Če je Primož Trubar prvi vzpostavil slovenski knjižni jezik, je Adam Bohorič prvi opisal njegovo zgradbo. Njegova slovnica Arcticae horulae succisivae ali Proste zimske urice iz leta 1584 je prva slovnica slovenščine. V njej je je uzakonil Trubarjev črkopis in vse do srede 19. stoletja se je pisavi, s katero so zapisovali slovenska besedila, reklo 'bohoričica'.

Čeprav je Bohorič pustil neizbrisljivo sled v razvoju slovenskega jezika, o njem vemo malo in za njim tudi ni ostalo veliko poznanih del. Njegova želja pa je bila, da bi se govorci slovenščine zavedali, da je tudi njihov jezik pomemben. Foto: BoBo
Čeprav je Bohorič pustil neizbrisljivo sled v razvoju slovenskega jezika, o njem vemo malo in za njim tudi ni ostalo veliko poznanih del. Njegova želja pa je bila, da bi se govorci slovenščine zavedali, da je tudi njihov jezik pomemben. Foto: BoBo

Adam Bohorič je bil razgledan in učen mož, učitelj, pesnik, glasbenik, a očitno zelo skromne narave. O njegovem življenju manjkajo tudi najbolj ključni podatki ‒ kdaj točno se je rodil, kdaj in kje je umrl. V biografskih zaznamkih je tako zapisana okvirna letnica 1520, kar pomeni, da to leto slavimo 500. obletnico njegovega rojstva.

Poznano pa je pismo Primoža Trubarja in somišljenikov, ki Bohoriča iz poučevanja v šoli v Krškem vabijo, naj pride na stanovsko šolo v Ljubljano: "Naposled smo s prošnjami in moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so dobrohotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani. Zdaj so nam naložili predvsem to skrb in nalogo ter nam milostno ukazali, naj nemudoma poiščemo in pridobimo enega ali drugega dobrega in izobraženega moža ‒ domačina – takega, ki se ne bo plašil truda. Zato pa vemo, da si ti po svojih zmožnostih učenosti in praktičnem znanju, kakor ustvarjen za uspeh tega šolskega poskusa in razumeš, kolikšne ljubezni in časti je vredna skupna domovina ..." To je bila prva javna latinska šola na Slovenskem. Ni bila niti cerkvena niti državna, temveč so jo vzdrževali deželni stanovi, torej plemiči in meščani.

Bohorič je res postal ravnatelj in leta 1568 je sestavil tudi prvi šolski red stanovske šole, ki je kot prva na Slovenskem na srednji stopnji dovoljevala rabo slovenščine. Ljudski jeziki so bili sicer namenjeni predvsem temu, da bi se učenci čim hitreje naučili najprej nemščine, nato pa latinščine, ki je bila akademski jezik. A že to je bil velik dosežek. Bohorič je za učenje pripravil tudi učbenik ter slovar slovenskih, nemških in latinskih besed.

Eden izmed njegovih učencev v šoli v Krškem je bil Jurij Dalmatin. S Trubarjem sta ga spodbujala in usmerjala, da se je lotil pomembnega dela: prevoda celotne Biblije v slovenščino. Le tri desetletja po prvih knjigah v slovenščini ‒ Trubarjevih Katekizmu in Abecedniku ‒ je Dalmatin prevedel Biblijo in slovenščina je postala 15. svetovni jezik s prevodom celotnega svetega pisma v knjižni obliki. Dalmatinov jezik ni enak Trubarjevemu, ampak je korak naprej. Dalmatin je bil po besedah jezikoslovca Kozme Ahačiča prva generacija mladih Slovencev, ki so že od mladosti uporabljali slovenski knjižni jezik. In če je Trubar za svoj jezik skrbel sam, je bila Dalmatinova Biblija skupinski projekt slovenskih protestantskih mislecev.

Sorodna novica Igor Zorčič: "Reformacija nas uči, da se spremembe začnejo pri nas samih"

Najaktivnejši član komisije za revizijo Biblije ter njen korektor je bil Adam Bohorič. In ravno ob razpravah, kako naj se slovenski jezik v tem prevodu zapisuje, je Bohorič začel sestavljati svojo slovnico. Napisal jo je v latinščini s slovenskimi primeri, saj je želel dokazati, da ima slovenščina pravila kot latinščina in je torej samosvoj pravi jezik.

S prevodom Svetega pisma, slovnico in drugimi knjigami v slovenščini so protestantski pisci postavili temelje slovenskega knjižnega jezika. S tem so zagotovili ohranitev slovenščine za prihodnje generacije.

O pomenu, okoliščinah in podrobnostih smo se pogovarjali s Kozmo Ahačičem, raziskovalcem zgodovine slovenskega jezika in jezikoslovja z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in predavatelj na Podiplomski šoli ZRC SAZU, raziskovalec zgodovine slovenskega jezika in jezikoslovja ter urednik portalov Fran ter Slovenske slovnice in pravopisi. Pred kratkim je izdal zbirko esejev Kozmologija, kjer med drugim govori tudi o vzpostavljanju slovenskega knjižnega jezika, kot strokovni sodelavec je sodeloval pri pred dnevi izdanem stripu Boštjana Gorenca Pižame in Jake Vukotiča Reformatorji v stripu (zgodba o Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu). Vodi delo pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Foto: BoBo
Dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in predavatelj na Podiplomski šoli ZRC SAZU, raziskovalec zgodovine slovenskega jezika in jezikoslovja ter urednik portalov Fran ter Slovenske slovnice in pravopisi. Pred kratkim je izdal zbirko esejev Kozmologija, kjer med drugim govori tudi o vzpostavljanju slovenskega knjižnega jezika, kot strokovni sodelavec je sodeloval pri pred dnevi izdanem stripu Boštjana Gorenca Pižame in Jake Vukotiča Reformatorji v stripu (zgodba o Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu). Vodi delo pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Foto: BoBo

Kakšen je bil položaj slovenskega jezika v času protestantizma? So se prebivalci takratnih notranjih avstrijskih dežel zavedali, da govorijo isti jezik?
Predvsem so se zavedali, da vsi razumejo isti slovenski knjižni jezik. Razlikovanja med pojmi, kot so narečje, govor, jezik, jezikovna skupina v tistih časih v splošnem zavedanju seveda še ni bilo, tudi intelektualci so te pojme še zelo mešali. Po drugi strani pa so duhovniki že tedaj potovali po celotnem slovenskem ozemlju, zato je bilo zavedanje o jezikovni povezanosti samoumevno. Tudi najmanj izobraženi so bili navajeni, da se jim ne govori samo v njihovem narečju, ampak tudi v intelektualnejšem cerkvenem jeziku. Meščani in mnogi plemiči so ob tem precej neobremenjeno preklapljali med slovenščino, nemščino, ponekod tudi italijanščino. Povsem jasno pa je bilo, komu je namenjen knjižni jezik določenega natisnjenega dela: vsem Slovencem v današnjem pomenu besede. Tudi geografsko se namreč prostor neposrednih naslovnikov lepo pokriva z jezikovnim prostorom slovenskega jezika.

Kdaj se začne spodbujati raba nemščine v primerjavi s slovenščino? V času prebujanja narodov in naraščajočega nacionalizma 19. stoletja?
Že malo prej. Ta trend lahko opazujemo v drugi polovici 18. stoletja, v času razsvetljenstva, ko je bilo politiki v interesu, da bi imeli čim manj raznojezično cesarstvo – vsaj med plemiči in meščanstvom. Že takoj je začelo prihajati do odpora proti takšnemu razvoju, sredi 19. stoletja pa je bil ta odpor tudi obče uspešen. Do začetnih desetletij 20. stoletja je postala samoumevna raba slovenščine na vseh področjih našega življenja. Pri tem v javni upravi, predvsem pa v znanosti ni šlo brez težav. Celo intelektualci, kot je bil Fran Levstik, so se zavzemali za rabo nemščine v znanosti. Podobno, kot lahko zasledimo danes glede angleščine.

Kulturni fokus: Adam Bohorič

Danes si je težko predstavljati, da je bila slovenščina predvsem govorjena in da je bilo treba šele domisliti, kako jo približno enotno zapisovati. Kako so se tega lotili?
V dveh pomembnejših stopnjah. Prvo je naredil Primož Trubar povsem sam. To je bil najtežji korak, saj knjižni jezik ni nikoli samo zapis nekega določenega govora. Moral je sprejeti vrsto težkih odločitev. O jeziku je tudi sicer razmišljal ves čas. To vidimo iz njegovih jezikovnih opomb, še zlasti poglobljen razmislek pa lahko opazujemo, če primerjamo njegovi prvi knjigi. Tu ni šlo samo za premik v izbiri črk (iz gotice v humanistično latinsko pisavo), vmes je sprejel tudi kar nekaj jezikovnih odločitev.
Drugo stopnjo razvoja knjižne slovenščine pa pomeni izdaja Dalmatinovega prevoda Biblije. To je bilo prvo dotedanje besedilo, kjer se je z jezikom ukvarjala večja skupina ljudi in kjer so se vsi vpleteni zavedali, da ne smejo pustiti odprtih nobenih jezikovnih dilem. Pri tem je igral veliko vlogo prav Adam Bohorič, Dalmatinov nekdanji učitelj, ki je spremljal Dalmatinovo prevajalsko delo že pred izdajo celotne Biblije.

Zgodovinski portret Adama Bohoriča

Prav letos se spominjamo 500. obletnice njegovega rojstva. V čem je pomen njegovega vstopa v to 'zgodbo' oblikovanja slovenskega knjižnega jezika in pisane besede?
Adam Bohorič je v njej izredno pomemben, čeprav se je zaradi svoje narave ves čas držal v ozadju. Nastop Jurija Dalmatina ne bi bil mogoč, če ga ne bi že Adam Bohorič prepoznal kot "čudežnega dečka", kot izredno nadarjenega učenca. Slovenski protestanti so tudi zato Juriju Dalmatinu omogočili kakovostno šolanje v tujini, obenem pa skrbeli, da se je ves čas uril v prevajanju iz nemščine v slovenščino. S tem so se izognili temeljni pasti tedanjega študija slovenskih intelektualcev v tujini: pozabljanju slovenščine. Povezanost učitelja Adama Bohoriča in učenca Jurija Dalmatina se je nato izkazala ob že omenjenem sodelovanju pri brušenju jezika Biblije. Ob tem pa je nastal tudi pomemben "stranski produkt" – prva slovenska slovnica. Ker je slovnica izhajala iz realnih jezikovnih problemov, je vsebinsko bogata in res dobro napisana, naslonjena pa seveda na shemo tedanjih latinskih slovnic, kar je bilo tedaj moderno in za zgodovino jezikoslovja tudi prelomno.

Bohoričeva slovnica

Komu je bila namenjena njegova slovnica in kakšen je bil njen vpliv? Koliko jezikov je v tistem času sploh že imelo natančno določena pravila rabe?
Pomen Bohoričeve slovnice ni bil v njeni neposredni uporabnosti, namenjena je bila namreč zelo ozkemu krogu slovenskih in tujih intelektualcev, ki so znali latinsko. Njen pomen je bil predvsem simbolen, saj je obstoj takšne slovnice močno okrepil jezikovno samozavest našega prostora. Podobno kot se danes sklicujemo na Toporišičevo slovnico, tudi če je nismo prebrali, so se lahko tedaj sklicevali na Bohoričevo.
Slovenščina je z njo postala 9. tedanji ljudski jezik s sodobno slovnico, kar je tudi z današnjega vidika ogromen in prelomen dosežek. Bi pa opozoril, da slovnice takrat niso razumeli kot natačno določena pravila za rabo jezika, ampak kot opis temeljnih značilnosti določenega jezika. To nikoli ni bil učbenik, po katerem bi pisci uravnavali svoje pisanje. Takšno je imela Dalmatinova Biblija kot zgledno besedilo.

Slovenci med prvimi narodi s svojo slovnico

Sam naslov njegove slovnice Proste zimske urice – danes zveni nekoliko nenavadno … Učenje slovničnih pravil za večino verjetno vseeno nima zabavne konotacije, kar bi lahko razumeli iz tega naslova. Kaj torej dejansko pomeni to poimenovanje?
Naslov zveni nenavadno samo zato, ker ga vedno navajamo v okrajšani obliki. Slovnica se namreč običajno imenuje "slovnica" In tudi Bohoričeva slovnica se v resnici imenuje tako: "Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici", torej o slovnici slovenskega jezika, ki se zapisuje z latinskimi črkami. Jezika, ki nam lahko olajša tudi razumevanje drugih slovanskih jezikov, kakor v nadaljevanju naslova zapiše Bohorič. Zakaj proste zimske urice? Ker je bila slovnica večinoma napisana v zimskem času ob korekturah Dalmatinove Biblije. Beseda arcticus ('zimski') ima tu še dodatni pomen, saj lahko pomeni tudi 'severni' – slovnica je bila namreč natisnjena v Wittenbergu, na severu. Hkrati je iz naslova slovnice razvidna tudi Bohoričeva skromnost. Besedna zveza "proste urice", ki je bila v naslovih tedanjih evropskih piscev kar pogosta, namreč poudarja neambicioznost tega dela. To je tipični Bohorič: pretirano skromen in prodoren obenem. Ta njegova osebnostna lastnost ga je sicer večkrat ovirala pri vzpostavljanju avtoritete, ko je bil ravnatelj stanovske šole v Ljubljani.

Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici, prirejeni po vzoru latinskega jezika, iz katere se zlahka opazi podobnost z moskovitskim, rutenskim, poljskim, češkim in lužiškim, obenem pa tudi z dalmatskim in hrvatskim jezikom. Spredaj je dodanih nekaj tabel, ki vsebujejo cirilski in glagolski, znotraj tega pa še rutenski in moskovitski pravopis. Foto: dLib
Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici, prirejeni po vzoru latinskega jezika, iz katere se zlahka opazi podobnost z moskovitskim, rutenskim, poljskim, češkim in lužiškim, obenem pa tudi z dalmatskim in hrvatskim jezikom. Spredaj je dodanih nekaj tabel, ki vsebujejo cirilski in glagolski, znotraj tega pa še rutenski in moskovitski pravopis. Foto: dLib

Kakšen pa je poznani opus Adama Bohoriča in koliko od njegovih del lahko proučujete danes?
Majhen. Ohranjena sta samo slovnica in del letaka (večjega lista) z molitvami z naslovom Otročja tabla. Latinsko-nemško-slovenski slovarček in učbenik za prvi razred stanovske šole sta izgubljena, prav tako rokopis Bohoričevega prevoda svetopisemskih Psalmov, ki ga ni izdal, ker se mu ni zdel dovolj dodelan. V skupinskih pesmaricah je ohranjena tudi ena njegova pesem in rokopis šolskega reda ljubljanske stanovske šole. Ne vemo niti, kdaj se je rodil (najverjetneje leta 1524), njegovo rojstno leto 1520 je zgolj simbolično – niti kdaj in kje je umrl. Ni bil človek, ki bi hoté puščal za sabo sledi.

Zanimivo je tudi to, da Bohorič ni bil duhovnik, kot sta bila Trubar in Dalmatin. Njegovo jezikovno delovanje torej verjetno ni bilo usmerjeno v širjenje vere in Božje besede?
Bohorič je bil laik, učitelj, glasbenik, izredno razgledan človek. Ni pa bil duhovnik. To seveda ne pomeni, da se ga protestantska misel ni dotaknila – zaradi protestantskih nazorov je konec koncev izgubil svojo prvo učiteljsko službo.

Glede na nizko stopnjo pismenosti na današnjih slovenskih tleh – kako dostopne so bile knjige in kako se je vsebina širila med ljudmi? Kdo je financiral njihovo izdajanje?
Knjige so ljudje večinoma poslušali. Večji del prebivalstva, mnogo več kot 90 odstotkov, je bil namreč nepismen. Zato so tisti, ki knjig niso znali brati sami, njihovo vsebino poslušali. Pri tem so igrali pomembno vlogo tako protestantski duhovniki kakor tudi mnogi drugi intelektualci, zelo pomembna je bila tudi vloga izobraženih žensk, plemkinj in bogatejših meščank.

Do sredine 19. stoletja so slovenski jezik zapisovali v t. i. bohoričici, nato pa jo je zamenjala gajica. Kakšna je temeljna razlika?
V tem, da gajica zapisuje glasove z eno črko, bohoričica pa s kombinacijo več črk. Če ne bi uvedli gajice, bi danes porabili za tipkanje več časa.

Na vašem inštitutu pripravljate Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Kakšni so glavni izzivi pri takšnem projektu?
To je ogromen projekt. Nemci so za podobnega potrebovali 100 let. Popis pomena besed v prvem stoletju nekega knjižnega jezika pomeni osnovo za opazovanje jezikovne zgodovine in jezikovnega razvoja. Gre za zelo zahtevno in zamudno delo. Morda bi se komu na prvi pogled zazdelo, da gre pri tem za podatke, ki zanimajo predvsem raziskovalce. A v resnici dobimo jezikoslovci s takšnimi slovarji bistvene podatke, s katerimi lažje rešujemo in opazujemo tudi sodobni knjižni jezik. Vpogled v tedanji jezik nam na primer pove, da dvojina danes ni nič bolj ogrožena, kakor je bila v 16. stoletju. Tudi Trubar in Dalmatin sta pod vplivom govorjenega jezika delala "napake" in enkrat napisala "dve mize", drugič pa "dve mizi". Motila sta se torej povsem podobno, kot se manj šolani še danes. Nihče pa se ne bo danes zmotil in rekel "dva možje".

Sobotni Dnevnikov izbor: Vezi med Bohoričem in Dalmatinom