Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta Habsburška (1837-1898 ), imenovana tudi Sisi, na portretu slikarja Franza Xaverja Winterhalterja, ki naj bi bil njen najljubši portret. Foto: Wikipedia
Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta Habsburška (1837-1898 ), imenovana tudi Sisi, na portretu slikarja Franza Xaverja Winterhalterja, ki naj bi bil njen najljubši portret. Foto: Wikipedia
Cesarski par, Franc Jožef in Elizabeta, ki sta bila poročena 44 let (1854-1898). Foto: Wikipedia

Še predno so zazveneli prvi toni na zvezdaških tamburicah, je namreč z Dunaja prispelo grozljivo sporočilo. Brzojavna pošiljka je oznanjala, da je bila tega dne opoldne v Ženevi umorjena avstrijska cesarica Elizabeta.

Luigi Lucheni (1873-1910), morilec cesarice Sissi. Foto: Wikipedia

Cesar Franc Jožef si po smrti žene Elizabete ni poiskal nove uradne družice. Svoje samotarsko vdovsko življenje je sklenil18 let pozneje, še prej pa dočakal še četrto kruto rodbinsko usodo, ko je junija 1914 pod streli za posledicami atentata podlegel novi prestolonaslednik Franc Ferdinand.

Lucheni napade cesarico ... Foto: Wikipedia

Umorjena Elizabeta Habsburška je bila kar 44 let tudi cesarica Slovencev. V deželi je bila močno priljubljena. S slovenskim svetom se je v vlogi vladarice prvič srečala že kmalu, kot 19-letnica, ko jo je mladi mož Franc Jožef septembra 1856 najprej popeljal v Celovec, od tam pa še v Maribor. Tja sta prispela 10. septembra, torej točno na dan, na katerega je bila Sisi pozneje, leta 1898, v Ženevi umorjena.

Portret Sisi v izvedbi fotografa Emila Rabendinga iz leta 1867. Foto: Wikipedia

Nasilna smrt avstrijske cesarice in ogrske kraljice Elizabete Habsburške in tri leta pozneje še Williama McKinleyja, predsednika Združenih držav Amerike, sta pomenila dokaj nespodbuden vstop v novo, dvajseto, stoletje. Kljub svoji neizpodbitni tragiki pa predstavljata le drobtinico v primerjavi z burno prihodnostjo, ki je potem prinesla kar dve svetovni vojni in neverjetno krutost, kakršne si prejšnji rodovi niso mogli zamišljati niti v nočni mori.

Irma Sztaray (1864-1940), cesaričina družica v času umora. Foto: Vitik888 / Wikipedia
Slovenski narod, 11. 9. 1898 Foto: dLib
Slovenec, 11. 9. 1898. Foto: dLib

Ker je bilo zanimanje za usodo cesarice tolikšno, so narodovci v ponedeljek celotno posebno številko ponatisnili in ji dodali še tekoče novice. O najnovejšem dogajanju pa je poročal tudi Slovenec. Pokojnica pa je bila potem v ospredju tudi naslednje dni.

Slovenski narod, 18. 9. 1898. Foto: dLib

Še pred stotimi leti pa je bilo povsem drugače. Posebno še spomladi, nato v poletnem času in potem vse do nastopa deževne jeseni. K temu so največ pripomogli redni sprehajalci, ki niso smeli zamuditi največjega vsakodnevnega družabnega običaja, namreč mestne promenade, nato pa še posamezni gostilničarji in kavarnarji, ki so z raznimi zabavami vabili v svoje hrame. Najbolj pa so se trudili mestni društveniki, ki od države ali občine niso dobivali prav nobenih denarnih sredstev in so tako lahko le s prirejanjem dramskih predstav, koncertov in veselic polnili svoje blagajne.

Živahno ob slovesu poletja
Ni naključje, da so se ljubljanski društveniki odrezali tudi pred 120 leti, ko je cesar Franc Jožef praznoval pomemben jubilej. Minilo je namreč natanko pol stoletja, kar je prevzel prestol zatohle avstrijske monarhije, ki se je pod njegovim žezlom sčasoma spremenila v mogočno srednjeevropsko državo Avstro-Ogrsko. Ob imenovanju, 2. decembra 1848, je bil komaj še dorasel mladenič pri osemnajstih, leta 1898 pa že starec, blizu sedemdesetih, ki so ga nekateri že videli v skorajšnjem pokoju. Po dobi vztrajanja na državnem prestolu se je z njim tedaj v Evropi mogla meriti le še britanska kraljica Viktorija.

Poleg slavnosti ob 50-letnici cesarjevega vladanja pa so imeli ljubljanski društveniki leta 1898 seveda dosti opravka tudi z drugimi prireditvami. Prvi septembrski konec tedna je bil tako posvečen blagoslovu zastave – prapora – mladega Slovenskega zidarskega in tesarskega društva. Prireditev se je raztegnila po vsem mestu, od Narodnega doma do šempetrske župnijske cerkve. Bil je zanimiv mimohod po ulicah, na koncu pa še veselica pri Koslerju v Šiški, torej v gostišču nasproti starodavne pivovarne Union. Dogodek so popestrili tudi pevci ljubljanskih društev: Glasbena Matica, Zvon, Slavec, Ljubljana in Zvon iz Šmartnega pri Litiji, ki je premogel tudi tamburaški zbor, pa tudi tamburaški klub Zvezda iz Ljubljane.

V naslednjem tednu pa je bila vsa pozornost posvečena vojaškim vajam v Gameljnah pod Rašico, ki so bile seveda posvečene cesarskemu polstoletnemu jubileju.

Smeli načrti
Zidarski in tesarski mojstri so se skupaj z vajenci in pomočniki komaj opomogli od svojega slavja, ko sta bili za naslednjo soboto in nedeljo že napovedani novi ljubljanski prireditvi. V soboto 10. septembra popoldne naj bi restavrater Ferlinc gostil koncert tamburaškega kluba Zvezda, v nedeljo pa so pri njem rezervirali prostor člani in članice šempetrske podružnice znane šolske ustanove, Družbe sv. Cirila in Metoda. Ti so si z organizacijo veselice obetali nabrati nekaj cekinov za gradnjo slovenskih šol na narodnostno ogroženi mejah Primorske in Koroškega. Na vrtu naj bi igrala novomeška mestna godba (Ljubljana žal ni premogla lastnega orkestra, razen tistega pri 27. pešpolku), peli pa člani kvarteta Ilirija in trgovci društva Merkur.

Ferlinc je imel svoje prostore v gostilni na Cesarja Jožefa trgu, danes imenovanem Krekov trg. Ob hiši je bil lep vrt, prav blizu pa so tedaj zidarji, večinoma Italijani, ravno tisti čas gradili nov Mestni dom (danes Šentjakobsko in Lutkovno gledališče).

Zvezdaši
Napovedani sobotni nastopajoči, člani tamburaškega kluba Zvezda, so bili razni rokodelci ali trgovski uslužbenci, ki so že dobri dve leti nastopali na raznih koncih mesta. Zadnje čase jih je vodil nadarjeni mladenič, prijatelj Milan, nekdanji dijak na učiteljišču, ki je vmes že tudi maturiral in se zaposlil v Toplicah pri Zagorju ob Savi. V njem bi marsikdo prepoznal poznejšega pomembnega slovenskega skladatelja Emila Adamiča.

Zvezdaši so nastopili že v nedeljo, 4. septembra, pri slavnosti zidarskega in tesarskega društva, ko je bilo prisotnih veliko glasbenikov. Teden dni pozneje pa so hoteli biti glavne zvezde večera. Prav zato so se nanj še posebej skrbno pripravili.

Poleg koncerta so tako predvideli tudi tombolo s privlačno nagrado – steklenim servisom za bovlo. Ta naj bi privabil še dodatne obiskovalce, ki bi prispevali potrebne denarce za njihove društvene namene.

A iz vsega tega ni bilo prav nič. Koncert je bil žal odpovedan. Še predno so zazveneli prvi toni na zvezdaških tamburicah, je namreč z Dunaja prispelo grozljivo sporočilo. Brzojavna pošiljka je oznanjala, da je bila tega dne opoldne v Ženevi umorjena avstrijska cesarica Elizabeta.

Franc Jožef Habsburški in Elizabeta Bavarska – lep cesarski par
Avstrijska cesarica in obenem ogrska (madžarska) kraljica Elizabeta, imenovana tudi Sisi (Sissi), je bila rojena za božič leta 1837 v gradiču Possenhofen blizu Monakovega (Münchna) in je torej ob svoji smrti komaj prekoračila svojo šestdesetletnico. Bila je hči bavarskega vojvode Maksimilijana, ki si je omislil številno družino. Njegova žena Ludovika je bila sestra Zofije Bavarske, žene tedanjega avstrijskega prestolonaslednika, nadvojvode Franca Karla. Prav temu so Ljubljančani leta 1842 posvetili most pred frančiškansko cerkvijo, ki stoji še dandanes, le da ima zdaj na obeh straneh še po en krak in tako vsi skupaj tvorijo znano Tromostovje.

Franc Karel bi prestol moral zasesti leta 1848, ko je odstopil tedanji cesar Ferdinand I. Vendar pa se je zaradi revolucionarnih dogodkov, ki so vse od marca pretresali državo, tej časti raje odpovedal v korist svojega sina Franca Jožefa.

Komaj 18-letni nadvojvoda Franc Jožef, ki se je spomladi 1848 prekalil na italijanskem bojišču pod poveljstvom slavnega vojskovodje Radetzkega, je tako konec tega leta postal novi avstrijski cesar. Svoj položaj pa je nastopil v dokaj negotovih razmerah, zato ni imel časa za osebne, posebno še ne za ljubezenske zadeve. Nevesto so mu zato poiskali drugi, in to kar v samem sorodstvu. Poročil naj bi se z eno od sestričen, Heleno, hčerko bavarskega vojvode Maksimiljana. Z izbranko pa sam ni bil zadovoljen in se je raje odločil za njeno mlajšo sestro Elizabeto. Zaročila sta se leta 1853, ko ji je bilo komaj šestnajst let, še pred njenim dopolnjenim sedemnajstim rojstnim dnem pa sta se, 24. aprila 1854, tudi že poročila. V zakonu so jima bili rojeni štirje otroci, tri hčerke – Sofija, Gizela in Valerija – ter sin, prestolonaslednik Rudolf.

Prva hči je umrla že v zgodnjem otroštvu, sin Rudolf, poročen leta 1881, pa je konec januarja 1889 skupaj s svojo ljubico baronico Marijo Vetsero naredil samomor.

Kot zanimivost je treba omeniti, da je bil cesar Franc Jožef že februarja leta 1853, torej še pred poroko s Sisi, tudi sam tarča atentata, a se je hitro opomogel in nadaljeval delo.

Glavna opravila cesarice Elizabete
Cesarica Sisi je zadnje čase pred smrtjo nekoliko bolehala. Nekdaj živahna družica se je po smrti sina povsem spremenila in se ni več toliko udeleževala hrupnih prireditev. Medtem ko je bil mož zaseden z državniškimi posli, se je sama rada podajala na razna potovanja, kjer si je oskrbela tudi nekaj stalnih nastanitev. Ob koncu poletja 1898 se je tako mudila v Švici, kjer je za Baslom obiskala še Ženevo. Potovala je v spremstvu dvorne dame, 34-letne madžarske grofice Irme Sztarayeve, in peščice služabnikov.

Švicarska vlada je bila obveščena o njenem obisku, ne pa tudi o podrobnostih. Neverjetno je, da tako znana oseba ni imela "varnostnika", zagotovila ji ga ni ne avstrijska ne švicarska stran. To je namreč zapečatilo njeno usodo.

Anarhist Lucheni
Nemir ob pričakovanju začetka novega stoletja, ki naj po nekaterih prerokbah sploh ne bi nastopilo, namesto tega naj bi namreč ljudi čakal konec sveta, je na dan privlekel tudi nekaj novih gibanj v Evropi in po vsem svetu.

Poleti 1898 so se tako v Zürichu zbrali tudi nekateri skrajneži in si zamislili kongres anarhistov. Zadali so si nalogo, da s sveta pospravijo čim več državnih voditeljev. Eden izmed njih, Italijan Luigi Lucheni, si je tako izbral Francoza, prestolonaslednika Filipa Orleanskega. Sled ga je pripeljala v Ženevo, kjer je nanj nameraval izvesti atentat. Imenovani pa je, nesluteč veliko nevarnost, k sreči spremenil načrt in se tako rešil smrti.

Lucheni je tako moral odstopiti od svoje namere. Ker pa so časopisi ravno tedaj poročali o obisku avstro-ogrske cesarice Elizabete, si je 25-letni možakar brž izbral novo žrtev.

Zadnje ure cesarice Elizabete
Lucheni je avstrijsko cesarico zasledil v soboto, 10. septembra, malo pred eno uro popoldne. Sisi se je tedaj skupaj s prijateljico Irmo zadrževala v mestu. Nikogar ni bilo, da bi ju varoval ali se oziral za morebitnimi izprijenci. Anarhist Lucheni torej ni imel težkega dela. Nesrečno Sisi je takoj prepoznal, skočil proti njej in jo z ošiljenim predmetom zabodel v srce. Očividci sprva sploh niso zaznali, kaj se je pravzaprav zgodilo, saj cesarica ni kazala kake prizadetosti. Vendar pa ji je kmalu postalo slabo. Hitro so jo oskrbeli, a je bilo že prepozno. Blaga duša je izbojevala svoj poslednji zemeljski boj.

Vzporedno z njenim slovesom pa so tudi že prijeli njenega morilca, ki je po dejanju zbežal s kraja dogodka. Potrditev cesaričine smrti ga je spravila v veliko zadovoljstvo.

Na Dunaju in v Ljubljani
Novico o krutem umoru so s šifriranim brzojavnim sporočilom najprej poslali na Dunaj. Med prvimi je bil seveda obveščen sam cesar. Vest ga je močno potrla. Zanj je bila to posebno huda izguba tudi zato, ker je dotlej na tragičen način izgubil že brata Maksimilijana, ki so ga leta 1867 ubili revolucionarji v Mehiki, potem pa pred devetimi leti še sina, prestolonaslednika Rudolfa. Ravno tisto soboto zvečer naj bi odpotoval na vojaške vaje, ki so jih organizirali v čast njegovega 50-letnega jubileja.

V soboto, 10. septembra, pa je zasedal tudi ministrski svet, ki je tako prav med sejo dobil osupljivo obvestilo iz Ženeve.

Od vseh avstrijskih časopisov pa sta bila, za čuda, prva brzojavno obveščena dva slovanska lista: ljubljanski Slovenski narod in češki Narodny listy.

Uredništvo Naroda je tedaj kot izdajatelj in odgovorni urednik vodil Josip Nolli, znan tudi kot sokolski telovadec, dramski igralec in operni pevec. Vest je prispela okoli petih popoldne. Nemudoma so obvestili deželni zbor, ki pa tedaj še ni dobil zadevnega brzojava z Dunaja. Prav zato tudi ni dovolil širiti te novice. Po kratkem pregovarjanju pa je le popustil in tako so narodovci v običajno sobotno številko tega dnevnika, ki je navadno izšel v večernih urah, že lahko vrinili še najnovejše telegrafsko sporočilo z Dunaja.

Odzivi glasbenikov
Novomeška godba, ki bi morala v nedeljo za cirilmetodarje igrati v Ljubljani pri Ferlincu, je v soboto poprej priredila običajen koncert na domačem mestnem trgu. Ravno so igrali prvo skladbo, ko je pristopil orožnik in ukazal naj prenehajo. Povedal je za žalostni dogodek cesarice Elizabete. Ko so zanj izvedeli še drugi zbrani, je na trgu zavladala velika žalost.

Člani tamburaškega kluba Zvezda v Ljubljani pa niti še niso pričeli igrati. Nastop pri Ferlincu so jim enostavno prepovedali. Nameravano tombolo so fantje potem izvedli v svojem ožjem krogu in kot po naključju je glavno nagrado, stekleni servis, dobil prav kapelnik Adamič.

Priljubljena oseba
Umorjena Elizabeta Habsburška je bila kar 44 let tudi cesarica Slovencev. V deželi je bila močno priljubljena. S slovenskim svetom se je v vlogi vladarice prvič srečala že kmalu, kot 19-letnica, ko jo je mladi mož Franc Jožef septembra 1856 najprej popeljal v Celovec, od tam pa še v Maribor. Tja sta prispela 10. septembra, torej točno na dan, na katerega je bila Sisi pozneje, leta 1898, v Ženevi umorjena. Takrat se je v Mariboru, tudi za Slovence še imenovanem Marburg, prvič uradno oglasila slovenska beseda, ko so domača dekleta v slovenščini zapela cesarsko himno. Bilo je to pred poslopjem mariborske kresije. Po tem uradnem delu pa so dodala še Zvonikarjevo, znano uspešnico šentviškega župnika Blaža Potočnika. Pesem je, kot pišejo tedanje Novice, "tako dopadla Nju Veličanstvu, da so se pri oknu dvakrat pokazali". To je deklice opogumilo in zapela so še nekaj slovenskih biserov. Pozneje pa je cesarsko-kraljevi par obiskal tudi Ljubljano. Franc Jožef je namreč še iste jeseni mladi ženici slovensko deželo razkazal kar iz železniškega vagona. Prav po prešernovsko sta z Dunaja pripotovala po "železni cesti" in se potem podala še proti jugu, kjer so potekala zaključna dela nove proge.

Žalovanja po slovenski prestolnici
Brž ko so se v soboto, 10. septembra 1898, popoldne pojavile prve govorice o umoru cesarice, se je ljudstvo začelo zbirati pred uredništvom Slovenskega naroda. Vendar pa so se ljudje tistega večera lahko zadovoljili le s kratko notico v sobotni številki. Uredništvo pa je obljubilo posebno številko za dopoldan naslednjega dne.

Medtem so tudi na Dunaju in v drugih krajih množice prišle na ulice in žalovale za umorjeno cesarico, k cesarju in državnim organom pa so prihajale številne žalne brzojavke. V nekaj dneh so jih potem našteli 60 tisoč. Pošiljali so jih tudi svetovni voditelji. Med njimi ameriški predsednik McKinley, ki je neposredno pred tem tudi sam doživel napad, ko so se ga v Ohiu lotili odpuščeni vojaki. Mož ni slutil, da bo natanko tri leta in nekaj dni pozneje (14. septembra 1901) tudi sam podlegel kot žrtev atentata. Nekaj dni prej (6. septembra) ga je ustrelil poljsko-ameriški anarhist.

Zaposleni v Narodu so se celo noč trudili, da bi zbrali najnujnejše podatke o dogodkih v Ženevi. Tako so potem lahko uresničili tudi sobotno obljubo in za nedeljo, 11. septembra, ko sicer list ne bi izšel, pripravili posebno izdajo. Zanimanje zanjo je bilo neverjetno. O tem so dan pozneje zapisali: "Komaj je prišel list v stroj, vdrla je v tem silno narasla množica v tiskarniške in upravniške prostore in kar izpod stroja trgala mokre liste. Pritisk je bil tak, da so ljudje še nekaj mobilij potrli. Razprodaja listov je šla tako hitro od rok, da je bila opoldne vsa velikanska naklada razprodana in smo rešili komaj toliko izvodov, da smo jih dostavili ljubljanskim naročnikom. Zunanjim naročnikom posebne izdaje nismo mogli doposlati, ker nam je opoldne zmanjkalo kolekovanega papirja. Še popoldne so hodili ljudje z dežele po list in razprodali bi bili lahko še mnogo izvodov, da smo jih imeli."

Še eno poročilo
Liberalno usmerjeni Slovenski narod je tako izdatno potešil radovednost ljubljanskega prebivalstva. Njegov vsakodnevni tekmec, katoliški Slovenec, pa tudi ni dosti zaostajal. V sobotni številki telegrafskega poročila sicer še ni imel, vendar pa je bilo do večera tudi tamkajšnje uredništvo že dodobra seznanjeno z dogajanjem v Ženevi. Začeli so zbirati podatke in pripravljati posebno izdajo za nedeljo. Izšla je v popoldanskem času in tako lahko poleg splošnih telegramov vključila tudi odločitve seje mestnih očetov ob enajsti uri.

O sami cesarici slovenčevci v listu ogorčeni žalujejo: "Srce se krči v prsih, srd zvija roke v pesti nad hudodelcem, ki je dvignil prokleto svojo roko nad bolno staro ženo, iskajočo zdravja po svetu, nad vladarico, katera se ni vmešavala v javnost, katera ni nikogar žalila, katera je povsod, koder je hodila, skazovala in dejansko izvrševala dela ljudomilega krščanskega usmiljenja ..."

Kažejo pa tudi sočutje do potrtega cesarja: "Slovenski narod, vsikdar zvest vladarju, žaluje ž njim ob teh dnevih britkosti in prosi Boga, naj bridko zadetemu cesarju dodeli moč z voljo prenašati tudi ta prebridki udarec ter mu kliče: 'Bog obvarji, Bog ohrani, nam cesarja, Avstrijo!'"

Žalovanja
Ker je bilo zanimanje za usodo cesarice tolikšno, so narodovci v ponedeljek celotno posebno številko ponatisnili in ji dodali še tekoče novice. O najnovejšem dogajanju pa je poročal tudi Slovenec. Pokojnica pa je bila potem v ospredju tudi naslednje dni.

Že v nedeljo, dan po dogodku, sta se ločeno sestala deželni zbor in občinski odbor. Cesarju sta poslala žalne brzojavke. Mestni očetje so sklenili, da se odposlanstvo Ljubljane udeleži pogreba pokojne cesarice. Župana Ivana Hribarja pa so zadolžili, da na njeno krsto položi srebrn venec.

Ves teden do pogreba, ki je v soboto, 17. septembra, potekal na Dunaju, in tudi tega dne, so ljudje žalovali za nesrečnico. Mesto je bilo ovito v črne zastave, izložbe trgovin žalno okrašene, spominjali so se je pri mašnih obredih in osebnih pogovorih.

Posebej hudo pa so tisti dnevi minevali ničesar krivim italijanskim zidarjem v Ljubljani. Njihovi slovenski tovariši so namreč hodili od gradbišča do gradbišča in jih pozivali naj zapustijo Ljubljano. Župan Hribar je sicer skušal umiriti strasti, a ni kaj dosti pomagalo. Dejstvo, da je bil morilec italijanskega rodu, je pač razgrelo tudi sicer mirno ljubljansko kri. Delavci, ki so gradili novi Mestni dom pri Ferlinčevi restavraciji, so se tako rešili le z begom na Ljubljanski grad.

Obledeli spomin na cesarico
Cesar Franc Jožef si po smrti žene Elizabete ni poiskal nove uradne družice. Svoje samotarsko vdovsko življenje je sklenil18 let pozneje, še prej pa dočakal še četrto kruto rodbinsko usodo, ko je junija 1914 pod streli za posledicami atentata podlegel novi prestolonaslednik Franc Ferdinand.

Kmalu po njunem slovesu se je pred natanko stotimi leti končala tudi zgodba o Slovencih pod avstro-ogrsko monarhijo. Nekako vzporedno s tem pa je po letu 1918 pri nas zatonil tudi uradni spomin na cesarico Elizabeto. V šempetrskem delu Ljubljane je namreč nekoč delovala Elizabetna bolnica, imenovana po njej. Stala je ob, prav tako njej posvečeni, Elizabetni ulici. To so po nastopu jugoslovanske kraljevine namenili hrvaškemu junaku Zrinjskemu.

V času že osamosvojene Slovenije pa je bila ulica pred leti spet preimenovana in dodeljena pokojnemu papežu Janezu Pavlu II. Imenovani sveti mož s prvotno izbrano cesarico sicer nima neposredne povezave, jima je pa vendarle skupen droben delček življenjske usode. Ko ga je v atentatu 13. maja 1981 v Rimu zadela krogla, pa je imel večjo srečo od pokojnice – in ostal živ. Turški storilec namreč k sreči ni znal meriti tako natančno kot mnogo let poprej italijanski anarhist Lucheni.

"Kdor drugemu jamo koplje ..."
Nekaj skupne življenjske usode pa imata tudi cesarica Elizabeta in njen morilec, italijanski atentator Luigi Lucheni. Tega so nemudoma strpali v ženevski zapor in mu v tem mestu tudi sodili. Ker pa je ženevski kanton do takrat že odpravil smrtno kazen, so ga lahko obsodili le na dosmrtno ječo. A tudi v tem položaju razgreti anarhist ni vzdržal dosti časa. Komaj dobro desetletje po atentatu na cesarico je namreč tudi sam umrl nasilne smrti. Oktobra 1910 se je obesil v svoji celici.

Napoved katastrofe
Nasilna smrt avstrijske cesarice in ogrske kraljice Elizabete Habsburške in tri leta pozneje še Williama McKinleyja, predsednika Združenih držav Amerike, sta pomenila dokaj nespodbuden vstop v novo, dvajseto, stoletje. Kljub svoji neizpodbitni tragiki pa predstavljata le drobtinico v primerjavi z burno prihodnostjo, ki je potem prinesla kar dve svetovni vojni in neverjetno krutost, kakršne si prejšnji rodovi niso mogli zamišljati niti v nočni mori. Posledice teh dejanj pa čuti še sedanji rod.

Osamela priča
V družini Emila Adamiča, ki je domovala v ljubljanskem Trnovem, pa so še dolga leta skrbno hranili stari stekleni servis za bovlo, ki je tega priznanega slovenskega skladatelja spominjal na tisto žalostno septembrsko soboto leta 1898, ko je odpadel nastop njegovih tamburaških tovarišev, ker je bila v Ženevi umorjena avstrijska cesarica Elizabeta.

Še predno so zazveneli prvi toni na zvezdaških tamburicah, je namreč z Dunaja prispelo grozljivo sporočilo. Brzojavna pošiljka je oznanjala, da je bila tega dne opoldne v Ženevi umorjena avstrijska cesarica Elizabeta.

Cesar Franc Jožef si po smrti žene Elizabete ni poiskal nove uradne družice. Svoje samotarsko vdovsko življenje je sklenil18 let pozneje, še prej pa dočakal še četrto kruto rodbinsko usodo, ko je junija 1914 pod streli za posledicami atentata podlegel novi prestolonaslednik Franc Ferdinand.

Umorjena Elizabeta Habsburška je bila kar 44 let tudi cesarica Slovencev. V deželi je bila močno priljubljena. S slovenskim svetom se je v vlogi vladarice prvič srečala že kmalu, kot 19-letnica, ko jo je mladi mož Franc Jožef septembra 1856 najprej popeljal v Celovec, od tam pa še v Maribor. Tja sta prispela 10. septembra, torej točno na dan, na katerega je bila Sisi pozneje, leta 1898, v Ženevi umorjena.

Nasilna smrt avstrijske cesarice in ogrske kraljice Elizabete Habsburške in tri leta pozneje še Williama McKinleyja, predsednika Združenih držav Amerike, sta pomenila dokaj nespodbuden vstop v novo, dvajseto, stoletje. Kljub svoji neizpodbitni tragiki pa predstavljata le drobtinico v primerjavi z burno prihodnostjo, ki je potem prinesla kar dve svetovni vojni in neverjetno krutost, kakršne si prejšnji rodovi niso mogli zamišljati niti v nočni mori.

Ker je bilo zanimanje za usodo cesarice tolikšno, so narodovci v ponedeljek celotno posebno številko ponatisnili in ji dodali še tekoče novice. O najnovejšem dogajanju pa je poročal tudi Slovenec. Pokojnica pa je bila potem v ospredju tudi naslednje dni.