December je primeren čas za take in drugačne obračune z letom, ki se poslavlja. Pred vami je filmski.

Pri sestavljanju seznama sem ob strani podpisana skušala upoštevati predvsem tiste celovečerce z letnico 2018, ki smo jih v Sloveniji v takšni ali drugačni obliki - v redni distribuciji, na festivalih - imeli priložnost videti v zadnjem letu. Na prizorišče je zakorakal tudi ponudnik vsebin na zahtevo Netflix, ki z lastnimi produkcijami kotira vse višje, in pa film ali dva, ki sta naše dvorane v celoti zaobšla.

Tudi tokrat je odpadlo nekaj filmov, ki so v naših kinematografih gostovali letos, pa "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad: Fantomska nit (v naših kinih v februarju) in Fantastična ženska (pri nas v maju) bi si denimo prav gotovo zaslužila omembo, a sem ju raje nadomestila z novejšimi izdelki.

Spodnji seznam se od 20. mesta prebija proti prvemu, upam pa, da boste v komentarjih dodali še svoje favorite, ki sem jih morda izpustila.

20. Mandy (Mandy, ZDA, 2018), r. Panos Cosmatos

Kljub precej konvencionalnemu zapletu epopeje maščevanja je iztirjena pravljica Panosa Cosmatosa, ki se kopa v zasičenih odtenkih rdeče in vijoličaste, absolutno izvirna stvaritev. Čeprav je nasilja na pretek in je tudi zelo nazorno (kdaj ste nazadnje videli dvoboj z motornimi žagami?), gre v prvi vrsti za razpoloženjsko grozo, postopoma nalegajoče nelagodje, ki bo dobro znano oboževalcem Davida Lyncha. Mandy je tudi zadnja priložnost, da slišite delo velikega islandskega mojstra filmske glasbe Jóhanna Jóhannssona, da baročne maničnosti in teatralnosti Nicolasa Cagea v glavni vlogi niti ne omenjamo. Pred nami ni film za široke množice: njegova estetika se vam bo zdela bodisi zanimiva bodisi fetišistična in odbijajoča.
Recenzija filma.

19. Sočutje (Οίκτος, Grčija, 2018), r. Babis Makridis

Pred leti je "čudaški val" grškega filma svetu podaril genialnega Yorgosa Lanthimosa, a to še zdaleč ni edini zanimivi ekscentrik iz Helenske republike. Iz njegove sence samozavestno zakorači Babis Makridis, ki razvija svojstveno nišo absurda, minimalizma in lakoničnega humorja. V ospredju Sočutja je nevpadljiv odvetnik v srednjih letih, ki svojo vsakdanjo rutino gradi okrog pomirjajočih ritualov joka in stoka. Ali vzbuja v ljudeh sočutje zato, ker je njegova žena v komi ali pa je njegova žena v komi zato, da bi se možak bolj smilil okolici? Grkova neizprosna satira je dobrodošel protistrup vsesplošni maniji optimizma.

18. Hladna vojna (Zimna wojna, Poljska, 2018), r. Pawel Pawlikowski

Hladna vojna je razkošno posneta melodrama o tragični ljubezni, razpeti čez železno zaveso in čez brezno dveh desetletij – točno tak film, ki bi Poljski lahko prinesel še enega tujejezičnega oskarja. Eklektična raba različnih glasbenih žanrov v tem najbolj netipičnem "muzikalu" zadnjih let simbolizira nikoli popolnoma izbrisano trenje med Vzhodom in Zahodom. Pawlikowski načenja tudi večno aktualno temo svobode umetniškega ustvarjanja v represivnem režimu; zastavlja si vprašanje, kako ideološko okolje zaznamuje posameznikove življenjske odločitve, značajske poteze in navsezadnje tudi njegove idealizirane predstave o ljubezni. Recenzija filma.

17. Med policami (In den Gängen, Nemčija, 2018), r. Thomas Stuber

Topla in intimna drama režiserja Thomasa Stuberja nas popelje v skriti mikrokozmos med policami orjaškega diskonta nekje v nekdanji Vzhodni Nemčiji; neonska svetloba škatlastih skladišč celemu filmu pričara sanjsko atmosfero. Prozaična življenja naših protagonistov - skladiščnikov - so ujeta med klavstrofobično zložene škatle in zaboje živil; popestrijo jih denimo občasne "vojne" med oddelkoma zmrznjenih živil in sladkarij. V malem morju pravil tega hermetičnega sveta, s katerimi veterani bombardirajo prišleka Christiana (Franz Rogowski), je humor, na katerega bi bil ponosen sam Aki Kaurismäki. Romantična komedija s presunljivim uvidom v bogastvo na videz dolgočasnega življenja.

16. Tovor (Teret, Srbija, 2018), r. Ognjen Glavonić

Igrani celovečerni prvenec mladega srbskega režiserja je zgodba tihega obupa, razmislek o dediščini vseh minulih vojn in portret banalnosti zla. Zdi se, da je scenarist in režiser Ognjen Glavonić iz nje tako kot vse žive barve namenoma izcedil tudi vsak občutek napetosti ali napredka. Odvija se pred kuliso petdesetih odtenkov sivine puste balkanske pokrajine. Leon Lučev je film opisal kot "družinsko sago", češ da "družinski film" na Balkanu pomeni predvsem ogromno breme neizgovorjenega. O premieri filma na sarajevskem filmskem festivalu.

15. Jezdec (The Rider, ZDA, 2018), r. Chloé Zhao

Chloé Zhao je s skoraj dokumentarističnim pristopom uspelo posneti enega verodostojnejših prikazov današnjega življenja v indijanskem rezervatu, portret ameriškega Zahoda in njegovih izginjajočih tradicij. To ni bombastična napitnica tradicionalni moškosti, prej elegija o soočanju z neizogibnim. Režiserka ne pojasnjuje in ne pripoveduje - zadovolji se s tem, da tiho opazuje svet planjav, divjih konj in rodeov okrog njej. V tej tišini je prostor za iskren film.
Recenzija filma.

14. Črni panter (Black Panther, ZDA, 2018), r. Ryan Coogler

Črni panter je porušil mit o tem, da zgodbe, ukoreninjene v afriško kulturo, za globalni trg preprosto niso zanimive: izboril si je status tretjega najdonosnejšega filma vseh časov. Morda se je komu zdelo nepotrebno v megalomanski blockbuster inkorporirati politični aktivizem, a ravno apriorni odpor, s katerim je toliko ljudi sprejelo že sam obstoj tega projekta, priča o tem, kako pomembno je, da je začel najkonvencionalnejši med žanri, film o superjunaku, preizkušati meje svojih zmogljivosti. Da se je končno lotil upodabljanja ogromnega dela svetovne populacije, ki zgodovinsko sebe v Hollywoodu ni videla drugje kot v dramah o suženjstvu in apartheidu. Ryan Coogler pokaže, kaj vse je mogoče, če novi, drugačni glasovi dobijo priložnost, da reinterpretirajo kanon že neštetokrat videnih zgodb. (Relativna) svežina in inovativnost v času, ko je povprečen gledalec izčrpan od repetitivnosti in večne enakosti blockbusterskih pravil. Wakanda je brez konkurence najzanimivejši kot Marvelove galaksije.
Filmska recenzija.

13. Tiho mesto (A Quiet Place, ZDA, 2018), r. John Krasinski

Tiho mesto je film, zaradi kakršnih so bile ustvarjene oskarjevske kategorije oblikovanja in montaže zvoka - postavljen je v svet, kjer so človeštvo požrli nekakšni stvori, ki žrtve locirajo s pomočjo zvoka, in naši protagonisti so eni zadnjih preživelih. Uporaba odsotnosti zvoka kot orožje proti gledalcu je inteligenten prijem (odsvetujemo ogled v klepetavi družbi). John Krasinski skuša Tiho mesto čustveno kalibrirati v sivem območju med družinsko dramo in srhljivko in v najbolj posrečenih trenutkih mu dejansko uspe, da gledalca v isti sapi prestraši in mu stre srce. S pomočjo prijemov in motivov žanrskega filma si zastavlja univerzalna vprašanja v zvezi s starševstvom. Ko imaš lastne otroke, ima vsaka napačna poteza, vsak nepremišljen gib lahko nepopravljive posledice. Kako jih zaščititi pred sovražnim svetom - ne glede ne to, ali je poseljen s pošastmi ostrega sluha ali ne?
Recenzija filma.

12. Uničenje (Annihilation (ZDA, 2018), r. Alex Garland

Kdor od filmov pričakuje jasne, enoznačne razrešitve in zaključke, bo ob zgodbi o raziskovalni misiji v skrivnostno območje paranormalnih pojavov občutil zmeden odpor. Pred nami je metaforično zgoščen, z različnimi idejami natrpan izdelek, ki svojih visokih ambicij morda ne doseže v celoti, a z vsakim ogledom ponuja nove iztočnice za razmislek. Če ne drugega, Uničenje ponuja spektakularno vizijo paradiža na steroidih, kalejdoskop fantastičnih hibridov flore in favne, do človeka indiferentne narave (šolski primer dobre rabe posebnih učinkov). V duhu vsake dobre znanstvene fantastike nam predoči, da je človekovo vedenje ničevo, ter da bi nas vesolje z lahkoto v vsakem trenutku izbrisalo iz obstoja. Uničenje je film o grozi pred neznanim in o ničevosti boja proti neobvladljivemu kaosu stvarstva. Hkrati se lahko pohvali z zasedbo petih odličnih igralk (Tessa Thompson je v zadnjem času blestela v več filmih) ter z morda najbolj travmatičnim prizorom letošnjega leta. Ko boste videli mutantskega medveda z razgaljeno lobanjo in srhljivo sposobnostjo oponašanja, boste vedeli, o čem govorim.
Več o debati okrog sporne izbire glavne igralke v Uničenju.
Film boste našli na Netflixu.

11. Suspiria (Suspiria, Italija, 2018), r. Luca Guadagnino

Seveda gre za priredbo klasičnega gialla režiserja Daria Argenta, ki se mu na popolnoma samosvoj način poklanja Luca Guadagnino. Njegovo različico si bomo zapomnili po maratonski dolžini, po tundrski barvni lestvici (v ostrem kontrastu z zasičenimi odtenki originala) in po več enigmatičnih vlogah Tilde Swinton, iz izvirnika pa ohranja temo represije ženskega elementa in njegove moči. Ekstaza in sadizem, prevlada in podrejanje, ženskost in materinstvo se prepletajo v mrtvaški ples s krvavim – in presenetljivim – vrhuncem. Pretenciozno? Prav gotovo, a Guadagnino ujame ravnotežje na tanki liniji med absurdom in uvidom. Med množico nedokončanih tematskih niti s silovitostjo vstajajo plesne točke, ki se iz harmonije sprevračajo v grozeč, prvinski ritual. Pozorni bodite na prizor, v katerem se vzporedno s plesom enega dekleta odvija groteskno, brutalno maličenje drugega ženskega telesa. Povezava med telesnim in psihičnim je jasna: ljudje smo krhka bitja, ki jih močnejša sila z lahkoto zvija in lomi po svoji volji.
Filmska recenzija. Poročilo s svetovne premiere filma.

10. First Reformed (ZDA, 2017), r. Paul Schrader

Ta asketska študija verskega dvoma, v kateri Ethan Hawke kot protestantski duhovnik na življenjskem razpotju ustvari eno najboljših vlog v svoji karieri, se je našim kinematografom sicer ognila, a je vredna omembe. V domovini je film naletel na kritike, češ da je protikrščanski, a če že, svoj bes uperja kvečjemu proti organizirani religiji. Častiti Toller ne obupuje, prej besni zaradi neizprosnega kapitalizma, ki je v imenu "ameriškega sna" vero oropal stremljenja k družbeni pravičnosti. Kot dušni pastir majhne in zapuščene cerkvice ne zmore ter ne najde orožja, s katerim bi se postavil po robu pompoznim televizijskim evangelistom megalomanskih cerkva, ki pridigajo o tem, da Bog veleva (njihovo) blagostanje. Medtem, ko Toller v svoji sterilno prazni sobici vse bolj obsedeno "gugla" statistike o globalnem segrevanju in antacide redči z viskijem, se film prevesi v svoj delirični vrhunec. Zaključek, ki na laž postavlja vso predhodno rigoroznost, ponuja več vprašanj kot odgovorov.

9. Srečen kot Lazzaro (Lazzaro felice, Italija, 2018), r. Alice Rohrwacher

Alice Rohrwacher svojo prepoznavno estetiko, ki je trdno zasidrana v izročilo italijanskega neorealizma, združi z novodobno, nesentimentalno pravljico o despotski aristokratinji in nedolžnem jagnjetu. Preseli nas v iz časa iztrgano vas, v kateri preprosti vaščani za premožno markizo tobak obirajo brezplačno, torej v suženjskem odnosu - ker do njihovega zakotja pač nikoli ni prišla vest, da zdaj obstajajo tudi drugačne družbene ureditve. Ko civilizacija naposled odkrije vas Inviolato in "osvobodi" njene prebivalce, vse kaže, da dobrosrčni Lazzaro, navajen ubogati in slediti, ne bo mogel zapopasti koncepta osebne svobode. Avtorica s pomočjo magičnega realizma protagonistu omogoči, da - kot Lazar - vstane iz smrti svojega starega življenja in izkusi "novozavezni" svet sodobnega kapitalizma, ki seveda prinaša samo drugačno obliko istega suženjstva. Adriano Tardiolo naslovne vloge ne reducira na sveto preproščino kakega Forresta Gumpa: angelskega protagonista nedoločljive starosti in svetniške nesebičnosti upodobi brez afektiranosti. Iz Lazzarove nezmožnosti, da bi se ozdravil svoje zaupljivosti in naivnosti, je lahko razbrati avtoričino pravičniško jezo nad svetom, kakršen je.

8. Ne puščaj sledov (Leave No Trace, ZDA, 2018) r. Debra Granik

Debra Granik je posnela dramo o odraščanju, ki v namerno počasnem in melanholičnem tempu raziskuje odnos med očetom in hčerko. V karakterni študiji načenja temo človekovega obstanka v (do njega indiferentni) naravi in se, tako kot v prvencu Na sledi očeta, giblje v svetu nižjega (belskega) delavskega razreda v Ameriki: gledalcu pomaga pokukati v vsakdanjo rutino dvojice, ki bivakira v buhtečem zelenju oregonskega gozda na obrobju civilizacije. Pri tem na subtilen način vpeljuje vprašanja moči in šibkosti ter tako subvertira tradicionalno porazdelitev "moških" in "ženskih" lastnosti. Osemnajstletna novozelandska igralka Thomasin McKenzie je čudovito odkritje.
Recenzija filma.

7. Vrhunec (Climax, Francija, 2018), r. Gaspar Noé

Najnovejši celovečerec nepoboljšljivega francoskega provokatorja je skrajna, bombastična izkušnja, ki napade čute s presežkom barv, hrupa in transgresivnosti. Noé nas s svojimi tipičnimi vratolomnimi zasuki kamere potegne v nočno moro plesnega ansambla, ki mu je na večernem žuru nekdo v sangrijo podtaknil LSD. Dogajalni lok je preprost: v eni sami dolgi noči dekadence bodo evforični plesalci iz nebes strmoglavili v pekel. Režiser brez moraliziranja pokaže, kako zabrisana je lahko meja med ekstazo in grozo, ko gre za ekscese drog, neobvezujoče spolnosti in mladih teles v gibanju. Kot pravi džanki, zasvojen z iskanjem skrajne točke gledalčeve zmogljivosti, Noé seveda postreže s katastrofalnim razpletom, a je tokrat prvič po dolgem času, da iz njegovega filma ne veje slabo prikrit prezir do človeštva.
Recenzija filma.

6. Posledice (Slovenija, 2018), r. Darko Štante

Posledice, domači film leta, odpirajo nove teme in prostore razmisleka v slovenskem filmu, Štante, ki je diplomirani socialni delavec, pa očitno načenja problematiko, ki mu je blizu in jo pozna do obisti. Težko je spregledati njegovo kritiko svetohlinskosti družbe, ki vije roke nad neukrotljivimi mladostniki, obenem pa ne sprejema odgovornosti, da so tudi odklonski posamezniki produkt okolja, v katerem so odraščali. Brez patetike pokaže tudi, da v svetu nasilja ni nedolžnih akterjev, saj tudi zlorabljene žrtve v tem začaranem krogu prej ali slej zavzamejo mesta storilcev. Dobrodošla je avtorjeva tema obravnave istospolne usmerjenosti, saj homoseksualnosti ne obravnava kot vseobsegajočega "problema", ampak le kot del junakove kompleksne osebnosti. S Posledicami je povezano tudi letošnje odkritje slovenskega filma: Matej Zemljič, za zdaj še študent AGRFT-ja, je prav gotovo obraz, ki ga bomo v prihodnosti pogosto videvali. (Majhno vlogo ima tudi v Zgodovini ljubezni Sonje Prosenc). Odlična protiutež Zemljičevemu introvertiranemu liku je eksplozivno agresivni nasilnik, ki ga upodobi Timon Šturbej.
Recenzija filma. O premieri na Festivalu slovenskega filma.

5. Podedovano zlo (Hereditary, ZDA, 2018), r. Ari Aster

V žanru grozljivk, ki je tako pogosto popolnoma podjarmljen konvencijam in ustaljenim prijemom, je čudovito videti film, ki se ne boji požvižgati na gledalčeva pričakovanja. Podedovano zlo je absolutno več kot samo vsota svojih delov (klasični okultistični simboli, seanse z duhovi, srhljiva hiša in seveda paranormalna dejavnost). Ari Aster preigrava znani motiv zaspanega predmestja, ki za pokošenimi zelenicami in pobeljenimi ograjami skriva temačne skrivnosti. V isti sapi nagovarja tudi naše najbolj skrite strahove: kakšne zahrbtne bolezni smo podedovali od prednikov in kaj bomo nevede prenesli na gene svojih otrok? Se lahko sploh izognemo temu, da bi se na koncu spremenili v lastne starše? Prek lika izvrstne Toni Colette se film loti tudi tabuizirane teme antagonizma ali celo sovraštva do lastnih potomcev. Milly Shapiro je zanimiva reinterpretacija klišeja "srhljivega otroka v grozljivki", prizor prometne nesreče pa je eden najšokantnejših v zadnjem času.
Recenzija filma.

4. Divja hruška (Ahlat Agaci, Turčija, 2018), r. Nuri Bilge Ceylan

V Divji hruški turški mojster Nuri Bilge Ceylan nadaljuje v smeri, ki jo je nakazal z dobitnikom zlate palme Zimsko spanje: njegov film se premika v sfero gostobesednega gledališča, cepljenega na introspekcijo in ambicije ruskega romana. Z vijugastimi, v koncentrične kroge zavitimi dialogi, v katerih se prepletajo filozofija, vera in politika, postopoma gradi portret umetnika kot (nadutega) mladega moža. Njegov protagonist, pravkar diplomirani nadobudni pisatelj Sinan (Dogu Demirkol), se po sili razmer vrača pod streho staršev v rojstnem kraju, "na katerega bi najraje vrgel atomsko bombo". Še več prezira goji do svojega očeta (Murat Cemcir), propadlega odvisnika od stavnic, ki zanj predstavlja zavoženo življenje. Divja hruška je razmislek o aroganci mladosti, ki življenjske odločitve starejših generacij odpiše kot strahopetne kompromise. Osamljeno sadno drevo, neugledno, a čvrsto usidrano v suha tla, je poetičen simbol, ki prizemlji cel film.

3. Tatiči (Manbiki kazoku, Japonska, 2018), r. Hirokazu Koreeda

Hirokazu Koreeda splete zgodbo o družini priložnostnih tatov, ki pod svoje okrilje sprejme zapuščeno petletno deklico. (Če smo čisto natančni, jo ugrabi.) V družino nismo vedno rojeni, sporočajo Tatiči - včasih si jo izberemo sami. Kaj iz skupinice ljudi naredi enoto in na kakšen način lahko skupaj kljubujejo siromaštvu in osamljenosti? Ob tem režiser ne zapade v romantiziranje revščine in ne namiguje, da šele stiska pomaga razumeti, kaj je v življenju zares pomembno. Z nežnostjo, humanizmom in razumevanjem do marginaliziranih posameznikov pokaže, kako zelo majhen je včasih razkorak med popolnoma nedopustnim in moralno pokončnim ravnanjem. Na gledalčeva čustva ne skuša vplivati s fatalistično melodramo, pač pa napetost umirjeno stopnjuje do neizbežne točke zloma. Vsakič, ko mislite, da ste olupili že vse plasti kompleksne "družinske" dinamike, protagonisti razkrivajo vedno nove skrivne kotičke svojih življenj. Skrbelo vas bo za vsakega od njih, ob mali Juri (Miyu Sasaki) pa se vam bo strlo srce.

2. Roma (Mehika, 2018), r. Alfonso Cuarón

Alfonso Cuarón se pet let po oskarju za najboljšo režijo (Gravitacija) vrača z intimno in hkrati veličastno črno-belo dramo, ki spremlja burno leto dni v življenju plašne hišne pomočnice Cleo (Yalitza Aparicio) in relativno premožne mehiške družine, pri kateri je zaposlena. Roma je prvi Netflixov film v zgodovini, ki ima cel kup oskarjevskih nominacij tako rekoč že v žepu, pa tudi velike možnosti za zmago v kateri od ključnih kategorij. Cuarón, ki je v isti sapi režiser, scenarist, direktor fotografije in producent - osupljiv podvig - je ustvaril skoraj boleče lepo časovno kapsulo, ki poustvarja čas družbenih nemirov v Mexico Cityju v sedemdesetih. Nič čudnega ni torej, da je po izletih na Bradavičarko, v distopično prihodnost in v vesolje pred nami režiserjev najbolj oseben film v karieri. Roma je hkrati kronika razpadajoče družinske celice in ljubezensko pismo močnim ženskam, ki vedno znova poberejo črepinje svojih življenj in nadaljujejo - ker jim kaj drugega pač ne preostane.
Film boste našli na Netflixu - pa čeprav je, ironično, ravno Roma tisti letošnji celovečerec, ki bi ga bilo skoraj obvezno videti na velikem platnu.

1. Najljubša (The Favourite, Irska/VB, 2018), r. Yorgos Lanthimos

Najljubša je duhovit pristop k pogosto zatohlemu žanru zgodovinske drame, pri kateri je najbolj presenetljivo to, da večni cinik Yorgos Lanthimos prvič nakaže, da morda vendarle ima srce. Pred nami je njegov najmanj hermetičen in čudaški, najbolj mainstreamovski film doslej, ki se dogaja na presečišču politike, oblasti in seksa na dvoru kraljice Ane. Pripoveduje zgodbo o političarkah, o ženskah, ki na poti do moči in oblasti slalomirajo med moškimi, ki jim stojijo na poti, o ženskah, ki se jih navadno primejo karakterizacije manipulatork, gospodovalnih povzpetnic in spletkark. Hkrati je pred nami lezbični ljubezenski trikotnik, razpet med britansko aristokracijo 18. stoletja.
Nekaj nezgrešljivo subverzivnega je na kostumski drami, v kateri so ženske prevzele vse moške vloge in se hkrati neprikrito zabavajo ob lastni neizprosnosti in zajedljivosti. Lika Rachel Weisz in Emme Stone sta neizčrpna zakladnica duhovitih žaljivk in lucidnih dovtipov. Anahronistični prizor break-danca na godalno glasbo 18. stoletja je zagotovo eden najboljših filmskih trenutkov letošnjega leta in sijajna krona sezone, v kateri se je ogromno izdelkov tako ali drugače ukvarjalo s plesom.
Recenzija filma.

Filmi, ki se niso uvrstili v prvo dvajseterico, a so prav tako vredni vaše pozornosti:
Stotnik (Der Hauptmann, r. Robert Schwentke), Sorry To Bother You (r. Boots Riley), Vdove (Widows, r. Steve McQueen), Dekle (Girl, r. Lukas Dhont), Prvi človek (First Man, r. Damien Chazelle), Požiganje (Beoning, r. Chang-dong Lee), 112 (Den skyldige, r. Gustav Möller), Stiks (Styx, r. Wolfgang Fischer), Bojevnica (Kona fer i strid, r. Benedikt Erlingsson), Črni Kkklanovec (BlacKKKlansman, r. Spike Lee), Dogman (Dogman, r. Matteo Garrone), Tranzit (Transit, r. Christian Petzold).