Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Kako je biti star(ejši) v Sloveniji?

Ksenja Tratnik, Slavko Jerič
Foto: MMC RTV SLO/BoBo

Slovenija ima eno najhitreje starajočih prebivalstev v Evropi. Živimo dlje, toda ali tudi kakovostno? "Naučiti se bomo morali starati," pravi nevrolog Zvezdan Pirtošek. Starejši se spopadajo s številnimi izzivi, najbolj jih boli, da so odrinjeni na rob.

Ne le, da so odrinjeni na rob, številni, več deset tisoč jih je, ki imajo tako nizke pokojnine, da brez pomoči svojcev ali države ne bi preživeli.

Anton, 85 let
V starosti najtežje sprejemam, da ne morem več delati. Da nimam moči, da me noge ne držijo. Vse življenje sem delal in delo me je ohranjalo čilega. Zdaj malo pobrkljam okoli hiše, ampak ni isto. Največji udarec je bil pa, ko so mi odvzeli vozniško dovoljenje. S tem je šla moja neodvisnost, še vedno mi je grozno.

Ko vidim na ulici starejšo ženico, ki brska po smetnjakih za hrano, me stisne pri srcu. Da je nekdo na jesen življenja lačen, je zame znak, da smo kot družba na vsej črti pogrnili.

Velikokrat se spomnim na svojo staro mamo, ki je imela težko življenjsko zgodbo, a spomin nanjo je povezan z njenim neizmernim življenjskim optimizmom in globoko vero, da mora človek pokončno sprejeti vse preizkušnje in nanje odgovoriti po najboljših močeh. Njeno modrost zdaj, ko je že 20 let ni več med nami, spoštujem še bolj.

Številni primeri so, ko svojci, soočeni s starajočimi starši, prilagodijo svoje obveznosti, ljubeče skrbijo zanje sami ali z organizirano pomočjo ter jim tako omogočijo dostojanstveno smrt doma. Žal pa so tudi primeri, več sogovornikov je opozorilo nanje, ko svojci bolj kot ne pozabijo na svoje bližnje, nekateri stanovalci domov za starejše skoraj nikoli nimajo obiskov. Žalostni so tudi primeri, ko prostovoljci pomagajo starejšim, nekateri tudi leta, stkejo se vezi, potem pa njihovi svojci v bojazni in nezaupanju do prostovoljca temu prepovedo stik. Neredki so tudi primeri nasilja nad starejšimi, o čemer starejši zelo težko spregovorijo, ker se bojijo njegovega stopnjevanja.

Sistemsko neurejenost položaja in skrbi za starejše je razgalila tudi epidemija, v kateri je umrlo okoli 2000 stanovalcev domov za starejše, polovico od tega v bolnišnicah, polovica v domovih. "Kar se je dogajalo, je nesprejemljivo. Pravijo, saj bi ti starejši tako in tako umrli. Ne, ni res, ne bi jih umrlo tako veliko, če bi bila obravnava drugačna," je ostra Biserka Marolt Meden iz Srebrne niti, ki si že leta prizadeva za izboljšanja položaja starejših pri nas.

Ana, 79 let
Živim sama. Sin živi z družino blizu, hčerka z družino je v tujini. Pred dvema letoma sem izgubila moža, dolgo je bilo hudo, saj sva bila poročena več kot 50 let. Še dobro, da imam velik vrt in da rada urejam okolico hiše. Še naprej hodim na univerzo za tretje življenjsko obdobje, s prijateljicami se dobivamo enkrat na teden na telovadbi in kavi. Med epidemijo je bilo pa kar težko, ves čas sem bila sama, izogibala sem se vsem stikom.

Čakajoč na zakon o dolgotrajni oskrbi

Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi naslovil številna vprašanja, povezana s starejšimi, čakamo že leta, smo ena redkih evropskih držav, ki tega področja zakonodajno še nimamo urejenega. "Zakon o dolgotrajni oskrbi je še v usklajevanju," je bil zadnji odgovor ministrstva za zdravje, ki si glede urejanja področja že leta podaja žogico z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi to je eden od razlogov za poziv številnih, naj se ustanovi ministrstvo za starejše.

V DSO-jih imajo kronično pomanjkanje osebja, kadrovski normativi so zastareli in ne odslikavajo potreb stanovalcev. V domovih za starejše sicer pri nas živi približno 4,5 odstotka starejših, na čakalni listi pa je več tisoč prošenj za sprejem v domove. Skupnost socialnih zavodov ocenjuje, da bi potrebovali četrtino več zaposlenih na področju osnovne in socialne oskrbe. Pri tem je pomemben podatek, da približno polovica zaposlenih v domovih za starejše prejema minimalno plačo.

Pomoč na domu za številne predraga

Velika večina starejših pa živi doma, številni med njimi sami, a z leti potrebujejo vse več pomoči, vendar pa želijo živeti na svojem domu. Ena od možnosti pomoči je program pomoč na domu, ki ga izvajajo centri za socialno delo, sofinancirajo pa ga občine, in sicer najmanj 50-odstotno, preostalo plača uporabnik sam. A žal je ob nizkih pokojninah to za številne previsok znesek in si tovrstne pomoči ne morejo privoščiti, čeprav bi jo potrebovali.

Marija, 68 let
Z možem sva se imela zelo rada, dobro sva se razumela in veliko stvari sva počela skupaj. Žal sva imela samo nekaj skupnih let v pokoju, potem ga je vzela bolezen. Prišla je osamljenost, čeprav živim s hčerkino družino in veliko časa preživim z vnučko. Po njegovi smrti najprej nisem želela nikamor, niti na morje, a sčasoma je postalo lažje, vesela sem, da sem članica upokojenskega društva. Rada grem na tečaj klekljanja in telovadbo, upamo tudi, da se kmalu vrnejo izleti z društvom.

Ob tem predsednica Sindikata upokojencev Slovenije Francka Ćetković izpostavlja še en pomemben vidik za dvig kakovosti življenja starejših: spremembo oz. prilagoditev bivalnih prostorov. Številni starejši živijo v velikih hišah, ki jih težko vzdržujejo sami, ali večnadstropnih stavbah, kjer ni dvigala.

Upoštevaje našteto je pomoč prostovoljcev ena izmed možnosti, brez katere bi marsikateri starejši živel zelo osamljeno. Program Starejši za starejše je namenjen starejšim od 69 let, upokojenci prostovoljci obiskujejo vrstnike in jim krajšajo čas z različnimi dejavnostmi in pomagajo pri različnih opravilih, kot je nakup živil.

Revščina najbolj ogroža starejše ženske

Skoraj 40.000 upokojencev živi z manj kot 500 evri pokojnine na mesec, nekaj manj kot 30 odstotkov pa jih živi z manj kot 700 evri, kažejo podatki. Pod pragom revščine živi kar 92.000 ljudi, starejših od 60 let, še posebej pa revščina ogroža starejše ženske. Številni starejši pa ne poiščejo pomoči, tudi zato, ker ji je sram. Take primere "ujame" društvo Humanitarček, ki pomaga starejšim s socialnega dna. Najprej z ureditvijo njihovih domov, ki so pogosto brez tekoče vode, zanemarjeni, brez stranišča, in potem tudi s povezovanjem s centri za socialno delo, da lahko dobijo sistemsko pomoč. "Večinoma so to ljudje, ki so že sicer živeli skromno vse življenje. Na stara leta so samo še bolj zategnili pas. Nekateri se niti ne zavedajo, v kakšni revščini živijo," pravi Ninna Kozorog.

Albin, 74 let
Dali so me v dom, ker je v moji hiši pozimi mrzlo. Občina plačuje zame, ker nimam dovolj denarja. Vse življenje sem delal na domači kmetiji. Vem, da so mi hoteli pomagati, ampak meni je bilo res težko. Mesta nisem navajen. Po pol leta sem prosil, ali grem lahko domov. Zdaj sem znova v domu, mi je malo lažje, sem se malo navadil.

Zdravo življenje za zdravo starost

Življenje letom, in ne leta življenju. To je želja številnih deležnikov, ki skrbijo za blaginjo starejših. Zdrava starost se začne že v mladosti. Čeprav je naš zdravstveni sistem naravnan v zdravljenje težav, pa v vse večji meri poudarja pomen preventive. Zdrav življenjski slog, ukvarjanje s športom in zdrava prehrana so dobra popotnica, da bo tudi jesen življenja lepa, aktivna in radostna.

Če je človek zdrav in dejaven ter je vpet v prijazno družbo, v kateri čuti tako socialno kot psihološko varnost, potem ima vse možnosti za kakovostno staranje, še pravi Pirtošek.

Izkušnje, ki jih prinese življenje, so starejšim prinesle modrost, iz katere bi morali črpati dragocene nauke.

V nadaljevanju vabljeni k branju vsebin, ki osvetljujejo različne vidike življenja starejših pri nas.

Ksenja Tratnik

Foto: BoBo

"Starejši ne bomo pustili, da se nam odvzame pravica do odločanja o naši usodi"

Ksenja Tratnik

V Sloveniji živi 435.715 ljudi, ki so stari vsaj 65 let, kar predstavlja dobro petino vseh ljudi. Gre za izjemno heterogeno skupino, tako po letih, izobrazbi kot po zdravstvenem stanju: od zelo vitalnih 70-letnikov do obnemoglih 90-in-več letnikov.

Izjeme so v obe smeri: tudi številni mlajši upokojenci zaradi bolezni potrebujejo nenehno pomoč, na drugi strani pa imamo vrsto t. i. superstarostnikov, ki so pri 90 ali več izjemno čili in živijo sami.

Danes je povprečna življenjska doba ženske v Sloveniji 82 let, moškega 74 let. V zadnjih 25 letih se je pričakovana življenjska doba pri obeh spolih podaljšala za približno sedem let, tak trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Deklica, ki se je rodila leta 2019, lahko pričakuje, da bo živela 84 let, deček pa 79 let. Projekcije prebivalstva EUROPOP2019 za naprej pa kažejo, da bodo dečki, rojeni pri nas leta 2100, lahko pričakovali, da bodo živeli 89 let, deklice pa 93 let.

Za nekoga, ki je nepokreten in potrebuje več pomoči, je to premalo. In predrago, kajti upokojenec z minimalno pokojnino si oskrbe na domu ne more privoščiti. Z zakonom o dolgotrajni oskrbi naj bi bila financiranje in dostopnost spremenjena.

Biserka Marolt Meden o omejitvi pomoči na domu na 20 ur na teden

Starejši so pogosto odrinjeni na rob

Čeprav se daljša življenjska doba in zaradi nizke rodnosti viša delež starejših v celotnem prebivalstvu, pa so starejši pogosto odrinjeni na rob družbe. Kult mladosti, ki že leta pustoši v družbi, na družbenih omrežjih prevladujejo mladi, lepi in vitki, jih je potisnil od oči javnosti. Pogled v zgodovino kaže, da je bilo v preteklosti drugače. Starejši so bili zaradi svojih izkušenj in modrosti privilegirani, saj so bili pogosto najmočnejši in tudi najbolj spoštovani v okolju, kjer so živeli. Danes pa ne le, da so pogosto preslišani in zasmehovani, so marsikdaj tudi žrtve starizma: stereotipov ("Ti si star, nimaš pojma, kaj je tehnologija."), diskriminacije (na blagajni trgovine: "Ah, zmigaj se, stari") in predsodkov ("Nimaš več kaj početi za volanom, dedek!").

"Naše pokojnine ne gredo v smeri, da bi lahko dobili, kar v starosti potrebujemo, čeprav smo vse življenje vlagali, ko smo bili delovno aktivni. Kdo je spravil pokojninsko blagajno na kant, kdo je vse družbeno premoženje spravil v roke nekaj zasebnikov, namesto da bi od tega vsi imeli nekaj. Izkoriščanje delavskega reda, minimalne plače, minimalna vplačila v pokojninsko blagajno, ki je čedalje manjša. Na drugi strani pa še mantra mladih: mi moramo delati, da bodo "stari" dobili pokojnino. Mi smo vlagali v blagajno, da bomo imeli pokojnine," je neposredna Biserka Marolt Meden iz združenja Srebrna nit. "Čedalje manj je te solidarnosti, spoštovanja do starejših. Zavesti, da je treba zanje poskrbeti. Koliko stanovalcev domov za starejše občane nima obiskov ali pa so redki?! Da se ti srce zlomi."

Čas epidemije je še dodatno razgalil kopico izzivov, povezanih s starejšimi, ki jih je treba nujno sistemsko rešiti. Številna vprašanja že leta čakajo na odgovor. "V različnih skupinah sodelujem že od leta 2008, koliko dela smo vložili glede številnih programov in zakonov z zakonom o dolgotrajni oskrbi na čelu, pa ni bilo učinka. Ko pridemo do neke stopnje, pride nova vlada in vse roma v predal ali pa ne dosežemo dogovora in podobno," pravi Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije.

Francka Ćetković o položaju starejših

Kot pravi, je bila zadnja analiza položaja starejših narejena leta 2015. Ko so v sindikatu lani zahtevali, da se naredi nova analiza, so prejeli odgovor, da zaradi epidemije covida-19 to ni mogoče. "Novo analizo bomo dobili prihodnje leto, torej po sedmih letih. Obup." Še ostrejša je Biserka Marolt Meden."Poglejte, tu je revizija Računskega sodišča, ki zajema 15 let in sedem ministrov. Da boste razumeli, kako je za starejše poskrbljeno zadnjih 20 let. Katastrofa! Pri nas starejšim odvzemamo vso avtonomijo. Starostniki, starci, že poimenovanja kažejo na marginalizacijo. To ni to, kar želimo biti. Starejši smo vse življenje vlagali in imamo pravico, da živimo dostojno starost," je odločna.

Številni brez pomoči ne zmorejo čez mesec

Številni upokojenci imajo zelo nizke pokojnine, s katerimi komaj pridejo čez mesec, marsikdo brez pomoči države, svojcev ali humanitarnih organizacij tega ne zmore. Velike družbene spremembe, predvsem napredek tehnologije, so številne starejše še bolj potisnile na rob družbe. "Zahtevamo, da se ustanovi samostojno ministrstvo za starejše. In nujno bi potrebovali varuha pravic starejših," je prepričana Biserka Marolt Meden.

V domovih za starejše živi 4,3 odstotka starejših

Statistični podatki kažejo, da slaba polovica starejših od 65 let živi na podeželju, dobra tretjina v manjših mestih in predmestju, približno petina pa jih živi v mestih. Približno 27 odstotkov starejših od 65 leti živi samih. Ker se življenjska doba daljša, se povečuje tudi potreba po pomoči, saj vse več starejših potrebuje pomoč pri vsakodnevnem življenju. Leta 2018 je dolgotrajno oskrbo, kar vključuje institucionalno varstvo (DSO-ji in socialnovarstveni zavodi), dnevno varstvo, oskrbo na domu ali denarni dodatek, prejemalo 66.200 ljudi, od tega jih je bilo približno 46.600 starih 65 let in več. V domovih za starejše je leta 2018 bivalo 4,3 odstotka starejših.

Biserka Marolt Meden je neutrudna borka za pravice starejših. Foto: MMC RTV SLO

Kot so odgovorili z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je v domovih za starejše občane ob polni zasedenosti približno 19.500 mest. Povprečna starost stanovalcev se iz leta v leto povečuje. Pred desetimi leti je bilo starejših od 90 let 15 odstotkov stanovalcev, podatki za lani kažejo, da jih je bila že četrtina. Na bivanje v domovih čaka 26.346 starejših, od tega jih je 12.464 na sami vlogi označilo, da si želijo takojšnjo namestitev, so sporočili z ministrstva, kjer pa ob tem dodajajo, da je realnejša ocena, narejena pred epidemijo, da bi se za namestitev v dom, če bi jim ponudili ustrezno namestitev v želenem domu, odločilo približno 1500 ljudi.

Leta 2016 je vlada sicer določila cilj, da bo do leta 2020 izenačila število uporabnikov institucionalnega varstva in skupnostnih oblik skrbi. Trenutno je razmerje 1 : 1,2. Kot ocenjujejo na ministrstvu, smo blizu tega cilja.

Ministrstvo: Do 2027 novih 3325 mest v DSO-jih

Država namerava v prihodnjih letih zgraditi več novih domov za starejše oz. podeliti koncesije zanje, nujna pa je tudi obnova že obstoječih. Kot so sporočili z ministrstva, je bil januarja zaključen razpis koncesij, v okviru katerih bo prihodnje leto na voljo 1285 mest v domovih. Podoben razpis za 1100 mest pripravljamo za letos, so še dodali.

Če želimo starejšim v teh stanovanjih zagotoviti, da lahko ostanejo doma, jim je treba zagotoviti lažji dostop. Nepokretni lahko samo gledajo skozi okna svojih stanovanj, za to, da gredo od doma, je potrebna pomoč reševalcev. Pa tudi pokretni 80-letniki imajo velike težave: kako naj nesejo dve vrečki v 3. nadstropje brez dvigala?

Francka Ćetković

Ob tem načrtujejo, da bodo v okviru sklada za okrevanje in odpornost pridobili 59 milijonov evrov povratnih sredstev za 850 dodatnih mest. Skupno naj bi tako do leta 2027 povišali število mest v domovih za starejše za novih 3325 mest.

Leta 2009 je bilo v javni mreži 55 javnih domov za starejše in 32 izvajalcev s koncesijo, leta 2019 pa 54 javnih domov in 43 izvajalcev s koncesijo, opozarjajo v združenju Srebrna nit.
V času epidemije se je pokazalo, kako zaostajamo pri preoblikovanju večposteljnih v dvo- in enoposteljne sobe, kar je predvidel že pravilnik iz leta 2006, nujno je urediti tudi sisteme prezračevanja. V okviru prenavljanja obstoječih domov je po navedbah ministrstva na voljo 93 milijonov evrov v okviru sklada React-EU za odpravo posledic pandemije covida-19. Javni razpis poteka.

V sindikatu upokojencev in Srebrni niti so do podeljevanja koncesij in urejanja vprašanja domov za starejše zelo kritični. "Že 100-krat smo zahtevali: ko podeljujejo koncesije, vlaganja v DSO-je ne morejo biti vključena v ceno oskrbnine, za to mora poskrbeti država. Tako pa bo šlo to na račun dražje oskrbe," opozarja Francka Ćetković.

Foto: BoBo

Kot pojasni Biserka Marolt Meden, je v skladu s pravilnikom o oblikovanju cen v socialnovarstvenih zavodih opredeljeno, da lahko zasebni domovi s koncesijo investicije obračunajo stanovalcem. Tudi v javnih domovih so anomalije. "Na Ptuju (op. gre za primer pred sedmimi leti, ko je bila razrešena dolgoletna direktorica tamkajšnjega DSO-ja, potem ko so pristojne službe in inšpekcije potrdile nepravilnosti pri vodenju ustanove. Med drugim je dom zgradil več enot brez kakršne koli pomoči države, izkazalo pa se je, da so bili stanovalci kljub plačilu brez ustrezne oskrbe.) je direktorica na račun stanovalcev in njihovih vplačil varčevala denar in zgradila dom na morju, čeprav je država tista, ki mora investirati v nove domove oz. obnavljati stare. Država pa samo objavlja razpise za koncesionarje. Ne naredi pa tistega, kar bi morala in od nje zahtevamo: v skladu s strokovnimi merili pripraviti načrt gradnje novih sodobnih javnih domov za starejše in prenove obstoječih, ki ne zagotavljajo kakovosti bivanja."

Naše pokojnine ne gredo v smeri, da bi lahko dobili, kar v starosti potrebujemo, čeprav smo vse življenje vlagali, ko smo bili delovno aktivni. Kdo je spravil pokojninsko blagajno na kant, kdo je vse družbeno premoženje spravil v roke nekaj zasebnikov, namesto da bi od tega vsi imeli nekaj. Izkoriščanje delavskega reda, minimalne plače, minimalna vplačila v pokojninsko blagajno, ki je čedalje manjša. Na drugi strani pa še mantra mladih: mi moramo delati, da bodo "stari" dobili pokojnino. Mi smo vlagali v blagajno, da bomo imeli pokojnine.

Biserka Marolt Meden

Stanovalec v DSO-ju ima pravico do zdravnika do pet ur

Eno od perečih vprašanj v domovih za starejše so že desetletja neustrezni normativi, ki ne odražajo strukturnih sprememb stanovalcev in njihovih potreb. Pred 30 leti je bilo v domovih več mlajših stanovalcev, ki so potrebovali manj zdravstvene nege. Skupnost socialnih zavodov ocenjuje, da bi potrebovali za četrtino več zaposlenih v domovih.

Financiranje zdravstvenih storitev v domovih je katastrofa, opozarja Biserka Marolt Meden. "Razporejanje kadrov s področja zdravstvene oskrbe v domovih se določa vsako leto s splošnim dogovorom o financiranju zdravstvene dejavnosti v socialnih zavodih. Dogovarjajo se različni partnerji, zavod za zdravstveno zavarovanje, ministrstvo za zdravje, zdravniška zbornica, skupnost socialnih zavodov in združenje zdravstvenih zavodov. Zdravstveno nego v domovih financira ZZZS, torej diplomirane sestre, zdravstvene tehnike, bolničarje negovalce, fizioterapevte in delovne terapevte, zdravnike. Stanovalci pa z oskrbnino plačajo direktorja, tajnico, računovodjo in drugo nezdravstveno osebje: kuharje, perice, čistilke ..."

Zdravstvene potrebe stanovalcev kažejo, da bi potrebovali dietetika, več fizioterapije, več delovne terapije, kineziologa in tudi več zdravnika. "Danes ima stanovalec pet ur na leto pravico do zdravnika. Zdaj si pa predstavljajte. V času korone bi okuženi stanovalec vsak dan potreboval zdravnika!"

Francka Ćetković je predsednica Sindikata upokojencev Slovenije. Foto: MMC RTV SLO

Boj z mlini na veter

"Glede normativov se za spremembe borimo že več kot 10 let. Pa se nič ne spremeni. Sama sebe krivim, ker se nič ne premakne. Mi pišemo vladi, sekretariat vlade pošlje pristojnemu ministrstvu zahtevo, da morajo odgovor podati v 14 dneh. Ministrstva praviloma ne odgovarjajo, tudi na ponovne zahteve ne odgovorijo. Edino na zahtevo, da se ne sme stanovalcem domov, ki zaradi prebolelega covida potrebujejo dodatno oskrbo, zaračunavati višjih cen, so na ministrstvu za zdravje odgovorili, da se bodo stvari spremenile z zakonom od dolgotrajni oskrbi. Tega pa čakamo že tudi več kot 10 let," se jezi predsednica sindikata upokojencev Francka Ćetković. "Torej bodo stanovalci domov plačevali višje cene zaradi potrebne dodatne oskrbe do uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi. Do kdaj? S covidom so se okužili v domovih za starejše, zdaj pa naj še to plačujejo."

Januarja je začela v okviru ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti delovati delovna skupina za kadrovske standarde in normative v sklopu domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov. Kadra je premalo, pri tem pa je še slabo plačan, zato so pozivi k dvigu stalnica.

Na Štajerskem se recimo veliko ljudi vozi v delo v sosednjo Avstrijo, kjer so plače v zdravstveni in socialni negi občutno višje. Kader, ki opravlja tovrstna dela, mora imeti predvsem občutek za delo s starejšimi, poudarjajo na ministrstvu in dodajajo, da je konkurenčnost med državami težko primerjati, saj je Avstriji standard nasploh višji kot pri nas.

V Srebrni niti si močno prizadevajo za izboljšanje kakovosti bivanja v obstoječih domovih. "Treba je omogočiti eno- in dvoposteljne sobe in sanitarije. Ne pa, da so ene sanitarije za več sob. V manjših domovih – bivalnih skupnostih, ki jih zdaj načrtujejo, ni finančno vzdržno, da bi imeli in diplomirano medicinsko sestro, zdravnika, fizioterapevte in bolničarje. Bi pa to bilo izvedljivo, če bi imeli mobilne ekipe, ki bi si jih delilo več majhnih domov – bivalnih skupnosti," našteje nekaj mogočih rešitev Biserka Marolt Meden, ki je prepričana, da bi morali imeti stanovalci ali njihovi skrbniki večji vpliv na dogajanje v domovih. "V svetu zavodov imajo stanovalci enega člana, plačajo pa 60 odstotkov vseh dejavnosti v domu. Zaposleni imajo dva, eden je iz lokalnega okolja in pet jih ima ustanovitelj, ki bi moral zagotoviti nove investicije, tega denarja pa seveda ni."

Pomoč na domu različne občine financirajo različno, po zakonu jo morajo vsaj polovično. Foto: BoBo

Pomoč na domu v povprečju 75-odstotno financirajo občine

Okoli 8500 ljudi uporablja storitev oskrbe na domu, ki jo izvajajo domovi za starejše, centri za socialno zadevo, zasebni izvajalci, pa tudi posebni zavodi, ki so bili ustanovljeni prav za izvajanje pomoči na domu. Zakonsko je dovoljeno do 20 ur pomoči na teden za posameznika, torej na mesec od 80 do 90 ur. Oskrbo sofinancirajo občine, pri čemer pa je ta delež med njimi različen. Po zakonu mora občina prispevati vsaj 50 odstotkov, v povprečju je delež 75-odstoten. Preostanek storitve, ta je v povprečju med petimi in šestimi evri na uro, plača uporabnik sam. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, bodo morebitne spremembe na tem področju odvisne od zakona o dolgotrajni oskrbi.

Veliko je govora o tem, kako je skrb za starejše in ranljive prioriteta, zgodi se pa nič. Dobim kar ošpice.

Biserka Marolt Meden

Povpraševanja po pomoči na domu je veliko, a kot opozarja Biserka Marolt Meden, je ponekod treba dolgo čakati, oseba pa potrebuje takojšnjo pomoč. Omejitev na 20 ur na teden je po njenem mnenju nepravična. "Za nekoga, ki je nepokreten in potrebuje več pomoči, je to premalo. In predrago, kajti upokojenec z minimalno pokojnino si oskrbe na domu ne more privoščiti. Z zakonom o dolgotrajni oskrbi naj bi bila financiranje in dostopnost spremenjena. Če se bodo spremenili kadrovski normativi, bo to imelo posledice tudi za pomoč na domu, ker bo več časa za posamezno storitev." Ob tem opozarja, da starejši potrebujejo čas za vzpostavitev zaupanja, in to, da jim ni zagotovljeno, da bi k njim prihajala ista oseba, jih postavlja v zelo nelagoden položaj.

Pokojnine v Sloveniji so nizke, 90.000 upokojencev živi pod pragom revščine, ki je postavljena na 702 evra. Do leta 2012 so nizke pokojnine korigirali z varstvenim dodatkom oz. državnimi pokojninami. Sprememba socialne zakonodaje je pogojevala prejem dodatka s premoženjem prejemnika in njegove družine. Del premoženja prejemnika v vrednosti prejete pomoči je postal premoženje države. Številni prejemniki so se, da ne bi njihovi dediči ostali brez dediščine, dodatku odpovedali. Samo v enem letu se je število znižalo za 78 odstotkov, močno naraslo pa ni niti po odpravi te določbe.

"Če lahko pošljejo solidarnostni dodatek, lahko uredijo tudi avtomatizacijo varstvenega dodatka"

V društvu Humanitarček si že leta prizadevajo za avtomatizacijo varstvenega dodatka, da bi torej pripadal vsakemu starejšemu, čigar dohodki so prenizki za preživetje. Podobno, kot je sistem dohodnine. "Če so lahko lani izračunali, koliko solidarnostnega dodatka pripada posamezniku, lahko izračunajo tudi to, registri so," opozarja Ninna Kozorog. Pretekli teden je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predstavilo predlog, po katerem bi bilo treba prošnjo vložiti le enkrat, potem pa bi se pravica do varstvenega dodatka obnavljala samodejno. A dejstvo je, da je to za številne starejše pretežaven postopek. Številni starejši ne znajo uporabljati spleta, ne znajo natisniti obrazcev.

Foto: Pixabay

Lani manj dodatkov za pomoč in postrežbo

Sindikalistka Francka Ćetkovič ob tem opozarja na še eno pomembno vprašanje. "Druga težava, s katero smo se začeli srečevati, je dodatek za pomoč in postrežbo, ki izhaja iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in znaša od 150 do nekaj več kot 400 evrov. O tem dodatku odločajo t. i. izvedenski organi invalidske komisije." Do omenjenega dodatka so upravičeni upokojenci, slepi ali slabovidni in nepokretni, gre za primere, ko osebe nujno potrebujejo pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, če nujno potrebujejo pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ob slepoti in slabovidnosti ter ob zmanjšani zmožnosti premikanja za najmanj 70 odstotkov. Kot pravi, so prošnje na prvi ravni največkrat zavrnjene, na 2. stopnji pa potem prihaja (tudi) do odobritev.

"Presenetilo nas je, da se je lani v številu in znesku zmanjšalo števil oseb, ki prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo," pojasnjuje sindikalistka in članica Sveta ZPIZ-a ter dodaja, da bodo na naslednji seji ZPIZ-a zahtevali analizo uresničevanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

V okviru evropske zveze starejših in upokojencev se zavzemajo za skupna izhodišča za določitev minimalne pokojnine. Minimalna pokojnina za polno delovno dobo bi morala biti nad pragom revščine. Minimalna plača je prenizka in tudi odmerni odstotek bi se moral popraviti. V zadnjih 20 letih se je odmerni odstotek spreminjal, najprej bil 85, potem 72, zdaj je 58. In zdaj imajo upokojenci, ki so delali približno isto delo za približno isto plačo in so izpolnili zakonske pogoje za polno upokojitev, zelo različne pokojnine zaradi sprememb v pokojninskem sistemu v zadnjem desetletju. "Iz neusklajevanja pokojnin v preteklih obdobjih nam dolgujejo še 3,5 odstotka. To nam pripada, to je bilo usklajeno, nihče nam nič ne podarja. Ugotovili smo tudi, da nam za letos pripada še enoodstotna redna uskladitev. Zahtevamo, da se ta opravi najpozneje do septembra letos, sicer je to novi ZUJF za upokojence," je odločna sindikalistka.

Vztrajajo, da mora biti prvi steber tisti, ki bo dal dostojno pokojnino. "Kako naj delavec pri minimalni plači še dodatno plačuje dodatno pokojninsko zavarovanje?! Vztrajamo, da mora biti minimalna plača takšna, govorimo o delavcu s polnimi delovnimi pogoji, da mu bo zagotovila minimalno pokojnino, ki bo nad pragom revščine. Za druge pa je treba s socialnimi popravki zagotoviti, da bodo tudi lahko dostojno živeli." To so tudi zahteve evropske organizacije starejših in upokojencev (FERPA).

Velika večina starejših živi doma in s staranjem potrebuje več pomoči, kar je nujno potrebno sistemsko urediti. Foto: MMC RTV SLO

Čakajoč na zakon o dolgotrajni oskrbi

Na zakon o dolgotrajni oskrbi čakamo že več kot desetletje. Sprejet naj bi bil do konca letošnjega junija, a se to očitno ne bo zgodilo. Ministrstvo za delo in ministrstvo za zdravje si ga, kot poudarja Biserka Marolt Meden, podajata že leta. "Veliko je govora o tem, kako je skrb za starejše in ranljive prioriteta, zgodi se pa nič. Dobim kar ošpice," je ostra. V društvu si prizadevajo za čimprejšnje sprejetje zakona in da se v njem opredeli nov steber socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bo zagotavljal sistemske vire za izvajanje dolgotrajne oskrbe. "Ne pristajamo na nikakršne začasne rešitve, saj v proračunu vedno zmanjka denarja za starejše. Ker če je denar iz proračuna in sledijo rezi, se običajno reže prav pri starejših." Ob tem opominja, da smo edina država v EU-ju, ki nima sistemsko urejenega tega področja.

V društvu so zelo kritični do normativov, ki jih predvideva priloga osnutka zakona. "Od tega, da uvaja triposteljne sobe (ki jih ne bi smelo več biti), do minutaže za posamezne storitve, ki so popolnoma nerealne. Primer: premeščanje nepremičnega uporabnika zaradi specifičnega stanja največ dvakrat na dan; umivanje, česanje las – dvakrat na mesec. To je nesprejemljivo."

Francka Ćetković poudarja, da je treba posebej pozorno proučiti tudi predlog, ki ukinja dodatek za pomoč in postrežbo kot pravico iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja. "Ta denar naj bi se iz blagajne ZPIZ-a preusmeril v blagajno za dolgotrajno oskrbo. Zveza slepih je že protestirala. Tisti, ki živijo doma ali v domu starejših, dobijo dodatek za pomoč in postrežbo. Če bodo ta dodatek ukinili, ali bo zagotovljeno, da bo k njim domov nekdo prišel s storitvami, ki jih zdaj oni krijejo s tem dodatkom?! Z novim zakonom nihče ne bi smel biti na slabšem," je kritična Francka Ćetković. Ob tem pravi, da so bila pogajanja glede novega zakona dolgotrajna in mukotrpna, kritična pa je do pristopa nekaterih ministrstev. "Šli smo od člena do člena. Z ministrstva za zdravje so sodelovale državne sekretarke, medtem ko z ministrstva za finance in ministrstva za delo, družino in enake možnosti nismo imeli primernega sogovornika, sodelovale so strokovne sodelavke. Ko smo vprašali, kakšno je stališče ministrstva, je bil odgovor: nimamo pristojnosti."

Ohranjanje aktivnosti je ključno za zdravo staranje. Foto: BoBo

Številne večnadstropne zgradbe so brez dvigal, nujna je prilagoditev

Ob tem predsednica sindikata upokojencev izpostavlja še en pomemben vidik za dvig kakovosti življenja starejših: spremembo oz. prilagoditev bivalnih prostorov. Tisti, ki živijo samostojno doma, bi morali imeti možnost, da prilagodijo dom in izboljšajo kakovost življenja: od namestitev varoval v kadi, gumbov za klic na prvo pomoč do držal za lažje vstajanje s postelje. Ob tem opozarja na veliko težave v blokih brez dvigala. "Če želimo starejšim v teh stanovanjih zagotoviti, da lahko ostanejo doma, jim je treba zagotoviti lažji dostop. Nepokretni lahko samo gledajo skozi okna svojih stanovanj, za to, da gredo od doma, je potrebna pomoč reševalcev. Pa tudi pokretni 80-letniki imajo velike težave: kako naj nesejo dve vrečki v 3. nadstropje brez dvigala," se sprašuje Francka Ćetković.

"Skrb za ljudi ne more temeljiti na prostovoljstvu"

Razmere zelo resne in žal nič ne kaže na hitro izboljšanje, zato je Biserka Marolt Meden previdna. "Veseli me, da se še vedno najdejo ljudje, ki so se pripravljeni angažirati, da bi sistemsko spremenili stvari. Ker lahko le združeni dosežemo več. Da si ljudje upajo povedati, kaj si želijo. Upam, da jih bo čedalje več. Da bodo opolnomočeni. Ne bomo se pustili odriniti na rob, da se nam odvzame odločanje o naši usodi. Vedno več je zavedanja, da je pomembno, da dodajamo življenje letom, in ne leta življenju."

Spodbudno je, da se starejši čedalje v večji meri organizirajo v različna društva, hodijo na izlete, skrbijo za rekreacijo. Pomemben steber pridobivanja znanja je tudi Univerza za tretje življenjsko obdobje, kjer lahko pridobijo znanje, ki ga predtem v življenju niso imeli časa, in tako oplemenitijo svoje izkušnje. "Vedno več je tudi prostovoljstva, od druženja do brezplačnih prevozov. To so te svetle točke, ki nam dajejo upanje. Toda osnovne stvari je treba urediti sistemsko," je ob koncu odločna Biserka Marolt Meden. Z njo se strinja tudi sindikalistka: "Skrb za ljudi ne more temeljiti na prostovoljstvu."

Staranje ne prizadene enako vseh delov možganov in enako vseh možganskih funkcij. Foto: Pixabay

Zvezdan Pirtošek: “Če ustvariš dobre razmere, je lahko staranje nekaj čudovitega.”

Ksenja Tratnik

Če je človek zdrav in dejaven ter vpet v prijazno družbo, v kateri čuti tako socialno kot psihološko varnost, potem ima vse možnosti za kakovostno staranje. Za dosego tega pa ob daljši življenjski dobi nujno potrebujemo sistemske prilagoditve.

In pri tem močno zamujamo, opozarja nevrolog, profesor Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in sodelavec kliničnega oddelka za bolezni živčevja v UKC-ju Ljubljana.

Eden naših največjih strokovnjakov na področju nevrodegenerativnih bolezni je izjemen sogovornik. Širina njegovega razmišljanja je navdihujoča, zato sva se v pogovoru dotaknila predvsem širokega stališča starosti in staranja.

Vabljeni k branju.

To je pomembno sporočilo za družbo, po svoje ravno tako ali pa še bolj bolj kot za posameznika: starejši so nenadomestljivi v situacijah, ki zahtevajo kombinacijo znanja, potrpežljivosti, tolerance, sklepanja kompromisov, razumevanja in sprejemanja drugačnih stališč, zavedanja, da vseh bitk ne moremo dobiti niti vseh vrhov ne osvojiti. To vse skupaj lahko poimenujemo tudi modrost. Ne moreš biti moder pri 40-ih, takrat si lahko ekspert, imaš neverjetno znanje, a tista modrost pride z desetletji življenja, ko si pridobil kilometrino skozi dobro in slabo.

Zvezdan Pirtošek

Kako je biti star(ejši) v Sloveniji?

Najprej je treba doreči definicijo starosti. Teh je več. Še pred kratkim je medicina, pa tudi statistika, postavljala mejo 65 let. Zadnja leta in desetletja se kaže, da je ta meja zelo arbitrarna. Trenutno se pomika navzgor. Treba je tudi vedeti, da ločimo biološko in kronološko starost. Zdravniki bi morali biti še posebej občutljivi za biološko starost. Kaj je razlika? Ko je minilo 75 x 365 dni od tvojega rojstva, si kronološko star 75 let, a je biološka starost pri 75 letih lahko zelo različna. Na eni strani je 75-letnik, ki fizično, miselno in socialno deluje kot 50-letnik, po drugi strani pa kronološko tudi 75 let star človek, fizično zgaran, mentalno zapuščen, socialno izoliran in osamljen, lahko v zrcalu razkriva podobo 90-letnika.

Pojem starosti postaja relativen, veliko bolj relativen, kot je bil skozi zgodovino. Mi vemo, da so v antični Grčiji dočakali od 33 do 35 let, in to je bilo dolgo. Kaj bistveno se življenjska doba ni spremenila niti v srednjem veku. Prve resnejše statistike z začetka 20. stoletja, tako v Evropi kot Ameriki, kažejo, da je bila takrat povprečna življenjska doba 44 let. Nizka povprečna starost je bila posledica umiranja otrok, umiranja porodnic in umiranja vojakov. Tudi s statističnim popravkom je povprečna življenjska doba v Evropi ostajala nižja od 50 let, okoli 48 let. Seveda je vsako okolje poznalo tudi zelo stare ljudi, a ‘stara starost’ je bila zelo redka.

V času, ko sem kot mlad splošni zdravnik v 80. letih delal v Cinkarni Celje, so mnogi odhajali v pokoj pri 55 letih. Kako zelo so bili zgarani, iztrošeni. To je še posebej veljalo za ženske. Spomnim se delavk s Kozjanskega, ki so se zjutraj zbujale ob 4.00, si oprtale zaspane otroke, s fabriškim avtobusom so šle v Celje, kjer so dale otroke v tovarniški vrtec, delale od 6. od 14.00, pobrale otroke in šle domov kuhat.

Zvezdan Pirtošek se v svojem strokovnem delu posveča nevrodegenerativnim boleznim, kot sta demenca in Alzheimerjeva bolezen. Več kot 60 odstotkov vseh bolnikov z demenco ima Alzheimerjevo bolezen. Demenca spada med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe. V Sloveniji ima demenco po epidemioloških podatkih okoli 33.000 ljudi, v Evropi deset milijonov, na svetu pa 47 milijonov ljudi. Kljub ozaveščanju so še vedno številni primeri neodkriti, statistika kaže, da dobra četrtina. Foto: MMC RTV SLO

Če leta 1901 povprečna življenjska doba ni dosegla 50 let, je danes popolnoma drugače, povprečna Slovenka bo živela 81 let, povprečen Slovenec pa 74 let. Življenjska doba se je skoraj podvojila. In z daljšo življenjsko dobo so se spreminjala tudi spoznanja medicine.
Tisočletja smo starost povezovali s tegobami, boleznimi. Pred desetletji smo bili navajeni, da je s starostjo prihajala betežnost, ljudje so bili iztrošeni. Zelo hitro so začeli telesno pešati.

Današnja medicina pa vse bolj spoznava tudi drugi, bolj svetel in optimističen obraz staranja – a le pod pogojem, da so izpolnjeni trije pogoji: 1. da je starostnik zdrav, da nima kroničnih bolezni; 2. da je aktiven, tako fizično kot miselno, da o svojem življenju odloča sam; in 3. da je vpet v prijazno, humano družbo, v kateri čuti tako socialno kot psihološko varnost in oporo. To so glavni predpogoji za kakovostno staranje. Če so izpolnjeni, je starost lahko lepa, zadovoljujoča. Tistih, ki se kakovostno starajo, je vse več, so pa žal tudi vse bolj socialno razslojeni. Starejši, ki bodo izpolnjevali te tri pogoje, prihajajo predvsem iz tistih najbolj privilegiranih skupin, ki jim je bilo prizaneseno z revščino, tako materialno kot duhovno.

Japonska je država z največ stoletniki. Hidekiči Mijazaki je leta 2015 postavil svetovni rekord na 100 metrov v kategoriji nad 105 let. Foto: Reuters

Ni zato čudno, da se medicina čedalje več ukvarja s tistimi, ki se kakovostno starajo, ne samo bolnimi. Posebej zanimiva je skupina ljudi, ki se super dobro starajo (t. i. ‘superagers’) in ki po navadi dosežejo več kot 100 let. Zanimivo je, da če dosežeš 100 let, se relativna krivulja obolevnosti umiri, skratka, če dosežeš neko mejo, je veliko možnosti, da lahko živiš zelo kakovostno še kar nekaj časa. Na nekaj koncih našega planeta živijo ljudje nenavadno dolgo, praviloma več kot sto let. Ta območja imenujemo modre cone, tradicionalno jih opisujemo pet (Okinava na Japonskem; Sardinija; Nicoya v Kostariki; Ikaria v Grčiji, Loma Linda v Kaliforniji) dejansko pa jih je več. V Sloveniji kake modre cone sicer ni, imamo pa Slovenci svoje superstarostnike: Leon Štukelj je še pri več kot 100 letih izvajal izjemne gimnastične vaje, pisatelj Boris Pahor pa sicer fizično ni Herkules, je pa človek izjemne širine in modrosti.

Konfliktne situacije, ali take, kot je pandemija, dostikrat spodbujajo k medgeneracijskim nestrpnostim in sporom. Starizem ima mnogo obrazov in zanimivo je, da so včasih največji staristi tudi starejši ljudje sami. Recimo do nekoga, ki je pet let starejši od drugega. “Jaz seveda še lahko, ampak on pri 80-ih bi pa še kar rad vozil, kaj se gre”. Zelo odmevna študija Becce Levy je pokazala, da ljudje, ki živijo v starističnih okoljih, zlahka prevzemajo stereotipe tega okolja, jih ponotranjijo in jih, ko se postarajo, paradoksalno obračajo proti samim sebi. Kot samouresničujoča napoved se prej postarajo, prej zbolijo, prej obležijo.

Zvezdan Pirtošek o starizmu

Danes torej na starost gledamo kot na obdobje, ki traja veliko dlje, kot je nekoč. in ni nujno, da jo povezujemo le s pesimističnim scenarijem, z boleznijo in razpadom. Medicina ugotavlja, da če skrbiš za svoje fizično in mentalno zdravje, če se izogibaš stresu, če ob tem živiš v varnem socialno-ekonomsko-političnem okolju, je lahko starost zelo kakovostna. A grenak priokus bo ostal, če bo taka kakovostna, mirna, ustvarjalna starost vezana na razslojenost družbe, rezervirana samo za tiste, ki bodo imeli dovolj denarja. To ni tisto, k čemur naj bi stremeli. K tej optimistični podobi, ki jo lahko nudi sodobna medicina, morajo svoje kritične ugotovitve, razmišljanja in rešitve prispevati tudi socialne, politične in humanistične vede.

Ker tako dolgo živimo, je res čas, da se temeljno preišče odnos do staranja.

Naj dodam še tole. Slovenija nima najstarejše populacije v EU-ju, je pa najhitreje starajoča se družba. Afrika ima obliko piramide, veliko mladih in malo starih. Naša oblika je zdaj v obliki vrča. Projekcija za konec stoletja pa Sloveniji napoveduje obrnjeno piramido, torej malo mladega prebivalstva in veliko starejših. To je dejstvo. Ne moremo si zapirati oči pred tem, da se staramo. Danes je približno 20 odstotkov ljudi starejših od 65 let, čez devet let, leta 2030 jih bo 25 odstotkov.

Kako medicina gleda na ves napredek na področju daljšanja življenske dobe, ki je posledica širših okoliščin?

Kar se tiče staranja, sta med znanstveniki dve skupini: prvi menijo, da če nam bo tehnologija naklonjena, če bo medicina znala in želela uporabiti vse tehnološke izume (umetno srce, umetne žile …), potem bi lahko presegli leta Metuzalema in živeli tisočletja. Večji del znanstvenikov pa verjame, da ima človeško telo rok trajanja, da se iztrošimo. Nekateri biološki mehanizmi tega trošenja, bodisi na ravni kromosomov ali molekul ali celic ali organov, nakazujejo, da bi lahko dočakali okoli 120 do 130, morda 150 let. Dokazano najstarejša Zemljanka je bila stara 122 let in ponazarja ta potencial, saj se bo zdajšnja pričakovana življenjska doba lahko v kratkem s sodobno medicino podaljšala verjetno še kakšnih 20, 30 let.

Foto: MMC RTV SLO

Se bomo morali naučiti starati? Očitno bo potrebna sprememba filozofije.

Razmišljanje zgolj o številu let ni najustreznejše. Prej sem govoril o biološki in kronološki starosti, zdaj bi lahko dodal še pojem psihološke starosti: o tem, kako se doživljajo zdravi starejši, koliko zmorejo, kako se počutijo. V zdravem odraslem človeku je zanimiv psihološki mehanizem, da sebe čuti in se doživlja mlajšega, kot je njegova kronološka starost. To je zlasti v družbah, ki so bolj individualistične, morda bolj na Zahodu kot v konfucijanski Aziji. Ta razpon med kronološko in subjektivno, psihološko starostjo, se začne okoli našega 25 leta in pozneje v življenju doseže razliko nekako deset let – ko sem šestdeset, se dostikrat počutim okoli petdeset in se kar začudim, ko mi nekdo na avtobusu odstopi sedež. Obstajajo tudi patološke oblike, sindrom Petra Pana, ko hočejo nekateri za vedno ostati otroci. Dosti redkeje pa se zgodi, da se ljudje počutijo starejše in nekatere študije povezujejo tak občutek višje subjektivne starosti s pogostejšimi tegobami in dejansko višjo obolevnostjo v starosti ter zgodnejšo smrtjo.

Medicina torej ugotavlja, da je starost lahko daljša in da je lahko tudi bolj kakovostna; tudi sodobni človek se subjektivno počuti mlajši, kot je kronološko. Pri prilagoditvi na to ‘novo starost’ zaostajamo predvsem v družbenopolitično-socialnih okvirih, tu ostajamo bolj neprilagodljivi. Včasih pride v nevrološko ambulanto praktično zdrav 78-letnik in me vpraša, ali mislim, ali bi lahko še vozil. Seveda lahko. Da ne bi smel voziti samo zato, ker je star 78 let? Nikakor ne.

Biološko in subjektivno (psihološko) starost bi morali bolj upoštevati v medicini in v družbi; ko gre npr. za odločanje o življenju ali smrti, oživljanju, zdravljenju, bi zdravnik moral koncept kronološke starosti nadgraditi z biološko starostjo; in socialno-politično-organizacijske sheme bi se prav tako morale otresti zastarelega koncepta zgolj kronološke starosti. Star si 65 let, pritiče ti to in to in to in nič več. Če kje, bomo morali prav pri tem narediti največji preboj.
Če bomo posamezniku omogočili kakovostno življenje, dovolj materialnih in duhovnih dobrin, dovolj socialne, psihološke varnosti, bo ta človek ravnal ne kot mlad ali star, ampak kot individualno bitje s svojim znanjem, izkušnjami, modrostjo. V razslojenem, nemirnem okolju pa družba hitro in zlahka na različne načine pokaže predsodke do starejših – govorimo o starizmu.

Foto: BoBo

Konfliktne situacije ali take, kot je pandemija, dostikrat spodbujajo k medgeneracijskim nestrpnostim in sporom. Starizem ima mnogo obrazov, in zanimivo je, da so včasih največji staristi tudi starejši ljudje sami. Recimo do nekoga, ki je pet let starejši od drugega. “Jaz seveda še lahko, ampak on pri 80-ih bi pa še kar rad vozil, kaj se gre.” Zelo odmevna študija Becce Levy je pokazala, da ljudje, ki živijo v starističnih okoljih, zlahka prevzemajo stereotipe tega okolja, jih ponotranjijo in jih, ko se postarajo, paradoksalno obračajo proti sebi samim. Kot samouresničujoča napoved se prej postarajo, prej zbolijo, prej obležijo. Kajti, kot čutijo taka okolja, ali se ne spodobi, ali ni že kar malo sramotno ali vsaj čudno, če – kot starejši človek – nisi vsaj malo depresiven ali bolehen ali vsaj zaprt v svoji sobi.

Po drugi strani pa se lahko hitro nehote ujamemo v pokroviteljstvo do starejših.

Da, to je zlasti pogosto v medicini, kjer je obraz starizma dostikrat zaščitniški, pokroviteljski, prikrit in impliciten. “No, gospa, kar usedite se.” Pa bi recimo gospa brez težav lahko sama nekaj opravila. Dostikrat zgolj na podlagi let predpostavljamo niz nezmožnosti in pomanjkljivosti in smo pretirano zaščitniški. Angleži imajo zanimiv izraz ‘Does he take sugar?’. Predstavljajte si, da 80-letni oče in 60-letna hči prideta v ambulanto in jima prijazno želimo ponuditi čaj. Pa se sestra ali zdravnik obrneta k hčeri in jo vprašata, ali bo oče sladkan ali nesladkan čaj; ne vprašata očeta neposredno, saj je vendar že takooo star. Kaj pa, če je oče pripeljal hčer v ambulanto, in ne obratno?!

Mogoče je res pri 80-letniku za malenkost bolj upočasnjena možganska funkcija kot pri 60-letnici, a ne nujno. Zlasti pa taka blaga upočasnjenost ne pomeni otopelosti ali nižje inteligence. Študije kažejo, da ima 70-letnik približno 25-odstotno možnost, da se na kognitivnih testih lahko kosa z 20-letnikom. Vsak četrti 75-letnik je lahko torej tako uspešen kot 20-letnik.

Mnogo drugih obrazov starizma lahko srečamo v medicini – med bolj nezavednimi, dobronamernimi ali implicitnimi so bodisi pretirano in neprimerno borbeno in agresivno zdravljenje utrujenega, hudo bolnega in odhajajočega človeka; ali pa skepsa do določenih zdravljenj ali posegov zgolj zaradi števila kronoloških let.

Starizem je družbeni fenomen, ki ga lahko najdemo na vseh področjih in v mnogih – a ne vseh – družbah. Več ga je v zahodnih družbah, kjer se začne utrjevati že v prvih letih otrokovega življenja: recimo s pravljicami, ko sivolasa babica plete, dedek s pipo sedi v naslonjaču, poleg njiju pa drema kuža.

Foto: Pixabay

Pogosto slišimo za primere, ko se ljudje upokojijo, potem pa se zgodi, da na hitro zbolijo in umrejo. Je to neke vrste odziv na šok zaradi velike življenjske spremembe. Se premalo ukvarjamo s tem procesom priprave na pokoj?

Delam v ambulanti za kognitivne motnje, kamor pridejo ljudje, ki jim peša spomin, nekatere zdravimo zaradi demence. Kako nesorazmerno velik je odstotek tistih bolnikov, ki so se pred kratkim upokojili! Dostikrat prihajajo iz poklicev, ki so jih z veseljem opravljali, pri opravljanju svojega dela so bili zelo uspešni, pa najsi so to bili intelektualni poklici, umetniki, ustvarjalni obrtniki. Ljudje v teh poklicih imajo pogosto t. i. kognitivno rezervo: na podlagi svojega znanja dolgo časa dobro funkcionirajo, ko pa pride stres, ko npr. ne delajo več, ko se začutijo nepotrebne, ko jim umre življenjski partner, pa se ta kognitivna rezerva hipoma poruši. Da, veliko ljudi pride v to ambulanto dejansko v prvem obdobju po upokojitvi.

Modro bi bilo, da bi staranje res dojemali kot postopen proces, kot sosledje in preplet starih in novih situacij, kjer nekaj izgubiš in nekaj pridobiš. Tudi Slovenija bi se morala učiti od družb, ki imajo veliko starejših, recimo od Japonske. Tam silno ustvarjalno in inovativno uvajajo različne načine, kako vključevati starejše v delovne in družbene dejavnosti, njim v veselje in družbi v pomoč.

Foto: MMC RTV SLO

Kako se starajo možgani?

Seveda se starajo tudi možgani, tako kot vsi drugi organi, vendar staranje ne prizadene enako vseh delov možganov in enako vseh možganskih funkcij. Najosnovnejši proces staranja se kaže v upočasnitvi komunikacij med možganskimi celicami, ki si podajajo informacije in opravljajo različne možganske funkcije.

Dostikrat pravimo, da s starostjo peša spomin. To je res, a spominov je veliko vrst in pešajo samo določene oblike spomina. Oslabi epizodični spomin, ko se npr. ne spomnimo, kdo je bil z nami na večerji pred tremi tedni. Drug spomin, semantični, pa se dolgo ohranja. Gre za spomin za dejstva, posebej tista, ki so povezana z delom, hobiji. Z več učenja, znanja in z več izkušnjami se v starosti semantični spomin lahko celo krepi. Ravno tako ostaja tudi nepoškodovan proceduralni spomin za veščine, kot je vožnja. Seveda se upočasni reakcijski čas, vendar pa samo znanje in spretnost vožnje ali športa ali plesa ostaja.

Zanimivo je, kaj se s staranjem dogaja s pozornostjo. Če zelo poenostavim, obstaja več vrst pozornosti, ena je razpršena, druga pa zelo poglobljena in usmerjena. Pri razpršeni lahko počnemo več stvari hkrati: hkrati kuhamo, držimo v rokah otroka, odgovarjamo znancu, mimogrede vržemo še oko na serijo na televiziji. Vse to pri 20 letih počnemo samoumevno, zdi se, da hkrati in to dojemamo kot večopravilnost. Vendar je večopravilnost mit; mladost omogoča izjemno hitro preklapljanje iz ene teme na drugo, in to subjektivno doživljamo kot večopravilnost.

Kot zdravnik imam občutek, da nas – ne samo kot posameznike, tudi kot družbo - prežema kronični stres. Če je akutni stres lahko nekaj dobrega, ker nas spodbuja in iz njega praviloma izstopamo močnejši, pa nas kronični stres uničuje.

O stresu

In prav pozornost te vrste bomo štirideset, petdeset let pozneje najhitreje izgubili. Takrat se bo zgodilo, da nas bo, ko bomo tipkali za računalnikom, znanec nekaj vprašal in zaslišali bomo svoj nestrpni glas: “Daj pusti me pri miru, ne morem pisati in hkrati tebe poslušati.” Še zelo dolgo v starost pa se lahko ohrani usmerjena žariščna pozornost, ko skrbno spremljaš usodo glavnega lika v zgodovinskem romanu ali pa se posvetiš poglobljenemu razmišljanju.

Z leti se nekoliko spreminjata tudi govor in jezik: kaj pogosto se zgodi, da iščeš besedo, ko hočeš poimenovati predmet ali se nikakor ne moreš spomniti imena sodelavke iz sosednje pisarne. Če se ti to zgodi 3- ali 4-krat na teden in se potem tudi spomniš besede, je to normalno. Če se ti pa to recimo zgodi 7-krat v enem dnevu in tudi pozneje večinoma ne najdeš besed, potem pa nekaj ni v redu.

Po drugi strani pa je starejši v tistih dimenzijah govora in jezika, ki so semantične, kjer ima nakopičeno svoje preteklo znanje in izobrazbo, lahko z leti – če ne opusti miselnih dejavnosti – vse boljši. Zato ni čudno, da so mnogi velikani človeške misli, med njimi filozofi, znanstveniki, umetniki … zenit svoje ustvarjalnosti dočakali v svojih 70, 80, celo 90 letih.

To je pomembno sporočilo za družbo, po svoje ravno tako ali pa še bolj bolj kot za posameznika: starejši so nenadomestljivi v situacijah, ki zahtevajo kombinacijo znanja, potrpežljivosti, tolerance, sklepanja kompromisov, razumevanja in sprejemanja drugačnih stališč, zavedanja, da vseh bitk ne moremo dobiti niti vseh vrhov ne osvojiti. To vse skupaj lahko poimenujemo tudi modrost. Ne moreš biti moder pri 40-ih, takrat si lahko ekspert, imaš neverjetno znanje, a tista modrost pride z desetletji življenja, ko si pridobil kilometrino skozi dobro in slabo.

Mnogo situacij je, posebej v sodobni družbi, ki zahtevajo vrsto subspecializacij. Več kot je subspecializacij, večja je tudi potreba po tisti celostni sposobnost videti situacijo, razumeti ljudi s širše perspektive. Pametna družba bi to edinstveno lastnost starejših uporabila, pa tega marsikje ne počnemo. Kako slabo je naša družba pripravljena na lastno staranje: ne obrača se k znanosti po nasvete, ne ustvarja ugodnega, varnega socialno-ekonomskega okolja, arbitrarno in deset let prepozno sprejema zakone, živi na kisiku štirih let do naslednjih volitev.

Tipičen primer je zakon o dolgotrajni oskrbi.

Vsak človek drugače dojema objektivno podobne okoliščine. Nekateri starejši (pa tudi sicer) so zdravi, pa ves čas jamrajo, drugi bolni, pa so zadovoljni.

Kot sem rekel, sodobna medicina nekoliko z začudenjem odkriva, da staranje ni nujno nočna mora z vsemi tegobami. Če si zdrav, dejaven in živiš v ugodnih socialnih in ekonomskih razmerah, je lahko staranje nekaj lepega. Če pogledamo rezultate merjenja stopnje zadovoljstva različnih narodov, kot najbolj zadovoljni izstopata dve skupini. Na eni strani so skandinavski narodi, v katerih ljudje sicer plačujejo visoke davke, a se z leti mnogi izoblikujejo v sproščene izobražene in svobodomiselne, fizično aktivne in karitativne ljudi; so individualisti, a vedo in čutijo, da tudi ko bo prišla starost, bo ta kakovostna in varna. To je zelo pomembno. Ena izmed temeljnih stvari, ki jih potrebuje človek, je občutek varnosti, predvidljivosti. Najhuje v pandemiji ni bil virus – najbolj je ljudi ohromila epistemična negotovost. Ko ne veš, kaj je, kaj bo, kaj je res in kaj ni. Epistemična negotovost je tisto, kar naši možgani najtežje premagajo. Zato tako zlahka zdrsnemo v obup, strah, eksistencialno grozo, teorije zarot.

Foto: Pixabay

In drugo skupino zadovoljnih narodov najdemo na drugi strani oceana, npr. v Portoriku, kjer ljudje materialno sicer ne živijo v izobilju, je pa njihov vsakdan poln plesa, glasbe, veselja in del te fascinantne socialne mreže je tudi skrb za sočloveka; v takih družbah so starejši zadovoljni, ker so in bodo ostali del družbe, ne odrinjeni na rob.

Tako kot moramo vlagati v življenje posameznika, v telo, v misel, v dušo , tako je treba vlagati v družbo, zato da bo postavljen takšen okvir, da bo lahko vsak človek živel srečno in varno starost.

Na individualni ravni je pri Slovencih veliko dobre volje, dejavnosti, na družbeni ravni pa se ta slika spremeni, veljamo za zadržane in malo nezadovoljne. Kot bi nam manjkal odmerek veselja.

Dolgo časa sem delal v Londonu. Razlika, ki sem jo opazil med življenjem tam in tu, se veže bolj na družbeno okolje kot na posameznike ali moje delo z bolniki. Tako v Sloveniji kot v Angliji sem delal veliko, z zanimivimi in prijetnimi ljudmi, bolniki so bili enaki. Razlike med tema dvema okoljema pravzaprav dolgo nisem znal izraziti, z leti pa sem jo začutil: Anglija je (vsaj takrat) bila okolje, kjer si ves čas čutil osnovno vodilo, da se človeku apriori zaupa: Aha, tole je dober, sposoben človek, zaupajmo mu. To zaupanje ni bilo slepo in brezmejno. Spominjam se, da smo bili kot zdravniki ves čas deležni nenehnih nadzorov (t. i. audit), ki so bili namenjeni predvsem nasvetom za izboljšanje dela. Tistih nadzorov se spomnim kot prijetnih in sproščenih, imel sem občutek, da mi nadzorniki želijo pomagati, izboljšati moje delo. V Sloveniji sem dostikrat opazoval obratno: kako pogosto in apriori izhajamo iz nezaupanja. Ta človek že ne more biti tako sposoben, verjetno ima nekaj za bregom … V našem okolju tudi nadzore praviloma doživljamo kot stresne in nevarne, le redkokdaj kot zanimivo možnost, da svoje delo vidimo v ogledalu drugega.

Kot zdravnik imam občutek, da nas – ne samo kot posameznike, tudi kot družbo – prežema kronični stres. Če je akutni stres lahko nekaj dobrega, ker nas spodbuja in iz njega praviloma izstopamo močnejši, pa nas kronični stres uničuje. To je npr. stres, ki ga kot posamezniki doživljamo, če skrbimo za svojca, ki ima Alzheimerjevo bolezen; ki mesece umira za rakom; ki se leta uničuje z mamili. Kronični stres povzroči bolezni srca, sladkorno bolezen, depresijo, demenco. Študije jasno kažejo, da dolgotrajni stres uničuje tiste možganske celice, ki shranjujejo naše spomine; telo se brani tako, da ustvarja strah in praznino. To velja tako za posameznika kot za družbo.

V kako nenavadnem času živimo – to je čas, ko tehnologija in medicina potegujeta naše življenje proti 130. letu; ko si lahko podaljšamo ne le leta krhke in nemočne starosti, ampak leta tiste kakovostne, zdrave in prijetne starosti; pa vendarle raziskave kažejo da ne kot posamezniki ne kot družba nismo zadovoljni. Lepo pravite – kot bi nam manjkal odmerek sreče. Le da ta odmerek, tako se mi zdi, tokrat ne more več dati medicina, ampak ga mora z zavezo za več sproščenosti, spoštljivosti, humanosti, znanja … zvariti družba sama.

Več mesecev so bili obiski v DSO-jih prepovedani. Foto: BoBo

"Kar se je dogajalo med epidemijo, je nesprejemljivo"

Ksenja Tratnik

"V domovih za starejše, kjer ni potrebne medicinske opreme, kjer ni dovolj kadra, so imeli oboleli bistveno slabšo zdravstveno oskrbo in bistveno slabše razmere za preživetje. Čeprav tega naši politiki ne priznajo," je ostra Biserka Marolt Meden.

V prvem valu je do 20. julija 2020 s covidom-19 umrlo 93 stanovalcev domov za starejše občane, v obdobju do 6. junija letos pa 1998 – skupno torej 2091 stanovalcev domov za starejše, od tega več kot polovica v domovih za starejše. Podatki do vključno 30. maja kažejo, da 981 v domovih in 837 v bolnišnici, kažejo podatki NIJZ-ja. Umrlo je približno 15 odstotkov vseh okuženih stanovalcev.

Vse tisto, na kar smo opozarjali v javnih pismih, je bilo žal res. Ko sem brala o dogajanju v Šmarju pri Jelšah, sem se zgrozila.

Biserka Marolt Meden

Do 9. maja 2021 so bile po podatkih NIJZ-ja potrjene okužbe s koronavirusom pri 11.933 stanovalcih (55,9 %) in pri 4986 zaposlenih (40,58 %). Po podatkih ankete med izvajalci, ki jo je Skupnost opravila na začetku aprila 2021, je bilo od 20 do 30 odstotkov okuženih stanovalcev v obdobju prebolevanja koronavirusne bolezni 19 uvrščenih v zdravstveno nego IV. kategorije. Oboleli stanovalci, ki so bili zaradi zdravljenja hospitalizirani, so bili v bolnišnici v povprečju devet dni.

"Kar se je dogajalo, je nesprejemljivo. Pravijo, saj bi ti starejši tako in tako umrli. Ne, ni res, ne bi jih umrlo tako veliko, če bi bila obravnava drugačna," je ostra Biserka Marolt Meden iz Srebrne niti, ki si že leta prizadeva za izboljšanja položaja starejših pri nas. Kot pravi, so prejemali številna pisma in opozorila glede neprimerne obravnave stanovalcev, a njihove roke so bolj kot ne zvezane. Kot poudarja, so večino okužb v domovih prenesli zaposleni, saj so bili stanovalci zaprti. "Nikakor ne moremo pozabiti, da je bilo lani okuženih 55,9 odstotka stanovalcev in 40 odstotkov zaposlenih. Da je bilo samo 15 odstotkov okuženih stanovalcev hospitaliziranih zaradi zdravljenja, dva odstotka jih je bilo za kratek čas umaknjenih zaradi organizacije rdečih con, kar od 20 do 30 odstotkov stanovalcev pa je bilo uvrščenih v četrto kategorijo oskrbe. In da je umrlo več kot 2000 stanovalcev."

Foto: EPA

V Srebrni niti so na obe pristojni ministrstvi, za zdravje ter za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naslovili vrsto pisem, v katerih so ministrstvo pozvali, naj predstavijo strokovne nadzore, ki jih je minister za zdravje odredil po prvem valu epidemije v 15 socialnovarstvenih zavodih. "Ti bi, če smo natančni, morali biti preimenovani v zdravstvene-socialne zavode, kajti od 80 do 90 odstotkov stanovalcev potrebuje zdravstveno oskrbo in nego," pojasnjuje Biserka Marolt Meden.

Pregledi po pritožbah in očitkih

Ko smo se glede omenjenih nadzorov obrnili na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, so nam pojasnili, da je bilo po podatkih socialne inšpekcije lani opravljenih 25 pregledov v DSO-jih v javni mreži, in sicer pri 18 izvajalcih, pri čemer so bili v enem od zavodov opravljeni trije pregledi, pri enem koncesionarju trije pregledi, pri enem pa dva pregleda. Nato so izvedli še 11 pregledov v sedmih javnih zavodih za posebno institucionalno varstvo odraslih in dva pregleda v oskrbovanih stanovanjih pri dveh izvajalcih z dovoljenjem za delo.

Že to, da so uvedli pravila, kdaj gremo lahko starejši v trgovino. V tistih dveh urah je bila taka gneča, da je bilo joj. Ob 13. pa prazne trgovine. Nameravali so tudi uvesti, da bi se lahko starejši z vlakom ali avtobusom vozili samo ob določenih urah, da ne delamo gneče. Kot da bi lahko kdo odločal, kdaj ima pregled v UKC-ju?!

Francka Ćetković o pravilih za starejše med epidemijo

Inšpekcijski pregled je bil opravljen na pobudo uporabnikov in svojcev, pri čemer je šlo za očitke, da se varstvo starejših ne izvaja v skladu s predpisi o postopkih glede samega varstva, cen in standardom storitve, pritožbe pa so bile tudi zoper ravnanje lokalnih epidemiologov in vedenje dodatnih zdravstvenih delavcev in prostovoljcev ob okuženih s covidom-19. Na vprašanje, ali so bili na podlagi teh ugotovitev uvedeni kakšne spremembe, navodila ali smernice, so na ministrstvu odgovorili zgolj, da so ugotovitve dostopne na spletu prek letnih poročil.

Kot ugotavlja Biserka Marolt Meden, so, ko so vendarle dobili zapisnike nadzorov z ministrstva za zdravje, zgroženi ugotovili, da "je vse tisto, na kar so opozarjali v javnih pismih, žal res". "Ko sem brala o dogajanju v Šmarju pri Jelšah, sem se zgrozila. Iz okoliških zavodov je prišlo delat 58 zunanjih izvajalcev, med njimi je bilo 14 pripravnikov tehnikov zdravstvene nege (gre za osebe, ki končajo šolo in opravljajo pripravništvo v ZD-ju – obvezna praksa je bila prekinjena) in 35 študentov prostovoljcev. V nekem trenutku pa je bilo 80 odstotkov vseh stalno zaposlenih na bolniškem dopustu, bodisi ker so bili bolni ali v karanteni. To ni bila nobena pomoč."

Po njenem prepričanju bi moralo imeti ministrstvo za zdravje v kriznih načrtih natančno definirano, kdo pride na pomoč v DSO-je iz osnovnega zdravstva. "Ne pa da imamo napisano, da pride en dom pomagat drugemu, torej en revež drugemu."

V dolgih mesecih epidemije je društvo Srebrna nit prejelo številna pisma, pozive in kritike z žalostnimi zgodbami. "Stanovalcev v domovih dneve niso kopali, niso jim menjali posteljnine. Govorila sem s stanovalci. Tisti, ki se lahko sami, so se lahko oprhali, nepomični ne. V rdeči coni je bilo pa prepovedano vsakršno umivanje. Koliko preležanin so dobili, koliko jih je za vedno obležalo, ni znano," navaja srce parajoče situacije.

Kot na spletni strani navaja Skupnost socialnih zavodov Slovenije, je rdeče cone v domu uporabljalo 77 odstotkov izvajalcev, 22 odstotkov jih je vzpostavilo notranjo in zunanjo rdečo cono, manj kot dva odstotka pa zgolj zunanjo rdečo cono. Največ, kar 90 odstotkov izvajalcev, je rdečo cono uporabljajo v novembru in decembru 2020.

Nekateri svojci so se odločili, da so sorodnika vzeli iz doma za starejše, v tem primeru pa je veljalo pravilo, da ga potem do konca epidemije ne morejo dati nazaj v dom. Niti ni bila zagotovljena oprostitev plačila za celotno obdobje. Epidemija je bila razglašena oktobra, končala naj bi se 17. junija.

Foto: MMC RTV SLO

Kronična kadrovska podhranjenost

Glavna težava, ki jo je v celoti razgalila epidemija, so katastrofalni normativi v DSO-jih, ki so že dolgoletna slabost oziroma pomanjkljivost: kadra je premalo. "Iz zapisnikov je razvidno: v DSO-ju sta bila ponoči za 191 stanovalcev odgovorna en tehnik in en bolničar. Kako lahko on vidi, komu se je poslabšalo stanje, kdo je v dihalni stiski?" se sprašuje Biserka Marolt Meden.

Zdravstveno nego v DSO-jih, diplomirane sestre, zdravstvene tehnike, bolničarje negovalce, fizioterapevte in druge kadre, plačuje ZZZS, pojasnjuje sogovornica, stanovalci pa z oskrbnino plačujejo upravo, vse osebje v pralnici, čistilke, animatorje, socialne delavce. "Ministrstvo za delo ne plača nič. Lani so v enem od protikoronskih zakonov zagotovili 34 milijonov za kadre, od tega 28 milijonov za dve leti za 102 zavoda. Če upoštevamo, da mora biti oseba prisotna 24 ur vsak dan v tednu, to dejansko pomeni, da bo vsak dom lahko dobil enega novega sodelavca."

Kot pravi, so bili številnih kritik deležni tudi domski zdravniki. "Med epidemijo še tega standarda, da so trikrat na teden po pet ur ali nekaj več prisotni v domu, niso izvajali. V domovih so bili kronični bolniki, nekateri okuženi, drugi oboleli. Spomnim se naslova v Delu, v katerem je infektolog Tomažič opozoril, da se lahko stanje obolelega v nekaj minutah poslabša – koronavirus tihi ubijalec. V domu, kjer ni opreme, kjer ni kadra, so imeli oboleli bistveno slabšo zdravstveno oskrbo in bistveno slabše pogoje za preživetje. Čeprav tega naši politiki ne priznajo."

Da bi med epidemijo razvedrili stanovalce v domovih za starejše, so pred njimi nastopili različni glasbeniki, pa tudi klovni in drugi. Na fotografiji nastop trobilnega kvinteta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pred DSO-jem Šiška v Ljubljani. Foto: SOJ RTV SLO/Adrian Pregelj.

Zdravniška stroka je pojasnjevala, da je glavni razlog, da okuženi stanovalci ostanejo v domu za starejše, to, da so prevoz v bolnišnico, večurno čakanje na urgenci ter bivanje v sobah s petimi in več bolniki zanje zelo neprijetni in stresni. "Poleg tega lahko pride do bolnišničnih okužb, ki so za starejše, še posebej če imajo kronične bolezni, "prepogosto usodne". Bolniško zdravljenje je smiselno, če obstaja jasen medicinski razlog, strokovno rečeno, indikacija. Kaj pa nam pomaga pri odločitvi, katerega bolnika iz doma za ostarele zdraviti v bolnišnici? Menim, da je pri tem ključno, da že v stabilni fazi bolezni pretehtamo, ali gre za končno fazo neozdravljive bolezni in nadaljnje zdravljenje v bolnišnici ob morebitnem poslabšanju ne bi pomagalo," je aprila lani dejal vodja Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC-ja Ljubljana Marko Noč. Kot je poudaril, je bivanje v intenzivni enoti neprijetno in boleče, in če ni realnega upanja na preživetje, samo podaljšuje agonijo bolnika in svojcev.

Iz zapisnikov je razvidno: v DSO-ju sta bila ponoči za 191 stanovalcev odgovorna en tehnik in en bolničar. Kako lahko on vidi, komu se je poslabšalo stanje, kdo je v dihalni stiski?

Biserka Marolt Meden

Polovica zaposlenih v DSO-jih prejema minimalno plačo

Skupnost socialnih zavodov ocenjuje, da bi potrebovali četrtino več zaposlenih na področju osnovne in socialne oskrbe. Pri tem je pomemben podatek, da približno polovica zaposlenih v domovih za starejše prejema minimalno plačo. Da bi ublažilo stisko zaradi pomanjkanja kadra, je ministrstvo za prihodnji dve leti namenilo 28 milijonov evrov. V obdobju med 22. avgustom lani in 30. aprilom letos, navaja ministrstvo, je bilo povprečno na mesec sklenjenih pogodb o zaposlitvi za 514 ljudi. 140 ljudi je bilo v povprečju mesečno udeleženih v programih javnih del, 23.118 ur je bilo opravljenih iz naslova začasnega in občasnega dela, 383.038 ur pa so opravili dijaki in študenti.

Triažni listi so obstajali

V javnosti so se znašli tudi zloglasni triažni listi, v katerih je bilo določeno, kdo je uvrščen v paliativno oskrbo in ne gre v bolnišnico. "Trdili so, da tega ni bilo, pa so nam ljudje poslali triažne liste, ki so jih našli v kartotekah sorodnikov. Ne samo mi, tudi sorodnica, sama zdravnica, je pisala javno pismo, naj se ti vložni listi umaknejo, kar se je, kot mi je povedalo več direktorjev domov, potem tudi zgodilo," je ostra Biserka Marolt Meden.

Prizori iz domov za starejše po vsej Evropi so bili dolge mesece epidemije podobni. Foto: EPA

Da je bilo že od začetka epidemije za starejše grozljivo, meni tudi Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije. "Že to, da so uvedli pravila, kdaj gremo lahko starejši v trgovino. V tistih dveh urah je bila taka gneča, da je bilo joj. Ob 13. pa prazne trgovine. Nameravali so tudi uvesti, da bi se lahko starejši z vlakom ali avtobusom vozili samo ob določenih urah, da ne delamo gneče. Kot da bi lahko kdo odločal, kdaj ima pregled v UKC-ju?!"

Še posebej kritična je do obravnave stanovalcev domov za starejše. "Niso nas poslušali, niso omogočili premestitev v bolnišnico, obstajali so seznami stanovalcev z njihovim statusom glede premeščanja. Upam, da bo kdaj kdo odgovarjal za to," je razočarana. Velik udarec za stanovalce je bil tudi dolgotrajna prepoved obiskov. "Preprosto niso imeli načrta, smernic, tako kot drugje po Evropi ne. To je jasen dokaz, kakšna je obravnava starejših po svetu."

Številni oddelki so postali covidni

Jesenski in zimski meseci so bili izjemno naporni, pritisk na vse bolnišnice je bil zelo velik. Zaradi velikega števila covidnih bolnikov so morale bolnišnice reorganizirati svoje delo in vzpostaviti covidne oddelke. Covidna oddelka sta postala tudi negovalna bolnišnica na Vrazovem trgu in geriatrični oddelek v ljubljanskem kliničnem centru.
Po prvem valu poleti 2020 je načrt ob preobrazbi negovalne bolnišnice v covidni oddelek predvideval, da bodo okuženi bolniki tja prišli za največ 72 ur. "Dokler v domu ne uredijo rdeče cone. Jeseni je tako stanje trajalo približno dva tedna, potem je pa začelo število bolnikov tako hitro naraščati, da se je izkazalo, da to ne bo mogoče, saj smo potrebovali postelje za zdravljenje simptomatičnih bolnikov," pojasnjuje vodja oddelka na Vrazovem trgu Matic Koželj. Največ so imeli na oddelku 44 bolnikov, skupno okoli 840. Od oktobra dalje jih je umrlo okoli 200. Zdaj je oddelek približno polovično zaseden, na enem delu so okuženi, na drugem že preboleli, ki čakajo na rehabilitacijo v Soči ali zdraviliščih. Bili so eden prvih oddelkov, kjer so sredi novembra omogočili obiske. “Najprej za bolnike iz DSO-jev, ki so predstavljali večino naših bolnikov. Ker niso videli svojcev po več mesecev, so bili zaradi možnosti srečanja z domačimi presrečni. Dali smo jim zaščitno opremo, seveda pa smo se glede tega, kdo gre lahko na obisk, odločali po premisleku. 85-letnici, ki ni prebolela covida, obiska seveda nismo svetovali, otrokom ali vnukom pa smo, sploh če so covid že preboleli."

Negovalna bolnišnica na Vrazovem trgu je postala covidni oddelek. Foto: MMC RTV SLO

Prebolelih niso sprejemali v DSO-je

Ob tem Koželj opozori na enega od zapletov, s katerim so se morali soočiti: nesprejemom novih stanovalcev v domove. “Kakšen paradoks: imeli smo bolnike, ki so covid preboleli, torej niso bili ogroženi. Na drugi strani DSO-ji niso smeli sprejemati novih oskrbovancev, kar je bilo popolnoma nelogično. V DEOS-u so to hitro ugotovili in bili med prvimi zainteresiranimi za prebolevnike." Po veliko poslanih elektronskih sporočilih je stekla komunikacija z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in prebolevnike so nastanili v domove.

Covidni oddelek je postal tudi geriatrični oddelek, ki ga vodi Gregor Veninšek. Zdravili so vse covidne bolnike, tudi mlajše. "Ko imaš bolnika s covidom, ta "povozi" vse druge diagnoze. Videli smo kar nekaj možganskih kapi pri bolnikih, za katere predtem ne bi dejali, da jim grozi. Tromebmolični zapleti so pri covidnih bolnikih precej pogostejši, kot tovrstni zapleti pri osebah, ki so cepljeni recimo z AstraZeneco," pojasnjuje geriater. Na oddelek so sprejemali bolnike, ki so jih tja napotili z internistične prve pomoči. Dolgoletna povprečna starost bolnikov na oddelku je bila med 82 in 84 leti, zdaj pa je od dve do tri leta višja. V povprečju je bila ležalna doba bolnikov od sedem do osem dni, umrljivost pa je bila od 10- do 15-odstotna.

Starejši so bili prva skupina, ki so jo cepili. Foto: Reuters

Direktorji odločajo o obiskih

Z uvedbo rdečih in sivih con so številni domovi izgubili prostore za druženje, za delovno terapijo in fizioterapijo, našteva širše posledice za vsakdan stanovalcev v DSO-jih Biserka Marolt Meden. "Še danes, ko načeloma ni omejitev glede obiskov v domovih, ima direktor pravico, da sam odreja, kako bo dom odprt glede na epidemiološko sliko v okolici."

Predsednica sindikata starejših ob tem opozarja, da so prejeli več klicev in sporočil svojcev, ki so jih obvestili o dvigu oskrbnin za svojce v domovih. "Domovi imajo različne sisteme nege, od katerih je potem odvisna višina oskrbnine. Zboleli so, komaj ostali živi, eno leto so živeli zaprti, zdaj pa potrebujejo rehabilitacijo in so jim zaradi spremembe sistema nege znesek oskrbnine še dvignili za 300, 400 evrov. Namesto da bi jim hkrati omogočili uveljavitev dodatka za pomoč in postrežbo, kar bi ublažilo dvig oskrbnine," nove stiske razloži Francka Ćetković.

Številni stanovalci so se zaradi spremenjenih razmer, prepovedi obiskov, navsezadnje srhljivega videza zaščitne opreme zaposlenih, ki jim niso več mogli nameniti nasmeha ali stisniti roke, znašli v hudi psihični krizi. "Žal se je zgodilo tudi najhujše: gospa je skočila iz 2. nadstropja. To je bilo že v času, ko so bili obiski dovoljeni. Ko sem bila v stiku z direktorico, je dejala, da niso opazili, da je v stiski. Zakaj ne? To se lahko zgodi ob pomanjkanju kadra," žalostno zgodbo pove Biserka Marolt Meden.

V DSO-jih je epidemija kruto zarezala v vsakdan stanovalcev: namesto druženja so se morali več mesecev strogo zadrževati le v svojih sobah. Foto: BoBo

Prekinjen javni prevoz, onemogočene številne storitve

Tudi številnim starejšim, ki živijo samostojno, se je vsakdan v času epidemije močno spremenil. Ker je bil ustavljen javni prevoz, so se številni znašli v veliki zagati, saj niso mogli v trgovino, na banko, k zdravniku. Dostop do zdravnika je bil otežen, številni starejši nimajo telefona, da bi se z zdravnikom lahko pogovorili po telefonu. Prekinjeni so bili tudi številni prostovoljni programi, kot so Prostofer, Starejši za starejše, različne rekreacije in druge pobude. Vsak se je bil prisiljen zapreti v svoj dom oz. mehurček. Brez sosedske pomoči bi bilo za marsikoga še veliko težje.

Kot pravi Ninna Kozorog iz društva Humanitarček, pa se za starejše, za katere skrbijo v društvu, življenje dejansko ni veliko spremenilo, saj jih večina živi samih. So se pa v društvu znašli pred velikim izzivom, kajti zaradi spremenjenih razmer so se morali čez noč spopasti s tem, da so številne dostavne službe iz DSO-jev prenehale delovati. Tako so se morali reorganizirati, ob tem, da se je še povečalo število oseb, za katere so skrbeli. V nekem trenutku jih je bilo kar 1800. Da bi pomagali lajšati osamljenost med starejšimi, so v sodelovanju s Simbiozo od podpori ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vzpostavili ČvekiFON, brezplačni klepetalnik za starejše.

Po podatkih NIJZ-ja (veljajo za stanje 7. junij) sta v starostni skupini nad 90 let polno cepljena 8802 starejša (49 odstotkov starostne skupine), z enim odmerkom pa 10.573. 60–64: vsi odmerki 51.548, z enim odmerkom 80.099 (55,5 odstotka starostne skupine); 65–69: vsi odmerki 72.656 (53,6 odstotka starostne skupine), z enim odmerkom 84.493; 70–74: vsi odmerki 67.526, z enim odmerkom 74.446 (73,5 odstotka starostne skupine); 75–79: vsi odmerki 47.066 (60,7 odstotka vse starostne skupine), z enim odmerkom 51.706; 80–84: vsi odmerki 37.808 (62,5 odstotka vse skupine), z enim odmerkom 41.387; 85–89: vsi odmerki 20.958, z enim odmerkom 23.664 (63,8 odstotka vse skupine); 90 plus: vsi odmerki 8802 (49 odstotkov vse skupine), z enim odmerkom 10.573. Foto: MMC RTV SLO

Cepiva prineslo veliko olajšanje

Razmere za starejše, predvsem v DSO-jih, so se izrazito izboljšale, odkar je na voljo cepivo, poudarjajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Sredi januarja se je začelo cepljenje starejših od 80 let, najprej v domovih za starejše, potem so sledile naslednje starostne skupine. Ni šlo brez zapletov, poročali smo o preskakovanju vrst. Večino starejših so cepili s cepivom Pfizerja/BionTecha, negibne pa z AstraZeneco. Število okužb v DSO-jih je zadnje tedne manj kot pet na dan. Več kot mesec dni tudi ni bilo stanovalca, ki bi umrl zaradi okužbe s covidom-19.

Kaj lahko pričakujemo jeseni?

Strokovna skupina za cepljenje vladi predlaga, da bi status cepljene osebe po novem veljal devet mesecev, in ne samo šest. Če upoštevamo, da so večino najranljivejših starejših cepili januarja in februarja (2. odmerek), se bo njihova zaščita, zagotovljena s cepljenjem, iztekla julija oz. avgusta oz. če bo v veljavi devetmesečni status, oktobra oz. novembra. "Stroka se v tem trenutku še ni opredelila do tretjega oz osvežitvenega odmerka," so bili v odgovoru kratki na ministstvu za zdravje.

Številni starejši so na jesen življenja večkrat lačni kot siti. Foto: BoBo

"Z malo ali nič lažje preživiš na podeželju kot v mestu, tam je več lakote"

Ksenja Tratnik

Na podeželju so velika stanovanjska revščina, dotrajane stavbe, hiše brez ogrevanja in s stranišči na štrbunk, medtem ko v mestih veliko starejših, potem ko poplačajo vse stroške, dejansko nima za hrano in so lačni, pravi Ninna Kozorog iz Humanitarčka.

Društvo Humanitarček, ki ga je ustanovilo 12 prijateljev, že leta pomaga najranljivejšim, v zadnjih letih so njihove dejavnosti, med njimi projekt Vida, v katerem pomagajo starejšim, ki potrebujejo pomoč, postale poznane tudi širši javnosti.

V društvu si prizadevajo, da bi starejši čim dlje živeli v svojem domu. "Tudi ko umre recimo partner, da se ga ne preseli v garsonjero v mestu, ki je zanj popolna neznanka in kjer se nenehno izgubljajo, ostanejo brez socialne mreže. Takih dobimo največ," odgovori na vprašanje, kakšno je njihovo vodilo. "V ruralnem okolju ti vsaj kak sosed da jabolko ali krompir, kdo ti bo dal kaj tu, sredi mesta? Največja revščina je dejansko v mestih. Na podeželju so stavbe res pogosto uborne, dotrajane, neogrevane, a po drugi strani ni plomb in dolgov, voda je iz lastnega zajema, edini strošek je elektrika. Tam se ljudje znajdejo, nekaj posadijo, kaj vse se da narediti iz jabolk, se včasih prav čudimo. Na drugi strani pa so stroški v mestu visoki in številnim po plačilu vseh položnic ostane le nekaj deset evrov za hrano."

Na starejše pozabljamo, ker je to skupina, ki je ni slišati, je najmanj glasna, njih ni na družbenih omrežjih. "Ne samo, da niso na družbenih omrežjih in da njihovega glasu ni slišati, oni še za jesti nimajo. Nimajo nikogar. V svetu digitalizacije so izgubljeni in številni tudi brez vedenja, kakšne sploh so njihove pravice," odgovori zdravnica in humanitarka.

Ninna Kozorog je zdravnica in humanitarka. Foto: Nejc Falež

Pod pragom revščine živi 92.000 ljudi, starejših od 60 let

Skoraj 40.000 upokojencev živi z manj kot 500 evri pokojnine na mesec, nekaj manj kot 30 odstotkov pa jih živi z manj kot 700 evri, kažejo podatki. Pod pragom revščine živi kar 92.000 ljudi, starejših od 60 let, še posebej pa revščina ogroža starejše ženske. "Ženske imajo nižje pokojnine, ker so ostajale doma in skrbele za družino, zato niso dosegle zahtevane delovne dobe," pojasni in v isti sapi doda, da se kljub temu ženske bolje znajdejo kot moški. "Vezejo, vkuhavajo sadje, predvsem tiste na vasi. Moški so pa res apatični in depresivni, nekateri zapadejo še v alkohol in je res težko."

Kot opozarja sogovornica, je stigma revščine zelo velika. Tudi zato pogosto starejši ne poiščejo pomoči, med razlogi za molk pa je tudi to, da so vajeni skromnosti. "Večinoma so to ljudje, ki so že sicer živeli skromno vse življenje. Na stara leta so samo še bolj zategnili pas. Nekateri se niti ne zavedajo, v kakšni revščini živijo. Drugi pomemben vidik je, da so to ljudje, ki so večinoma hodili pomagat delat in so bili plačani na roko, zato so njihove pokojnine zelo nizke. In potem ti reče: Vse življenje sem delal, zakaj bi zdaj prosil za pomoč. To je res hudo slišati."

Zgodba Jožice
"Zdaj imam malo čez 70 let. Še vedno sem zdravnikova žena, "ta nora". Na mesec mi ostane od 50 do 70 evrov. Dam 10 evrov za rože, da imata Tine in Tone lepe na grobku, pa tudi mož. Ko bi vsaj vsi v istem bili. Jem, kar je - močnik, največkrat pa "makarone na mleku"."

Za Joži nam je povedala soseda srednjih let, ki se je po ločitvi na novo preselila v sosednje stanovanje. Poklicala je in povedala za dolgolaso gospo, ki v večstanovansjki hiši brska po smeteh, in da ima občutek, da to hrano tudi potem poje. Joži je najprej samo prejemala pakete pomoči, ni odpirala vrat, soseda pa je opazovala, da vedno redkeje brska po smeteh. Nato nam je le dovolila obisk, vse dni je presedela in vezla gobeline, nešteto jih je imela. To je bil ves njen dan in obisk grobov enkrat na dan. Niti osebnega zdravnika ni imela izbranega že 30 let, saj jim ni zaupala. Pomagali smo ji pospraviti, prenoviti stanovanje. Ji uredili tople obroke. Soseda, ki nas je poklicala, pa jo je postopno zaposlila s svojima vnukoma. Predvsem pa nam je z veliko veliko entuziazma uspelo izpolniti njeno največjo željo - Tine in Tone spita zdaj skupaj. Tako je Joži postopno na grob začela hoditi le ob nedeljah. S sosedo pa sta pravi "kompanjonki" in sta si pred večstanovanjsko hišo postavili pravi zeliščni vrt. Vedno postrežeta z "domačim čajčkom". Kdaj pa kdaj gre tudi k sestri, ena je še živa, a nekega pristnega odnosa ni. In ne - Joži ni nora, noro je življenje, ki ga je preživela, in se lahko še vedno nasmeje, ko ji prinesemo lep, rumen šop banan. (projekt Vida)

Na društvo se obrnejo številni, tako centri za socialno delo kot posamezniki, ki vedo, da v njihovi okolici obstaja starejši, ki živi res v nemogočih razmerah. "Mi vstopimo v sliko, ko je nekdo tako na družbenem dnu, da mu niti ne morejo pripadati ustaljene zagotovljene sistemske možnosti." Za vzpostavitev pomoči na domu ali patronažo morajo biti namreč izpolnjeni določeni pogoji, potrebne so osnovne sanitarije, topla voda in možnost za osebno higieno. Številni starejši pa živijo v razmerah, ko tega ni. "Zdaj (op. centri za socialno delo) pokličejo nas, da toliko uredimo bivalno okolje, da lahko potem tudi oni sprožijo morebitne postopke za pomoč."

Kot pojasnjuje, imajo centri za socialno delo različne prakse glede tovrstne pomoči starejšim. V Velenju, kjer deluje Udarnik, imajo dobro rešitev: prek javnih del pomagajo starejšim. "To bi lahko formalizirali povsod in bi več ljudi iz javnih del lahko na ta način pomagalo, sistemsko bi lahko uredili še določene podporne projekte in bi lahko naredili korak naprej."

Prej in potem: ena od akcij Humanitarčka. Foto: Humanitarček

Centri nimajo nadzora, premalo je dela na terenu

Po njenih besedah je treba poudariti, da se centri za socialno delo med seboj zelo razlikujejo, sama vidi največjo težavo v njihovi notranji organizaciji, predvsem premajhni zastopanosti na terenu. "Pred 30 leti so bile socialne delavke tiste, ki so imele vsaka svoje področje v malem prstu, za vsako hišo so vedele, kako in kaj. Zdaj pa imajo pod seboj velike okoliše, ne morejo niti slediti selitvam. Glede tega je GDPR naredil veliko škodo. Centri tako niti ne vedo za številne starejše." Ob tem doda, da se le redko zgodi, da bi bil center vključen v reševanje posameznega primera, pa ne bi poskusil ničesar narediti. "Nikoli se ne sme enačiti prostovoljnega dela humanitarne organizacije s centrom za socialno delo. Oni imajo pooblastila, ki jih mi nimamo. Recimo oni lahko vstopijo v hišo brez privoljenja osebe, mi ne smemo. Po drugi strani pa zanje veljajo pravila vedenja, ki za nas ne. Oni ne smejo podkupiti gospe s kilogramom praška, če karikiram, kar mi lahko, da si pridobimo njeno zaupanje. Zato vedno pravim, da je pomembno, da gremo z roko v roki." Kot primer navaja, da včasih pokličejo na društvo, da navežejo stik z neko osebo, za katero imajo v CSD-ju že pripravljene sistemske rešitve, a jih recimo oseba ni želela sprejeti.

Boj za avtomatizacijo varstvenega dodatka

V društvu si močno prizadevajo za spremembo ureditve varstvenega dodatka. V času Pahorjeve vlade 2011 (začela je veljati 2012) je nastala velika sprememba, ko sta se za dodelitev varstvenega dodatka poleg dohodka začeli upoštevati tudi premično in nepremično premoženje prejemnikov in njihovih družin, tudi prihranki.

Do takrat so dodatek izplačevali iz pokojninske blagajne in je šlo za skorajda samodejen postopek za pomoč osebi, ki je prejemal nizko pokojnino. Pravici do varstvenega dodatka in državne pokojnine, ki sta bili do takrat del pokojninskega in invalidskega zavarovanja, sta se preoblikovali v novi pravici s področja socialnega varstva. Za varstveni dodatek lahko od 2012 zaprosijo tisti, ki so trajno nezaposljivi ali nezmožni za delo, ali ženske, starejše od 63 let, in moški, starejši od 65 let, pa tudi ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč ali pa bi tako pomoč lahko prejemali.

Največji pretres je leta 2012 povzročila določba, da so morali vsi, ki so dodatek prejemali več kot 12 mesecev, privoliti, da na njihovo stanovanje ali hišo, ki presega kvadraturo primernega stanovanja, vpišejo zaznambo o prepovedi razpolaganja in obremenitve z nepremičnino. Njihovi dediči so tako s stanovanjem ali hišo svojih pokojnih staršev lahko razpolagali šele, ko so iz lastnega žepa ali iz same zapuščine državi povrnili varstveni dodatek, ki so ga zaradi finančne stiske dobivali njihovi starši. Del premoženja v vrednosti prejete pomoči je tako namreč postal premoženje države.

Že v prvem letu, torej 2012, se je število prejemnikov varstvenega dodatka zmanjšalo s 46.752 na 10.217 (za 78 odstotkov), številni med njimi so se mu odpovedali, ker so se bali, da bi bili njihovi potomci ostali manj dediščine. Posledično se je močno povečala revščina pri starejših. Vlade so potem spreminjale ureditev, med drugim od leta 2017 dodatek ni več vezan na nepremičnine. Vendar pa se število prejemnikov ni nikoli vrnilo na raven pred spremembo zakonodaje leta 2012.

Foto: Humanitarček

V Humanitarčku si že leta prizadevajo za avtomatizacijo varstvenega dodatka. "Vedno govorim: Furs točno ve, kam mi poslati položnico. V času epidemije je bil tudi izplačan solidarnostni dodatek, kar pomeni, da imamo zelo dober register in bi se dalo zelo preprosto izračunati za vsakega posameznika, koliko varstvenega dodatka mu pripada." Ob tem na pomislek, da varstvenega dodatka ne more dobiti vsakdo samodejno, odgovarja, da so v predlogu, kako urediti to vprašanje, jasno opredelili tudi izjeme.

Kako bo 85-letnica natisnila obrazec?

Kaj je glavna težava? Veliko starejših ne ve, da imajo pravico do varstvenega dodatka, po drugi strani pa je nemogoče pričakovati, da si bodo obnemogli 85-letniki znali natisniti obrazec s spleta. "Preveč pričakujemo od njih. Včasih se mi zdi, da so te rešitve postavljene za to, da so, ne pa, da bi se uporabili." Kot pravi, bi moral biti varstveni dodatek odraz države do upokojenca, ki je vse življenje po svojih zmožnostih delal za državo, ob koncu življenja pa je izvisel. "Zakaj ne moremo babicam in dedkom namesto reklam poslati zloženk, kako do varstvenega dodatka? Trenutno gre vsa naša energija v to, da v okviru tega, kar zmoremo in znamo, pomagamo. Ker te Micke, Francke, Zofke mogoče ne bodo dočakale sistemskih sprememb, lačne so in zebe jih, in to zdaj."

Zgodba Lenke
Skoraj osemdesetletna Lenka je bila v življenju večkrat spolno in fizično zlorabljena. "Sam dobim 298 evrov. S tem denarjem ne morem niti vseh položnic pozimi pokriti. Jem juho, tisto za nekaj centov. Razredčim jo za nekaj dni. Pa kak kruh. Pri 78 ne potrebujem več. Duša me boli. Ponoči sanjam očka, pa rejnika. Če se spomnim, me boli," je povedala Lenka.

Za Lenko nam je povedala študentka, ki jo je v okviru vaj obiskala na domu s patronažno sestro. Gospa je živela v enosobnem stanovanju brez elektrike. Imela je knjige, ki jih je prebirala, in tranzistorček. A ga je poslušala le dve uri na dan, da je prihranila baterije. 15. v mesecu je imela doma le dve pločevinki fižola, nekaj kock argo juhe in nekaj vrečk instant juhe. S tem je preživela do konca meseca. Ob sobotah je hodila po znižan kruh. Kolikor je dobila za 0,8 evra. Samo jokala je, ko smo ji poskušali pomagati. Nikamor ni hotela. Vse, kar si je želela, so bile "rože", da jih nese na Jožijev in mamčin grob. Na kmetiji, kjer je odraščala, je vse propadlo, zato tja ni mogla iti, čeprav smo si zelo želeli. Med vso to logistiko smo spoznali gospo Majdo. Poznala je Lenkino zgodbo kot otrok. Njena mama je bila Lenčkina učiteljica. Umrl ji je mož, čez dan je pazila na tri vnuke. Popoldne pa ji je bilo dolgčas v veliki hiši. Po dolgem prigovarjanju je Lenka odšla živet k njej. Ima svojo sobico, povsem ločen vhod in noro lepe rože. Celo zredila se je. Rada se ukvarja z vnučki gospe Majde - neizmerno potrpežljiva je. Celo Bineta je naučila brati. In si pustila takšno kito, kot jo je imela mamca. (projekt Vida)

Pretekli teden je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predstavilo spremembe socialne in družinske zakonodaje. V povezavi z varstvenim dodatkom je predlog ministrstva, da bi za starejše in druge ranljive skupine upravičencev še bolj poenostavili dostop do varstvenega dodatka, in sicer da za podaljšanje pravice ne bi bilo več treba vlagati vlog. Predlagano je, da bi po uradni dolžnosti o podaljšanju odločil CSD. Gre za korak v pravo smer, a ključni in nujnejši bi bil olajšanje same pridobitve varstvenega dodatka. "Kot se je Humanitarček izrekel že pred časom, želimo tudi mi, da za varstveni dodatek sploh ne bi bilo treba vlagati prošnje, ampak bi bilo, podobno kot pri dohodnini, izračunan samodejno," razloži predsednica Sindikata upokojencev Slovenije Francka Četković.

Marsikateri starejši je lačen: plesniv kruh obreže, namoči v mleko ali vodo in to je zanj obrok. Foto: Humanitarček

Ozrite se naokoli!

Pred tremi leti so v Humanitarčku nadgradili svoje dejavnosti za pomoč starejšim in zagnali projekt Vida, s katerim so želeli ljudi spodbuditi, naj se v svoji okolici ozrejo za starejšimi, ki so v jeseni življenja v stiski in potrebujejo pomoč. Projekt je ime dobil po Vidi, ki ji jim žal ni uspelo pravočasno zagotoviti pomoči. Na spletu objavljajo pretresljive zgodbe starejših, ki živijo osamljeni, v hudi revščini, lačni, brez primerne zdravstvene oskrbe … "Na projekt Vida smo se dejansko pripravljali šest let. Zakaj toliko časa? Zagovarjamo absolutno anonimnost ljudi, zato so imena v zgodbah spremenjena. Po drugi strani pa tudi nismo vedeli, kako se bodo ljudje odzvali nanje. Vsem našim starejšim damo možnost, da si sami izberejo ime v zgodbi. Zgodbe po njihovem pripovedovanju zapišem sama, bolj kot ne so zapisane, kot mi jih povedo. Prihaja pa tudi do dilem, seveda, ko se ljudje prepoznajo, včasih se javijo svojci, ki imajo drugačno videnje dogajanja. Toda mi se ne postavljamo v vlogo razsodnika. Jaz jim verjamem," pove in doda, da so z zgodbami dosegli želeni cilj: ozavestiti ljudi, da gledajo okoli sebe. "Da ko vidijo starejšo osebo sredi ulice, ne pomislijo, da gre za čudaka, ampak da se vprašajo, kaj čuti, zakaj se tako vede. Ljudje so nam začeli pisati: Imam sosedo, kako naj se ji približam." Da bi pomagali tudi na ta način, so vzpostavili Humijevo šolo, znotraj katere svetujejo, kako se približati starejši osebi, za katero menijo, da bi potrebovala pomoč.

V zadnjih tednih smo lahko na profilu društva na Facebooku opazili številne dokumentacije praktičnih del, ki so jih opravili pri svojih Vidah: od tega, kako uporabiti starejšim ljube predmete na nov, drugačen način (pokrovke so postale obešalniki in podobno) do samih rešitev glede bivanjskega prostora (odprte omare z obešalniki, da imajo vsa oblačila pred očmi).

Med glavnimi načeli delovanja društva so, da želijo ohraniti dostojanstvo starejših, zato je fotografiranje prepovedano, in vedno ko gredo na teren, je v ekipi vsaj en ustanovni član društva. "Nič ne poteka brez privoljenja. Ne vzamemo več delovnih akcij, ker je veliko podjetij tovrstno pomoč izkoristilo za samopromocijo. Smo našli na Facebooku slike starejših, česar ne želimo. Ljudje so nas najbolj opazili zadnja tri leta, a to smo počeli že prej. Zdaj ne delamo nič drugače." Dobra posledica večje prepoznavnosti pa je, kot prizna, da dobijo tudi kakšno finančno pomoč podjetja, ki jo uporabijo za plačilo računov starejšim. Žal pa ne more tudi mimo tega, da so v društvu naleteli tudi na pomoč posameznikov, ki se je izkazala za prav nasprotno, zgodile so se tudi kraje, zaradi česar so še toliko previdnejši glede tega, koga spustijo do Vid.

Zgodba Gabi
"Dve sva bili, dvojčici - Gabrijela in Marija. Enaki sva bili, čisto. Ampak Marija je umrla pri dvanajstih, neko bolezen je imela. Je hitro šlo. Ko sem imela 15 let, so atek prišli v mojo sobo in me "naredili za ženo". Ko sem bila stara 18 let, sem se začela debeliti. Mama so takoj vedeli, kaj in kako. Šli sva k zdravniku, da mi je povedal, da sem noseča. Ko sem imela že pravi "lamp", so atek znoreli. Pretepli so me, zelo močno. Po trebuhu. Mama so kričali v sosednji sobi. Ko je bilo konec, sem čutila kri po nogah. Dete je odplavalo ... moje dete. Pri 22 me je vzel hišnik, bil je 43 star, vedno je rekel, da naj bom srečna, da me je sploh vzel. Nisem imela sreče. Nisem mu mogla roditi otroka. Potem pa je pri 60 šel z natakarico. Pustil mi je dolgove za hiško, pa pri sosedih velike dolgove. Poleg službe sem morala še to odplačevati. Včasih mi je ostalo le nekaj tolarjev za hrano. Delala sem venčke za 1. novembra, pa za praznike, pa otroke sem "mirkala". Potem pa je prišla pokojnina. 350 evrov.
Nihče mi več ne da dodatnega dela, jih imam pa že 79. Za otroke sem prestara, ne vidim pa več plesti venčkov."


Gabi se je nekega jesenskega večera res namenila v Savo, "ugvantana". In res je niso nesle noge. Našli so jo domačini, izgubila je zavest le 500 metrov od reke. Podhlajena je končala v bolnišnici za tri mesece in po odpustu smo jo "posvojili". Hvala medicinski sestri, ki nas je takrat poklicala z drugega konca Trojan. Uredili smo ji VD, pomagali z dolgovi. Sosednja gostilna ji vozi hrano, ona pa jim v zameno pripravlja namizne aranžmajčke. (projekt Vida)

Nobena odločitev ne bi smela privesti do tega, da si lačen

V delu javnosti se pojavljajo tudi očitki, da so revni starejši sami krivi za svoj položaj, češ "kar seješ, to žanješ". Kot odgovarja Ninna Kozorog, podobno kot za brezdomce tudi za starejše velja, da je lahko pametovati, kaj bi lahko naredili drugače. "Pozabljamo pa reči: ne, ona Micika pač ni mogla v šolo, ker so bili takrat drugačni časi. In mislim, da nobena odločitev, ki jo sprejmeš v življenju, ne more privesti do tega, da na jesen življenja nimaš niti za jesti. Vse mogoče napačne moralne odločitve človek nosi v sebi, z njimi mora živeti. Mi želimo skozi te objavljene zgodbe podreti stereotip in ljudem pokazati, da včasih niso imeli izbire, včasih so se odločili narobe. Pred kratkim smo objavili zgodbo alkoholika, ki je pretepal svojo ženo, ki je zaradi tega posledično naredila samomor, sinova sta se mu odpovedala. Večkrat je bil na psihiatriji. Ali ga bomo zdaj pustili ali bomo šli prek predsodkov, kaj si zasluži in česa ne."

Makaroni z mlekom. Foto: Humanitarček

Nad osamljenost s ČvefiFON-om

Še dodatno je v vsakdan družbe nasploh negativno zarezala epidemija. Za starejše, ki jim pomaga Humanitarček, se stvari niso bistveno spremenile, saj večina od njih živi samih, številni na samem. Da bi ublažili stisko zaradi oddaljenosti, so vzpostavili ČvekiFON, ki je namenjen klepetu starejših s starejšimi. V letu dni ga je uporabilo več kot 1600 starejših, ki so skupno klepetali več kot 4900 ur in opravili več kot 125.000 klicev. Uporabnikom nudi spletanje prijateljstev, ne samo svetovalnih pogovorov, izkušnje so pozitivne.

Na drugi strani pa so se v velikih težavah znašli v društvu, saj so se morali tako rekoč čez noč reorganizirati, modernizirati. "V nekem trenutku epidemije so prenehale delovati vse nam poznane dostavne službe iz DSO-jev, toplih obrokov ni bilo več, po drugi strani pa smo čez noč dobili številne nove starejše. Marsikdo se je umaknil s terena, mi pa smo bili s projektom Vida videti kot nekdo, ki bo to zmogel."

V nekem trenutku so skrbeli za 1800 starejših, na pomoč so jim priskočili Lidl, Spar in drugi. "Takrat se je prvič res pokazala solidarnost. Ko smo šli v nabavo teh paketov, so nam tudi same trgovke pomagale in jih odpeljale v bližnje kraje." Pri starejših, ki se ne morejo gibati, so se povezali z Woltom in e-hrano, na podeželju, kjer seveda teh služb ni, so jim na pomoč priskočile lokalne skupnosti in različne kmetije. Tisti, ki se lahko gibajo, lahko hodijo na obroke v Sparove restavracije. "Dejansko je to finančno ugodnejše. Obrok v DSO-ju je 6,5 evra plus kilometrina, v Ljubljani je še dražje."

Ob tem opozarja na pomembno vprašanje, s katerim se spopadajo ob koncu epidemije: znova se bodo izvajale deložacije in izterjave. "Konec prvega vala smo dobili veliko ljudi, ki niso bili nikamor vključeni in so se znašli v stiski zaradi neplačanih računov. Glede njih so se na nas obrnili CSD-ji. Za več dolgov smo dosegli odpise. V drugem valu so se deložacije prekinile, nihče pa se ne vpraša, kaj se bo zgodilo zdaj, ko bo konec epidemije, kaj to pomeni za humanitarne organizacije."

Že od leta 2015 je Humanitarček pobudnik akcije barvanja kamnov, ki jih potem podelijo ob mednarodnem dnevu prijaznosti 13. novembra. Foto: Nejc Falež

Hrana se je podražila, to je številne starejše pahnilo še v večjo stisko

Še en pomemben dejavnik je podražitev hrane. V zadnjem letu so se cene sadja, zelenjave in drugih dobrin zvišale. "Če imaš 50 evrov na mesec za hrano, se ti pozna vsak cent," je stvarna Ninna Kozorog.

Ima pa epidemija tudi pozitivne vidike: zbližala nas je in vzbudila solidarnost. "Želim si, da bi vsi skupaj naredili to mrežo, da bi starejše pravočasno ujela. Kar smo ugotovili v času epidemije, je, da se ne moreš zanesti na nikogar drugega kot nase ter na levega in desnega soseda."

Prostovoljci v okviru programa Starejši za starejše izvajajo različne dejavnosti, da starejšim popestrijo dan. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc

Starejši za starejše za kakovostno in neodvisno življenje

Ksenja Tratnik

V okviru občin, organizacij in društev potekajo številni programi za kakovostno življenje starejših, od brezplačnih prevozov do različnih oblik druženja. Med njimi je Starejši za starejše, ko upokojenci prostovoljci obiskujejo in pomagajo starejšim.

"V povprečju na ravni države 30 odstotkom ne zadostuje lastni prihodek in 35 odstotkov jih potrebne pomoči ne more plačati," pravi Rožca Šonc o skrb vzbujajočih podatkih o življenju starejših, ki so jih pridobili med anketo.

Rožca Šonc je vodja programa Starejši za starejše, ki ga že več kot 15 let izvajajo v okviru Zveze upokojenskih društev Slovenije. Za svoje nesebično delo je pred kratkim prejela tudi najvišje državno priznanje za delo na področju prostovoljstva, ki ji ga je podelil predsednik države Borut Pahor.

Program so izvajali tudi v času epidemije, ker so se, kot pravi sogovornica, zavedali, v kakšni stiski se bodo znašli njihovi uporabniki. "Programa nismo prekinili niti v prvem valu pandemije, res pa je, da smo se morali zelo na hitro preusmeriti v drugačen način povezave z našimi uporabniki, saj so bili fizični obiski onemogočeni, strah pred neznanim in boleznijo pa prisoten povsod."

Več v kratkem pogovoru.

Projekt Starejši za starejše ZDUS-a pod vašim vodenjem v zdajšnji obliki poteka od leta 2004. Kako ocenjujete razvoj programa?

Projekt se je v 16 letih razvil v trajni program in s prvotnih 16 društev upokojencev, kolikor jih je bilo vključenih v program, se je število danes povečalo na 286, s prvih 190 prostovoljcev pa na današnjih 3535 prostovoljcev. V program je vključenih 66 odstotkov starejših od 69 let, na letni ravni pa v program vključimo trikrat toliko uporabnikov, kot jih je v institucionalnem varstvu, in zagotovimo pomoč in storitve trikrat več uporabnikom, kot je uporabnikov storitve pomoč na domu.

Katere so glavne dejavnosti, ki jih izvajajo vaši prostovoljci?

Naši prostovoljci nudijo storitve laične pomoči, kot so druženje, sprehodi, spremstvo in prevozi k zdravniku, v trgovino, prinašajo naročene stvari iz trgovine, lekarne, nudijo pomoč pri hišnih opravilih in osebnih opravilih, prinašajo hrano in humanitarne pakete Rdečega križa in Karitasa, pomagajo pri uveljavljanju pravice do denarno-socialnih pravic, varstvenega dodatka, subvencije pri CSD-ju, poskrbijo za patronažni obisk, pomagajo pri urejanju zadev z lokalno skupnostjo …

Kako "pridete" do novih starejših, ki jim potem v okviru programa pomagate? Z vami stik vzpostavijo svojci, se prijavijo sami?

Tu je naš program poseben, saj temelji na obiskih uporabnikov na njihovem domu. Podatke za obisk uporabnikov, ki niso člani društev upokojencev, pridobimo na osnovi sklenjenih pogodb med društvom upokojencev in občino, ko ta del nalog skrbi za starejše in ugotavljanje kakovosti življenja poveri društvu upokojencev. Svojci se obračajo na nas, posebno tisti, ki živijo v oddaljenih krajih in želijo svojim staršem zagotoviti pomoč. Starejši pokličejo, ko vidijo ali izvedo, da je prostovoljec obiskal znanca ali soseda.

Kateri so glavni vzroki, da nekateri starejši od 69 let, ki jim je program namenjen, ne želijo sodelovati? Je to strah, nezaupanje?

Razlogi so različni, nekateri se še čutijo "mlade" in odlagajo vstop v program, pri nekaterih mlajši člani družine ne želijo, da bi njihovi starši bili vključeni in imeli stike brez njihove prisotnosti. Da, tudi strah in nezaupanje se na začetku kažeta pri nekaterih.

Popravki socialne zakonodaje, ki naj bi izboljšala položaj starejših, žal ne dosežejo tistih najbolj prizadetih.

Rožca Šonc

Dejstvo je, da se število starejših povečuje. Kako ocenjujete, da smo kot družba pripravljeni na to? Številni starejši so žalostni, da so odrinjeni na rob družbe, pokojnine so nizke.

Glede na hitro rast starejših menim, da nismo dovolj pripravljeni. Podatki programa Starejši za starejše kažejo, da je malo več kot tretjina uporabnikov, ki potrebujejo pomoč, v starostni skupini 69–78 let, več kot polovica jih je iz starostne skupine 79–88 let in nekaj več kot 20 odstotkov jih je iz starostne skupine 89–98 let. Z dolgotrajno oskrbo zamujamo že več kot 15 let in predlogi, ki jih dobivamo v razpravo, ne vlivajo zaupanja, da bi bilo za starejše ustrezno poskrbljeno.

Strah, da bomo starejši odrinjeni na rob, ni neupravičen, saj bo hitrost, s katero digitaliziramo življenje družbe, gotovo odrinila velik del starejših na rob. Pa ne zato, ker se ne bi se znali naučiti uporabe, pač pa zato, ker nimajo in si ne morejo privoščiti ustrezne opreme in se zato tudi za uporabo ne morejo usposobiti. Pa tudi kar nekaj belih lis še imamo na nekaterih območjih države.

Kakovost življenja starejših je, če upoštevamo podatke iz programa SzS, ki temeljijo na odgovorih na dve vprašanji – ali jim lastni prihodek zadošča za preživetje meseca in ali bi lahko plačali potrebno pomoč – res skrb vzbujajoča. V povprečju na ravni države 30 odstotkom ne zadostuje lastni prihodek in 35 odstotkov jih potrebne pomoči ne more plačati. Pa to še ni vse. Če pogledamo ta dva podatka za Pomurje, spodnje in zgornje Podravje, so ti odstotki vse do 42 odstotkov. Popravki socialne zakonodaje, ki naj bi izboljšala položaj starejših, žal ne dosežejo tistih najbolj prizadetih.

Rožca Šonc je prejela najvišje državno priznanje na področju prostovoljstva. Foto: BoBo

Kako sodelujete z drugimi službami, ki pomagajo starejšim: tu mislim na centre za socialno delo, pomoč na domu, humanitarne organizacije? Kot opozarjajo recimo v Srebrni niti in sindikatu upokojencev, je prostovoljstvo na tak način, ko starejši pomagajo starejšim, izjemen prispevek, vendar pa skrb za starejše ne more temeljiti na prostovoljstvu. Kako ocenjujete, da je pri nas urejen ta odnos prostovoljstva in sistemske pomoči starejšim?

Program je že v osnovi zasnovan na povezovanju z drugimi humanitarnimi organizacijami in javnimi službami pri zagotavljanju materialnih pomoči, saj program teh pomoči nima. Tako ugotovljene potrebe po pomoči, kot so humanitarni paketi, posredujemo RK-ju in Karitasu, da to pomoč dodelijo ali pa jo predajo našim prostovoljcem, da jo dostavijo uporabniku. S CSD-ji sodelujemo, ko gre za uveljavljanje denarno-socialnih pravic, z lokalno skupnostjo pri urejanju zadev, ki sodijo v pristojnost občin, s patronažno službo, ko naletimo na zdravstvene težave in je potreben obisk patronažne sestre.

Tako v programu SzS kot v ZDUS-u podpiramo vsa prizadevanja za izboljšanje položaja starejših, pa naj gre za pokojnine, zdravstvene storitve, dolgotrajno oskrbo ali domsko varstvo.

Sistemska ureditev pomoči starejšim je urejena v institucionalnem varstvu in z javnim programom pomoč na domu. Kakšna je situacija tako na področju institucionalnega varstva kot v programu pomoč na domu, vemo, saj sta oba programa kadrovsko podhranjena, predvsem z oskrbovalci. Prostovoljci programa Starejši za starejše smo podaljšana roka programa pomoč na domu in smo zaradi svoje prostovoljnosti dosegljivi in dostopni. Prostovoljci v predlogih dolgotrajne oskrbe nismo ustrezno vključeni.

Kot sem našla podatke, je leta 2019 2913 vaših prostovoljk/cev obiskalo 57.557 starejših, skupno so opravili 115.120 obiskov in izvedli oz. organizirali 76.270 pomoči in storitev. Epidemija je na glavo obrnila življenje vseh, tudi starejših. Program ste morali prekiniti. Kako ste "preživeli," če lahko tako rečem, to res težko leto?

Programa nismo prekinili niti v prvem valu pandemije, res pa je, da smo se morali zelo na hitro preusmeriti v drugačen način povezave z našimi uporabniki, saj so bili fizični obiski onemogočeni, strah pred neznanim in boleznijo pa prisoten povsod. Smo se pa zavedali, kaj bosta prinesli izolacija in osamitev našim uporabnikom, saj jih 22 odstotkov živi samih, zato smo takoj začeli telefonske pogovore, SMS-sporočila, kjer je bilo mogoče, tudi pogovore prek Skypa, Zooma, opravljali smo tudi brezstične obiske s prinašanjem hrane in zdravil.

Res je bilo težko, a vseeno smo v letu 2020 obiskali 49.875 uporabnikov in na novo vključili 3995 uporabnikov, izvedli in organizirali 74.422 pomoči in storitev, ki jih je prejelo 15.666 oseb. V času obeh valov korone pa smo opravili tudi 53.700 telefonskih pogovorov, poslali 5000 SMS-sporočil, dostavili donirano hrano 2719 prejemnikom in izdelali 24.350 mask. Naši prostovoljci res zaslužijo priznanje za opravljeno delo v času epidemije.

Foto: Pixabay

Vaši prostovoljci nudijo pomoč starejšim, ki so številni v različnih stiskah. Ali recimo potem vi pokličete center za socialno delo ali tudi policijo, ko presodite, da je potrebno njihovo posredovanje?

Ko se srečamo s situacijo, ko je potrebna vključitev strokovnih služb, je naš prvi sogovornik center za socialno delo, na policijo pa v izjemnih situacijah. V programu Starejši za starejše smo že leta 2012 sprejeli Protokol ravnanja naših prostovoljcev, ko se srečajo s situacijo, ko je potrebna pomoč strokovnih institucij.

Starejši so pogosto tudi žrtve nasilja. Kakšne vzvode pomoči jim lahko nudite v okviru programa in širše v okviru ZDUS-a?

Starejši zelo težko priznajo, da so žrtve nasilja, in o tem spregovorijo, ko se stke zaupanje s prostovoljcem. A pogosto tudi takoj prosijo, da o tem nikogar ne obvestimo. Poskušamo jih opogumiti, da poskrbijo za svojo varnost, jih vključiti v programe društev in povečamo pogostost obiskov, tako da izvajalec nasilja ve, da je spremljan.

Zelo pomembno je, da starejši ohranjajo fino motoriko, zato naj ohranjajo dejavnosti, ki to spodbujajo. Foto: BoBo

Pomoč na domu

"Če ima oseba pravico do storitev v DSO-ju, zakaj ne bi bila do njih upravičena tudi doma?"

Ksenja Tratnik

"Naš moto je: da ohranjamo to, kar človek zmore sam, da omogočimo, da znova lahko stvari počne sam, in da mu pomagamo pri stvareh, ki jih ne zmore," pravi vodja projekta integrirane oskrbe na domu MOST Carmen Rajer.

Krški center za socialno delo je pretekli dve leti in pol zelo uspešno izvajal evropsko sofinanciran pilotni projekt integrirane oskrbe MOST, v okviru katerega so starejšim na domu brezplačno omogočili različne storitve (fizioterapija, delovna terapija, kineziološka obravnava, psihosocialna podpora …) za dvig kakovosti življenja. Ker se je projekt konec lanskega leta končal, je že vse kazalo na to, da bo odličen primer dobre prakse le še projekt iz preteklosti, a je krška občina zagotovila sredstva (220.000 evrov za dve leti) in maja je projekt znova, sicer malce spremenjeno, znova v polnem razmahu. "Občina je prepoznala te storitve kot izredno pomembne. Ko so občani to enkrat dobili, je bilo to težko odvzeti," pravi vodja projekta. Zdaj polovico storitev financira občina, polovico pa uporabnik. Bistvo projekta je ekipno sodelovanje, izvajajo pa kot dopolnitev dejavnostim socialne oskrbe.

Carmen Rajer ima večdesetletne izkušnje na različnih ravneh skrbi za starejše. "Šla sem čez vse sisteme, videla sem vse." Najprej je delala kot medicinska sestra v ZD-ju Brežice, potem na internem oddelku brežiške bolnišnice, pozneje je 14 let delala v domu za starejše. Vmes je diplomirala iz socialnega dela in pozneje magistrirala iz sociologije na FDV-ju. Zadnjih deset let dela na centru za socialno delo v Krškem, je dolgoletna članica sekcije za oskrbo na domu in drugi mandat tudi njena predsednica. "Imam torej vpogled v stanje na državni ravni. Sem brez dlake na jeziku. Ko me nekaj zmoti, to povem. Ker prihajam iz prakse in se vsak dan srečujem s temi stvarmi, mi je res težko poslušati, ko mi nekdo prodaja meglo."

S pomočjo storitev, ki jih izvajajo v projektu, lahko osebe, ki bi sicer morale v dom, ker potrebujejo različne storitve, zdaj ostanejo doma. "Sodelujemo s svojci, ker so oni večinoma dopoldne v službi, pridemo večinoma takrat, pa tudi včasih popoldne ali ob koncih tedna." Kot pravi, se znotraj ekipe dogovorijo, katere storitve so smiselne, potem jih predlagajo svojcem in uporabniku, saj je dokončna odločitev njihova. Pri tem je dejavnik tudi finančen, polovico stroškov krijejo oni. Če upoštevamo v povprečju nizke pokojnine, je to za marsikoga zahtevna odločitev.

Da nehamo govoriti, da je institucionalno varstvo edina rešitev. Temeljna človekova pravica je, da lahko izbere, kje bo umrl. Ali bo doma, v svoji postelji ali v domu, kjer je živel s sovrstniki. Dajmo se vsaj toliko premakniti, da bo imel to izbiro.

Carmen Rajer

Storitve so namenjene vsem polnoletnim občanom, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju ali trajno odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. S temi storitvami so se razbremenili tudi drugi podporni sistemi, od pomoči na domu do patronaže, pojasni sogovornica. "Projekt zdaj poteka v okrnjeni obliki (v primerjavi z evropskim), a jedro smo zadržali. Z majem imamo tako znova polno zasedbo, ko smo po pridobitvi sredstev lahko zaposlili fizioterapevta, delovnega terapevta in kineziologa. Ti tvorijo enoto za ohranjanje samostojnosti."

V nasprotju z evropskim projektom so za 20 ur zaposlili tudi diplomirano medicinsko sestro, ki je nosilka zdravstvene nege. Srednje sestre pod njenim vodstvom opravijo naloge, ki jih socialna oskrbovalka ne sme, patronaža pa jih ne sme ali ne more. Gre recimo za oskrbo ran od ležanja, oskrbo oseb z motnjo požiranja (hranjenje prek sonde), striženje nohtov pri sladkornih bolnikih, dajanje zdravil idr. Trenutno oskrbujejo 15 uporabnikov.

Za ustrezno pomoč pomembno vedenje, v kakšnem stanju je oseba

Ko se nekomu čez noč življenje postavi na glavo zaradi kapi ali poškodbe ali kronične bolezni, ki se je poslabšala, potrebujejo ob vrnitvi iz bolnišnice strokovno pomoč. Da bi v okviru projekta lahko določili, katere storitve potrebuje, morajo imeti natančne informacije o tem, v kakšnem stanju je oseba. "Covid je povzročil, da smo imeli velike težave, nismo vedeli, v kakšnem stanju so. Veliko primerov je bilo, ko so se obrnili na nas po pomoč, in ko sem vprašala, v kakšnem stanju je oče, je bil odgovor: Ne vem, ga nisem videl že mesec dni." Razlogi so bili različni, nekateri ne znajo uporabljati mobilnikov, drugi ne sliši, tretji je preslaboten, obiski v bolnišnici pa niso dovoljeni. "Pogosto sama pokličem v bolnišnico in postavim natančna vprašanja, ki so nam v pomoč: Ali hodi sam? Je na vozičku? Lahko sam je? Se lahko sam obrača v postelji? Ima plenico?" Kup vprašanj je, ki so zelo pomembna, ko se oseba vrne v domače okolje.

Carmen Rajer ima na področju pomoči starejšim in drugim, ki potrebujejo pomoč, dolgoletne izkušnje. Foto: MMC RTV SLO

Po vrnitvi v domače okolje so scenariji različni: pri nekaterih ni načrtovana rehabilitacija, drugi gredo iz bolnišnice naravnost v zdravilišča, tretji pridejo domov in čakajo na zdravilišča od dva do tri mesece. "Ta vmesni čas je zelo pomembno, da funkcionirajo, da se ne zaležijo in ohranijo vitalnost," pojasnjuje sogovornica.

Poleg vstopne točke, ki je pravzaprav zdaj enota pomoči na domu, kjer presodijo upravičenost uporabnika do dolgotrajne oskrbe, projekt sestavljata enota za ohranjanje samostojnosti in enota za oskrbo. Za vsakega uporabnika je narejen poseben načrt. Vsak potrebuje drugačne storitve, zato to terja veliko koordinacije. "Enota za ohranjanje samostojnosti, v kateri so fizioterapevt, delovni terapevt in kineziolog, trenutno dela s 33 osebami. Za vsakogar je treba narediti individualni načrt. Pri posamezniku so vključene po dve ali tri dejavnosti. Ko se ugotovi, da posameznik ne potrebuje več vseh treh storitev, se jih prekine, lahko tudi začasno."

Od trebljenja solate do povitih žlic

Fizioterapevt z uporabniki dela na področju povrnitve aktivnosti, kot je bila pred dogodkom (boleznijo, poškodbo), izvaja dihalne vaje, pomembna je tudi pravilna uporaba različnih pripomočkov. "Vmes se lahko vključi tudi že delovna terapevtka, ki jih, potem ko se uporabniki spopadejo s telesnimi ovirami, nauči funkcionirati ob teh ovirah: da se recimo po kapi, ki pusti posledice na polovici telesa, naučijo jesti z eno roko, se obleči. Pokaže jim, kako se lahko znajdejo z uporabo nekaterih predmetov, ki jih imajo doma. Recimo povijejo žlice z ovojem, da jo lahko lažje primejo," pojasni primere. Sem spadajo tudi različna domača opravila. "Od prebiranja fižola do trebljenja solate. Delovna terapija se je izkazala kot zelo dragocena pri osebah z demenco, s petjem, pripovedovanjem spominov, s čimer vzdržujejo kognitivne sposobnosti."

Kineziolog ima pomembno vlogo pri ohranjanju fizične dejavnosti, zelo pomembno pa je tudi, da svetuje in uči svojce uporabnikov. "Kako varovati lastno zdravje pri skrbi osebe, ki jo je treba dvigovati," opozori Carmen Rajer. "Imeli smo primer gospoda, ki več mesecev ni stopil niti iz sobe, kaj šele hiše. Po delu s kineziologom gre zdaj ven iz hiše in tudi okoli nje. To so dosežki, ki nam, dokler smo zdravi, ne pomenijo nič. Zanj pa je bil to velik korak: da je šel iz spalnice v kuhinjo in tam jedel za mizo."

Kot pravi, je pomembno vodilo pri njihovem delu širjenje zavesti, da ne smemo starejšim in drugim, ki potrebujejo pomoči, pomagati tako, da stvari naredimo namesto njih, ampak da jim pomagamo, da to znova zmorejo sami. "Naš moto je: da ohranjamo to, kar človek zmore sam, da omogočimo, da znova lahko stvari počne sam, in da mu pomagamo pri stvareh, ki jih ne zmore."

Človek mora imeti občutek lastne vrednosti

Ob tem poudarja, kako pomembno je, da ima človek občutek lastne vrednosti in zmožnosti, da skrbi sam zase. Številni starejši so zaradi tega v zelo težkem položaju. "Če nimamo občutka lastne vrednosti, potem na dolgi rok otopimo in pustimo, da drugi odločajo o nas, da drugi skrbijo za nas in da dejansko usmerjajo naše življenje. Ko to dopustimo, začnemo stagnirati," razloži svoje razmišljanje.

Ko so začeli evropski pilotni projekt, so veliko energije namenili promociji, da se je širil glas o možnosti brezplačnega koriščenja tovrstnih storitev. Ko pa se je glas enkrat raznesel po občini, so se znašli pred drugo težavo: prošenj je bilo veliko. "Ko je bilo projekta konec, smo prejeli izjemno veliko klicev. Kaj bomo pa zdaj? Koga naj pokličemo?" Občina je takoj prižgala zeleno luč za sofinanciranje programa, vendar so kljub temu minili štirje meseci, dokler je ministrstvo za zdravje izdalo dovoljenje za delo. V tem času so izvajanje storitev prekinili oz. najnujnejše vključili v pomoč na domu, številni svojci so skušali nadaljevati, kar so se naučili med projektom. "Nekaj ljudi je šlo v dom za starejše, ker so potrebovali več oskrbe. Želeli smo si drugače, a žal ni šlo," se spominja težkih mesecev vodja projekta. Ko so malce spremenjeni projekt znova zagnali, se je glas o tem hitro raznesel. "To so vse novi kandidati, dnevno kličejo," pokaže na kup prošenj na mizi.

Različni sistemi, različne rešitve

Na vprašanje, koliko uporabnikov bodo še lahko sprejeli, odgovarja, da za zdaj še zmorejo, potem pa jih bodo razvrščali na čakalne sezname po prioritetah. Ob tem poudari pomen iskanja različnih rešitev glede oskrbe na domu. "Ko sem bila na strokovni ekskurziji v Avstriji, so nam predstavili tamkajšnji sistem oskrbe na domu. Oskrbovanci so razdeljeni v pet kategorij, pri čemer prve tri ne smejo v dom. Ostanejo doma in so podprti z vsemi storitvami, ki jih potrebujejo za življenje doma. 4. in 5. kategorija gresta lahko v DSO. Če se mu stanje toliko izboljša, da se premesti v drugo kategorijo, gre iz doma v druge vmesne oblike, recimo varovana stanovanja, gospodinjske skupnosti," razloži tujo prakso.

Kot je prepričana sama, morajo imeti starejši pravico do izbire. "Da nehamo govoriti, da je institucionalno varstvo edina rešitev. Temeljna človekova pravica je, da lahko izbere, kje bo umrl. Ali bo doma, v svoji postelji ali v domu, kjer je živel s sovrstniki. Dajmo se vsaj toliko premakniti, da bo imel to izbiro."

Glede zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi naslavljal delno tudi storitve, ki jih zdaj v krškem centru za socialno delo delno že izvajajo, je sogovornica kratka: "Dajmo že ta zakon sprejeti. Še noben zakon ni bil idealen, a se je potem popravil oz. dopolnil s podzakonskimi akti. Ne moremo vedno znova rušiti urejanja tega področja, ker da še ni dovolj dober. Tujina že 50 let razvija skupnostno skrb, kje smo pa mi?! Ves čas trdim enako: če starejše podpremo doma, jih opolnomočimo, je to na dolgi rok bistveno manjše breme, tudi finančno, za državo kot pa to, kar se nam dogaja zdaj: da obležijo v sobah in jih leta oskrbujemo. Če bi bili mogoče pravočasno podprti, bi ohranili samostojnost in živeli doma."

Število prebivalcev Slovenije, ki so stari 65 let in več, se je v zadnjem desetletju precej povečalo. Foto: BoBo

Statistični pregled

Čez 30 let bo delež upokojencev zrasel na slabo tretjino

Slavko Jerič

V Sloveniji živi dobrih 20 odstotkov ljudi, ki so stari 65 let in več. Ta starostna skupina je v zadnjem desetletju izrazito zrasla, ta trend pa se bo nadaljeval do leta 2050, ko bo štela skoraj tretjino vseh prebivalcev.

Za začetek poglejmo demografski razrez prebivalcev Slovenije. Po podatkih SURS-a je v Sloveniji na prvi dan tega leta živelo 2.108.977 ljudi, njihov starostni pregled po petletnih skupinah pa je naslednji.

Naslov infografike: Upokojenci - demografija po 5

Delež najstarejše skupine je vse večji, trend se bo nadaljeval še 30 let
Z drugimi besedami, v Sloveniji prebiva 435.715 ljudi, ki so stari vsaj 65 let, kar predstavlja dobro petino vseh ljudi. Ta številka se je v primerjavi z letom 2011 povečala za skoraj 100.000 oziroma kar za 28 odstotkov. To pomeni, da se je delež te skupine v celotni populaciji povečal za več kot štiri odstotne točke (s 16,5 na 20,6 odstotka), delež starostne skupine od 15 do 64 let pa se je znižal za natanko pet odstotnih točk. Po napovedih Eurostata naj bi se trend rasti najstarejše starostne skupine nadaljeval še tri desetletja, ko naj bi zrasel na dobrih 30 odstotkov. Po isti napovedi naj bi se potem ta delež ustalil in na približno enaki ravni vztrajal do konca tega stoletja.

Naslov infografike: 65+ let skozi čas in kraj

Skoraj polovica vseh starostnikov na podeželju
Približno petina najstarejše skupine živi v mestih, dobra tretjina v manjših mestih in predmestjih, slaba polovica pa na podeželju (natančno številko vidite, ko s kazalcem preletite posamezno skupino).

Naslov infografike: Starostniki - kraj bivanja

Rast prebivalcev v manjših mestih in predmestjih
Zanimiv je razrez števila prebivalcev po kraju bivanja. V letu 2021 je v primerjavi z desetletjem prej zaznati izrazito rast prebivalstva v manjših mestih in predmestjih − to velja prav za vse starostne skupine. Največji porast velja prav za starostno skupino 65+ let, v tej se je število prebivalcev zvišalo s 105 tisoč na 157 tisoč, kar predstavlja več kot 49-odstotno rast! Opazen je trend manjšega števila ljudi na podeželju, izjema pa so osebe iz najstarejše skupine.

Naslov infografike: Rast prebivalcev po kraju bivanja

Skoraj polovica žensk, starejših od 85 let, živi samih
V Sloveniji je na prvi dan leta 2018 prebivalo 108.795 ljudi, starih vsaj 65 let, ki so živeli sami, kar je predstavljalo približno 27 odstotkov te populacije. Ta odstotek se strmo dviga s starostjo, tako je kar 44 odstotkov žensk, ki so bile stare 85 let ali več, živelo samih. To rast lahko pojasnimo z razliko dolžine življenja, ki jo dočakamo. V Sloveniji je namreč v letu 2019 povprečna starost umrlih moških znašala 73,9 leta, umrlih žensk pa 82,1 leta.

Naslov infografike: Živijo sami

Pokojnino prejema dobrih 600.000 ljudi
Upokojitev običajno pomeni veliko spremembo v življenju posameznika. Če ne drugače, to velja za višino novega rednega mesečnega prihodka. V Sloveniji je aprila letos pokojnino prejelo 623.375 ljudi (slabih 30 odstotkov vseh prebivalcev), in sicer po naslednjih kategorijah (natančno število dobite s preletom spodnjega prikaza).

Naslov infografike: Pokojnine 1

Najvišje so starostne pokojnine
Višina pokojnin se razlikuje glede na njihovo vrsto. Spodnji podatki veljajo za letošnji april.

Naslov infografike: Pokojnin 2

Največ pokojnin med 500 in 600 evri
Natančnejši razred po višini pokojnin kaže, da največ upokojencev prejme znesek med 500 in 600 evri. Dobrih 8300 ljudi prejme pokojnino, ki je višja od 2000 evrov. Na drugi strani skoraj 40.000 upokojencev živi s prejemkom, ki je nižji od 500 evrov. Povprečna neto plača delavcev je marca sicer znašala 1290 evrov.

Naslov infografike: Višina pokojnin

Višje tveganje za revščino pri ženskah
Prehod za marsikoga lahko pomeni dolgotrajno spremembo identitete, za marsikoga pa zaradi nižjih dohodkov tudi večje finančno breme. SURS tako vsako leto ugotavlja stopnjo tveganja revščine in stopnjo tveganja socialne izključenosti. Prvo opredeljujejo kot odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih, katerih razpoložljivi dohodek (vključno s socialnimi transferji) je nižji od praga tveganja revščine. Stopnja tveganja socialne izključenosti pa je še malce širši pojem, saj so v to poleg oseb, ki živijo pod pragom tveganja revščine, vključeni še tisti, ki so resno materialno prikrajšani ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Podatki za leto 2019 kažejo, da obe stopnji tveganja porasteta pri skupini nad 65 leti, obema pa so še posebej izpostavljene ženske.


RevščinaSocialna izključenost

MoškiŽenskeSkupajMoškiŽenskeSkupaj
Vsi10,913,012,013,215,614,0
65+12,923,018,614,625,020,5

Opomba: Deleži so izraženi v odstotkih.

Večja tveganja na vzhodu
Razlike so prav tako velike med vzhodom in zahodom države. Na spodnjem zemljevidu so prikazani odstotki stopnje tveganja revščine med obema deloma države. Delitev je narejena glede na kohezijske regije. Ko s kazalcem preletite posamezen del države, boste dobili podatke tveganja posebej za ženske in moške ter skupaj. Podatki veljajo za vsako polovico države, in ne globlje po statističnih regijah.

Naslov infografike: vzhod - zahod tveganja

Vsak deveti potrebuje pomoč
Dolgotrajna oskrba je oblika nege, ki se zagotovi nekomu, ki zaradi visoke starosti, kroničnih boleznih, nesreče ali upada kognitivnih sposobnosti potrebuje pomoč pri vsakdanjih življenjskih dejavnostih. Zaradi staranja prebivalstva je razumljivo, da se potreba po tej pomoči povečuje, hkrati s tem pa naraščajo tudi potrebe po dolgotrajni oskrbi. V Sloveniji je tako pomoč leta 2018 potrebovalo približno 66.200 ljudi, od tega jih je bilo približno 46.600 starih 65 let in več. Ti so potrebovali naslednje oblike pomoči.

PomočŠtevilo ljudiDelež (v odstotkih)
Institucionalno varstvo 18.7354,5
Dnevno varstvo 3970,1
Oskrba na domu 17.4164,2
Samo denarni dodatek 10.0462,4
Skupaj46.59411,3

Opomba: V zadnjem stolpcu je objavljen delež glede na število vseh prebivalcev, ki so stari vsaj 65 let.

To pomeni, da obliko pomoči potrebuje vsak deveti prebivalec, ki je star 65 let in več.

Stanovanja
Prebivalci, ki so bili stari 65 let in več, so bili na prvi dan leta 2018 lastniki 297.000 stanovanj, kar je znašalo 35 odstotkov celotnega stanovanjskega fonda (852.181 stanovanj). Velika večina mladih upokojencev živi v lastniških stanovanjih, z njihovo starostjo pa ta delež pada, kar ponazarja naslednji graf.

Naslov infografike: Stanovanja - starost lastnikov

Domovi za starejše
Konec leta 2019 je bilo v Sloveniji na voljo 21.150 mest, in sicer v 59 javnih zavodih in pri 43 izvajalcih s koncesijo. Podrobnejša delitev je naslednja.

Naslov infografike: DSO delitev

Ljudje živimo vse dlje
Skupina ljudi, ki so stari več kot 65 let, je vse večja. Podatki pa kažejo, da si lahko obetajo, da bodo živeli vse dlje. Pogled v preteklost kaže, da so ljudje, ki so leta 1960 pripadali starostni skupini 65–69 let, lahko pričakovali še slabih 13 let življenja. Člani te skupine so leta 2019 lahko v povprečju pričakovali še dobrih 19 let življenja.

Naslov infografike: Pričakovana življenjska doba 65-69

Vira vseh podatkov: SURS in ZPIZ.

Podatki kažejo, da vsak tretji starejši od 65 let pade enkrat na leto, s starostjo pa ta delež bistveno narašča. Zato se starejšim svetuje telesna dejavnost, usmerjena prav v preprečevanje padcev. Foto: Pixabay

Geriatrija v Sloveniji: ko cilj starejšega z boleznimi ni ozdravljenje, temveč samostojno življenje

Ksenja Tratnik

Geriatrija ni nekaj, kar je namenjeno vsem po 75. ali 85. letu, ni namenjena izključno starejšim v domovih za ostarele in ne naslavlja izključno problematike ob koncu življenja, pravi vodja Centra za geriatrično medicino v okviru UKCLJ-ja Gregor Veninšek.

Ob tem pove, da je geriatrična oskrba najučinkovitejša, kadar naslavlja krhko in akutno obolelo populacijo. Krhkih posameznikov je med starejšimi od 65 let do 20 odstotkov. Krhkost je geriatrični sindrom, ki se razvije kot posledica številnih vzrokov in pridruženih dejavnikov. Za krhkost so značilne zmanjšane fiziološke in funkcionalne rezerve, kar predstavlja visoko tveganje za povečanje odvisnosti ali smrt.

Pojavnost krhkosti se z visoko starostjo močno poveča. Kot opozarja stroka, gre za proces, ki ga ne opredeljujeta specifična bolezen ali nezmožnost. Lahko jo zmanjšamo oz. preprečujemo, in sicer s kombinacijo dovolj intenzivne in pogoste telesne vadbe, prehrane, ki vsebuje dovolj beljakovin in energije, kognitivnega treninga, s pravočasnim prepoznavanjem bolezni in preprečevanjem zapletov zdravljenja v kontekstu številnih sočasnih bolezni. Krhkost je pomemben dejavnik tveganja za padce in z njimi povezane zaplete. Podatki kažejo, da vsak tretji starejši od 65 let pade enkrat na leto, s starostjo pa ta delež bistveno narašča. Zato se starejšim svetuje telesna dejavnost, usmerjena prav v preprečevanje padcev. Že strah pred padci lahko vodi v opustitev telesne in socialne dejavnosti, kar vodi v slabšanje telesne zmogljivosti in v osamljenost, oboje skupaj pa tudi do slabše prehranjenosti. Tako se sklene začaran krog, ki se konča s padcem, pri katerem se lahko pojavi zlom kolka, ki predstavlja visoko tveganje za potrebo po moči na domu, odhod v DSO ali celo za smrt. Zato sta še kako pomembna dejavno iskanje ogroženih in preventiva.

Da bom znal prepoznati, kaj so njihovi strahovi, pričakovanja in dileme ter kaj so pripravljeni v prihodnje v svoje življenje tudi vložiti. Da jim bom znal razumljivo predstaviti, kaj jih čaka brez zdravljenja in kaj z zdravljenjem. In da jim bom v pomoč in oporo pri sledenju odločitvi, ki so jo sprejeli, tudi če se intimno z njo ne bom strinjal.

Gregor Veninšek o vlogi dobrega geriatra

Krhka populacija je pogosto multimorbidna, v slabšem socialnoekonomskem položaju in ima tudi več psiholoških težav. "Krhkost, multimorbidnost, problematičen socialnoekonomski položaj in psihološke težave so poleg nezmožnosti ključna področja težav, ki jih naslavlja geriatrija. Zato bi bilo smiselno, da bi tudi v Sloveniji vzpostavili geriatrične strukture, ki bi nato lahko delovale proaktivno z iskanjem ogroženih posameznikov in preprečevanjem zapletov v smislu poslabšanja sposobnosti samooskrbe ali potrebe po obravnavi v bolnišnici, pomoči drugim strokam z izvajanjem celovite geriatrične ocene ali ambulantnim vodenjem kompleksnejših primerov in da krhkega akutno bolnega in obnemoglega starejšega, ki zaradi novonastalega poslabšanja funkcionalnega stanja konča v bolnišnici, tam tudi zdravijo," pojasnjuje strokovnjak. "Če bi želeli uresničiti tak namen, bi pri nas potrebovali vojsko od 40 do 200 geriatrov in enoto za geriatrično medicino v vseh večjih bolnišnicah. Imamo pa geriatrični oddelek s 16 posteljami in trenutno dvema zdravnikoma."

Kratka zgodovina geriatrije
V 60. letih prejšnjega stoletja je stroka v večji meri zaznala korist specifične geriatrične oskrbe. Pri tem so bili v ospredju v Združenem kraljestvu. Tam so že v 17. stoletju uvedli zakon o revnih, v skladu s katerim so betežne, obnemogle, umobolne in tudi revne umikali v institucije, pojasnjuje Veninšek. Ko so te ubožnice v 30. letih prejšnjega stoletja formalno priključile bolnišnicam, so se te znašle pred vprašanjem: kaj narediti z ljudmi, ki ne potrebujejo samo in predvsem medicinske pomoči. Eno od ubožnic je "mami" moderne geriatrije Marjorie Warren uspelo izprazniti, ker je naslovila ne le bolezenske, temveč tudi funkcionalne težave. Navdušenje nad njenim uspehom je predstavljalo temelj za razvoj geriatrične stroke v Združenem kraljestvu in kmalu tudi drugje po svetu. Bojan Acetto, med drugim avtor dela Starost in staranje, je že leta 1966 ustanovil in vodil Inštitut za gerontologijo in geriatrijo. Inštitut je bil vrhunska institucija z velikopoteznim poslanstvom in je deloval na področju medicinske, biološke in tudi socialne gerontologije. Začeli so celo vzpostavljanje mreže preventivnih ambulant na primarni ravni. Tako rekoč sočasno so se v psihiatričnih bolnišnicah vzpostavili gerontopsihiatrični oddelki. Vendar v Sloveniji nismo imeli ubožnic, v tistem času je tudi večina starejših živela doma, morda pa je bil še kak drug razlog, da je z upokojitvijo Accetta inštitut na začetku 90. let prenehal delovati.

Različna pričakovanja od geriatrije

V zadnjih desetletjih pa so se, kot opozarja Veninšek, razmere pomembno spremenile. Vedno večji delež prebivalstva doživi visoko starost. S staranjem se povečuje število krhkih, multimorbidnih in nezmožnih posameznikov. Večgeneracijskih družin je vedno manj, veliko starejših živi samih. "Začelo se je povečevati število ljudi, ki so šli v domove za starejše (op. danes v DSO-jih živi približno 4,5 odstotka starejših od 65 let), družine so začele iskati načine, kako pomagati starejšim svojcem ostati samostojni ali vsaj čim manj odvisni. Kako najti ravnovesje v bolnikovem okolju in kako pomagati, da bi ljudje ostali doma? Ko imamo velik delež starih ljudi, imamo tudi velik delež tistih, ki bi jim geriatrična medicina lahko koristila, vendar je v Sloveniji prisotno veliko različnih prepričanj, kaj geriatrična medicina sploh je. Geriatrična medicina ni nekaj, kar je namenjeno vsem po 75. ali 85. letu, ni namenjena izključno starejšim v domovih za ostarele in ne naslavlja izključno problematike ob koncu življenja," je jasen Veninšek.

Geriatrija je področje, kjer delujejo strokovnjaki s poglobljenim znanjem iz fiziologije staranja in procesov staranja, z drugačnim znanjem o boleznih, ki se prenesejo v starost in se takrat razvijejo, ter z dodatnimi znanji z drugih področij, ki niso klasično internistična, kot primer navaja nevrologijo in psihiatrijo. Z dokazi je podprto, da je geriatrična medicina najučinkovitejša predvsem v bolnišničnem okolju, kadar so obravnavani bolniki krhki, multimorbidni in zaradi akutne bolezni bolj ali manj odvisni od tuje pomoči.

V zdravstvenem sistemu, kot ga že imamo, z uvajanjem geriatrične medicine čudežev ne gre pričakovati. "Z udejanjanjem geriatrične medicine v dovolj velikem obsegu pa lahko izboljšamo kakovost obravnave starejših, predvsem s proaktivnim naslavljanjem izzivov staranja, bolezni in geriatričnih sindromov pri starih ljudeh," meni Veninšek.

Ker je starejših pri nas veliko, se postavlja logično vprašanje, kakšno geriatrično oskrbo jim sploh lahko nudimo. Dejstvo je, da del vprašanj, ki bi jih sicer obravnavali geriatri, pri nas padejo na družinske zdravnike. Kot poudarja, je pri nas večina medicine, kar je do neke mere logično, vezana na bolezen. K zdravniku gremo, ko nekaj ni v redu. "Takšen način pa je pomanjkljiv, ko imamo opravka s krhkim multimorbidnim starejšim človekom, pri katerem moramo naslavljati dejavnike tveganja, še preden privedejo do potrebe po intenzivnejši obravnavi, napotitvi na bolnišnično zdravljenje ali selitvi v DSO."

Telesna dejavnost ima skozi vse življenje pomebno vlogo pri zdravem staranju. Foto: BoBo

Tu ni preprostih odgovorov in rešitev. "Ko ste stari 85 let in imate poleg sladkorne bolezni še kup drugih bolezni, se izkaže, da je treba bolezni pogosto naslavljati drugače. Za vas takrat ne bo ključna težava, da imate povišan krvni sladkor, temveč bo vaš glavni cilj, da je ob vseh boleznih vaše življenje čim bolj znosno in samostojno," pojasnjuje drugačno naslavljanje bolezni pri tej specifični populaciji in dodaja, da takšno smer zasledujejo tudi smernice, ki jih je leta 2016 izdal Nacionalni inštitut za klinično kakovost Združenega kraljestva za obravnavo posameznikov z multimorbidnostjo.

Zavzetost za zdravljenje je izjemnega pomena

Ko govorimo o starejših, ni dovolj, da se zdravijo samo glede na parametre njihovih bolezni, temveč je treba upoštevati tudi njihove cilje in vrednote, poudarja Veninšek. "Zdravljenje ene bolezni lahko poslabša drugo ali pa vpliva na funkcionalno stanje. Stranski učinki zdravil se lahko izrazijo pogosteje ali intenzivneje. Zavzetost za zdravljenje je pogosto ključni odločilni dejavnik uspešnosti obravnave. To pa so težave, ki jih v kratkih minutah, kolikor jih je za bolnika odmerjeno v družinski medicini, težko nasloviti. Ko se ugotovi, da neko stanje zahteva naslavljanje več težav na višji ravni, je smiselno, da se to delo opravi nekje drugje. Tukaj je družinska medicina s svojimi kapacitetami za zdaj prekratka," razmere vidi strokovnjak.

Praksa kaže, da je pogosto tako, da starejše, ki imajo različne težave, osebni zdravnik napoti na različne specialistične preglede. A vsak specialist praviloma gleda le ozko bolezensko področje svoje stroke. "Tako npr. vaš oče opravi številne preglede, za vsakega ste ga peljali k drugemu specialistu ali na drugo preiskavo, informacije, ki ste jih dobili, so lahko bile nepopolne, navodila pa celo nasprotujoča si. In po letu dni različnih pregledov si porečete: pa saj očetu po vseh pregledih in preiskavah ni veliko boljše in še vedno nam ni nihče povedal, kaj lahko naredimo in kaj lahko pričakujemo," opiše položaj, v katerem se je znašel marsikdo.

Foto: MMC RTV SLO

Geriatrična medicina je poceni

Tu vidi vlogo geriatrije, da se določene stvari uredijo in poenostavijo na enem mestu. To bi, če bi bila volja, lahko v zdravstvenem sistemu določene stvari celo pocenilo. "Pomemben vidik, ki ga želim poudariti, je, da je geriatrična medicina poceni. In tudi to je del težav, zakaj geriatrična medicina ni prva izbira mladih zdravnikov. Le malo je slavnih bolnikov, katerih slava se bo prijela še nas. Ne uporabljamo žilnih opornic za 25.000 evrov niti zdravil za več deset tisoč evrov na leto, ne izvajamo operacij za 100.000 ali več evrov in cena aparatur, ki jih sami uporabljamo, je majhna. Pa z bolnikom se je treba veliko pogovarjati. Če sem sarkastičen, ni prav seksi." Pri tem je pomembno poudariti, da pri nas sploh nimamo specializacije iz geriatrije. Še na ravni izobraževanja si počasi utira pot: šele od letošnjega leta je predmet na dodiplomskem študiju na ljubljanski medicinski fakulteti, medtem ko je na mariborski del kurikula že dlje. "Specializacije iz geriatrije nimamo, kar pa je po svoje razumljivo: kje pa bodo geriatri delali?" je stvaren Veninšek. Kot pravi, mora najprej obstajati interes za vzpostavitev specifičnih enot znotraj bolnišnic. "Klinični center v Ljubljani je to prepoznal, druge bolnišnice v Sloveniji še ne. Mi smo eden najcenejših oddelkov v hiši in imamo precej dobre rezultate."

Po drugi strani pa je treba privabiti tudi mlajše zdravnike za delo na tem oddelku. Kot poudarja Veninšek, generacijam, ki prihajajo, veliko pomenijo tudi pogoji dela, delovni čas ter razmerje med delom in prostim časom, možnost izobraževanja in napredovanja.

Na Center za geriatrično medicino sprejemajo bolnike z internistične prve pomoči. Dolgoletna povprečna starost na oddelku je bila od 82 do 84 let, pojasnjuje Veninšek, ležalna doba je od sedem do osem dni, ponovnih sprejemov v 30 dneh po odpustu pa je med devetimi in desetimi odstotki. "Po covidu se je povprečna starost dvignila za od dve do tri leta. In bolj kot bolezni, ki so sicer prisotne, je v ospredju napredovala krhkost in vsega skupaj je toliko, da so končali v bolnišnici."

Na vprašanje, kakšna je povezanost oddelka z negovalnim oddelkom, odgovarja, da je ta odsev običajnega stanja v zdravstvu: "Kot za druge oddelke in preiskave se postavimo v vrsto in prosimo. Biti zdravnik pomeni, da se pogosto veliko "nafehtaš"." Na negovalni oddelek gre malo njihovih bolnikov. "V dodatnih dneh, kolikor bi čakali na premestitev, se jim pri nas stanje lahko toliko izboljša, da jih lahko odpustimo."

"Paliativna medicina je zlorabljen termin"

Še eno področje dela medicine, ki je povezano z jesenjo življenja, je paliativna oskrba. Tu je geriatrovo mnenje nedvoumno. "Ta termin je zelo zlorabljen, tako med bolniki, javnostjo kot med številnimi zdravniki. Paliativna medicina naslavlja težave kroničnih neozdravljivih bolezenskih stanj, ki imajo moteče simptome. To ni oskrba, ki se izvaja zgolj zadnje dni, tedne ali mesece življenja, zato pravim, da je to zlorabljen termin. Številni ob omembi paliativne medicine zmotno mislijo: aha, nič se ne da več narediti, preiskave niso smiselne, bolnišnično zdravljenje ni več na mestu, samo še pomoč pri umiranju. Ampak to sploh ni res."

Kot pravi, si želi kot dober geriater pomagati bolnemu človeku pri sprejemanju odločitev o vsebini in intenzivnosti zdravstvene obravnave. "Da bom znal prepoznati, kaj so njihovi strahovi, pričakovanja in dileme ter kaj so pripravljeni v prihodnje v svoje življenje tudi vložiti. Da jim bom znal razumljivo predstaviti, kaj jih čaka brez zdravljenja in kaj z zdravljenjem. In da jim bom v pomoč in oporo pri sledenju odločitvi, ki so jo sprejeli, tudi če se intimno z njo ne bom strinjal."

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov