Ne samo da je Alfonso Cuaron našel svež pristop k zlizanemu žanru avtobiografije, posnel je tudi razkošen in večplasten film, ki se v preteklost ozira z empatijo, a brez razčustvovane patetike.

Marina de Tavira, Marco Graf, Yalitza Aparicio, Daniela Demesa, Diego Cortina Autrey in Carlos Peralta v Romi. Foto: IMDb
Marina de Tavira, Marco Graf, Yalitza Aparicio, Daniela Demesa, Diego Cortina Autrey in Carlos Peralta v Romi. Foto: IMDb

Roma je, če jo je mogoče zreducirati na nekajbesedni opis, torej kvaziavtobiografski portret Ciudada de Mexica v času režiserjevega odraščanja - na začetku sedemdesetih let. Inherentnemu narcisizmu avtobiografskih projektov se izogne tako, da kamero obrne stran od sebe in jo izostri na dveh ženskah, ki sta odločilno oblikovali njegovo otroštvo: mama in varuška; v izbranem poglavju zgodovine sta se obe znašli v prepišni življenjski situaciji. Nobeno naključje torej ni, da je film posvečen Libo (Liborii), staroselski ženski, ki je vzgajala malega Alfonsa Cuaróna.

K učinku potovanja v času - poleg hipnotično dolgega prvega kadra pljuskajoče vode na keramičnih ploščicah - pripomore sijajna črno-bela fotografija. Odločitev za črno-belo tehniko film poveže s preteklostjo, izbira sodobne digitalne tehnologije pa zaobide skušnjave zrnate, razčustvovane nostalgije (režiser je to opisal kot "raziskovanje preteklosti z zornega kota sedanjosti"). Roma, prvi Netflixov film v sklepni etapi tekme za oskarja, je, ironično, edini v letošnjem izboru, ki bi ga bilo res sijajno videti na velikem platnu. (Film je sicer imel krajšo festivalsko turnejo in zelo omejeno distribucijo v ZDA, pri nas pa ga lahko vidijo samo naročniki Netflixa.)

Naslov bi lahko - v kombinaciji z uporabo neprofesionalnih igralcev in družbenokritično noto - sugeriral sklicevanje na estetiko italijanskega neorealizma, a v resnici je Roma ime fine četrti v mehiški prestolnici, kjer so hiše od zunanjega sveta odmaknjene z zaprtimi dvorišči in kjer je odraščal tudi sam Cuarón.

Novinka Yalitza Aparicio, ki pred sodelovanjem s Cuarónom ni imela nobenega igralskega šolanja ali izkušenj, je srce in duša Rome. V januarju je postala šele druga mehiška igralka in prva igralka staroselskega porekla v zgodovini, nominirana za oskarja. Medtem ko so se mediji razpisali o njeni "pravljični" poti do slave, velja poudariti nedavni intervju za The New York Times, ki obvešča, da Yalitza od uspeha Rome ni dobila še nobene druge ponudbe za delo v filmski industriji. Dvomim, da to velja še za katerega od preostalih 19 igralskih nominirancev.

Yalitza Aparicio v Romi. Foto: IMDb
Yalitza Aparicio v Romi. Foto: IMDb

Zgodba popisuje približno leto dni v življenju Cleo (Yalitza Aparicio), ene od dveh hišnih pomočnic v vili premožnega zdravnika (Fernando Grediaga) in njegove žene Sofie (Marina de Tavira). Cleo, ki je veliko temnejše polti kot njeni delodajalci, pospravlja, kuha in skrbi za štiri otroke, ki jih ima rada kot svoje lastne. Prvi del pripovedi je posvečen predvsem Cleini vsakodnevni rutini, gospodinjenju, opravkom in celo zasebnemu življenju, ki je stlačeno v tistih nekaj ur prostega dneva. Njeno življenje je majhno, trdno zasidrano okrog Sofiine družine in ljudi v njeni orbiti. Zdi se, da je sprijaznjena s svojim mestom na družbeni lestvici in omejitvami, ki jih to prinaša; v srcu ne pestuje zagrenjenosti ali zamere. (Smo priča pravičniškemu stereotipu stoičnega dostojanstva, ki ga umetniki radi oprtajo svojim portretom delavskega razreda? Morda, a vseeno se zdi, da Cleo ni pokroviteljsko zreducirana le na didaktičen filmski kliše.) S svojo pravo družino si ni zares blizu - mame ne bo obiskala, čeprav izvemo, da je tudi ona v težkem položaju.

Meja med kategorijama 'družinske članice' in 'uslužbenke' je zabrisana na način, ki je nam tuj: družina bo Cleo kupila zibko za otroka, obenem pa ne sme imeti prižgane luči v spalnici, potem ko so šli ostali že spat.

Marina de Tavira je nominirana za oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi. Foto: IMDb
Marina de Tavira je nominirana za oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi. Foto: IMDb

A pred zunanjim svetom se ni mogoče zares ograditi. Protesti študentov, ki so že dve leti pred tem zahtevali človeška življenja, so katalizator za vse več nasilja. V obliki potresov in gozdnih požarov se kaos zajeda tudi v življenja ljudi, ki se od politike distancirajo.

Tla se zamajejo tudi na domači fronti: Sofia se mora soočiti z moževim odhodom in novim statusom matere samohranilke, Cleo pa ugotovi, da je njena komaj dobro začeta zveza s Fermínom (Jorge Antonio Guerrero) že prinesla nosečnost. (Fant jo podurha, še preden mu uspe novico povedati do konca.) Življenji dveh popolnoma različnih žensk se zaradi podobnih okoliščin za bežen trenutek zbližata. "Ne glede na to, kar ti rečejo - ženske smo vedno same," s pijansko vehementnostjo zavzdihne Sofia - a ta lucidni uvid solidarnosti bo že zjutraj izbrisal glavobol. Sofia je svojo identiteto bolj kot v spolu zasidrala v pripadnosti višjemu družbenemu razredu. Cleo je, pa naj jo imajo še tako radi, pripadnica razreda, ki mora svojo bolečino prenašati navznoter in v tišini. Vsako njeno stisko prekaša opečeni hrbet mulca, ki ga je treba namazati z alojo.

Zaradi razrednega prepada med njima si ne bosta protagonistki nikoli enaki - tudi ko sta si v uteho, je Cleo tista, ki mora na koncu skuhati čaj - a na neki način nima Sofia brez moža nič večje avtonomije v svojem življenju kot revna staroselka. Zdi se, da so vsi moški Rome plitki, nasilni ali strahopetni, medtem ko so ženske tiste, ki si oprtajo breme odgovornosti in vztrajanja v težkih razmerah.

Roma. Foto: IMDb
Roma. Foto: IMDb

V jedru zgodbe je prizor velike travme, skozi katero se mora prebiti Cleo. Cuarón dogajanje uokviri z ogromno mero obzirnosti in empatije, a gre vseeno za kadre, ob katerih bi človek najraje odvrnil pogled. Obenem je prelomni dogodek najlepši dokaz, da Roma ni samo zgodovinska ali socialna drama, pač pa humanistična izpoved ljubezni do posameznika in njegove intimne bolečine.

Čeprav ne gre za eksplicitno političen film, z veliko mero pozornosti do zgodovinskih dejstev dramatizira tudi pokol na festivalu Corpus Christi (znan tudi kot El Halconazo, udar sokolov): 10. junija 1971 so paravojaške sile nasilno zadušile študentske proteste na ulicah mehiške prestolnice. Svoje tarče so nasilniki, oboroženi z bambusovimi palicami in hladnim orožjem, zasledovali tudi v zatočišča, vključno z bolnišnicami, in jih tam pobijali. Umrlo je okrog 120 ljudi.

Roma. Foto: IMDb
Roma. Foto: IMDb

Roma je pripoved o velikih pretresih "malih" življenj, pripoved o samožrtvovanju in neizživetih usodah žensk, ki so se primorane odpovedati skoraj vsemu, da lahko vzgajajo tuje otroke. Jasno je, da naše protagonistke po preživeti katastrofi ne čaka nobena čudežna odrešitev ali Pepelkina usoda - a to v resnici ni fatalistična ugotovitev. Življenje, tako kot valovi morja, ne jenja, in tudi v najglobljem trpljenju se skriva iskra upanja in vztrajnosti. Ženske vztrajajo, ker druge izbire niti nimajo, ker so od njih odvisna življenja še manjših in še bolj nemočnih.

Prvi režiserjev v Mehiki posneti film po Jaz pa tebi mamo (2001) je v isti sapi časovna kapsula Mehike sedemdesetih let in intimna fotografija iz družinskega albuma. Roma je natrpana z detajli in referencami, kakršni se v filmu znajdejo samo takrat, kadar gre za globoko osebno izpoved in zaradi katerih je film absolutno treba pogledati več kot enkrat.

Roma. Foto: IMDb
Roma. Foto: IMDb

Ne pozabimo, da je bil Alfonso Cuarón pri projektu ne samo režiser, ampak tudi producent, scenarist, direktor fotografije in eden od dveh montažerjev. Bolj dobesedno definicijo 'avtorskega filma' si je težko predstavljati. Kot direktor fotografije izbira dolge, široke kadre, ki gledalca vabijo, da preučuje tudi najmanjše podrobnosti kulise in pedantno izbrane statiste v ozadju. Življenje se pač dogaja neprekinjeno, na več ravneh hkrati.

Na enako precizen način je uporabljen zvok: tudi najbolj prozaični šumi, od odtekanja milnice na pomitih tleh do kričanja uličnih prodajalcev prigrizkov, so uporabljeni kot ambientalna glasba. Vse tehnične komponente Rome delujejo v sožitju in ustvarjajo izkušnjo filma kot imerzivnega doživetja. Roma je freska življenja, ne samo življenja v Ciudadu de Mexicu leta 1971: Cleo je samo en kamenček v mozaiku neštetih usod, ki jih Cuarón oplazi s svojim benevolentnim pogledom in ki jih slutimo v ozadju vsakega kadra.

Roma je prvi celovečerec, ki je uspešno premostil prepad med potrošno naravo Netflixovih serij in velikopoteznim avtorskim filmom: istočasno je množična in intimna izkušnja, obenem pa (poleg Najljubše) edini legitimni kandidat za letošnjega oskarja za najboljši film. V medli lanski beri ima Akademija pred seboj sijajen izdelek, vreden filmskega panteona. Upajmo, da se bodo znali odločiti prav.

Ocena: 5