Ministrica za kulturo Monika Grütters je napovedala, da bodo nemški muzeji "zajeten del" artefaktov od naslednjega leta naprej začeli predajati Nigeriji.

Številne vlade oropanih držav, denimo etiopska in grška, ostro nasprotujejo ideji izposoj, češ da ni prav, da si morajo izposojati nekaj, kar jim tako ali tako pripada. Foto: AP
Številne vlade oropanih držav, denimo etiopska in grška, ostro nasprotujejo ideji izposoj, češ da ni prav, da si morajo izposojati nekaj, kar jim tako ali tako pripada. Foto: AP

"Soočamo se s svojo zgodovinsko in moralno odgovornostjo, da bi osvetlili in popravili krivice nemške zgodovine," je ministrica Grütters izjavila po dogovoru, ki so ga v četrtek sklenili politični vodje in muzejski izvedenci. "Ravnanje z beninskimi bronastimi kipi bo standard za take postopke."

Zahodnjaški muzeji se praviloma trdovratno upirajo zahtevkom po vrnitvi artefaktov v dežele nastanka in se pri tem po navadi sklicujejo na to, da te dežele nimajo zagotovljenih
Zahodnjaški muzeji se praviloma trdovratno upirajo zahtevkom po vrnitvi artefaktov v dežele nastanka in se pri tem po navadi sklicujejo na to, da te dežele nimajo zagotovljenih "primernih razmer" in zadosti sredstev, da bi skrbele za dragocenosti. Foto: Reuters

Nemčija bo tako do konca junija predstavila zavezujoč načrt poteka dogodkov, ki se dotikajo logističnih in zakonskih vidikov postopka vrnitve. Prvi artefakti bodo v Afriko odpotovali leta 2022.

Artefakti, ki jih je britanska vojska leta 1897 naropala v napadu na Benin City (v današnji Nigeriji), so posejani po različnih muzejih in zasebnih zbirkah po vsem svetu. Nemška najava, ki je prva tovrstna odločitev kake države, ki ima postavljeno tudi časovnico, je odraz vse glasnejših pozivov za restitucijo na obeh straneh Atlantika.

Razstava praznih piedestalov?
Največjo zbirko beninskih kipov danes hrani British Museum, približno 110 artefaktov pa je končalo v nemških ustanovah – v Hamburgu, Kölnu, Stuttgartu, Leipzigu in Dresdnu. Vsaj 440 primerkov hrani Etnološki muzej v Berlinu, ki je za letošnjo jesen napovedoval razstavo v Humboldtovem forumu, novem berlinskem muzeju neevropske umetnosti. A že prejšnji mesec je direktor Humboldtovega foruma Hartmut Dorgerloh v nekem intervjuju povedal, da razmišljajo o tem, da bi bodisi razstavili replike bodisi pa samo simbolično prazna mesta, originale pa vrnili v Afriko.

Skulpturi glav kraljevih prednikov (Uhunmwun Elao) izvirata iz nekdanje Kraljevine Benin, območja, ki je danes v Nigeriji. Nastali sta v 18. stoletju in ju trenutno še hrani pariški muzej Quai Branly. Foto: Reuters
Skulpturi glav kraljevih prednikov (Uhunmwun Elao) izvirata iz nekdanje Kraljevine Benin, območja, ki je danes v Nigeriji. Nastali sta v 18. stoletju in ju trenutno še hrani pariški muzej Quai Branly. Foto: Reuters

Berlinske oblasti takrat niso hotele potrditi, da obstajajo kaki oprijemljivi načrti za restitucijo, češ da pogajanja z nigerijsko stranjo še potekajo. Ta teden pa je bil dogovor končno sprejet; pospešilo ga je verjetno tudi to, da so nekatere nemške zvezne države napovedale, da bodo ukrepale na lastno pest, če skupnega dogovora še ne bo kmalu.

K hitrejši razrešitvi je pripomoglo tudi to, da se bo artefakte dalo vrniti politično nevtralni organizaciji, pravkar ustanovljenemu Skladu za vračanje dediščine. V preteklosti so vrnitev artefaktov zahtevali tako kraljeva družina Benina kot tudi nigerijska vlada.

Zelo verjetno je, da bodo beninski kipi stalno mesto dobili v Muzeju zahodnoafriške umetnosti Edo, novem muzeju v Benin Cityju, ki ga je zasnoval gansko-britanski arhitekt David Adjaye. Nemčija bo sofinancirala paviljon, v katerem bodo hranili vrnjene umetnine, dokler leta 2025 muzej ne bo dokončan.

Beninska skulptura kače, ki je človeka, iz zbirke francoskega zbiratelja Charlesa Rattona. Foto: EPA
Beninska skulptura kače, ki je človeka, iz zbirke francoskega zbiratelja Charlesa Rattona. Foto: EPA
Tudi ameriški muzeji niso ravno na čelu gibanja za restitucijo. Metropolitanski muzej ima v svoji zbirki 160 predmetov iz Benina, tudi slavno masko iz slonovine na fotografiji. Predmete so
Tudi ameriški muzeji niso ravno na čelu gibanja za restitucijo. Metropolitanski muzej ima v svoji zbirki 160 predmetov iz Benina, tudi slavno masko iz slonovine na fotografiji. Predmete so "večinoma dobili v sedemdesetih in devetdesetih od zasebnikov, ki so jih kupili na trgu z umetninami", so pojasnili. Niso pa napovedali nobenih načrtov za vrnitev. Foto: Metropolitanski muzej

"Pogumna odločitev Nemčije, da bo naropano klasično umetnost iz Kraljevine Benin vrnila prvotnim lastnikom, je hvalevredna in pomeni korak v pravo smer," je komentiral nigerijski umetnik Victor Ehikhamenor. "To je velik korak v smeri popravljanja krivic, še posebej od države, ki je bila kolonialistična velesila. Nemčija je začrtala pot za druge zahodne države, ki še ne vejo, kako pravilno pristopiti k vprašanjem restitucije."

Zakaj samo "zajeten del"?
Med bolj kritičnimi komentatorji je bil Jürgen Zimmerer, strokovnjak za zgodovino kolonializma na Univerzi v Hamburgu. Prepričan je namreč, da si vlada na ta način samo "pere ime" in da ne gre za iskreno dejanje, ki bi bilo zadostno glede na zgodovinski kontekst. "Namesto da bi se brezpogojno zavezali vrnitvi vseh naropanih artefaktov, se govori o nekem nedoločnem 'zajetnem delu'. Kako velik je ta obsežen delež in kdo ga določi, pa ostaja neznanka."

Britanci so kot "uslužbenci McDonaldsa, ki nočejo delati burgerjev"
V Veliki Britaniji se z vprašanjem vrnitve ukvarjajo posamezne ustanove, ki imajo umetnine afriškega porekla v svojih zbirkah, ni pa smernic na ravni države. Muzej Horniman v Londonu, ki ima v lasti 49 predmetov iz Benin Cityja, je v marcu objavil dokument, v katerem je zapisal, da bi razmislili o "morebitni vrnitvi" katerega koli predmeta iz svoje zbirke, če bi obstajali dokazi, da je bil ukraden ali vzet na silo. Univerza v Aberdeenu je napovedala, da bo vrnila kip obe, vladarja Kraljevine Benin. Toda največji muzeji – denimo British Museum, ki hrani 900 predmetov – so v državni lasti in predmetov ne smejo vračati brez spremembe v zakonodaji.

Ehikhamenor, ki je med vodilnimi v Skladu za vračanje dediščine, je britansko udeleževanje pri pogovorih o restituciji primerjal z "uslužbencem McDonaldsa, ki noče delati burgerjev". "Njihova prisotnost ni pripeljala do pogovorov, kakršne imamo z muzeji drugih evropskih držav." Upa pa, da bo zgled Nemčije stvari spremenil. "Če je Nemčija našla način, da se o tem pogovarja z nami, mislim, da bi ga morali tudi Britanci."