A resnica ni daleč. Za uspeh pa niso zaslužni le nogometaši ...

Jasno je, da se razmerja med tradicionalno najuspešnejšimi evropskimi zvezami (Anglija, Španija in Italija) skozi čas spreminjajo kot sinusna funkcija. Ko smo pri Angležih, ti so med letoma 1977 in 1982 osvojili šest zaporednih naslovov v Pokalu državnih prvakov, in to s tremi klubi. Med letoma 2007 in 2009 so imeli kar 9 od 12 polfinalistov Lige prvakov. Letošnjih 4/4 je zgodovinskih in težko ponovljivih.

Mimogrede, od sezone 2009/2010, ko se igra Evropska liga v zdajšnji obliki, so pri številu polfinalistov daleč pred vsemi Španci.

Opomba: Število uvrstitev v polfinale od sezone 2009/2010 naprej.

In kakšna je korelacija s finančnimi vložki? Nogometni observatorij CIES je ob koncu zadnjega poletnega prestopnega roka naredil zanimivo analizo primerjave nogometnih odškodnin igralcev v petih najmočnejših ligah od leta 2010 naprej. Zanimivo, prav vsako leto so največ denarja za prestope porabili Angleži.

Opombe:
- Vrednosti so v milijonih evrov.
- V zadnji vrstici je odstotek vsega vloženega denarja med petimi ligami.
- Vir raziskave: CIES. Avtor raziskave Loic Ravenel je njega dni gostoval v podkastu Številke.

Angleži so vložili dvakrat toliko denarja kot Španci, ti pa so zbrali dvakrat toliko polfinalov. Denar torej ni odgovor na prav vsako vprašanje.

Odgovor na tokratni angleški presežek gre iskati v drugi naložbi ‒ trenerji. Na začetku sezone 2009/2010 je bilo razmerje domačih trenerjev (kamor poleg vseh štirih delov Združenega kraljestva zaradi podobnosti nogometne filozofije in zgodovine štejem tudi Irsko) in tistih iz celinskega dela Evrope je bilo 13:7, zdaj pa se je natanko obrnilo na 7:13. In seveda ni presenetljivo, da vse štiri letošnje finaliste vodijo prav tujci.

Na delu so briljantni umi, pomislimo samo na menedžerja obeh finalistov Lige prvakov ‒ Jürgen Klopp je z napadalno filozofijo popolnoma pregnetel Liverpool in ga razvil v napadalni stroj, ki se je drugič zapored uvrstil v finale najpomembnejšega tekmovanja, v državnem prvenstvu pa osvojil neverjetnih 97 točk (kar je bilo še vedno premalo za naslov, kriv pa je bil še en tuji trener).

Gradnja novega Tottenhamovega stadiona je popolnoma oskubila malho za nakupe nogometašev. Mauricio Pochettino je imel pri prestopih zvezane roke, a je klub vseeno pripeljal v finale Lige prvakov. Od sezone 2010 naprej je največ denarja vložil Manchester City.

Opomba: Vložki so v milijonih evrov, vir: CIES.

City je zapravljal milijone in milijone. Čeprav mu še vedno manjka pika na i v podobi zmage v Ligi prvakov, pa je težko skleniti, da pri naložbi ni bil uspešen. Še najbolj v Pepa Guardiolo, ki je zgradil pravi stroj ‒ 198 točk v dveh zaporednih sezonah je svojevrstni rekord.

Ravno pogled na drugo stran mesta kaže na pomen trenerjev. Ko je legendarni Alex Ferguson leta 2013 zapustil Manchester United, je ta začel izgubljati korak s konkurenco. Pri iskanju pravega trenerja je uporabljal različne strategije, a bil vselej neuspešen. Pri tem velja seveda izpostaviti Joseja Mourinha, ki je imel na voljo prav tako precej denarja, a se je njegova hišica iz kart ‒ kot običajno ‒ porušila v tretji sezoni.

Ne le nogometaši, močno se splača vlagati v trenerje in jim ponuditi seveda tudi dovolj časa, da lahko razvijejo svojo filozofijo in vizijo.