi čistega eteričnega olja je potrebna previdnost, ker lahko prekoračitev odmerka draži kožo in sluznico.

Šentjanževka odpravlja potrtost, brezvoljnost in izboljša razpoloženje. K boljšemu razpoloženju pripomore tudi žafran, ker spodbuja nastajanje serotonina.

Psihoterapija

Psihoterapija prve izbire pri anksioznih motnjah je kognitivno-vedenjska terapija, ki izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen v prepoznavanje in spreminjanje škodljivih miselnih procesov, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati boljše vedenjske strategije. Cilj terapije je opolnomočiti ljudi, da so svoje težave sposobni reševati sami.

Foto: Pexel

Napačne miselne vzorce, ki izzovejo in krepijo negativna čustva, imenujemo tudi miselna popačenja. Sem sodijo katastrofiziranje ali ustvarjanje črnih scenarijev, črno-beli pogled na svet, posploševanje, branje misli itn. "Katastrofiziranje preveva vse anksiozne motnje, samo vezano je na drugačne stvari. Pri generalizirani anksiozni motnji je človek, denimo, prepričan, da njegovim vrednotam (npr. družini, zdravju, zaposlitvi) grozi nevarnost in da je možnost rešitve zelo majhna. Obstaja torej nasprotje med oceno nevarnosti in oceno možnosti rešitve," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Za sedeče osebe je primeren cilj okoli 8.000 korakov na dan, za tiste dejavnejše pa je cilj bliže 10.000 korakov na dan. Če želimo zdraviti depresijo ali anksiozne motnje, je treba dnevno narediti okoli 12.000 korakov. Prav 12.000 korakov lahko nadomesti eno tableto antidepresiva.

Priročnik Podpora pri spoprijemanju s tesnobo

Med napačnimi vedenjskimi strategijami, ki vzdržujejo in krepijo pretirano tesnobo, pa omenja izogibanje in opuščanje dejavnosti. Učinkovita tehnika kognitivno-vedenjske terapije v teh primerih je izpostavljanje okoliščinam, ki izzovejo to tesnobo.

"Bolezenska tesnoba je naučena, in sicer z opazovanjem človeku pomembne osebe, ki je zanj model, ali z izkušnjo. Greste na primer k zobozdravniku in vas vrtanje zelo boli. Ta izkušnja ni tako problematična, saj vas naslednjič morda ne bo več bolelo. Paničen oz. fobičen strah pred zobozdravnikom se bo razvil tako, da se boste začeli zobozdravnika izogibati. Pred naslednjim obiskom vso noč ne boste spali in se boste na koncu odjavili. S tem boste svojim možganom, konkretno mandljastemu jedru ali amigdali, povedali, da je strah upravičen. Zadeva namreč poteka po pogojnem refleksu. Zobozdravnik pomeni bolečino, če moram k njemu, moja tesnoba zraste. Če se mu izognem, mi tesnoba upade. Padec tesnobe je izjemna nagrada, a naslednjič se boste zobozdravnika še bolj bali. S svojim vedenjem izogibanja dejansko hranimo svojo fobijo. In zdravljenje takšne fobije poteka s soočenjem. Treba je iti v situacijo, zato da svoji amigdali z izkušnjo dopovemo, da je stvar samo neprijetna, ni pa nevarna. Zato pravim, da fobije morda samo na začetku, če je zelo hudo, zdravimo z antidepresivi, ampak niti ne zdravimo, antidepresivi pri tem človeku krepijo pogum, da lažje izpelje soočenje," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Foto: Pixabay

Izpostavljanje poteka postopno, od soočenja z okoliščinami, ki nam vzbujajo manj tesnobe, do soočenja s tistimi, ki nam zbujajo najvišjo stopnjo tesnobe: "Ko se soočimo z neprijetno situacijo in občutki tesnobe ob njej, se na novo učimo. Obenem pa ob soočanju s strahom/nelagodjem/neprijetnostjo prekinemo nagrajevanje. Če se je izogibanje že močno utrdilo, je soočanje postopno. Oseba naredi seznam stvari, ki se jih boji, in jih točkuje. Začne delo na tistih področjih, ki so najmanj točkovana ... Osebe, ki se boji letenja, ne bomo poslali takoj na letalo, najprej bo šla samo gledat letala na letališče oziroma si bo predstavljala letenje v mislih," med drugim piše v priročniku Podpora pri spopadanju s tesnobo.

Med ključnimi načeli kognitivno-vedenjske terapije so sodelovanje uporabnika v terapiji, jasna določitev ciljev, usmerjenost v reševanje konkretnih težav, opolnomočenje uporabnika, da je sam sebi terapevt, kratkotrajnost terapije, njena strukturiranost s predvidljivim potekom, veliko število tehnik, ki so na voljo (izpostavljanje, preprečevanje odziva, čuječnost, meditacija, relaksacijski trening itn.).

Mi dejansko s svojim vedenjem izogibanja hranimo svojo fobijo. In zdravljenje takšne fobije poteka s soočenjem. Treba je iti v situacijo, zato da svoji amigdali z izkušnjo dopovemo, da je stvar samo neprijetna, ni pa nevarna.

Mojca Zvezdana Dernovšek

In kdaj pridejo na vrsto drugi psihoterapevtski pristopi? "Psihoanalitična terapija je ena od modalitet psihoterapije, ki pa za zdravljenje anksioznih motenj ni vedno najprimernejša, ker podpiranje soočenja ni v ospredju. Prav lahko pride pozneje, ko se simptomatika uredi. Če povem poenostavljeno, na kognitivno-vedenjski terapiji se boste znebili simptomov in omejitev, ki jih predstavljajo, če pa hočete razumeti svoje psihično delovanje, kakšne so bile vaše izkušnje iz zgodnjega odraščanja in kako so te izkušnje privedle do duševnih težav, se odločite za eno od analitskih ali psihodinamskih psihoterapij. Vendar pa se vam lahko zgodi, da boste brez soočenja in brez spremembe življenjskega sloga na kavču leta in leta. Sama ne dajem prednosti nobeni psihoterapiji, pravim le – vsaka ob svojem času," pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Psihoterapija izboljšuje duševno zdravje, človek je funkcionalnejši in fleksibilnejši, lažje se spoprime z vsakodnevnimi težavami, vendar pa vzrokov za anksiozne motnje ne odpravlja, saj niso znani, poudarja Dernovšek: "Ne moremo odpravljati nečesa, česar ne poznamo. Osnova psihoterapevtskih šol so določene hipoteze, zakaj se določene duševne motnje razvijejo in ponavljajo, in one v skladu s temi hipotezami verjamejo, da odpravljajo vzroke. Ampak to so, ponavljam, hipoteze, ne teorije."

Foto: Pexel

Novejši pristop v okviru kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, ki krepi občutek nadzora nad miselnimi procesi z usmerjanjem pozornosti na doživljanje v sedanjem trenutku, ne da bi to, kar doživljamo, skušali spreminjati, zatreti ali nevtralizirati. Na ta način se naučimo sprejemati tudi negativne občutke, misli, spomine in mirno pustiti, da izzvenijo. Čuječnost temelji na predpostavki, da lahko omilimo svoje trpljenje, tako da smo osredinjeni na doživljanje v danem trenutku, namesto da premlevamo o preteklosti ali se obremenjujemo zaradi prihodnosti.

Terapija z zdravili

Zdravila so lahko pomemben del zdravljenja anksioznih motenj, saj pomagajo obvladovati tesnobnost in vznemirjenost, zaradi česar ljudje lažje sodelujejo v drugih načinih zdravljenja. Predpisati jih mora zdravnik (psihiater ali izbrani osebni zdravnik), jemati pa jih je treba v skladu z njegovimi navodili, navajajo v priročniku Pomoč pri spopadanju s tesnobo.

Foto: Reuters

Glavna zdravila za zdravljenje anksioznih motenj so serotoninski antidepresivi, ki so bili sicer razviti za zdravljenje depresije, vendar so učinkoviti tudi za dolgotrajnejše anksiozne motnje. Pri njih se uporabljajo drugačni odmerki in sheme zdravljenja kot pri depresiji.

Prej ko ukrepamo, bolje je, ker potrebujemo manj ali celo nič zdravil in ker je motnja lažje obvladljiva. Hkrati si človek ne nabere posledic. Zaradi socialne fobije, denimo, smo lahko v šoli manj uspešni, dobivamo slabše ocene, ne hodimo na izpite, ponavljamo letnik itn. To so popolnoma nepotrebne travme.

Mojca Zvezdana Dernovšek

"Pri panični motnji in generalizirani anksiozni motnji uporabljamo zelo nizke odmerke zdravil, včasih zdravimo celo brez antidepresivov, pri fobijah jih damo včasih in le na začetku, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa uporabljamo antidepresive v zelo visokih odmerkih in zelo dolgo, če je motnja trajala zelo dolgo, če pa je motnja trajala kratko, pa lahko zdravimo tudi brez zdravil," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Kot pravi, antidepresivi ne povzročajo odvisnosti in posameznik nanje ne razvije tolerance. Polno začnejo učinkovati po od treh do šestih tednih jemanja. Ljudje, ki imajo hiter metabolizem, potrebujejo višje odmerke. Današnji antidepresivi sodijo med varna zdravila. Težave, na primer samomorilske misli in zmanjšano željo po spolnosti, imajo le nekateri posamezniki, in še to večinoma na začetku jemanja zdravila, dodaja.

Poleg antidepresivov se pri zdravljenju anksioznih motenj uporabljajo tudi anksiolitiki (pomirjevala) in uspavala, ki delujejo nekaj ur in zmanjšujejo vzdraženost možganov. Predpisujejo se na začetku zdravljenja za krajši čas zaradi lajšanja hude tesnobe in vznemirjenosti ob uvajanju antidepresivov. Odsvetuje se redno jemanje dlje kot štiri tedne, ker se razvijeta toleranca (za isti učinek je treba odmerek povečevati) in odvisnost, še pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

V neoliberalizmu refleksija družbenih okoliščin, ki pogojujejo pandemično, globalno širjenje anksioznih in depresivnih motenj, ni zaželena, pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. Foto: BoBo

Intervju o tesnobi in strahu

Miran Možina: "O svojih strahovih in tesnobi pogosto molčimo, ker se jih sramujemo"

Bojana Rugelj

O svojih strahovih in tesnobi pogosto molčimo, ker želimo svoje bližnje obvarovati pred bolečino. Ali pa tudi zato, kot pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina, ker se jih sramujemo. A če jih hočemo obvladati, moramo o njih spregovoriti.

Foto: BoBo

Mirana Možino, psihiatra in psihoterapevta, direktorja SFU-ja Ljubljana (ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja), je v ta poklic napotila želja po odprtem in iskrenem komuniciranju, ki ga je v svoji primarni družini pogrešal. Oče, travmatično zaznamovan tako v prvi kot drugi svetovni vojni, mu o svojih duševnih ranah in bolečinah ni hotel pripovedovati, ker ga je hotel obvarovati pred trpljenjem. Očetov molk in pomanjkanje čustvenega stika sta mu v otroških letih izdolbla praznino, ki je tudi v odraslosti ni mogel zapolniti. Lahko jo je le sprejel in se z njo naučil živeti, pravi Možina.

Kot pojasnjuje, se čustveni stik med ljudmi vzpostavi, ko se povežejo med seboj prek svojih ranljivosti. Za polnejše in bolj ozaveščeno življenje je zato treba o lastni ranljivosti, ki se odraža tudi v tesnobi in strahovih, spregovoriti.

S psihiatrom in sistemskim psihoterapevtom Miranom Možino sva se med drugim pogovarjala o strahu in tesnobi, o njegovih osebnih izkušnjah pri njunem premagovanju, nevrobioloških mehanizmih njunega delovanja ter načinih njunega obvladovanja.


Strah in tesnoba sta različni čustvi ali ne? Se strinjate z razlago, da nas je strah vedno nečesa, tesnobni pa smo pred nečim?

Delno se strinjam. Če gre za tako imenovano prostolebdečo bojazen, se res ne zavedamo, kaj nam jo vzbuja. Vendar pa je tesnoba najpogosteje povezana s predvidevanjem, da se bomo v prihodnosti znašli v nekih za nas ogrožajočih okoliščinah, za katere presodimo, da se jim ne bomo mogli izogniti ali iz njih pobegniti in da jih ne bomo zmogli obvladati. Strah je medtem vezan na tu in zdaj, na neki dražljaj, ki mu na podlagi izkušenj pripisujemo ogrožajoč pomen. Če bi zdaj v sobo prilezla mamba, bi se je prestrašila, ker veva, da je njen pik smrtonosen.

Tesnoba je eno najbolj mučnih čustev, ki jih ljudje lahko izkusimo. Kakšne so vaše osebne izkušnje z doživljanjem tesnobe?

Foto: BoBo

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima povprečno zdrav človek v življenju najmanj pet hujših osebnih kriz. Seveda so doletele tudi mene, glavni sprožilci pa so bili ljubezenski brodolomi. Tako ob prvi kot drugi ločitvi so se razgalile moje rane iz otroštva in najstništva s temeljnim občutkom zapuščenosti in osamljenosti. Po ločitvi sem se vsakič počutil nevrednega, pojavljale so se mi misli, da nisem za ljubezenske odnose, da je bolje, da ostanem sam, da bom v življenju vedno nesrečen, imel sem depresivne ruminacije, tesnobne občutke. Svoje najintenzivnejše tesnobno doživetje sem popisal v eseju, ki sem ga sprva naslovil Umiranje na obroke po romanu Igorja Torkarja. Počutil sem se kot živi mrtvec. Nekaj tednov sem bil tako ohromljen, da sem komaj zmogel vsakdanja rutinska opravila. V najhujših trenutkih mi je pomagalo, da sem si govoril: "Še en vdih in še en izdih, še en vdih in izdih, enkrat bo že minilo. Samo dihati. Samo preživeti. Dihanje je dovolj." Nato pa je sledilo presenečenje. Ko sem se tem občutkom popolnoma predal, je nenadoma sledil preobrat, ko se mi je, sprva morda le za nekaj minut, znova povrnil občutek, da je vse v redu. Uporabil bi metaforo udarca ob dno, ko človek tone vse globlje v svoje gorje in si misli, da huje ne more biti, pa je še huje in še malo huje, a ko se spusti do dna, se nenadoma lahko odrine navzgor. Občutek polne živosti, ki me je preplavil, je bil tako močan, da sem potem naslov prej omenjenega eseja dopolnil v Umiranje in oživljanje na obroke. Te izkušnje so mi prinesle pomirjujoče spoznanje "da če sem pa to zdržal, bom pa še marsikaj". In me je zdaj manj strah kriz. To je darilo globokih srečanj s tesnobo.

Trpljenje, ki spremlja življenjske preizkušnje, nosi v sebi torej tudi pozitivni naboj?

Seveda. Tesnoba in strah sta lahko velika učitelja. Če si priznamo svojo nepopolnost, krhkost in ranljivost, če se zavedamo svojih meja, bomo tudi tudi lažje prosili za pomoč. Sami in s pomočjo sočutnih drugih se lahko naučimo vedno znova kalibrirati svoj sistem za ugotavljanje ogroženosti, ki je del našega telesnega ustroja in se lahko že v otroštvu naravna na previsoko senzibilnost. Kliente, ki se pri meni zdravijo zaradi anksioznih motenj, recimo vedno vprašam, kako začnejo dan. Pogosto poročajo, da spijo do zadnjega trenutka in še čez po zvonjenju budilke. Tudi zato, da bi se čim pozneje soočili z neprijetnimi obremenitvami, ki jih prinaša nov dan. Če mi jih uspe motivirati, da vstanejo prej, tudi če niso dobro spali, da torej ne skočijo takoj iz postelje v stres, se jim obrne na bolje. Miren prehod v novi dan, s katerim sami sebi sporočajo "dobro skrbim zase", so lahko priprava zajtrka, ritual v kopalnici, jutranji sprehod s psom, meditacija ali dihalne vaje. Potem ko tako pobožajo in umirijo svojo amigdalo, ki je osrednja možganska struktura sistema za prepoznavanje ogroženosti, dan, ki je pred njimi, postane vse manj grožnja in vse bolj izziv.

Koliko pa vam je pri spopadanju z lastnimi strahovi in tesnobo koristilo vaše psihiatrično in psihoterapevtsko znanje?

A raziskave kažejo, da se družbena neenakost, ki je gojišče vseh vrst telesnih, duševnih in socialnih patologij, povečuje. Možnosti za uspeh je vse manj. Ampak namesto da bi širjenje anksioznih in depresivnih motenj razumeli kot signal družbene patologije, nas neoliberalistična ideologija na čelu z medicino prepričuje, da gre za problem posameznika oziroma za problem strukture in kemije njegovih možganov.

Miran Možina

Seveda mi je bilo psihoterapevtsko in psihiatrično znanje v pomoč, nisem pa z njim zmogel razrešiti globokega občutka osamljenosti in zapuščenosti. Ta se je najbolj ponavljal prav v ljubezenskih odnosih, ko sem se vedno znova počutil nerazumljen, neslišan, nezačuten in prezrt. Prav tako so se počutile tudi moje partnerice kljub obojestranskim prizadevanjem po bližini, iskrenosti in zaupanju. Ko sem sam hodil na psihoterapijo, sem si pojasnil, kako se je ta občutek osamljenosti in zapuščenosti tako globoko zarezal vame. Oče je doživel veliko travm. Rojen je bil med prvo svetovno vojno leta 1916, teden dni po tem, ko je njegov brat umrl za meningitisom. Ko je bil star enajst let, mu je po hudi bolezni umrl oče, moj ded. Kmalu zatem je moral od doma v zavod. Marca leta 1941, ko je doštudiral medicino, so Nemci zasedli Jugoslavijo. Od leta 1943 je bil partizanski zdravnik; doživel je veliko hudega, o čemer pa ni spregovoril niti besede. Svoja čustva je zakopal zelo globoko in zanje ni imel besed, tako da v odnosu z njim nisem dobil kompasa za konstruktivno ravnanje s čustvi. Stalno sem ga provociral, da bi prebil njegov oklep, a brez uspeha. Tako on kot mama sta bila vzgojena v duhu, da je treba čustva, še posebej neprijetna, zadržati zase in z njimi ne obremenjevati drugih ljudi. Ko so na primer k nam prišli na obisk, je mama skrila svojo depresivnost, h kateri je nagibala, in se v trenutku prelevila v zgovorno in veselo osebo. In to mi ni šlo skupaj. Rekel sem si, sam nočem razviti takega oklepa, temveč želim biti iskren in avtentičen. Tako sta mi starša nehote tlakovala pot v psihoterapijo, katere osrednja značilnost je prav prizadevanje za iskreno in avtentično komuniciranje ter čustveno opismenjevanje.

Omenjate občutek osamljenosti, ki vas spremlja že od otroštva. Psihiater in psihoterapevt Irvin D. Yalom pravi, da naša osnovna tesnoba izhaja iz soočenja s štirimi neizogibnimi življenjskimi danostmi: s smrtjo, svobodo, z osamljenostjo in s pomanjkanjem smisla življenja. Strah nas je smrti, a tudi življenja, bojimo se osamljenosti, a tudi bližine, želimo si svobode, ne pa tudi odgovornosti.

Z Yalomom deliva simpatijo do Arthurja Schopenhauerja, filozofa pesimizma. Ko so ga nekoč vprašali, kaj je temeljna značilnost človeškega stanja, jim je odgovoril, naj si predstavljajo skupino ježev pozimi v hudem mrazu. Zebe jih, zato se skušajo čim bolj stisniti, da bi se pogreli. Ko pa si pridejo zelo blizu, se nasadijo na bodice. Ljudje smo podobni ježem. Če smo narazen, nas zebe, če se približamo, se zbadamo, pogosto prav tam, kjer nas najbolj boli.

Molk v vaši primarni družini vas je torej močno zaznamoval. Proces vzpostavljanja nadzora nad strahom se po srbskem psihiatru in psihoterapevtu Ljubomiru Eriću vedno začne s priznanjem, da nas je strah. Je torej vaše razkrivanje lastne ranljivosti način preseganja tesnobe in njenega prenosa na naslednji rod?

Foto: BoBo

Da. Tudi z raziskavami so namreč ugotovili, da je eden glavnih načinov medgeneracijskega prenosa travm prav molk. Oče je o svojih izkušnjah iz vojne molčal kot grob, češ "pa kaj ti bom pravil …". Da, pomembno je spregovoriti, vendar ne na način, ki je danes pri nas zelo pogost, "vi ste krivi, vi ste začeli, mi smo se le branili itn.". Zgodbe, ki pomagajo k spravi, so tiste, s pomočjo katerih rečeš sebi "ja" in drugemu "ja", ne pa sebi "ja" in drugemu "ne". Zgleden primer za to je recimo Nelson Mandela. Kako neverjetno je, da mu je po 27 letih zapora uspelo ostati nezagrenjen. Po prihodu na svobodo je imel največje zasluge, da se bes zatiranih ni razvil v morijo, pri čemer je tudi belcem po prevzemu oblasti rekel "da". Sicer pa k molku pogosto prispeva tudi sram. Ko nas je strah, lahko naredimo nekaj, česar se pozneje globoko sramujemo. Na Golem otoku, recimo, so jetnike silili v ponižujoča dejanja in trpinčenje drugih sojetnikov, tako da so po vrnitvi iz zapora molčali zaradi občutkov krivde in sramu. S takšnim načrtnim poniževanjem je režim uspešno ohranjal "Goli" v tajnosti. Francoski psihiater in pisatelj Boris Cyrulnik je v knjigi z naslovom Sram opisal svojo izkušnjo iz druge svetovne vojne, ko mu je kot judovskemu otroku uspelo preživeti, tako da se je zatekel na francosko podeželje in zatajil svoj rod. Žrtev antisemitizma je bil tudi po vojni, tako da je potreboval kar 30 let, da je v omenjeni knjigi razkril svojo zgodbo in premagal sram. Kot pravi, človek obmolkne zaradi strahu pred tem, da bi drugi v njem uzrli tisto, za kar sam predvideva, da je nesprejemljivo, pa naj bo to neka lastnost ali dejanje.

Ali je res, da se v kriznih razmerah ljudje z anksioznimi oziroma depresivnimi motnjami bolje odrežejo kot ljudje, ki teh motenj nimajo?

Te izkušnje so mi prinesle pomirjujoče spoznanje "da če sem pa to zdržal, bom pa še marsikaj". In me je zdaj manj strah kriz. To je darilo globokih srečanj s tesnobo.

Miran Možina

Lahko je tako. Na primer v vojnih razmerah so ljudje z bolj aktivirano amigdalo bolj pozorni na nevarnosti in se jim lahko zato bolje izogibajo. Prepogumni heroji večinoma padejo, ali ne? Pred časom sem napisal esej o filmu Melanholija Larsa von Trierja, danskega režiserja, ki ima bipolarno motnjo z maničnimi obdobji, ko ustvari nov film, in dolgimi depresivnimi obdobji, ko je popolnoma pasiven. Na podlagi lastnih izkušenj nam na primeru glavne junakinje s hudo depresijo pokaže, da se lahko ljudje, ki imajo dolgotrajne duševne težave, na izredne razmere odzovejo trezneje kot običajni ljudje. Vajeni so namreč tega, da je življenje sestavljeno iz samih kriz. Stalno po malem živijo v izrednih razmerah in se v takšnih okoliščinah naučijo preživeti. Von Trierjeva junakinja, ki je sicer popolnoma disfunkcionalna, postane ob napovedi konca sveta, ko vsi drugi izgubijo pamet, mirna in sočutna. Poskrbi za malega nečaka, čigar oče naredi samomor in mati brezglavo bega, tako da ga prepriča, da iz vej zgradita varno pribežališče. Tam se potem ona, deček in njegova mama, ki se jima v zadnjem trenutku pridruži in umiri, primejo za roke, deček zapre oči in vsi mirno pričakajo konec sveta. Meni so tekle solze.

Podobno sporočilo lahko razberemo iz filma Prelomni dnevi o najtežjih trenutkih britanskega premierja Winstona Churchilla med drugo svetovno vojno. Zanj je znano, da je imel depresivna obdobja, ki jih je primerjal s prihodom črnega psa.

Da, sijajen je tisti prizor, ko Churchill izgubljen in obupan sedi v svoji zatemnjeni sobi. Vstopi žena, prižge luč in mu reče, saj vem, da nosiš na svojih ramenih vso težo sveta, ampak prav notranji boji in stiske so te pripravile na ta trenutek. Močan si, ker nisi popoln, moder si, ker dvomiš. In Churchill se predrami iz depresivnega ugreza in stopi na čelo britanskega odpora Hitlerju.

Menite, da je v sodobnih družbah toleranca do tesnobe nižja, kot je bila nekoč? Sociologinja in filozofinja Renata Salecl v svojem delu O tesnobi pravi, da si posameznik v kapitalistični produkciji težje privošči občutja, ki zmanjšujejo njegovo produktivnost in uničujejo iluzijo življenja kot uspešnega projekta.

Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja. Pred leti so se v Parizu pojavili veliki plakati, ki so vsem, ki bi se prijavili na neki portal za zmenkarije, obljubljali garancijo za uspešno ljubezensko zgodbo. Vsi pa vemo, da je ključna značilnost ljubezni prav nepredvidljivost. Nobenega jamstva nimaš, moraš tvegati.

Miran Možina

V neoliberalizmu refleksija družbenih okoliščin, ki pogojujejo pandemično, globalno širjenje anksioznih in depresivnih motenj, ni zaželena. Po neoliberalistični ideologiji si za svoje življenje odgovoren predvsem sam. Vsi naj bi imeli enake možnosti in priložnosti – izkoristi jih, vse je odvisno od tebe. Če boš vztrajen, učljiv, če boš dovolj vlagal v svoje zdravje, v razvijanje znanj in veščin, boš uspel. A raziskave kažejo, da se družbena neenakost, ki je gojišče vseh vrst telesnih, duševnih in socialnih patologij, povečuje. Možnosti za uspeh je vse manj. Ampak namesto da bi širjenje anksioznih in depresivnih motenj razumeli kot signal družbene patologije, nas neoliberalistična ideologija na čelu z medicino prepričuje, da gre za problem posameznika oziroma za problem strukture in kemije njegovih možganov. Kriv naj bi torej bil vsak sam, njegov serotonin, in zato, kot pravi Renata Salecl, je toleranca do tesnobe – in ta se širi bolj kot covid – vse manjša. Absurdno, ne?

Po eni strani kultura strahu, ki rojeva in trži vedno nove strahove, po drugi strani pa vztrajno iskanje načinov, kako strah in tesnobo obvladati. V čem je smisel te "igre strahov"?

Smisel "iger strahov" je izrabljanje človekove nepopolnosti in nezadostnosti ter naključnosti in negotovosti zunanjih okoliščin za ustvarjanje dobička. Zavarovalnicam posel cveti, ker naslavljajo našo tesnobo in strahove ter vzbujajo nove in nove. Zavaruješ se lahko tako rekoč pred vsem. Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja. Pred leti so se v Parizu pojavili veliki plakati, ki so vsem, ki bi se prijavili na neki portal za zmenkarije, obljubljali garancijo za uspešno ljubezensko zgodbo. Vsi pa vemo, da je ključna značilnost ljubezni prav nepredvidljivost. Nobenega jamstva nimaš, moraš tvegati. Prav v ljubezni, kjer se najbolj razgalja vsa naša ranljivost, nikomur ni prizaneseno z brodolomi.

Omenili ste nepopolnost. Norveška je sprejela zakon, ki od spletnih vplivnežev zahteva, da navedejo, ali so njihove fotografije obdelane. Pritiski na mlade po popolnosti lahko namreč prizadenejo njihovo duševno zdravje. Kakšen je odnos med perfekcionizmom in anksioznimi motnjami?

Foto: BoBo

Zelo tesen. Perfekcionizem ima veliko elementov prisile, stalnega izvajanja terorja nad samim seboj. Nič ni dovolj dobro, vse mora biti še bolje. V knjigi Človeška ljubezen, ki smo jo izdali pod taktirko Mance Košir, sem opisal, kako sem se kot najstnik veliko ukvarjal s svojim videzom in se nenehno spraševal, ali sem dovolj privlačen za dekleta. Po prhanju sem se velikokrat ogledoval v ogledalu in našel kup pomanjkljivosti, preozka ramena, premalo mišic, tudi "kurček" bi lahko bil večji. Gimnazijski sošolec je na neki zabavi pripomnil, da imam veliko zadnjico. Začel sem opazovati in se primerjati z drugimi. Zdelo se mi je, da ima ta sošolec res veliko lepšo zadnjico. Še posebej pa me je zadelo, ko sem v neki erotični reviji prebral, da so ženskam pri moških najbolj privlačni zobje, na drugem mestu pa, o groza, majhne ritke. Takrat sem razvil obsesijo "velike riti", ki je trajala kar nekaj let; v izložbah sem na skrivaj opazoval svoj odsev, ki je potrjeval sošolčevo diagnozo. Na obletnici mature, veliko let pozneje, pa mi je povedal, da se je seveda šalil. Ko zdaj pomagam mladostnicam z anoreksijo, kjer se v ozadju pogosto skriva perfekcionizem glede postave, jih zelo dobro razumem. Ko človek nima dovolj dobrega občutka lastne vrednosti, je to dobro gojišče za perfekcionizem. Lahko greš v dve skrajnosti: "ni mi mar, kako sem videti" ali pa skušaš paziti na vsak detajl v upanju, da bo to držalo pokonci občutek lastne vrednosti. V najstniških letih so muke zaradi kompleksa manjvrednosti še posebej velike in pogoste, zlasti če so temelji občutka sebe iz zgodnjega otroštva majavi.

In kakšna je psihoterapevtska obravnava perfekcionistov?

To je trd oreh, vendar perfekcionisti pogosto razvijejo delovne navade in vztrajnost, kar je pozitivno. Tako je še trši oreh razvajenost, kjer ni ne delovnih navad ne vztrajnosti. Razvajenega spodbuditi, da bi spoštoval neke okvire, pravila, meje, je zelo zahtevno. Tiranska pravila perfekcionistov počasi mehčamo, kar je dolg proces, a vseeno lažji kot razvajene in razpuščene učiti nekega reda.

Mimogrede, ker se že pogovarjava o videzu, presenetljive so ugotovitve, da se amigdala intenzivno odzove že ob pogledu na jezne in preplašene obraze in da se nam izboljša razpoloženje že samo s tem, da si nadenemo vesel obraz.

Tako je. Amigdala se v glavnem orientira po neverbalni komunikaciji in mimika obraza je ključna. Samo poglejte, koliko mišic imamo na obrazu in kakšno raznolikost izraznosti omogočajo. Če zavestno aktivirate mišice, značilne za izražanje pozitivnih čustev, bo vaše razpoloženje boljše. Če na primer rahlo dvignete ustne kotičke, vas to dejansko lahko spravi v boljšo voljo.

Zanimivo, velja poskusiti. Kakšni so pravzaprav nevrobiološki mehanizmi tesnobe in strahu?

Foto: BoBo

Osrednja možganska struktura v sistemu za prepoznavanje ogroženosti je, kot sem že dejal, amigdala, ki jo slovenimo kot mandljevo telo. Informacije dobiva neposredno iz oči in drugih čutil in lahko sproži stresni odziv, ne da bi te informacije predhodno šle v možgansko skorjo. Zato je odziv zelo hiter. Amigdala v povezavi z drugimi možganskimi strukturami stalno preverja, ali so okoliščine za nas varne ali ne; njeno delovanje je nezavedno. Če pa je ogroženost dovolj pomembna, se lahko prebije v zavest, tako da se razvije občutek strahu, tesnobe ali kombinacija obeh. Nastanek čustev je zelo kompleksen proces, v katerem sodeluje semantični spomin. Zemljevid tega, kar je za nas ogrožajoče in kaj ni, si na podlagi izkušenj in učenja ustvarjamo že od najzgodnejšega otroštva. Kako se uči otrok, ko še nima besed? Iz drž odraslih, iz njihovih neverbalnih odzivov. Recimo, mama otrpne, ko zagleda pajka, in to si otrok zapomni. Spomini na materin stres se lahko vtisnejo celo že v fetusu. Hkrati se v našem kolektivnem spominu iz roda v rod prenašajo informacije, kaj je nevarno. V vsakdanjem jeziku velikokrat rečemo, eno so čustva, drugo je razum in z razumom bomo obvladovali čustva. To ne drži. Zato da imamo čustva, je potreben razum. Brez razumskih funkcij ne moremo imeti čustev.

Je to tudi odgovor na vprašanje, zakaj se bojimo tigra v naravi, tigra v kletki pa ne?

Da, amigdala ne razlikuje med tigrom v živalskem vrtu ali v naravi. Hipokampus je tista možganska struktura, ki ob pomoči možganske skorje umesti potencialno nevaren dražljaj v kontekst, tako da si lahko rečemo "čakaj, če je tiger zaprt v kletki, je majhna verjetnost, da bo ušel iz kletke, lahko se mirno sprehajam". Amigdala ima zelo rudimentaren spomin, zapomni si samo koščke informacije o ogrožajoči situaciji, na primer samo barvo ali zvok. Hipokampus pa kontekstualizira, sposoben si je zapomniti cele epizode, ne samo barvo, temveč tudi druge elemente ogrožajoče situacije. Hipokampus oblikuje epizodni spomin, ki se lahko uskladišči v dolgotrajni spomin.

Če vas prav razumem, tega, da je nekaj nevarno, torej ne zaznavamo le na podlagi izkušenj in učenja?

Foto: Pixabay

Razvoj nevroznanosti v zadnjih 20 letih je prinesel pomembno odkritje, ki je vplivalo na razumevanje človekovega mišljenja, čustvovanja in vedenja. To je odkritje hitre in počasnejše poti procesiranja. Pokazalo se je, da moramo jasno ločiti med sistemom za prepoznavanje ogroženosti z amigdalo na čelu in čustvenim sistemom tesnobe in strahu, pri katerih mora sodelovati možganska skorja, zadolžena za kognitivno procesiranje. Recimo, greste na sprehod po Rakitni in srečate medveda. Če bi vas vprašal, zakaj ste zbežali, bi mi odgovorili, da zato, ker ste se prestrašili. Ampak v resnici človek zbeži pred medvedom veliko prej, preden postane prestrašen. V naš živčni sistem imamo namreč vgrajeno tako imenovano hitro pot procesiranja, ki se izogne možganski skorji, evolucijsko najmlajšemu delu živčnega sistema. Hitra pot deluje v desetinki sekunde, medtem ko bi za procesiranje "aha, to je medved, joj, medvedi so nevarni, zdaj me bo postalo strah in bom pobegnil" porabili preveč časa. O tem govori Nobelov nagrajenec Daniel Kahneman v svoji knjigi Razmišljanje, hitro in počasi. Naj povem svoj primer. Hodil sem po nemarkirani poti tolminskih hribov, ko sem nenadoma odskočil. Obrnil sem se in zagledal kačo, ki je izginila v grmu. To se pravi, da je moj motorični odgovor prehitel kognitivno procesiranje. In nisem se prestrašil zato, ker sem zagledal kačo, ampak zato, ker sem videl, da bežim. Evolucijsko je dobro, da imamo še vedno to hitro pot procesiranja, saj včasih o življenju in smrti odločajo desetinke sekunde.

Na ta hiter, nagonski način se na nevarnost odzivajo tudi živali, ne?

Tako je. Prav pri sistemu za preverjanje in ugotavljanje stopnje ogroženosti smo zelo podobni drugim živim bitjem. Že bakterije poznajo odziv k/stran. Na strupene snovi se, denimo, odzovejo z odmikom, na hranila pa s približevanjem. Nimajo pa živali simbolnega procesiranja. Antilopa v savani ne bo razmišljala "aha, tam je lev, moram paziti, ker mi je nevaren". Ljudje smo v bistvu, če karikiram, ponesrečena naravna bitja. Po eni strani smo še vedno instinktivna bitja, saj imamo s šimpanzi skupnih okoli 99 odstotkov genov, z banano pa okoli 50 odstotkov genov. Po drugi strani pa pri ljudeh zaradi močnih kulturnih vplivov nikoli nimamo opravka s čistimi instinkti. To se kaže na vseh področjih. Imamo recimo okvarjen instinkt, kaj je za nas dobra hrana, zato posegamo po hitri prehrani.

Zakaj je pri nekaterih ljudeh amigdala veliko bolj dejavna kot pri drugih in sproža več tako imenovanih lažnih alarmov?

Foto: BoBo

Zaradi učenja. Vzemiva otroka, rojenega mami, ki ima težave z odvisnostjo od alkohola. Ta mama ima lahko velike izpade v prisotnosti. Recimo kadar je pijana, nekje obleži, medtem ko se otrok polula, pokaka, je lačen, joka. Hkrati ni odzivna – ker je njeno sočutje zelo kratkega dometa, lahko ob otrokovem joku izgubi živce in ga udari. Otrok, ki raste v takšnih razmerah, kjer gre za kombinacijo zanemarjanja in grobega ravnanja, bo počasi razvil shemo sveta kot nevarnega kraja, kjer ni mogoče zaupati nikomur. Zanemarjeni otroci odnesejo v odraslost temeljno ne varen občutek. Pri takšni mami se amigdala otroka nastavi na višjo senzibilnost za nevarnost. Podobno se zgodi tudi otrokom preveč zaščitniških staršev, ki prehitro, prevečkrat in prezgodaj zaustavljajo otroka: "Pazi, joj, ne, tega ne smeš." Eden od glavnih motivacijskih in pogonskih sistemov človeka je namreč asertivnost, ki se kaže skozi radovednost in raziskovanje. Otrok ima veliko potrebo po tem, da gre v svet, da raziskuje in se uči o vsem, kar ga obdaja. Tudi ta pretirano zaščitniški odziv otroku sporoča, da je svet nevaren. Tako da imamo, kot vidite, podoben rezultat pri obeh vzorcih – pri zanemarjanju in pri hiperprotektivnosti. Nekateri ljudje pa imajo bolj občutljivo amigdalo zaradi prirojenih predispozicij. Že rodijo se z bolj anksioznim temperamentom.

Staršem, ki so tudi bolj anksiozni?

Ni nujno. Ni redko, da ima otrok drugačen temperament, kot ga imajo starši. Imate recimo lahko dobre starše, ki pa so bolj ležerni, in otroka, ki je anksiozno preobčutljiv. V tem primeru gre za nesrečno kombinacijo temperamentnih značilnosti staršev in otroka, kjer zato težje pride do čustvene uglašenosti in občutka povezanosti. Ko pride k meni takšna družina, jih skušam razbremeniti občutkov krivde, ker ne gre niti za "slabe" starše niti "slabega" otroka, temveč za zahtevno kombinacijo.

Govorite o dobrih in slabih starših. Kaj je bistvo dobrega starševstva?

Eden ključnih vidikov dobrega starševstva je skrb za varno navezanost. Da se razvije, sta potrebna dva dejavnika: fizična prisotnost in odzivnost. V varnem odnosu je otrok začuten in dobi uglašen odziv od prisotnega starša. Poglejva primer – otrok ostane čez noč sam, ker so starši odšli na zabavo. Ko se ponoči zbudi, ni nikjer nikogar, lačen je, moker, pokakan in začne jokati. Po dveh, treh urah izmučen zaspi. Ko se starši vrnejo domov, otrok spi, zato si mislijo, da je bilo z njim vse v redu. V bistvu pa so zamudili njegovo nočno agonijo. Po drugi strani pa so starši lahko prisotni, a niso odzivni. Živahen in radoveden otrok ima recimo depresivno mamo, ki se na njegove potrebe ne zmore odzivati z ustrezno intenziteto. Ampak kdo od nas pa je bil tako srečen, da je imel vedno prisotne in odzivne starše? Verjetno nihče. Velikokrat smo se znašli v praznini, ki je v nas izzvala občutek ogroženosti, in to v sebi nosimo vse življenje.

Pretirano tesnobo, ki jo sproža preobčutljiva amigdala in ki je glavni simptom anksioznih motenj, lahko obvladamo. Strokovnjaki pravite, da je pri tem ključno, da se naučimo drugačnega mišljenja in vedenja, in sicer da se okoliščinam, ki nam vzbujajo tesnobo, ne izogibamo, ampak prav nasprotno, da se jim izpostavljamo. A za marsikoga je izpostavljanje izjemno težavno. Zakaj?

Foto: BoBo

Zaradi strahu pred strahom ali tesnobo pred tesnobo. Oba fenomena obstajata, če smo natančni. Kaj to pomeni? Tesnoba in strah spadata med neprijetna čustva, in ko ju človek doživi, zlasti v skrajnih oblikah pri paničnih napadih, je to tako mučna izkušnja, da se začne samodejno izogibati vsem situacijam, kjer bi se lahko ponovila. Človek ima lahko, na primer, občutek, da bo kar umrl, kar je lažen vtis, saj od paničnega napada še nihče ni umrl. Imel sem, recimo, pacienta, trgovskega potnika, ki je prvi panični napad doživel na bencinski črpalki. K meni je prišel, ker si ni več upal na črpalko in je vse svoje poslovne poti moral skrčiti na obseg enega tanka, za katerega polnjenje je skrbela žena. Počasi, korak za korakom sva začela desenzitizacijo. Najprej se je moral pripeljati na razdaljo petdeset metrov od bencinske črpalke in tam parkirati, kar ga je zelo vznemirilo, zato je opravil dihalne vaje, ki sva se jih naučila, in se odpeljal domov. Naslednjič se je ustavil trideset metrov stran in tako vse bližje. Nato je zapeljal na črpalko, vendar si še ni natočil bencina. Točenje goriva in plačilo sta bili zadnji korak postopne dvomesečne desenzitizacije. Če je izogibanje že zelo utrjen vedenjski vzorec, je proces terapije še daljši.

Postopno izpostavljanje, ki ga opisujete, sodi med najpomembnejše tehnike vedenjsko-kognitivne terapije, ki velja za prvo psihoterapevtsko izbiro pri zdravljenju anskioznih motenj. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek je v intervjuju za MMC dejala, da ne daje prednosti nobeni psihoterapiji, pomembno pa je, da je vsaka ob svojem času. S kognitivno-vedenjsko terapijo se najprej znebimo simptomov in omejitev zaradi njih, psihoanaliza pa nam potem pomaga razumeti, kako so naše izkušnje iz zgodnjega odraščanja privedle do duševnih težav. Kakšen je vaš pogled na izbor psihoterapije pri zdravljenju anksioznih motenj?

Različni psihoterapevtski pristopi imajo različne vstopne točke. Vedenjsko-kognitivna terapija daje prednost miselnim in vedenjskim vzorcem, klasična psihoanaliza človekovi preteklosti, sistemska družinska psihoterapija pa medosebnim odnosom. Njihova splošna učinkovitost glede na izid terapije je podobna, razlike so bolj vezane na terapevtove značilnosti in na terapevtski odnos med terapevtom in klientom. Ključnega pomena ni, za kateri pristop se klient odloči, temveč za katerega terapevta. Ali je na primer dovolj empatičen, ali zna motivirati klienta za terapevtske spremembe in ali je prožen v razvijanju terapevtskega delovnega odnosa. Ampak danes je vse več govora o integraciji različnih pristopov, ko psihoterapevtsko obravnavo prilagodimo individualnim značilnostim in potrebam posameznika. Personalizirana psihoterapija je najnovejša faza razvoja psihoterapije, ko klientu in njegovim bližnjim, če so vključeni v terapijo, ponudimo edinstveno obliko pomoči, stkano iz različnih psihoterapevtskih pristopov, metod in tehnik. Hkrati se je pokazalo, da je poleg preteklosti in sedanjosti pomembna tudi prihodnost. Ta vidik je bil dolgo zanemarjen. Zelo zdravilno je, če si človek oblikuje podobo, kam hoče priti, kakšno spremembo hoče doseči, kaj bo drugače, ko ne bo več imel, denimo, paničnih napadov. Ko predstavi to podobo, ga vprašam: "Ali je mogoče kaj od tega že prisotno v vašem življenju?" Na veliko presenečenje velika večina ljudi to potrdi. Sledi vprašanje: "Kako se počutite, ko ste tako brez strahu? In kaj takrat počnete?" Pa mi povedo, da lažje dihajo, da jih v prsih več ne tišči, da imajo znova bistro glavo. Da jim pomaga, če gredo v gozd. Potem si prizadevamo za to, da utrdimo ta vzorec.

Vi ste psihoterapevt sistemske psihoterapije, ki pravi, da je patologija posameznika odraz patologije odnosnega sistema, to je skupine, družine ali partnerske zveze. Kako v okviru tega pristopa obravnavate anksiozne motnje?

Foto: BoBo

Sistemska družinska terapija se je začela razvijati po drugi svetovni vojni kot poskus izboljšanja slabosti psihoanalitične terapije, ki je bila takrat prevladujoča. Medtem ko je psihoanaliza preučevala notranje konflikte posameznika, se je sistemska terapija usmerila v odnose, saj smo ljudje odnosna bitja in je vsaka stvar, ki jo doživljamo, del neke interakcije z drugimi ljudmi. Kaj to pomeni? Zgodnji družinski terapevti so začeli ugotavljati, da če je v družini nekdo, ki je depresiven ali anksiozen, se drugi družinski člani temu prilagodijo. In ta prilagoditev je lahko disfunkcionalna, torej takšna, ki vzdržuje in celo krepi pretirano anksiozen ali depresiven vzorec. Prej sem omenil primer trgovskega potnika, ki si zaradi strahu pred paničnim napadom ni upal na bencinsko črpalko in je tja pošiljal svojo ženo, ki je to sprejela in tako stabilizirala njegov anksiozni vzorec.

V terapevtsko obravnavo je torej vključena vsa družina oziroma par?

Da, če so seveda pripravljeni sodelovati, ker zlasti pri dolgotrajnejših težavah sledi pojav, ki mu pravimo "identificirani klient". Se pravi, družinski člani razglasijo enega od svojih članov za bolnega, problematičnega ali motenega in ga v to vlogo vedno znova potiskajo. Seveda pa je vedno vsak družinski član bolj ali manj povezan z vedenjem vsakega drugega člana. In ko tudi psihiater potrdi, da ima, recimo sin, anksiozno motnjo in mu predpiše zdravila, si vsi oddahnejo: "Saj smo vedeli. Mi nismo problem, problem je sin." Tako obstaja nevarnost, da tudi psihiatri ali drugi pomagajoči, če ne razumejo in ukrepajo na sistemski način, pripomorejo k stabilizaciji disfunkcionalnega vedenja. Sistemsko orientirani psihoterapevti pa se tega lotimo drugače. Pozorni smo na to, kako je anksiozna motnja posameznika organizirana znotraj njegove družine, ker kar koli naredimo v družini, to vpliva na vsakega njenega člana. Vzorec, ko že vsi vedo, kdo je glavni krivec oziroma kdo je identificirani klient, z različnimi tehnikami, recimo s tako imenovanimi krožnimi vprašanji, zastavljenim vsem članom družine, razrahljamo. Najstniki mi po takšni terapiji pogosto rečejo, kako je bilo dobro, ker ni bilo govora samo o njih, ker niso spet poslušali, da so samo oni težava. Sam pri takšnem terapevtskem delu zelo uživam, še posebej zato, ker sem zgrožen nad tem, kako se danes pretirava s hitrim predpisovanjem psihofarmakov za vse mogoče težave. Po drugi strani pa si zdravila vse preveč pogosto želijo tudi sami pacienti, in to takoj, namesto da bi se lotili dela in pogledali vase in v odnose.

Prava mešanica nevrotransmitorjev v antidepresivih torej še ni jamstvo za srečnega človeka?

Zdravila potrebujemo predvsem takrat, kadar se zagozdimo v ozkih soteskah anksioznosti ali potonemo v širokih močvirjih depresivnosti. Ne razumite me napačno, nisem proti zdravilom, ampak za to, da se njihova uporaba zooži na upravičene indikacije. Tudi sam velikokrat predlagam jemanje antidepresivov, anksiolitikov ali kombinacijo obojih, če lahko pomagajo prekiniti negativno spiralo globoke depresije ali premočnih in prepogostih paničnih napadov. Vendar nikoli ne dam samo zdravil. Naš cilj mora biti, da so, kadar koli je le mogoče, samo prehodna bergla in da človek zaživi bolje brez njih, saj niso bomboni, temveč imajo veliko stranskih učinkov in so pri dolgotrajni uporabi vse prej kot nenevarni.

Med napačnimi vedenjskimi strategijami, ki vzdržujejo in krepijo anksiozne motnje, je na prvem mestu izogibanje, pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec. Foto: BoBo

Intervju o vedenjsko-kognitivni terapiji

Špela Hvalec: "Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje"

Bojana Rugelj

Človeku z anksiozno motnjo scenarij življenja piše tesnoba, ki mu siromaši življenje, zato je pomembno, da kljub tesnobi vztraja pri uresničevanju življenjskih ciljev, pravi klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka Špela Hvalec.

Foto: BoBo

Vsako čustvo ima določeno funkcijo in osnovna funkcija tesnobe je zaščita. Dokler je ta zaščita realna, je tesnoba funkcionalna, ko pa je njena intenziteta prevelika, ko traja predolgo in ko se pojavi v situacijah, ki načeloma niso nevarne, postane ovira. Pretirana tesnoba je glavni simptom anksioznih motenj.

Vedenjsko-kognitivna terapija, ki je terapija prve izbire pri zdravljenju anksioznih motenj, izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen k prepoznavanju in spreminjanju napačnih miselnih procesov, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati pravilne vedenjske strategije.

Klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka Špela Hvalec, ki je zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Idrija, pojasnjuje, da vedenjsko-kognitivna terapija rešuje konkretne težave, ki jih ima posameznik z anksiozno motnjo. Opremi ga z veščinami, s katerimi si lahko pomaga tudi sam. Za ljudi z anksioznimi motnjami je namreč značilno, da precenjujejo nevarnost neke situacije, v kateri so, in podcenjujejo lastne sposobnosti za reševanje težav.


Vedenjsko-kognitivna terapija je prva psihoterapevtska izbira pri zdravljenju anksioznih motenj. Zakaj prav ta pristop, in ne, denimo, terapije psihoanalitične usmeritve, ki iščejo korenine duševnih težav v otroštvu?

Psihoterapevtski šoli podelijo status priznanja predvsem raziskave o učinkovitosti in vedenjsko-kognitivna terapija je dokazano učinkovita pri obravnavi anksioznih motenj. Kaj so njene značilnosti? Usmerjena je v reševanje konkretnih težav, ki jih ima posameznik, in posledično v sedanjost. Pacient ni postavljen v pasivno vlogo, ampak terapija zahteva od njega dejaven odnos. Pri delu si pomagamo s širokim naborom tako vedenjskih kot kognitivnih tehnik. Morda je način dela pri vedenjsko-kognitivni terapiji bolj podoben delu arhitektov, ki nekaj gradijo, pri psihoanalitski usmerjenosti pa bolj delu arheologov. Mi skušamo ljudi z anksioznimi motnjami opremiti z nekimi veščinami, da si lahko prek prepoznavanja in spreminjanja nefunkcionalnih miselnih in vedenjskih vzorcev pomagajo tudi sami.

Omenjate nefunkcionalne vedenjske in miselne vzorce. Kateri so napačni načini vedenja in mišljenja, ki vzdržujejo in krepijo anksiozno motnjo?

Morda je način dela pri vedenjsko-kognitivni terapiji bolj podoben delu arhitektov, ki nekaj gradijo, pri psihoanalitski usmerjenosti pa bolj delu arheologov.

Špela Hvalec

Na splošni ravni najpogosteje opažamo, da ljudje z anksioznimi motnjami precenjujejo nevarnost neke situacije, v kateri so, in podcenjujejo lastne sposobnosti za reševanje težav. Hkrati podcenjujejo možnost pomoči, ki jo lahko dobijo od socialne okolice. Če pa govorimo o napačnih, izkrivljenih miselnih vzorcih, bi sem uvrstila katastrofiziranje, torej pretirano poveličevanje nevarnosti, napovedovanje prihodnosti v smislu negativnega izida, branje misli, pretirano poosebljanje oziroma prisvajanje prevelikega deleža krivde in odgovornosti, črno-belo gledanje, čustveno presojanje, obtoževanje, poveličevanje negativnega itn. Med napačnimi vedenjskimi strategijami je na prvem mestu zagotovo izogibanje, tudi umikanje in opuščanje dejavnosti. Ljudje se z izogibanjem neki situaciji, ki jim vzbuja tesnobo, na kratki rok nagradijo z zmanjšanjem tesnobe, na dolgi rok pa si naredijo veliko škodo, ker s tem samo še poglabljajo in utrjujejo svoje strahove. Na drugem mestu bi omenila varovalno vedenje, ko se ljudje sicer soočijo z neko situacijo, a potrebujejo pri tem podporo (na primer spremstvo bližnjega).

Misli, čustva, vedenje in telesni odziv so med seboj povezani. Ampak na začetku so vedno misli ali ne? Poglejva primer. Telefoniram nekomu od bližnjih, ki se mi ne oglasi. Misel, da se mu je zgodilo nekaj hudega, mi sproži tesnobo, pospeši srčni utrip in odločim se, da bom krenila k njemu in preverila, kaj se dogaja. Če bi namesto tega pomislila, da se ne oglasi, ker ne sliši zvonjenja, takšnega odziva ne bi bilo.

Res je. Ključna točka tukaj je interpretacija dogodka. Zdravorazumski model nas uči, da so naša čustva, vedenje in telesni odziv posledica dogodka samega. Ampak med dogodkom in čustvenim, vedenjskim in telesnim odzivom je vedno pomen, ki ga dogodku pripišemo. Gre pravzaprav za samodejne misli, ki nam najprej švignejo skozi glavo, ko smo postavljeni v neko situacijo. Posameznik jih ne glede na to, ali so realne ali nerealne, ali so koristne ali nekoristne, jemlje kot točne, ker so del njegovega miselnega sistema. Težava je, kadar so samodejne misli izkrivljene ali negativno naravnane, ker nam lahko povzročijo hudo stisko.

Strah pred lastnimi mislimi je še posebej močan pri ljudeh z obsesivno-kompulzivno motnjo. Ker svoje misli, ki imajo lahko tudi strašljive in agresivne vsebine, enačijo z dejanji, se tesnobi pridružijo tudi občutki sramu in krivde. Kako pomagate njim?

Foto: BoBo

Obsesivno-kompulzivna motnja je zapletena motnja, sestavljena iz obsesij, to je vsiljivih misli, ki sprožijo tesnobo, in kompulzij, to je prisilnih dejanj, ki začasno zmanjšajo tesnobo. Obsesije so vezane na različne vsebine, lahko tudi takšne, ki se jih posameznik sramuje in zaradi katerih ima občutke krivde in slabe vesti. Veliko pozornosti je zato treba nameniti psihoizobraževanju, ko posameznika poučimo, da so vsiljivke nekaj, kar ni pod njegovim nadzorom. Te misli pridejo same od sebe, niso na zavestni ravni in jih ni mogoče usmerjati. Tukaj je lahko v pomoč novejši terapevtski pristop, čuječnost, ki je v primerjavi s klasično vedenjsko-kognitivno terapijo naravnana v sprejemanje vsiljivih misli. V okviru klasične vedenjsko-kognitivne terapije si prizadevamo napačne kognitivne in vedenjske vzorce prepoznavati in spreminjati, tukaj pa gre bolj za to, da misli, kakršne koli že so, sprejmemo, saj nas bodo prej ali slej zapustile. Kot oblaki, ki prijadrajo čez nebo, mi pa ne odpremo dežnika, ker vemo, da bodo tudi odšli.

In medtem ko misli jadrajo skozi našo zavest, moramo vzdržati tesnobo, ki jo sprožijo.

Da, posameznika učimo, da prenese tesnobo. Zato rišemo grafe, kako se tesnoba stopnjuje in doseže plato. Če posameznik izvede kompulzijo, takoj pade, ampak se potem spet začne razmeroma hitro dvigovati, če pa kompulzije ne izvede, tesnoba nekaj časa vztraja na platoju, potem pa začne spontano popuščati.

Psihoterapevt torej posamezniku pomaga prepoznavati in spreminjati njegove napačne miselne vzorce. Kako poteka proces "popravljanja" misli?

Ključnega pomena je, da ljudje kljub tesnobi vztrajajo pri uresničevanju življenjskih ciljev. Saj ni treba, da so popolnoma brez težav, tudi ni treba, da imajo vse pod nadzorom. Opuščanje dejavnosti, ki jim prinašajo zadovoljstvo, in pasivizacija vodita k razvoju depresivnega razpoloženja.

Špela Hvalec

Ko gre za preoblikovanje napačnih miselnih vzorcev, je prepoznavanje prvi korak v procesu kognitivne restrukturacije, kot temu strokovno rečemo. Že to jim odvzame del moči. Če potegnem vzporednico – to je tako, kot če pri plačevanju v trgovini samodejno vtipkujete PIN-številko, pa vas nekdo zmoti. V trenutku se zmedete: "Kakšna je že moja PIN-številka?" Vendar pa prepoznavanje načeloma ni dovolj za korenitejše spremembe. Slediti mora drugi korak, in sicer uvrstitev teh negativnih samodejnih misli v že omenjene kategorije, kot so katastrofiziranje, napovedovanje prihodnosti, branje misli itn. Tretji korak je, da te izkrivljene misli zamenjamo z bolj realističnimi. Zelo sem alergična na takšne izjave, kot je "ja, saj vem, samo pozitivno moram razmišljati". Daleč od tega. V okviru vedenjsko-kognitivne terapije ni naš cilj pozitivno razmišljanje, ker je to lahko ravno tako izkrivljeno, ampak čim bolj realistično razmišljanje.

Toliko o napačnih mislih. Kaj pa napačno vedenje? Izpostavili ste izogibanje kot ključno gonilo anksioznih motenj. Nasprotje izogibanja je izpostavljanje, ko se ljudje soočijo z okoliščinami, ki jim vzbujajo tesnobo. Kako poteka izpostavljanje? Vržete človeka takoj v najglobljo vodo njegovih strahov?

Foto: Pixabay

Ko govoriva o izpostavljanju, imava v mislih tri različice. Prva je preplavljanje, ko človeka, kot pravite, vržemo v vodo in mora splavati, a v praksi jo le redkokdaj uporabimo. Temelji na načelu zasičenja, ko se tesnoba toliko intenzivira, da potem tudi zelo hitro popusti. Druga različica je postopno izpostavljanje, kjer skupaj s klientom izdelamo hierarhijo situacij, ki mu sprožajo tesnobo, in ga soočamo z njimi od najlažjih do najtežjih. Z rednim in dovolj pogostim izpostavljanjem se človek navadi na neko okoliščino in tesnoba sčasoma popusti. Tretja oblika pa je t. i. sistematična desenzitizacija, ko postopnemu izpostavljanju dodamo še sprostitvene tehnike. Ko gre posameznik s klavstrofobijo v dvigalo, kar je zanj zaradi strahu pred zaprtimi prostori huda stresna situacija, prakticira sprostitvene tehnike. Raziskave so pokazale, da je takšno izpostavljanje prav tako učinkovito, moramo pa biti pozorni, da sprostitvene tehnike ne dobijo vloge varovalnega vedenja.

Kako učinkovita je po vaših izkušnjah tehnika izpostavljanja?

Zelo učinkovita. Pred kratim sem se izpostavljala z nekom, ki ima težave z vožnjo po prepadnih cestah, in teh pri nas v Idriji ne manjka. Preden sva se usedla v avtomobil, je priznal, da je ves prepoten in da mu srce močno utripa, zato sem mu pomagala preusmeriti pozornost. Nekajkrat sva se peljala skupaj, potem pa se je enkrat še sam. Zelo je bil presenečen, kako dobro mu je šlo, in ta ugodna izkušnja je bila zanj pomemben korak naprej.

Poglejva si primer človeka s socialno anksioznostjo. Kako bi mu pomagali, da bi zmogel na konferenci pred množico neznanih ljudi predstaviti svoj referat, saj mu že misel na javni nastop vzbuja hudo tesnobo?

Najprej bi z njim izdelala hierarhijo tesnobe od najlažje do najtežavnejše situacije: predstavitev referata v domačem okolju, potem pred prijatelji in na koncu še nastop na konferenci. Tudi tukaj je zelo pomembno psihoizobraževanje, ko človeka poučimo, kaj se mu dogaja, kaj so sprožilci in kaj vzdrževalci anksiozne motnje. Poleg izpostavljanja in psihoizobraževanja bi vključila tudi kognitivne principe, torej kakšne so njegove negativne samodejne misli. Ljudje s socialno anksioznostjo si pogosto mislijo, da morajo vse narediti popolno, da si ne smejo privoščiti nobene napake, kar jih zelo obremenjuje. In to spreminjamo. Pogosto si tudi rečejo "joj, vsi bodo videli, da me je strah, da sem rdeč v obraz, da se mi trese glas, da se potim". Predlagamo jim, naj naredijo vedenjski eksperiment, in sicer naj na konferenci opazujejo, koliko udeležencev dejansko gleda govornika na odru, koliko pa se jih ukvarja s telefonom ali s čim drugim.

Telesne simptome anksioznosti je še posebej težko prenašati. Pri paničnem napadu so celo tako močni, da ima človek občutek, da bo kar umrl. Kaj narediti v takih primerih?

Klinična psihologa in vedenjsko-kognitivna terapevta Špela Hvalec in Peter Janjušević v prostorih Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Foto: BoBo

Spet je na prvem mestu dobro psihoizobraževanje. Posameznik mora vedeti, kaj je panični napad, kako se sproži, kako se odzove telo. Zato, da prekine tok misli, ki izzovejo napad, je pomembno, da pozornost preusmeri s sebe na dogajanje v okolju, na prijetne spomine, na vizualizacijo prijetnih situacij itn. Pretirana pozornost, usmerjena nase, je najboljše gnojilo za panični napad. Če boste spremljali bitje svojega srca, se vam bo utrip prej ali slej dvignil. Pri blaženju napetosti pomagajo tudi sprostitvene tehnike, kot so recimo dihalne vaje, hoja. Skratka, med paničnim napadom je treba zdržati in počakati, da začne tesnoba upadati.

Pomembno se je torej zavedati, da občutek prestrašenosti ne pomeni vedno, da smo v nevarnosti. Kaj pa ljudje, ki nimajo strahu, tako imenovani adrenalinci?

Obe skrajnosti sta problematični. Ljudje, ki doživljajo pretirano intenziteto in količino strahu, imajo težave, ker se umikajo in ne zmorejo uresničiti svojih potencialov, po drugi strani pa lahko tudi ljudje, ki doživljajo nizko mero strahu, veliko tvegajo.

Pravite "ne zmorejo uresničiti svojih potencialov". Terapija sprejemanja in predanosti kot tretji val kognitivno-vedenjske terapije uči prav to, da je treba vztrajati pri uresničevanju življenjskih ciljev kljub tesnobnim občutkom, ki nas obvladujejo.

Ljudem, ki trpijo za neko anksiozno motnjo, scenarij življenja piše tesnoba. Ker se odpovedujejo različnim dejavnostim ali jih opuščajo, je njihovo življenje osiromašeno. Želijo se zaščititi pred neugodnimi izkušnjami, zato delujejo po načelu, da raje ne bodo odprli vrat in pogledali, kaj je na drugi strani. S tem se prikrajšajo tudi za pozitivne izkušnje, ki prinašajo veselje in zadovoljstvo. Prav zaradi te pasivizacije anksiozne motnje pogosto hodijo z roko v roki z depresijo. Ključnega pomena je, da ljudje kljub tesnobi vztrajajo pri uresničevanju življenjskih ciljev. Saj ni treba, da so popolnoma brez težav, tudi ni treba, da imajo vse pod nadzorom. Opuščanje dejavnosti, ki jim prinašajo zadovoljstvo, in pasivizacija vodita k razvoju depresivnega razpoloženja.

Če si dovolim odmik – verjetno bi bila anksiozna motnja, ki sproži tako intenzivni miselni, vedenjski in telesni odziv, v prazgodovini, kjer je na ljudi povsod prežala nevarnost, evolucijska prednost?

Bojim se, da bi bilo prav nasprotno. Kaj je definicija anksioznosti? To je odziv človeka na zaznano dejansko ali zgolj navidezno nevarnost. Vsako čustvo ima določeno funkcijo in osnovna funkcija strahu je zaščita. Dokler je ta zaščita realna, je čustvo strahu funkcionalno, ko pa je njegova intenziteta prevelika, ko traja predlogo in ko se pojavi v situacijah, ki načeloma niso nevarne, pa čustvo strahu postane nefunkcionalno. Intenzivni strah nas paralizira, "zmrznemo" in se nam dejansko ne uspe ustrezno odzvati.

Kako pa se ljudje z anksioznimi motnjami odzivajo na krizne razmere, kot je epidemija covida-19?

Ljudje se z izogibanjem neki situaciji, ki jim vzbuja tesnobo, na kratki rok nagradijo z zmanjšanjem tesnobe, na dolgi rok pa si naredijo veliko škodo, ker s tem samo še poglabljajo in utrjujejo svoje strahove.

Špela Hvalec

Večina ljudi z anksioznimi motnjami lahko v začetni fazi, ko gre za akuten stres, dejansko bolje funkcionira. Je pa precejšnja razlika med lanskim prvim, spomladanskim valom epidemije in poznejšimi valovi. V prvem valu smo bili vsi v akutni stresni fazi, večina je zmogla kar precej konstruktivne naravnanosti, moj kolega je dejal, da smo delovali po načelu mojstra Miha: "Bomo zmogli. Bomo, da." Lani med poletjem smo si odpočili, jeseni pa se je stres nadaljeval. Zdaj lahko govorimo, da smo v kronični stresni fazi. Če ima akutni stres kar precej pozitivnih posledic na delovanje posameznika, ima kronični stres precej več negativnih posledic: utrujenost, izčrpanost, naveličanost itn. To se opaža tudi na družbeni ravni.

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pravi, da so anksiozne motnje ozdravljive. Kakšne so vaše izkušnje pri zdravljenju anksioznih motenj s kognitivno-vedenjsko terapijo?

Sama pravim, v narekovajih seveda, da so to najbolj "elitne" duševne motnje, ker so najbolj obvladljive oziroma ozdravljive. Primeri, ko se simptomatika v polni meri povrne, so redki, predvsem zaradi tega, ker smo pacienta poučili o njegovi motnji in opremili z različnimi tehnikami in ker ima že neke pozitivne izkušnje pri premagovanju anksioznosti. Ko se bo srečal s situacijo, v kateri se mu bo tesnoba intenzivirala, bo uporabil katero izmed naučenih tehnik, kot so izpostavljanje, preprečevanja odziva, čuječnost, preusmerjanje pozornosti, prepoznavanje negativnih misli, sproščanje itn.

Cilj terapije torej ni popolnoma odprava tesnobe?

To je nerealno. Nekateri v resnici pridejo k nam z iluzijo, da ne bodo tesnobe nikoli več občutili. Ampak tesnoba je pomemben sestavni del življenja. Ključno je, ali imamo mi vajeti v rokah ali pa smo marionete v rokah tesnobe.

Kdaj se pravzaprav odločiti za psihoterapijo?

Čas za strokovno pomoč je takrat, ko si posameznik sam ali s pomočjo bližnjih ne zna več pomagati in ko je njegovo vsakodnevno delovanje pomembno oškodovano.

Vedenjsko-kognitivna terapija je, kot ste dejali, usmerjena k reševanju konkretnih težav, ki jih ima posameznik z anksiozno motnjo. Koliko srečanj je potrebnih za dosego terapevtskega cilja?

Foto: BoBo

V Veliki Britaniji, kjer ima vedenjsko-kognitivna terapija velik ugled, njihove smernice jasno opredeljujejo, koliko srečanj bo zdravstvena zavarovalnica pokrila za določeno motnjo: za specifične fobije, kot je fobija pred pajki, od osem do 12 srečanj. Podobno tudi za blago depresivno epizodo, pri hudi depresivni epizodi se število srečanj stopnjuje. Več srečanj, od 15 do 20, potrebujemo za generalizirano anksiozno motnjo in za obsesivno-kompulzivno motnjo. Opažamo namreč, da ljudje, ki imajo težavo s to motnjo, razmeroma pozno pridejo na obravnavo. Obsesivno-kompulzivna motnja se pogosto zelo po tiho priplazi v posameznikovo življenje in sprva ni tako moteča kot panična motnja. Ljudje s panično motnjo bodo že ob prvem, drugem napadu obiskali urgenco, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa velikokrat poiščejo pomoč šele po nekaj letih, tudi zato, ker se sramujejo svojih obsesij. Panična motnja načeloma, če ni kronificirana, tudi ne zahteva prav veliko srečanj. Sicer pa je pri terapiji priporočljivo začeti srečanja enkrat na teden, pozneje enkrat na dva tedna. Srečanja se sčasoma redčijo, ker želimo posameznika opolnomočiti, da si pomaga sam in ne razvije odvisnosti od terapevta.

Pri katerih anksioznih motnjah pa je ta terapija še posebej učinkovita?

Najvišja stopnja učinkovitosti je pri specifičnih fobijah, pri socialni anksioznosti, visoka je pri paničnih motnjah, tudi pri obsesivno-kompulzivni motnji. Mogoče je tradicionalna vedenjsko-kognitivna terapija še najmanj učinkovita pri generalizirani anksiozni motnji z razpršeno, prostolebdečo zaskrbljenostjo, kjer raziskave potrjujejo učinkovitost novejših pristopov (t. i. tretjega vala), kot je že omenjena čuječnost.

Kdaj se psihoterapevtska obravnava kombinira z zdravili?

Kadar se izkaže, da s samim psihoterapevtskim pristopom ne bomo dosegli zadostnega izboljšanja, se zdravljenje nadgradi še z zdravili v sodelovanju s psihiatrom in ta kombinacija je lahko zelo učinkovita pri zapletenejših motnjah, kot je recimo huda depresivna epizoda. Tukaj začnemo z zdravili, in ko opazimo napredek, ko se človek vsaj delno energetsko opremi, vpeljemo še vedenjsko-kognitivno terapijo. Zdravila namreč omilijo simptome, ne spreminjajo pa napačnih miselnih in vedenjskih vzorcev.

Je vedenjsko-kognitivna terapija uporabna tudi pri zdravljenju drugih duševnih bolezni, ne le anksioznih motenj?

Alergična sem na izjave, kot "da, saj vem, samo pozitivno moram razmišljati". Daleč od tega. V vedenjsko-kognitivni terapiji ni naš cilj pozitivno, temveč čim bolj realistično razmišljanje.

Špela Hvalec

Da, veliko jo uporabljamo pri razpoloženjskih motnjah, kot sta depresija in bipolarna motnja, pri motnjah hranjenja, pri obravnavi otrok in mladostnikov in pri zapletih v okviru somatskih bolezni. Vendar pa ta terapija ni uporabna samo na področju kliničnega dela, temveč tudi pri delu s športniki, glasbeniki, na področju šolstva in socialnega dela. Če ostaneva v okviru duševnega zdravja, jo uporabljamo tudi za osebnostne motnje, bolezni odvisnosti in pri psihotičnih motnjah, kjer pa ni terapija prvega izbora, temveč ima podporno vlogo.

Mimogrede, ali je pravo poimenovanje vedenjsko-kognitivna ali kognitivno-vedenjska terapija?

To je večna dilema. Termin vedenjsko-kognitivna terapija v večji meri odslikava zgodovinski razvoj, ker se je na začetku 20. stoletja najprej razvila vedenjska terapija, pozneje, sredi 20. stoletja, pa tudi kognitivna terapija. Poimenovanje kognitivno-vedenjska terapija pa je v večji meri odraz empiričnega dogajanja, ker je kognitivni del terapije pred vedenjskim. Že prej sva omenili, da misel vedno predhodi vedenju.

Zanimivo je, da je ta terapija prišla k nam razmeroma pozno, 45 let pozneje, kot je bila utemeljena v ZDA?

To terapevtsko smer sta v Slovenijo v 90. letih prejšnjega stoletja prinesli hrvaški kolegici, Ivanka Živčić Bečirović in Nada Anić. Na pobudo kolegov psihologov in psihiatrov, ki so se prvi vključili v izobraževanje, je bilo ustanovljeno Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo. To bo prihodnje leto praznovalo 25. obletnico obstoja. Evropska zveza je naš program akreditirala leta 2001. Kar zadeva usposabljanje, je vstopni pogoj za tristopenjsko izobraževanje, ki traja okvirno pet let, dokončana fakultetna izobrazba ali na psihologiji ali medicini. Trenutno je akreditiranih okoli 24 terapevtov, ker je treba akreditacijo na pet let tudi obnavljati. Večina nas je zaposlenih v javnem zdravstvu, kjer pa so žal zelo dolge čakalne dobe.

Glede na čakalne vrste – kaj svetujete nekomu, ki bi rad do psihoterapevtske pomoči čim prej?

Foto: BoBo

Za ljudi, ki imajo težave s pretirano anksioznostjo, je vedno prva točka osebni zdravnik, pri katerem bodo dobili napotnico za obravnavo pri kliničnem psihologu, dodatno usposobljenem tudi v vedenjsko-kognitivni terapiji. Zaradi čakalnih dob si marsikdo prej poišče pomoč zunaj javnega zdravstva. Svetujem, da se res temeljito pozanima o kompetencah psihoterapevta, h kateremu se želi naročiti. Ker če bo imel težave s kolenom ali srcem, bo najbrž natančno preučil, katerega ortopeda oziroma kardiologa izbrati. To naj velja tudi za glavo oziroma možgane – zaupajmo jo ljudem, ki so za to usposobljeni in ki bodo naše težave obravnavali po najnovejših smernicah.

Ves čas poudarjate pomen psihoizobraževanja, torej da je posameznik o svoji anksiozni motnji dobro poučen. Ali si lahko na podlagi priročnikov o vedenjsko-kognitivni terapiji, ki jih je na trgu kar precej, pomaga sam?

Lahko si pomaga tudi sam, odvisno od intenzitete simptomov. Verjetno ste imeli v mislih knjigo Kognitivno-vedenjska terapija za telebane in podobne knjige iz te serije, ki so dobra literatura, pisana na strokovnih temeljih. Dvomim pa, da lahko nekdo sam izpelje celoten terapevtski proces. K meni vse pogosteje prihajajo ljudje, ki so morda prebrali celo več priročnikov kot jaz, a jim to ne pomaga. Teorijo sicer poznajo, ni pa jim uspelo zastaviti nekih sprememb na konkretni ravni.

In to je ključno, ali ne? Dejavno vnašanje sprememb v vsakdanje življenje, ne zgolj prepoznavanje in razumevanje težave.

Da, točno tako. Še ena posebnost vedenjsko-kognitivne terapije so domače naloge, ki jim sicer raje rečem terapevtske naloge. Ker dejstvo je, da v eni uri na teden, ko je človek pri nas, ne naredimo veliko. Pomembno je to, kar bo sam naredil med dvema srečanjema. Tudi športniki ne hodijo samo na tekme, ampak vmes tudi trenirajo.

V medijih je mogoče prebrati veliko nasvetov, kako omiliti pretirano tesnobo. Kakšna so vaša priporočila?

Katere psihoterapevtske pristope priznava slovenski zdravstveni sistem?
Psihoterapevtska dejavnost v Sloveniji nima zakonodajne podlage, zato so razmere na tem področju neurejene. V okviru specializacij iz klinične psihologije so prepoznane kot ustrezne vedenjsko-kognitivna terapija, sistemska družinska psihoterapija, skupinska analiza, razvojna psihoterapija in psihoanalitska psihoterapija.

Prvič, skrb za zdrav način življenja, kar znižuje gladino napetosti v nas. To vključuje vzpostavitev dnevne strukture dejavnosti, uravnoteženost obveznosti na eni strani in prostočasnih dejavnosti na drugi strani, dovolj gibanja, dovolj spanja, zdrava prehrana. Drugič, uporaba sprostitvenih tehnik, in to tistih, ki nam ustrezajo, recimo telesna dejavnost, dihalne vaje, meditacija, joga, avtogeni trening ... Tretjič, prepoznavanje in spreminjanje negativnih samodejnih misli oziroma napačnih miselnih vzorcev, in četrtič, razumevanje, da je osnovni princip obravnave anksioznih motenj izpostavljanje in da je izogibanje njihovo glavno gonilo. Ljudje z anksioznimi motnjami morajo vse narediti prav nasprotno, kot jim narekuje tesnoba. Narediti morajo torej tisto, kar jim, po domače povedano, najmanj diši.

Od 10 do 20 odstotkov vseh otrok ima takšne duševne težave, da bi potrebovali strokovno pomoč, deležno pa je je le okoli 20 odstotkov teh otrok, pravi klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević. Foto: BoBo

Intervju o anksioznih motnjah pri otrocih in mladostnikih

Peter Janjušević: "Starši naj otroka opogumljajo, da se sooča s svojimi strahovi"

Bojana Rugelj

Ko starši opazijo, da se otrok začenja izogibati nenevarnim situacijam, ker mu vzbujajo tesnobo, naj mu nikar ne dajejo pri tem potuhe, temveč naj ga opogumijo za soočenje s strahovi, svetuje klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević.

Foto: BoBo

Otrok se bo tako naučil, da so nekatere situacije manj nevarne, kot jih dojema, predvsem pa, da lahko težave razreši sam. Izogibalno vedenje je ključni dejavnik pri vzdrževanju in krepitvi anksioznih motenj. In kako prepoznati anksiozno motnjo pri otroku? Osnovno vodilo je, pravi Peter Janjušević, da se bistveno spremeni otrokovo delovanje.

Kot poudarja, je prvi korak pri iskanju strokovne pomoči za otroka s pretirano anksioznostjo je posvet s šolsko svetovalno službo ali obisk pri pediatru. Pomembno je tudi, da se starši še pred tem poučijo o anksioznih motnjah pri zanesljivih virih, kot je recimo spletna stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Klinični psiholog in vedenjsko-kognitivni terapevt Peter Janjušević je zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, javnem zavodu, ki pomaga otrokom, mladostnikom in staršem pri razreševanju učnih, čustvenih, vzgojnih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj in težav.


Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se polovica vseh duševnih motenj, med njimi tudi anksiozne motnje, začne do 14. leta starosti. Večina primerov je neopažena in nezdravljena. Kako prepoznati anksiozno motnjo pri otroku in mladostniku?

To drži. Polovica vseh motenj na področju duševnega zdravja se začne do 14. leta, do 25. leta celo 70 odstotkov. Odgovor, kako prepoznati anksiozno motnjo pri otroku in mladostniku, ni preprost, predvsem zato, ker so strahovi del normalnega razvoja od zgodnjega otroštva do adolescence. Osnovno vodilo pri prepoznavanju anksiozne motnje je, da se bistveno spremeni otrokovo delovanje. Da le s težavo opravlja vsakodnevne naloge, da ne uživa več v stvareh, pri katerih je užival prej, in da se začne umikati. Recimo, noče več na trening, boji se odhoda v šolo, noče se več družiti z vrstniki, iz šole poročajo, da je osamljen in prestrašen. Otrok ima lahko tudi vrsto telesnih simptomov, kot so bolečine v trebuhu, glavobol in slabost, lahko se pojavijo čustveni izbruhi, izrazita trma, kljubovalnost, težave s spanjem. Ob tem je treba vedeti, da ima veliko otrok in mladostnikov z anksioznimi motnjami starše s podobnimi težavami, ki tesnobe svojih otrok morda ne dojemajo kot izstopajoče. Velja pa tudi obratno, da nekateri starši prav zaradi svojih težav prej poiščejo pomoč, saj vedo, skozi kaj so šli sami, in nočejo, da so tega deležni tudi njihovi otroci. Vzrokov, zakaj je toliko primerov anksioznih motenj neobravnavanih, je torej več. Ne smemo pozabiti tudi na zelo dolge čakalne dobe pri specialistih.

Verjetno tudi stigmatizacija duševnih motenj vpliva na to, da se marsikateri starši ne odločijo poiskati pomoči za otroka?

Foto: Pixabay

Da, za nekatere starše je to še vedno težava. Kot povedo, so dolgo omahovali, ali naj pripeljejo otroka k nam, ker so si mislili "saj še ni tako hudo" ali pa "kaj bodo pa ljudje rekli". Tudi mladostniki priznajo, da jih je sram priti k nam, češ "oni pa že niso psihiči". Večino ljudi, ki imajo obsesivno-kompulzivno motnjo, obravnavamo zelo pozno, ker se sramujejo svojih misli in jih skrivajo pred vsemi. Sem pa prepričan, da bo stigma sčasoma zbledela, tudi po zaslugi vas novinarjev, ki pišete o duševnem zdravju in motnjah na tem področju.

Ampak saj staršem v resnici ni lahko prepoznati razlike med tesnobo kot razvojno nujnostjo in pretirano tesnobo kot bolezenskim stanjem. Veliko jih je prepričanih, da je otrok le malo bolj občutljiv in zato ne ukrepajo.

Razlika, ki jo omenjate, je v intenzivnosti, številu, trajanju simptomov in znakov, v odstopanju od tega, kar je v nekem razvojnem obdobju pričakovano, ter v tem, koliko je zaradi tesnobe otrokovo življenje ovirano. Kadar je na primer otrokov odziv pri uvajanju v vrtec zelo intenziven in zelo dolg, potem je treba poiskati pomoč. Pomembno je torej predvsem vprašanje oviranosti v vsakdanjih šolskih, prostočasnih in drugih dejavnostih ter vprašanje trpljenja, ki ga otrok doživlja zaradi tesnobnih občutij.

Če sva konkretna, kje se na primer konča strah pred psom in začne fobija pred psi?

Če se otrok boji psa, ker je, recimo, velik, kaže zobe in močno laja, govorimo o strahu pred psom. Fobija je nekaj drugega. Je intenzivna tesnoba, močan strah, ki preplavi otroka, ko samo pomisli, da bo pri sosedih srečal sicer povsem prijaznega psa, in se zato izogne obisku pri njih. Otrokovo delovanje je torej bolj ali manj okrnjeno, odvisno tudi od vrste fobije. Če se otrok, denimo, pretirano boji pitonov, bo imel s tem težavo predvsem takrat, ko bo obiskal območja, kjer pitoni živijo. Če pa se boji jemanja krvi in igel, običajno zaradi neprijetnih izkušenj, bo s tem imel veliko več opravka, saj je dajanje krvi pogosto sestavni del pregledov pri zdravniku. Fobije torej vključujejo pretirano anksioznost v okoliščinah, ki realno niso nevarne, to tesnobo pa vzdržuje in krepi prav izogibalno vedenje, ko se otrok umika iz teh okoliščin ali pa se jih izogiba.

Opozorili ste na "odstopanje od tega, kar je v nekem starostnem obdobju pričakovano". Starše torej mora skrbeti, kadar pretiran strah pred nečim vztraja še takrat, ko bi ga moral otrok ali mladostnik že prerasti?

Da, poglejva primer separacijske ali ločitvene tesnobe, ko otrok občuti tesnobo ob ločitvi od staršev. Pojavi se običajno v obdobju od 2. do 4. leta, vrh pa doseže šele v srednjem ali celo v poznem otroštvu, pri 10, 11 letih. Če 16-letnemu fantu ločitev od staršev vzbuja hudo tesnobo, če ne zmore biti sam, potem je treba poiskati pomoč, saj gre za vedenje, ki odstopa od razvojno pričakovanega.

Kje poiskati pomoč?

Polovica vseh motenj na področju duševnega zdravja se začne do 14. leta, do 25. leta celo 70 odstotkov. Odgovor, kako prepoznati anksiozno motnjo pri otroku in mladostniku, ni preprost, predvsem zato, ker so strahovi del normalnega razvoja od zgodnjega otroštva do adolescence. Osnovno vodilo pri prepoznavanju anksiozne motnje je, da se bistveno spremeni otrokovo delovanje.

Peter Janjušević

V takem primeru se je dobro obrniti na šolsko svetovalno službo ali na pediatra. Specialistična vrsta pomoči je v Sloveniji težko dostopna, ker nas je kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in psihologov v zdravstvenih domovih premalo, imamo pa po drugi strani izjemno dobro razvito in po mojih izkušnjah zelo podkovano svetovalno službo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter celo na marsikateri fakulteti. Prvi korak, kadar je moteno otrokovo šolsko delo – in pri anksioznih motnjah se pogosto najprej pokaže prav to –, je torej posvet z razredničarko in šolsko svetovalno službo ali pa obisk pri pediatru. Zelo pomembna je tudi samopomoč, zlasti iskanje informacij pri zanesljivih virih. Vedno svetujem staršem, naj se, še preden poiščejo pomoč, dobro informirajo. Na spletni strani NIJZ-ja je veliko zaupanja vrednih vsebin za starše otrok in mladostnikov o anksioznih motnjah in depresiji, kjer je mogoče dobiti informacije tudi o tem, kaj je pri neki starosti pričakovano vedenje in kaj je odstopanje. Ob tem bi rad opozoril, da je na spletu tudi veliko nepreverjenih, celo bizarnih vsebin. Pred časom sem, denimo, naletel na zapis o zdravljenju obsesivno-kompulzivne motnje s polaganjem vročih kamnov na hrbet. Marsikomu je to smešno, vendar pa prihajajo k nam tudi starši, ki so za podobne metode zapravili celo premoženje.

Ali otroci in mladostniki pridejo v vaš svetovalni center z napotnico?

Da, izbrani pediater oceni stanje in napiše napotnico z oceno stopnje nujnosti. V letu 2020 je bilo pomoči pri nas deležnih 2154 otrok in mladostnikov.

Omenili ste, da vas je strokovnjakov za duševno zdravje v Sloveniji premalo in je zato specialistična pomoč težko dostopna. Kako dolge so čakalne dobe v vašem svetovalnem centru?

Foto: BoBo

Pred epidemijo je bila čakalna doba za redno napotitev pri kliničnih psihologih 550 dni. Po začetku epidemije lani spomladi smo začeli opažati, da je bistveno manj napotitev. Po eni strani zato, ker je bilo težko priti do pediatrov, da bi napisali napotnico, po drugi pa zato, ker so se otroci šolali doma in so bile šolske težave manj opazne. Starši so nam velikokrat tudi rekli, da nas nočejo obremenjevati. Ker smo pričakovali, da se bo po koncu epidemije pojavilo bistveno več otrok s težavami, smo lani poleti in jeseni pospešili delo, delali smo tudi v petkih popoldne in v sobotah in skrajšali čakalne vrste; te so se v zadnjih mesecih znova podaljšale. Trenutno je čakalna doba za specialistično ambulanto za otroško in mladostniško psihiatrijo 360 dni, za specialistično ambulanto za klinično psihologijo pa 330 dni.

Kaj pa lahko starši sami naredijo pri vzgoji, da zmanjšajo tveganje za razvoj anksioznih motenj pri otrocih?

Najprej bi rad poudaril, da je anksioznost za vse nas nekaj normalnega. Je pa res, da so nekateri otroci čustveno občutljivejši in se hitreje prestrašijo kot drugi. S tem ni nič narobe. Pravzaprav je dobro, da imamo veliko takšnih otrok, ker so v odraslosti običajno bolj empatični, bolj čustveno topli. Pomembno je nekaj drugega. Ko starši opazijo, da se njihov otrok začenja izogibati določenim sicer nenevarnim situacijam, ker mu vzbujajo tesnobo, naj mu nikar ne dajejo pri tem potuhe in nepotrebnih zagotovil ali pa naj ne rešujejo zadeve namesto njega. S tem namreč podpirajo izogibalno vedenje, ki je ključni dejavnik pri vzdrževanju in krepitvi anksioznih motenj. Če je otroka recimo strah pred šolo, naj ne kličejo v šolo in ga opravičijo, saj otroku tako sporočajo, da je šola res nekaj groznega in da je njegov strah upravičen. Pomagajo naj mu tako, da ga opogumijo za soočenje s strahovi. Naučil se bo, da so nekatere situacije manj nevarne, kot jih dojema, predvsem pa, da lahko številne težave razreši sam.

Mimogrede, koliko so stari otroci, ki so v vašem svetovalnem centru deležni terapevtske obravnave?

Mi delamo z otroki in mladostniki od predšolskega obdobja do globokih študentskih let. Zaradi težav s pretirano anksioznostjo se po mojih kliničnih izkušnjah pri nas najpogosteje oglasijo v obdobju od 7. do 17. leta, se pa njihove težave razlikujejo glede na starost. Pri mlajših otrocih prevladujejo fobije pred živalmi, iglami, krvjo, zdravniki, temo, ločitvijo od staršev, tudi šolo, mladostniki pa prihajajo bolj zaradi socialne anksioznosti, obsesivno-kompulzivne motnje, generalizirane anksiozne motnje in različnih specifičnih fobij.

Pa je znan podatek, koliko otrok se v Sloveniji zdravi za anksioznimi motnjami?

Fobije torej vključujejo pretirano anksioznost v okoliščinah, ki realno niso nevarne, a so res morda neprijetne, to tesnobo pa vzdržuje in krepi prav izogibalno vedenje, ko se otrok umika iz teh okoliščin ali pa se jim izogiba, da bi zmanjšal tesnobo.

Peter Janjušević

Ne, mislim, da točne številke nima nihče. Nacionalni inštitut za varovanje zdravja sicer ima podatke o otrocih, ki jih zaradi katere koli duševne motnje napotujejo pediatri in obravnavajo specialisti otroške in mladostniške psihiatrije, ampak ti se običajno srečujejo samo z najhujšimi oblikami duševnih motenj. Približno vemo, da ima od 10 do 20 odstotkov vseh otrok takšne duševne težave, da bi potrebovali strokovno pomoč, deležno pa je je le okoli 20 odstotkov teh otrok. V vsakem primeru se jih torej zdravi premalo, kar pa ni značilno samo za Slovenijo. O anksioznih motnjah lahko glede na življenjsko prevalenco tega razvojnega obdobja, to je kako pogoste so anksiozne motnje od rojstva do 18. leta, povemo, da so te motnje zagotovo med najpogostejšimi. Tudi zato, ker so, kot sem že omenil, vezane na doživljanje, ki je sicer normalni del razvoja.

Se pri otrocih simptomi anksiozne motnje drugače izražajo kot pri odraslih? So kakšne posebnosti, ki jih pri odraslih ni?

Razlika je predvsem v klinični sliki, ki jo opažamo pri mlajših otrocih. Ti še ne znajo opisati misli, ki so v ozadju njihovih strahov, zato opisujejo predvsem bolečino in neprijetne občutke na telesni ravni, opažamo lahko tudi spremembe v vedenju. Mladostniki, ki znajo že zelo dobro artikulirati, česa se bojijo, pa imajo tako rekoč enako klinično sliko kot odrasli. Sicer pa se pri otrocih in mladostnikih pojavljajo enake anksiozne motnje kot pri odraslih, torej generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, socialna anksioznost, različne fobije in obsesivno-kompulzivna motnja.

S katerimi anksioznimi motnjami pa se vi kot vedenjsko-kognitivni psihoterapevt največ ukvarjate?

Klinična psihologa in vedenjsko-kognitivna terapevta Špela Hvalec in Peter Janjušević s priročniki iz programa Cool Kids, ki otroke seznanja s tehnikami kognitivno-vedenjske terapije za obvladovanje anksioznosti. Foto: BoBo

V našem svetovalnem centru zaposleni nismo specializirani za določeno motnjo, temveč pomagamo otrokom in mladostnikom z vsemi anksioznimi motnjami. Sam se še največ ukvarjam z obsesivno-kompulzivno motnjo. Od lanskega leta izvajamo avstralski program Cool Kids, ki otroke in mladostnike, pa tudi njihove starše seznanja s tehnikami kognitivno-vedenjske terapije za obvladovanje anksioznosti. Med drugim jih učimo, kako se spoprijeti s čustvi, kot so tesnoba, strah, jeza in žalost, kako obvladovati negativne misli, kako misliti realistično, kako reševati težave, kako si krepiti samozavest itn. V ta program, ki ga sofinancira ministrstvo za zdravje, so poleg našega centra vključeni tudi mariborski svetovalni center ter velenjski in ljubljanski zdravstveni dom. Prihodnje leto se bo število izvajalcev programa v javnem zdravstvu in šolstvu še razširilo. Program, ki vključuje deset srečanj na individualni ali skupinski ravni, je bil zasnovan na začetku 90. let prejšnjega stoletja na avstralski univerzi Macquarie v Sydneyju in je danes razširjen po vsem svetu. Preizkušen je v številnih raziskavah in rezultati kažejo, da je učinkovit. Od 60 do 77 odstotkov otrok in mladostnikov, ki so pred vključitvijo v program imeli katero od anksioznih motenj, po koncu ne izpolnjuje več meril za diagnozo.

Kako pa lahko nekoga, ki ga obvladuje pretirana in neutemeljena tesnoba, naučite razmišljati realistično?

Bistvo miselnih napak je po eni strani precenjevanje verjetnosti, da se bo negativen izid zgodil, po drugi strani pa podcenjevanje lastnih sposobnosti za reševanje težav. Se pravi, "situacija je nevarna in jaz se ne bom zmogel z njo spopasti". Pri kognitivnem delu otroka učimo, da se z detektivskim načinom razmišljanja (kaj se res dogaja, kaj se je zgodilo v podobni situaciji v preteklosti ali pa kaj se je v takšni situaciji zgodilo prijatelju) iz tesnobnih misli dokoplje do realističnih misli. Ne gre namreč za to, da otrok skrajno negativne misli zamenja s skrajno pozitivnimi, češ "vse bo dobro, če bom le razmišljal pozitivno". Tako preprosto to ni. Naš namen je otroka naučiti, kako razmišljati čim bolj realistično, kako povečati fleksibilnost mišljenja, da bo pri miselnih sklepih zajel več informacij, ne le tistih, ki so na površini in običajno čustveno zelo močne. Realistično mišljenje je pomembno tudi zato, ker nekatere situacije so nevarne in je otrokov strah v takšnih primerih upravičen oziroma ima varovalno funkcijo.

Kognitivno-vedenjska terapija je torej primerna tudi za otroke in mladostnike?

Da, mednarodna strokovna združenja jo priporočajo kot terapijo prvega izbora tudi za zdravljenje anksioznih motenj pri otrocih, lahko skupaj z zdravili, kadar tako presodi specialist otroške in mladostniške psihiatrije.

Vprašanje zastavljam tudi zato, ker je področje psihoterapije v Sloveniji neurejeno in lahko izbor neprimernega terapevta ali napačne terapije verjetno poslabša duševno zdravje pri otroku.

Če svetovalna in psihoterapevtska pomoč ni ustrezna, ima lahko precej neugodne posledice. Znotraj javnega zdravstvenega sistema zato uporabljamo metode in pristope, ki temeljijo na dokazih o njihovi učinkovitosti in jih priporočajo tudi različna neodvisna strokovna združenja.

Kognitivno-vedenjska terapija ne spreminja samo načina mišljenja, temveč tudi načine vedenja. Katere škodljive vedenjske strategije poleg izogibanja še uporabljajo otroci, da zmanjšajo svojo tesnobo?

Prvi korak, kadar je moteno otrokovo šolsko delo - in pri anksioznih motnjah se pogosto najprej pokaže prav to -, je torej posvet z razredničarko in šolsko svetovalno službo ali pa obisk pri pediatru. Zelo pomembna je tudi samopomoč, zlasti iskanje informacij pri zanesljivih virih. Vedno svetujem staršem, naj se, še preden poiščejo pomoč, dobro informirajo. Na spletni strani NIJZ-ja je veliko zaupanja vrednih vsebin za starše otrok in mladostnikov o anksioznih motnjah in depresiji.

Peter Janjušević

Sam bi raje kot o škodljivih govoril o napačnih ali neučinkovitih vedenjskih strategijah. Poleg izogibalnih vedenj, ko se otrok izogiba soočenju z okoliščinami, ki mu vzbujajo tesnobo, bi sem uvrstil tudi varovalna vedenja, ko se otrok sicer uspešno sooči z določeno situacijo, vendar pa razlog za uspeh pripisuje predmetu, ki ga ima s seboj, določeni osebi, ki je z njim, ali ritualu, ki ga izvede. Morda ima v žepu amulet, morda gre po točno določeni poti v šolo, morda točno 10-krat ponovi snov, morda ima oblečeno srečenosno majico. Napačne vedenjske strategije so torej tiste, ki otroku zmanjšujejo anksioznost tako, da se ali umika ali si pomaga z nečim v resnici nepotrebnim ali pa nenehno išče zagotovila. Na primer ves čas sprašuje starše, ali bodo ob določeni uri res doma.

Realistično razmišljanje je še posebej velik izziv za mladostnike z obsesivno-kompulzivno motnjo, saj jih ves čas razjeda pretiran dvom "kaj pa če je res". Kako se spoprijeti z negotovostjo?

Imate prav. Del terapije je višanje tolerance na negotovost oziroma na to, da ne moremo biti v življenju nikoli povsem prepričani o ničemer. Ključna tehnika pri obravnavi obsesivno-kompulzivne motnje sta izpostavljanje in preprečevanje odziva, torej da se mladostnik sooča z okoliščinami, ki mu vzbujajo tesnobo, in pri tem ne izvede kompulzije oziroma rituala, ki mu tesnobo za kratek čas zniža. Ampak obravnava katere koli težave ali motnje pri otrocih in mladostnikih, tudi pri odraslih seveda, se po postavitvi diagnoze vedno začne najprej s psihoizobraževanjem, ko posameznika poučimo, kaj se mu dogaja in kaj počnemo v terapiji. Pomembno je tudi, da izve, da ni edini na svetu s to težavo.

Kaj pa če otrok izpostavljanja ne zmore, saj mu izzove prehudo tesnobo?

Otrok ali mladostnik se pri izpostavljanju ne sooči s svojim najhujšim strahom naenkrat, temveč postopoma na podlagi lestvice strahov. Nekaj tesnobe pa mu bo vsakokratno soočenje vsekakor vzbujalo. Otroke zato obenem seznanimo, kako se pomiriti prek tehnik dihanja, relaksacije itn. Delamo torej počasi, korak za korakom, da je otrok ponosen na občutek, da zmore vedno več.

Foto: Pixabay

Kakšne pa so sicer vaše terapevtske izkušnje pri zdravljenju anksioznih motenj s kognitivno-vedenjsko terapijo? Jih lahko popolnoma pozdravite?

Odgovor na vaše vprašanje je da, vendar ne pri prav vseh in ne pri prav vseh dokončno. Znanstveni dokazi o učinkovitosti kognitivno-vedenjske terapije so zelo močni, vendar pa ima samo ustrezno izvedena terapija pomembne in dolgotrajne pozitivne učinke. Z njo posameznik pridobi veščine in izkušnje, ki mu pomagajo, da zmanjša in obvlada pretirano anksioznost.

Rekli ste, da so nekateri otroci bolj občutljivi, da so bolj čustveni, da se hitreje preplašijo. Kakšen je psihološki profil otroka, ki lahko razvije anksiozno motnjo?

Menim, da takšnega profila v resnici ni. Vsak od nas lahko razvije anksiozno motnjo, odvisno od kombinacije dejavnikov tveganja, varovalnih dejavnikov in sprožilcev. Zagotovo pa so dojemljivejši za razvoj anksiozne motnje otroci, ki so psihološko ranljivejši oziroma imajo bolj občutljiv temperament, torej tisti, ki so že v zgodnjem otroštvu bolj sramežljivi, se hitreje prestrašijo, se umikajo od močnejših dražljajev in težko prenašajo spremembe. Ampak to še ne pomeni, da bodo razvili anksiozno motnjo, le tveganje zanjo je večje.

Omenili ste sprožilce anksioznih motenj – mednje bi lahko uvrstili tudi take dogodke, kot je epidemija covida-19. Na Hrvaškem opažajo, da je covidna kriza najbolj prizadela t. i. mejne otroke, torej tiste, ki še nimajo povsem razvite neke duševne motnje, so pa na poti k njej.

Ko starši opazijo, da se njihov otrok začenja izogibati določenim sicer nenevarnim situacijam, ker mu vzbujajo tesnobo, naj mu nikar ne dajejo pri tem potuhe in nepotrebnih zagotovil ali pa naj ne rešujejo zadeve namesto njega. S tem namreč podpirajo izogibalno vedenje, ki je ključni dejavnik pri vzdrževanju in krepitvi anksioznih motenj ... Pomagajo naj mu tako, da ga opogumijo za soočenje s strahovi.

Peter Janjušević

V času epidemije je bilo prizadetih veliko otrok, tako tistih, ki so ob začetku tega obdobja sicer imeli le posamezne simptome ali še teh ne in jim je uspelo normalno funkcionirati, kot tudi tistih, ki so že imeli razvite anksiozne motnje. Morda so bili še najmanj zaradi epidemije prizadeti mladostniki s socialno anksioznostjo, ki jim je bilo življenje v domačem mehurčku pisano na kožo. Stiske pri njih so se začele pojavljati ob vrnitvi iz socialne hibernacije v šolsko in medvrstniško življenje. Veliko slabše so jo odnesli nekateri otroci in mladostniki z obsesivno-kompulzivno motnjo. V prvem obdobju, ko smo si vsi začeli umivati in razkuževati roke ter nositi rokavice in maske, so na neki način prišli na svoj račun. Kar naenkrat smo vsi počeli to, kar so oni, prežeti s strahom pred umazanijo, delali že prej. Ampak ob tem so se njihovi strahovi začeli krepiti. Nekateri so varovalne ukrepe zaradi covida-19 privedli do takšne skrajnosti, da so, na primer, nosili maske tudi doma. Rad bi opozoril na še en vidik, o katerem se skorajda ne govori, in sicer na izgube. Epidemija je do zdaj zahtevala več kot 4000 življenj, to so bili tudi dedki, babice, morda celo očetje in matere otrokom. Marsikdo od njih je umiral v izolaciji, brez stika z domačimi in brez možnosti slovesa. Zato se utegnemo pri nekaterih otrocih še srečati s tako imenovanim zakompliciranim žalovanjem.

Ali je mogoče, da anksiozna motnja izzveni sama od sebe?

Je mogoče, ampak le izjemoma. Obstaja namreč še ena težava, to je sopojavnost. Zelo malo je namreč otrok, ki bi imeli samo eno od oblik duševne motnje. V otroški, mladostniški psihopatologiji je torej komorbidnost oziroma sopojavnost prej pravilo kot izjema. Pri anksioznih motnjah je največ komorbidnosti z drugimi anksioznimi motnjami in depresijo. Najpogosteje se srečamo s tem, da je imel otrok najprej anksiozno motnjo, potem pa se mu je kot odziv na vse bolj okrnjeno življenje, na vse več stisk, na slabe ocene v šoli, na izgubljena prijateljstva razvila tudi depresivna motnja.

O vzgojnih prijemih, ki vzdržujejo in krepijo anksiozno motnjo, ste že govorili. Kakšna pa naj bo vzgoja, da bo otrok razvil, kot poudarjate, realističen odnos do sebe in sveta okoli sebe?

Foto: Pexel

Mislim, da gre pri tem bolj za umetnost kot znanost. Vemo, kaj je tisto, kar škodi, in to sta obe skrajnosti, ki ne zadovoljujeta otrokovih osnovnih potreb: na eni strani pretirano zaščitniška vloga staršev, na drugi strani pa zanemarjajoč odnos. In sem sodijo tudi prestrogi, prezahtevni starši. V družinah s prestrogo vzgojo pogosto vse temelji na strahu. Otrokovo vedenje ni motivirano z željo po uspehu, ampak s strahom pred neuspehom in posledicami, ki sledijo. Temu se je torej treba izogibati. Vendar pa je pričakovanje, da bodo starši vedno izrekli pravo besedo, sprejeli pravo odločitev, vedno pravilno ukrepali, zelo dober recept za razočaranje. Popolnih staršev in otrok ni, preprosto ni popolnih ljudi. Starši, ki pri vzgoji sledijo perfekcionističnim ciljem, bodo privzgojili otroku potrebo po perfekcionizmu, ki je pomemben dejavnik tveganja za razvoj anksiozne motnje.

Otroci torej ne potrebujejo idealnih, temveč le dovolj dobre starše, kot že dolgo poudarjate strokovnjaki za duševno zdravje?

Točno tako. In dovolj dobre starše predvsem določa to, da so na voljo otrokom takrat, ko jih ti res potrebujejo. Govorimo torej bolj o kakovosti kot kvantiteti odnosa.

Janja Jeanette Bizjak je za hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje zbolela v najstniških letih. Pravo diagnozo in pravo pomoč je dobila šele po več kot 20 letih neuspešnega iskanja. Foto: MMC RTV SLO

Osebna zgodba

Janja Bizjak: "Znova normalno živim in si vračam, kar mi je odvzela obsesivno-kompulzivna motnja"

Bojana Rugelj

"Uživam v novem študiju, delam, družim se, hodim na morje, smučam, skratka normalno živim. Končno se znova počutim samozavestna in koristna," pravi Janja Jeanette Bizjak in nasmeh se ji razleze čez ves obraz.

Janja Jeanette Bizjak : Moja izkušnja z obsesivno-kompulzivno motnjo

A ni bilo vedno tako. Velik del življenja ji je ugrabila obsesivno-kompulzivna motnja. Duševna stiska, ki se ji je začela že v otroštvu, je po nekajletnem zatišju, v "najlepših najstniških letih", prerasla v hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje. Če bi zbolela danes, pravi, bi imela na voljo veliko oblik pomoči, ampak konec 80. let, ko se o tej anksiozni motnji ni veliko pisalo in govorilo, so ostale njene težave neprepoznane. Preden je prišla do ustreznega zdravljenja, je zamudila veliko življenjskih priložnosti in prehodila veliko (stran)poti, ki niso vodile do cilja.

Foto: MMC RTV SLO

In kaj je cilj? Normalno življenje, ki ga zdaj živi v polnosti, zatrdi. Simptomi se ji včasih še vrnejo, a niso neobvladljivi. "Obsesivno-kompulzivna motnja ni stoodstotno izginila, ne morem tega reči. Vsak, ki zboli za to motnjo, si seveda želi, da bi bil brez simptomov, in verjetno so tudi takšni. A meni je najpomembneje, da lahko živim normalno življenje. Da si vračam vse tisto, kar mi je odvzela obsesivno-kompulzivna motnja."

Svojo zgodbo začne v zgodnjem otroštvu, ko je bila za krajši čas ločena od mame. Prepričana je namreč, da ji je duševne težave sprožila prav ločitvena stiska. Čeprav je zanjo takrat skrbela ljubeča stara mama, je ves čas neutolažljivo jokala in stiskala k sebi mamino sliko. Ko je obvladala govor, je povedala, da jo je strah bruhanja in nekaterih ljudi. Nihče ni razumel, od kod ti strahovi in kaj pomenijo.

Mislila sem si, da bom od vsega lahko pobegnila, vendar od tega ne moreš pobegniti.

Janja Jeanette Bizjak

Z vstopom v osnovno šolo so se ji tesnobni občutki najprej močno okrepili in ji povzročili kar nekaj težav, pozneje pa sami od sebe zbledeli. Zaživela je, kot pravi, sanjskih deset let svojega življenja. V šoli ji je šlo dobro, obkrožena je bila s prijatelji, prvič se je zaljubila. Strahovi so se znova pojavili, ko je bila stara 17 let. Janja je prepričana, da jih je sprožila ločitev od fanta. "Bila sem najstnica, imela sem lepe ocene v šoli, dobro družbo, doma smo se razumeli, čeprav sta se v tistem obdobju mama in oče ločila. Ampak to zame ni predstavljalo velikega šoka. Se je pa zgodilo nekaj drugega. Bila sem zaljubljena, s fantom, ki je bil moja prva ljubezen, sva bila že kar nekaj časa skupaj. Ko je moral v vojsko, so se simptomi začeli vračati. Strah pred bruhanjem se je razvil v hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje. Pozneje sem ugotovila, da je bila po vsej verjetnosti spet ločitev tista, ki je sprožila občutek nemoči." Kot da so bili simptomi razpoke, skozi katere je pronicala nerazumljena govorica notranje stiske.

Foto: MMC RTV SLO

Janja Jeanette Bizjak pravi, da je njena obsesivno-kompulzivna motnja malce eksotična, z neobičajnimi simptomi. Ali pa simptomi niti niso tako redki, le ljudje si ne upajo govoriti o njih, ugiba. "Pri meni je bilo tako, da me je bilo strah, da bom bruhala oziroma da bo bruhal kdo drug. Zaradi tega strahu sem se začela izogibati različnim dogodkom. Mislila sem si, da si bom s tem pomagala, da bom od vsega lahko pobegnila, vendar od tega ne moreš pobegniti."

Končala je srednjo šolo in se vpisala na ekonomsko fakulteto. "To naj bi bila najlepša leta v mojem življenju, a zame so bila najhujša. Pa ne zato, ker ne bi mogla študirati, temveč zato, ker nisem mogla hoditi na predavanja oziroma sem nanje hodila le z veliko muko. Če sem se peljala z avtobusom, sem imela vsakič nekje spravljeno vrečko za bruhanje. V dvorani, kjer smo imeli predavanja, sem se vedno usedla čisto na rob, tako da sem lahko takoj skočila ven."

Močnejša kot je bila njena tesnoba, vse ožji je postajal njen svet. Počasi si je začela zapirati vsa vrata. Ni se mogla izobraževati, tako kot si je želela, ni se mogla več družiti s prijateljicami, ni mogla več s fantom na morje ali smučanje. Ko opisuje nevzdržnost svojega takratnega doživljanja, omeni karanteno. Pravi, da jo karantena zaradi novega koronavirusa ni v ničemer presenetila, ker je bila sama že leta v prisilni osamitvi, v katero jo je pahnila obsesivno-kompulzivna motnja.

Foto: MMC RTV SLO

Kljub trpljenju zaradi bolezni je na ekonomski fakulteti končala dvoletni študij, kar pa je bilo manj, kot si je želela. Sanjala je o magisteriju, karieri, ampak ... Zaradi strahov, ki so jo obvladovali, po koncu študija ni mogla normalno delovati, tudi v službo ni mogla, tako da ji je tista leta finančno pomagala mama. Poleg nje sta ji stali ob strani tudi stara mama in sestra z družino, čeprav nihče od njih ni vedel, kaj se z njo dogaja. Niso pa bili vsi ljudje razumevajoči. "Nekateri so menili, da sem razvajena, da bi me morala mama postaviti pred vrata in podobne zadeve. Zaradi teh opazk pozneje, čez mnogo let, ko sem le dobila strokovno pomoč, dr. Mojci Zvezdani Dernovšek nisem upala povedati vsega po resnici, kaj konkretno mi je, ker sem se bala, da bo tudi ona rekla, da sem lena in razvajena."

Prisluhniti ji ni znala niti zdravnica, na katero se je konec 80. let obrnila. Odpravila jo je z besedami, da je živčna. Takšen pristop jo je prizadel, vendar ni bil edini razlog, zaradi katerega si ni več želela iskati pomoči v zdravstvu. Neizbrisen pečat ji je pustil obisk v psihiatrični bolnišnici, kjer se je njena mama krajši čas zdravila zaradi bipolarne motnje. 10-letno deklico je pogled na bolnike presunil. "To je bil zelo stresen dogodek in bala sem se, da če si bom poiskala zdravniško pomoč, bodo tudi mene zaprli v bolnišnico."

Rešitev je zato iskala drugje: "Poskušala sem tudi z različnimi meditacijami in sproščanji, takrat so bile še kasete, ampak tistega učinka, da bi lahko rekla, da sem s tem kaj rešila, ni bilo. Predvidevam, da zato, ker je bila simptomatika že zelo huda."

Najhujše pri obsesivno-kompulzivni motnji je to, da se ti zelo zniža samopodoba. Imaš manjvrednostne komplekse, počutiš se nevrednega, ne moreš se realizirati niti prek poklica niti prek odnosov.

Janja Jeanette Bizjak

V vsem tem času je veliko raziskovala, brala in se učila, da bi vendarle našla odgovor, kaj ji je in kako naj si pomaga. Tako je odkrila forum društva DAM, kjer je srečala, kot pravi, sebi podobne ljudi. "Še zmeraj nisem našla ljudi, ki bi imeli obsesivno-kompulzivno motnjo, sem pa našla ljudi z anksioznimi motnjami, depresijo in sem počasi začela na tem forumu tudi pisati." Po maminem samomoru, ko se ji je sesul svet, ji je takojšnjo pomoč ponudila prav znanka iz društva Laura Ira Tratnik, zdraviti pa se je začela tudi pri psihiatrinji Mojci Zvezdani Dernovšek in obiskovati dve psihoterapevtski skupini za osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo pod vodstvom Urške Battelino in Tadeja Oražma. Po 24 letih iskanja je končno dobila pravo zdravljenje in pravo diagnozo, ki se je glasila obsesivno-kompulzivna motnja. Dolga leta je bila namreč zmotno prepričana, da ima socialno fobijo.

Pravi, da je "v tem obdobju ogromno naredila". Pri okrevanju ji je najbolj pomagala prav kombinacija različnih oblik pomoči, ki jih je bila deležna od psihiatrinje, psihoterapevtke, skupinske terapije, podpore bližnjih in samoizobraževanja. Zato si želi več celostnega zdravljenja, pri katerem bi skupaj sodelovali psihiatri, psihoterapevti in psihologi. "Tega žal skoraj ni. Jaz sem imela srečo," zatrdi. Ob tem poudarja, da je to njena pot zdravljenja in da imajo drugi morda drugačne izkušnje, saj se ljudje med seboj razlikujemo.

Foto: MMC RTV SLO

Življenje ji zdaj, po vsej kalvariji, ki jo je prehodila, končno kaže prijaznejši obraz. Finančno si je opomogla, hodi na morje, smuča, se druži ... In spet študira, tokrat psihoterapijo, je navdušena. "Od leta 2018 študiram transakcijsko analizo pri Aleksandri Pokorn Meško in ta študij mi je ogromno dal. Končala sem tretji letnik, čakajo me še dve leti študija in potem različna izobraževanja. Glede na to, da imam svojo lastno izkušnjo, da imam podporo tako pri psihiatrinji kot pri svoji mentorici, je to tista pot, ki je moja prava pot."

Cena, ki jo je plačala, ker je za obsesivno-kompulzivno motnjo "zbolela v napačnem času" in pozno prišla do pomoči, je visoka. A ker ima njena ranljivost zelo trdno sredico, ni izgubila življenjskega zaleta in vedrine. Študij, v katerem uživa, ji vrača samospoštovanje in na neki način tudi izgubljeni čas njene mladosti. "Najhuje pri obsesivno-kompulzivni motnji, vsaj v mojem primeru oziroma v tistih primerih, ki trajajo dolgo in kjer je simptomatika huda, je namreč to, da se ti zelo zniža samopodoba. Imaš manjvrednostne komplekse, počutiš se nevrednega, ne moreš se realizirati niti prek poklica niti prek odnosov. Zdaj se končno spet počutim samozavestno in koristno. In to je najpomembnejše."

Foto: Pexel

Kognitivne distorzije

Deset najpogostejših miselnih napak

Bojana Rugelj

Miselne napake so sistematičen način miselnega izkrivljanja resničnosti, v katerega posameznik trdno verjame. Gre za napačno naučene miselne vzorce, ki vzdržujejo in krepijo pretirano tesnobnost.

Foto: Pixabay

Špela Hvalec, klinična psihologinja in psihoterapevtka, pojasnjuje, da je za preoblikovanje napačnih miselnih vzorcev najprej potrebno njihovo prepoznavanje. "Vendar pa prepoznavanje načeloma ni dovolj za korenitejše spremembe. Slediti mora drugi korak, in sicer uvrstitev teh negativnih samodejnih misli v kategorije, kot so katastrofiziranje, črno-belo mišljenje, napovedovanje prihodnosti, branje misli itn. Tretji korak je, da te izkrivljene misli zamenjamo z bolj realističnimi. Zelo sem alergična na takšne izjave, kot je "ja, saj vem, samo pozitivno moram razmišljati". Daleč od tega. V okviru vedenjsko-kognitivne terapije ni naš cilj pozitivno razmišljanje, ker je to lahko ravno tako izkrivljeno, ampak čim bolj realistično razmišljanje."

V spodnjem videu si lahko ogledate deset najpogostejših miselnih napak po izboru psihologinje Špele Hvalec.

10 najpogostejših miselnih napak
Foto: Pexel

Koristne informacije

Kam po pomoč in kaj prebrati

Bojana Rugelj

Za posameznika z anksiozno motnjo in njegove bližnje je pomembno, da se temeljito poučijo o naravi anksiozne motnje in možnostih pomoči, in to pri zanesljivih virih. Na spletu namreč kroži množica nepreverjenih informacij.

Foto: Pixabay

Veliko zaupanja vrednih vsebin o anksioznih motnjah je med drugim na voljo na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kjer je mogoče dobiti informacije tudi o tem, kaj je pri neki starosti pričakovano vedenje in kaj je odstopanje, pravi klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević.

Objavljamo seznam nekaterih služb v okviru javnega zdravstva in nevladnega sektorja, ki ponujajo pomoč ob morebitni duševni stiski, in seznam priporočene literature o anksioznih motnjah. Veliko priročnikov je dostopnih tudi prek spleta.

Naslov infografike: Kam po pomoč

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov