"Nemški družini bi radi dopovedali, da nismo v položaju, da bi zakonito odkupili nekaj, kar nam po italijanskem in mednarodnem zakonu že tako ali tako pripada," je komentiral Eike Schmidt. Foto: EPA

Firenška galerija Uffizi je v torek Nemčijo javno pozvala, naj Italiji vrne tihožitje nizozemskega slikarja Jana van Huysuma, ki so ga med drugo svetovno vojno s seboj odnesli nemški vojaki. "Nemčijo veže moralna dolžnost, da sliko vrne našemu muzeju," je izjavil direktor galerije Uffizi Eike Schmidt, ki je sicer po rodu Nemec (in prvi tujec na čelu te ugledne institucije). "Zaradi takih zgodb se ne morejo zaceliti rane, ki so jih prizadejali druga svetovna vojna in grozote nacizma. Verjamem, da bo nemška vlada to upoštevala v najkrajšem času, in seveda vrnila tudi vse druge slike, ki jih je zaplenil nacistični Wehrmacht."

Delo Vaza z rožami, ki je vredno več milijonov dolarjev, je v Firencah pristalo leta 1824, ko ga je vojvoda Leopold II. kupil za svojo osebno zbirko umetnin. Olje na platnu je v sloviti palači Pitti viselo do leta 1940, ko so ga po izbruhu druge svetovne vojne morali evakuirati v bližnjo vas. Tri leta pozneje je slika vseeno padla v roke nemškim vojakom, ki so jo odnesli v domovino, kjer se je za njo izgubila vsaka sled.

Danes je v zasebni lasti
Slika se je znova pojavila po združitvi Nemčije leta 1991, ko je bila že v zasebni lasti neke družine. (Javno ni znano, kdo ta družina je, je pa po Schmidtovih besedah "zelo verjetno", da so v sorodu z vojakom, ki je platno odnesel iz Italije.)

Se je v takih primerih pošteno sklicevati na rok zastaranja?
Posredniki so v okviru pogajanj zahtevali plačilo v zameno za vrnitev slike, na kar pa galerija Uffizi noče pristati. (Italijanski mediji so lani pisali, da je bila zahtevana vsota 500 tisoč evrov.) Zdi se, da so vse zakonite poti do slike izčrpane ‒ Nemčijo trdi, da država ne more posredovati, saj ji rok zastaranja onemogoča obravnavo domnevnih zločinov, starejših od 30 let, če gre za predmete v zasebni lasti.

Izraelske oz. judovske organizacije se že vrsto let borijo, da bi Nemčija uzakonila izjemo za umetnost, nakradeno v času nacizma. Potem ko so leta 2012 v stanovanju priletnega Corneliusa Gurlitta na Bavarskem odkrili več kot tisoč tako ali drugače neetično pridobljenih umetnin, je bilo veliko govora o spremembi zakona, a na koncu do nje ni prišlo.

Dramatično izobešenje
"Nemčija roka zastaranja ne bi smela upoštevati, ko gre za umetnine, ukradene med vojno,"
argumentira Schmidt, ki je v torek na steno palače Pitti ceremonialno izobesil črno-belo fotografijo pogrešane slike, opremljeno s prominentno izpostavljenim pripisom Ukradena! v treh jezikih. Na svoji spletni strani so objavili tudi daljši "Poziv Nemčiji za leto 2019".

Bi morali najprej pomesti pred svojim pragom?
Obstajajo seveda tudi strokovnjaki, ki opozarjajo, da Italija ni ravno upravičena do moralno vzvišene drže. Na nedavni mednarodni konferenci o ukradenih umetninah je bila izpostavljena kot ena od petih držav, ki se izredno počasi in neučinkovito lotevajo vprašanja vračanja del. V svojih državnih muzejih in zbirkah še niso opravili pregleda porekla eksponatov in niso sestavili seznama del s potencialno vprašljivo preteklostjo. Bolj jih zanima, "kaj je Italija izgubila", je prepričan Stuart E. Eizenstat, nekdanji svetovalec ameriškega zunanjega ministrstva.