Emil Nolde (s pravim imenom Emil Hansen) velja za glavnega predstavnika severnonemškega ekspresionizma. Po nastopu nacističnega režima so leta 1937 iz muzejev odstranili več njegovih stvaritev, saj so obveljale za primerke izrojene umetnosti, štiri leta pozneje so Noldeju tudi prepovedali slikati.

Ta poteza je bila zanj zelo boleča, saj je bil namreč predan podpornik nacistov. Te njegove simpatije pa so najverjetneje razlog, da se je Angela Merkel pred kratkim odločila, da iz svojega urada odstrani dve njegovi platni in ju vrne v zbirko Berlinskega državnega muzeja, od koder sta bili izposojeni.

Sorodna novica Roman o blodni veri v izpolnjevanje dolžnosti, ki so ga zahodnonemški cenzorji vrgli v 'bunker'

V Berlinu dve razstavi Noldejevih stvaritev
Odločitev nemške kanclerke za odstranitev slik časovno sovpada s kar dvema razstavama, ki se spopadata z Noldejevo zgodovino in ju bodo v kratkem odprli v Berlinu. Od 12. aprila bo v muzeju za sodobno umetnost Hamburger Bahnhof na ogled razstava, naslovljena Emil Nolde. Nemška legenda. Umetnik med nacističnim režimom. Tej pa bo v Brücke Museumu sledila še razstava Pobeg v umetnost?. Oba muzeja spadata pod Pruske fundacije za kulturno dediščino (Stiftung Preussischer Kulturbesitz – SPK).

Namen obeh razstav je tudi razjasniti mite, ki obdajajo slikarja, ki je trdil, da je bil preganjan v nacističnem obdobju. Sčasoma se je izkazalo, da je bil poleg slikarstva precej kreativen tudi pri pripovedovanju svoje življenjske zgodbe. Kot pravi Bernhard Fulda, eden izmed kuratorjev postavitve v muzeju za sodobno umetnost in strokovnjak za Noldeja, se je umetnikova življenjska zgodba izkazala "skrajno reinterpretirano".

Fulda je v sodelovanju z umetnostno zgodovinarko Ayo Soika znova ocenil slikarjevo izkušnjo vojne vihre. Čeprav je sam vztrajal, da je preganjan, se njuna raziskava nanaša na to, da je sovražil Jude in uporabljal takratno dikcijo z izrazi, kot so Führer, Volk in Vaterland (slo. vodja, ljudstvo in očetnjava).

"Na eni strani imamo junaško zgodbo, ki jo je lansiral umetnik sam in sta jo nato nemški umetnostni zgodovinar Werner Haftmann in pisatelj Siegfried Lenz preoblikovala v literarno delo," je povedal Fulda. "Še pred letom 1933 si je Nolde izmislil lastno legendo – to je legendo večno nerazumljenega umetnika. Nato jo je preoblikoval v legendo o nemškem pionirju modernega slikarstva, ki so ga preganjali Judje. Po letu 1945 pa ga nenadoma niso več preganjali Judje, temveč nacionalsocialisti," je še pojasnil kurator za Deutsche Welle. "To je presenetljiva reinterpretacija njegove lastne življenjske zgodbe, vendar je bila v nemški družbi sprejeta z navdušenjem. Presenetljivo je, kako hitro se lahko zgodi taka preobrazba iz grešnika v svetnika."

Direktor Fundacije Nolde s sedežem v Neukirchnu Christian Ring pa pravi, da ne more razumeti vnovič vznikle razprave o slikarjevem prispevku k umetnosti, saj se je o njegovi biografiji že skozi leta odkrito razpravljalo. "Po eni strani je velik umetnik, čigar umetnost je odločilno vplivala na razvoj nemške umetnostne zgodovine in ki jo številni umetniki še danes dojemajo kot vzor ... Po drugi strani pa je človek, ki je bil ujet v svojem času kakor številni drugi Nemci," je dejal direktor fundacije.

Tihi snovalec teritorialne rešitve za "judovsko vprašanje"
Po mnenju Fulde pri Noldeju sovpadata dve zelo pomembni pripovedi – "ena o svetu umetnosti v času nacionalsocializma in ena o poznejšem času: o veličastnem govoričenju in o političnih interesnih skupinah, ki določajo, kaj sodi v muzej ali kanclerkin urad in kaj ne. In nenadoma razumeš, da je umetnost vedno del drugega družbenega in komunikacijskega procesa in je zato pomembna," pravi Fulda.

"V našem katalogu lahko preberete, kako je Nolde leta 1933 poskušal postati državni umetnik kot reprezentativni umetnik tega domnevno mladega nemškega preporoda. Sedel je in razvil teritorialno rešitev za "judovsko vprašanje", ki ga je celo nameraval predložiti Adolfu Hitlerju," je še dejal kurator. Dodal je še, da čeprav Nolde tega nato sicer ni storil, ostaja nenavaden dokaz njegovega oportunizma.

Kaj pa glasba in arhitektura iz obdobja nacionalsocializma?
Se pa Christian Ring in Bernhard Fulda strinjata, da so vprašanja o tem, kako obravnavati umetnost in prispevek posameznikov, ki so sodelovali z nacističnim režimom, še zmeraj odprta za razpravo – in tudi, da seveda niso omejena zgolj na slike. Med drugim sta namreč tukaj tudi glasba in arhitektura iz obdobja nacionalsocializma, ki so ju nemara ustvarili simpatizerji ali celo podporniki režima.

"Kako naj obravnavamo glasbo, ki je nastala takrat, kot tudi stavbe iz obdobja nacionalsocializma? Naj prevprašujemo demokratična načela sodobnih umetnikov," se je retorično vprašal Ring. Fulda pa področje razprave vidi kot širše od vprašanja umetniške svobode. "Razgreta razprava je več kot zgolj vprašanje, ali lahko stvaritve antisemita visijo v kanclerkinem uradu. Ali veste, kako pogosto je kanclerka odšla v Bayreuth, da bi poslušala čudovito glasbo antisemita Richarda Wagnerja? S tem pa smo sposobni shajati," je opomnil Fulda.

Od rezbarjenja do razstav po vsem svetu
Leta 1867 rojeni Emil Nolde je pravzaprav na pot ustvarjanja stopil najprej kot rezbar. Od leta 1898 je študiral v Münchnu, Parizu in Köbenhavnu, z letom 1906 pa je postal član skupine Die Brucke (Most). V letih 1913 in 1914 je potoval po Novi Gvineji, kjer je nanj naredila velik vtis t. i. primitivna umetnost. Posvetil se je slikanju vizionarskih motivov z morjem, oblaki in zemljo, od leta 1909 pa je na nekonvencionalen način slikal tudi biblijske prizore. Poudarjal je orgiastičnost obredov in človeško razsežnost božjega. Z letom 1910 je začel ustvarjati v slogu, za katerega so značilni sijoče barve, ostri kontrasti, ekstatično-mistično vzdušje in groteskno popačeni liki.

Zatrtje njegovega slikarstva, ki ga je prinesel nacistični režim, pa ni pomenilo, da je nehal ustvarjati. Ne glede na prepoved je namreč slikal in ustvaril na stotine akvarelov, ki jih je sam imenoval "nenaslikane slike". Po koncu druge svetovne vojne je znova pridobil ugled in prejel številne nagrade, njegova dela pa so bila razstavljana po vsem svetu. Umrl je leta 1956 v Seebüllu, ki je danes del Neukirchna.