"Kraj ob blatni Muri, košček ceste, postaja kraj nje, obmejni kamen, most čez reko, kažipot za popotnike." In sklene pesem: "Cmurek je čuden in čudežen kraj, ki ga ni."

In četudi vsi domačini vedo, kje je Marija Snežna iz Jančarjeve novele, tudi tega kraja ni, saj se uradno imenuje Zgornja Velka. Kako bi torej našli na še tako natančnem zemljevidu kraje, ki ne obstajajo? Tratenčani so si šele pred nekaj leti izborili obcestno tablo na začetku raztegnjenega in v več zaselkov razdrobljenega naselja. Na njej piše: Trate.

V kraju se naseli ruski zdravnik
Ta zgodba o prepletanju resničnosti in literature se začne ob kapelici blizu dvorca Novi Kinek, na najvišji točki Trat. Na njej je letnica 1939 in kratici SHK. Sergej Helena Kapralov. Tam je Tone Kuntner prijateljema Dragu Jančarju in Tonetu Partljiču pripovedoval zgodbo, kakor jo je velikokrat slišal v teh krajih.

V dvorcu si je uredil ambulanto ruski zdravnik Sergej Kapralov, odličen pljučni zdravnik. Bolniki so več dni čakali, da so prišli na vrsto za pregled. Prisluhnil je tudi zdravstvenim težavam okoličanov in marsikomu rešil življenje. Mladi Kapralov je po zmagi boljševikov pobegnil iz Rusije in – podobno kot več deset tisoč njegovih rojakov – našel zatočišče v Kraljevini Jugoslaviji. Izročilo pravi, da je leta 1945 slišal, da se z one strani Mure približuje Rdeča armada in je v strahu pred rdečo nevarnostjo storil samomor.

Tragična usoda ruskega zdravnika je najprej postala ogrodje Jančarjeve novele Smrt pri Mariji Snežni: "Plavolasi ruski zdravnik, srednjih let, drobne postave, Vladimir Semjonov po imenu, ki je kmalu znano daleč naokoli, odpre v trgovčevi hiši ordinacijo splošne prakse. Ne mine leto in molčeči doktor postane najbolj priljubljen človek daleč naokoli. Molče se dotika njihovih ran in jih obvezuje. Diha vonj prepotenih teles, zadah po žganju in kislem vinu iz njihovih ust. Brez zlovoljnega nemira, značilnega za dohtarje, se ukvarja z njihovimi vročicami in strahovi.”

Vojna v zdravnikovo življenje vnese nemir. Do njega prihajajo novice, da je Rdeča armada že na Madžarskem. Pisatelj natančno določi datum, ko si je Semjonov pognal kroglo skozi sence: 17. maja 1945. Našli so ga kosci, ki so prišli po obljubljeno plačilo za delo prejšnjega dne.

Tone Partljič svojega junaka imenuje Vasilij Krapov, a ljudje mu rečejo Doktor Harašo. V romanu Pri Mariji Snežni zvoni smo priča slikovitim dogodkom, ki se vrstijo od obiska cesarja Franca Jožefa v teh krajih do druge svetovne vojne, knjigo pa konča epilog, ki poteka ravno v času slovenske osamosvojitve. V zgodbi sledimo trem generacijam ene družine, vendar se sočnost, pa tudi duhovitost Partljičevega pisanja kažeta ravno v vpletanju stranskih motivov – eden izmed njih je ruski zdravnik. Pisatelj sledi izročilu: Krapov se ustreli na mostu čez Muro, naslednji dan na nasprotnem bregu reke Mureck zasedejo Rusi. Zdravnikovo ženo najdejo obešeno v ordinaciji.

Kraje obiskuje učitelj
Tone Partljič je bil šest let učitelj na Vranjem Vrhu blizu Trat. Poslušal je otroke v razredu, pogovarjal se je z ljudmi, hodil iz radovednosti tudi v gostilno Pri mostu, prebiral cerkvene in šolske kronike. Veliko njegovih motivov nosi dokumentarno podlago. Zato je tudi zdravnikova smrt opisana tako, kot se je na tistem mestu res zgodila. Vendar ne na koncu vojne, temveč prav na začetku. Nemške sile so 6. aprila 1941 vstopile v Jugoslavijo na mostu čez Muro pod gradom Cmurek in pod okupatorjevimi streli je padla prva žrtev, orožnik Janez Debeljak. V romanu se velikokrat pojavi Nacek, poseben fant, ki je bosonog hodil od hiše do hiše in ponujal gobe, ki jih je nabral po okoliških gozdovih. Ustrelil ga je graničar, ker naglušni fant ni slišal povelja, naj se ustavi.

Ta nesrečna zgodba je še danes prisotna med Tratenčani. Pri Partljiču ima tudi tako neverjeten motiv, kot je obešanje glavne junakinje na pokopališču, podlago v resničnem dogodku, ki se je pripetil v tistih krajih. V romanu duhovito opisuje protokolarni obisk banice in podbanice – žene Stanka Majcna, ki želita obdariti revne otroke. Usodi pisatelja Stanka Majcna nameni Partljič še knjigi Starec za plotom in Grob pri Mariji Snežni: protagonist Tine Petrič – beri Tone Partljič – je učitelj, ki skrbi za grob pisatelja Stanka Majcna na pokopališču pri Mariji Snežni. Majcen je bil pred drugo vojno podban Dravske banovine, po vojni pa je obubožan živel v Mariboru, gojil kokoši in prideloval zelenjavo za prodajo. Partljič del knjige posveti tudi usodi Majcnovega sina Fedorja, ki je izginil ob koncu druge svetovne vojne. Pokrajina, dogodki, značilni karakterji, imena in priimki iz Slovenskih goric, ki jih Partljič vključuje v svoja dela in jih tako naredi pristnejša, imajo včasih tudi povratni učinek fikcije na realnost. Pisatelj pogosto omeni sodelovanje pri filmu Matjaža Klopčiča Vdovstvo Karoline Žašler, kjer se je marsikdo pogosto neupravičeno prepoznal v filmu, ki se dogaja v Sladkem Vrhu.

Ravno ta zavezanost resnici, pa čeprav v nekoliko predelani literarni obliki, je Partljiča gnala v nadaljnje raziskovanje usode Sergeja Kapralova. Najprej ga je nekdo opozoril na družinsko grobnico Wicherjevih in Kapralovih na pobreškem pokopališču v Mariboru. Wicher je bil prvi priimek Helene Kapralov, bila je hči mariborskega industrialca in dediščina prezgodaj umrlih staršev je Kapralovima omogočila nakup dvorca na Tratah. Na grobnici sta zapisana datuma smrti: Sergej je umrl 26. junija, žena Helena pa 27. junija 1944. Takrat so bili rdečearmejci še daleč, daleč stran od Mure. Partljič je našel tudi podatek, da je Helenin sin iz prvega zakona Norbert z zdravili iz domače lekarne zalagal partizanski odred na Kozjaku. Torej bi bilo verjetneje, da bi si ruski zdravnik vzel življenje v strahu pred nemškim maščevanjem, kakor zaradi oddaljene Rdeče armade. Usodi Sergeja Kapralova je Tone Partljič namenil celo poglavje v knjigi Ne bom jih pozabil. Na koncu je spoznal Marijo Štojs, ki je bila priča dogodkom na gradu Novi Kinek.

Na posestvu je bilo zaposlenih kar nekaj ljudi: kuharice, gospodinjske pomočnice, tudi vrtnar in voznik. Marijin oče je bil mizarski mojster in oskrbnik. Res so tistega dne imeli naročene kosce, ki jih omenja Jančar, a jim je Kapralov plačal, ponudil pijačo, malo zatem pa so se stepli in zdravnik je povezoval rano enemu izmed njih, ko se je zgrudil. Moževa smrt je Heleno vrgla iz tira. Naslednji dan je v Mariboru uredila vse za pogreb, naročila osmrtnici, po vrnitvi domov pa si je z injekcijo morfija vzela življenje. Pokopali so ju isti dan. Ženska, ki so jo opisovali kot gospodovalno in grobo, je odšla hkrati z zdravnikom, ki jo je imel neizmerno rad.

V krajih živi angleški poslovnež
Sonjo Bezjak, domačinko s Trat, je zmotila odsotnost ženske v Jančarjevi zgodbi. Napisala je kratko zgodbo Življenje pri Mariji Snežni. Jelena, strastna in osamljena, odtujena od svojega Vladimirja, si vzame življenje, tako da pogoltne nekaj tisinih jagod. Mogočna tisa še danes stoji pred stopniščem v grajskem parku. Ne moremo je videti, ker jo je, tako kot stopnice, prerasel gozd. In vendar platane in ciprese dajo slutiti, da je bil tam nekoč čudovit park.

Park je zasnoval in negoval Anglež Harry Hanson, prejšnji lastnik gradu Novi Kinek. Pod gradom je dal zgraditi mogočno stavbo, v kateri je deloval električni mlin. V knjigi Trate vaše in naše mladosti Rajka Muršiča beremo, da je bila Hansonova žena Sofija Nemka plemenitega rodu. Bila je zlobna in je številno služinčad zmerjala z "delovno živino". Delavcem ni privoščila hrane, ki bi ostala, in tudi obleke, ki jih je nosila le dvakrat ali trikrat, je raje vrgla v peč, kot da bi jih razdelila med ljudi. Pretirana skrb za čudoviti grajski park naj bi bila eden od razlogov za dolgove, ki jih je Sofija skrivala pred možem. Ko je Hanson izvedel za bližajoči se bankrot, je zaužil preveč tablet in čez nekaj dni umrl. Lastnike dvorca Novi Kinek so povezovale podobne usode. Mlin je kupil dotedanji mlinar Jože Petek in od takrat so mu rekli Petkov mlin.

V krajih se znajdejo kolonisti
Leta 1945 je prišla svoboda in z njo vnovična selitev ljudstva. Tistim, ki so med vojno sodelovali z okupatorjem ali pa so imeli izkaznice Kulturbunda in drugih nemških organizacij, je bilo po odloku nove države odvzeto premoženje. Za njimi so ostale prazne hiše in v njih je nova oblast naselila družine padlih partizanov iz drugih delov Slovenije, največ iz Gorenjske. V kraju se je ohranilo izročilo, da je prišleke na mizi pričakal še topel zajtrk, opremljene sobe in živina v hlevih, saj so izgnanci s seboj odnesli le najnujnejše. Tako so se iz okolice Moravč v te kraje priselili tudi Zajčevi. Pesnik Dane Zajc je bil med vojno priča grozovitemu požigu domače hiše, v ognju je izgubil očeta. Na Tratah so jih imeli za koloniste, prišleke. Drugače so govorili, imeli so drugačen način dela z živino in na polju, številni so dobili prevelika posestva, ki jim niso bili kos.

V teh krajih se niso najbolje znašli in so prej ali slej odšli. V poeziji Daneta Zajca je odsev teh krajev ostal v naslovu zbirke Rožengruntar, to je ime sosednjega griča, Rožengrunta. Njegov sin Zlatko Zajc pa je na Tratah preživel otroštvo in iz njegovih povesti prav skačejo podobe Trat in njenih posebnežev. "Vsakega avtorja neizbrisno zaznamuje kraj rojstva za vse življenje, pa če si želi ali ne. Pokrajina vpliva na njegov ritem, na pogled na svet," pravi. Eden takih spominov iz otroštva ima naslov Kako je dišala sedmina nekega obešenca. Je zgodba o kolonistu, ki se v novem okolju ni videl. Kdor je dobil posestvo podarjeno in si ga ni sam prislužil, ni znal pognati korenin in domačije so hitro propadale.

Materi Daneta Zajca in Toneta Kuntnerja sta bili sosedi, prijateljici. Kuntner je rojen med temi "bregačami", kot jim sam pravi, v mešani družini: oče je bil nemškega rodu, mati Prekmurka. Doma so govorili slovensko in nemško. Sam se še spomni podobe Kapralovega gradu po vojni. Spremenili so ga v zadružni dom z dvorano za prireditve, prostore je dobil krajevni ljudski odbor, trgovina, v zgornjem nadstropju so bila stanovanja. Ta pokrajina je med prvimi v Sloveniji doživela preizkus kolektivizacije. Posestvo Kuntnerjevih je bilo vse bolj obkroženo z državnimi njivami, na katerih je rasel osat. Tone Kuntner zapiše, da se niso bali socializma, ampak vetrov s socialističnih njiv. Hišo so prodali in se odselili. Kuntnerjeve pesniške zbirke Moje bregače, Slovenske gorice, Marija Snežna, Cmurek, Trate, so že z naslovi nekakšen manifest teh krajev in ni nenavadno, da njegove verze srečamo na nagrobnikih pokopališča na Zgornji Veliki, pa tudi na vodnjaku pod vaško cerkvijo.

V kraje pride pank
V poznih sedemdesetih letih se je v dvorcu začela zbirati mladina, ki je tam želela imeti svoj klub, zato je morala ustanoviti OO ZSMS – Osnovno organizacijo Zveze socialistične mladine Slovenije. Čez čas so se preselili v prizidek bližnjega Petkovega mlina in tam je mladinski klub zaživel z vso močjo. V klub so prihajali na koncerte od vsepovsod, tudi iz Ljubljane. Med najbolj odmevnimi je bil koncert Pankrtov. Klub so zaradi njegove drugačnosti opazili pri reviji Mladina in mu podelili priznanje, zato se je preimenoval v Disco Fotogrupa M Trate. Klub je bil tako pomemben, da mu je etnolog Rajko Muršič posvetil doktorsko disertacijo.

Prvi nastop v klubu je pripadel domači skupini Butli, kmalu je nastala skupina Center za dehumanizacijo. Oba naziva črpata iz norosti, ki je bila prisotna v kraju. Trate so imele desetletja več začasnih stanovalcev norišnice kakor drugih prebivalcev. V gradu Cmurek, ki kraljuje nad Muro, je bil najprej dom onemoglih, nato dom za duševno defektne, na koncu enota socialnovarstvenega zavoda Hrastovec. Iz gradu so se velikokrat slišali kriki, ki jih niti glasen pank ni mogel preglasiti.

Ko so oskrbovance preselili drugam, je nastala tišina in praznina. Sosedje, domačini – nekateri med njimi so nekoč delovali v najbolj norem mladinskem klubu – so bili odločeni, da v prostorih gradu ustanovijo muzej. Zavod Muzej norosti je postal stičišče ljudi z obeh strani meje in prostor ohranjanja dediščine, tudi spomina na nekdanjo institucijo. V prostorih gradu so ostali prazni prostori, predmeti, ki spominjajo na obstoj totalne ustanove. Dokumentirane so usode nekdanjih stanovalcev in pričevanja delavk, ki jim je delo v gradu zaznamovalo velik del življenja. Prostovoljci iz Muzeja norosti so se pridružili najglasnejšim zagovornikom deinstitucionalizacije. Ustanova v gradu Cmurek je bila prva v Sloveniji, ki so jo leta 2004 zaprli. Podobno bi se moralo zgoditi z vsemi drugimi socialnovarstvenimi zavodi v državi. Zgodbe iz nekdanje norišnice na Tratah nas opominjajo, da v 21. stoletju takšnih institucij ne potrebujemo.