Ameriški pisatelj Joseph Heller je pred 60 leti izdal kultno knjigo Kavelj 22, v katerem opisuje ameriške vojne pilote, ki opravljajo bojne polete. Ti so se želeli ogniti tveganemu početju, a to jim je preprečevalo omenjeno pravilo (v originalu Catch-22).

Sorodna novica Medvedjev s predstavo kariere preprečil Đokoviću koledarski grand slam

Vojaki so se nameravali nalogi izogniti tako, da so se opisali kot psihično nestabilni. A − kot pravi kavelj 22 − če so vojaki igrali na to karto, so se v resnici zavedali vseh okoliščin in niso bili nori. Drugi vidik tega pravila pa se je kazal v zvitosti vojske, ki je število obveznih preletov, ki so prinašali "osvoboditev", takoj povišali, če se je odrešilni številki približal kakšen od pilotov. Neizhoden položaj, torej.

Novak Đoković je imel dolgo zaprta vrata v teniški panteon. Roger Federer je starejši skoraj šest let, na drugi strani ima Rafael Nadal sicer le leto več, a na najpomembnejših turnirjih je precej prej začel opozarjati nase, zmagovati in nabirati rekorde.

Odkar je Srb leta 2011 porušil svoje temelje in jih postavil na novo (to se je najbolj poznalo na prehrani), jima ni le enakovreden, ampak ju krepko presega, saj je od takrat osvojil 19 grand slamov, Nadal 11, Federer pa 4. V skupnem seštevku je večna tekmeca po letošnjem Wimbledonu sploh prvič ujel (za aktivacijo animacije kliknite na spodnjo puščico).

Čeprav se je srbski as v zadnjih letih ves čas bližal tekmecema, v očeh večine teniške javnosti nikoli ni bil enakovreden član družbe največjih. Đoković je serijsko zmagoval, a teniški kavelj 22 je od njega terjal vedno nekaj več.

Z newyorško krono bi zadel dve muhi na en mah, z grand slamom številka 21 bi postal najboljši na tej lestvici, hkrati pa bi s koledarskim grand slamom storil nekaj, kar ni uspelo nikomur po Rodu Laverju daljnega leta 1969. A na zadnji stopnički je moral priznati premoč Rusu Daniilu Medvedjevu, ki je bil bolj spočit, predvsem pa psihično stabilnejši in je najbrž odserviral tekmo življenja. S svojim prvim slalom je postavil piko na i izjemnim igram na trdi podlagi, ki jih niza zadnje tri sezone.

Đoković je že bil aktualni zmagovalec vseh grand slamov, poker najodmevnejših zmag je namreč nanizal med Wimbledonom 2015 in Rolandom Garrosem 2016, a koledarski četverček ima neprimerno večjo težo. Njegova pot in dosežki pa so v nedeljo vendarle storili nekaj redko videnega − s svojo zgodbo je prepričal vse obiskovalce igrišča Arthurja Asha, da so navijali zanj. Po porazu je bil skrušen, a v svojem govoru je poudaril ravno bučno podporo navijačev. Vedno je bil neupravičeno v senci Federerja in Nadala, zdaj pa je − kljub porazu v finalu New Yorka − prišel trenutek, ko je simbolično izruval teniški kavelj 22.

Sorodna novica Začenja se teniški Zadnji ples

Gledalci v New Yorku so to spoznali. In to je primeren trenutek, da enako stori tudi najširša javnost. Dovolj je iskanja sekundarnih in tercialnih izgovorov v smislu "Đokovića navijači ne marajo", "ne zna se tako obnašati kot preostala dva", "Federerjeva igra je še vedno najelegantnejša v celotni zgodovini" in podobno. V resnici niti ni pomembno, ali te izjave držijo ali ne. Noletovi dosežki in številke govorijo sami zase. Nastopa v enem najbolj norih teniških obdobij, v katerem sta Federer in Nadal merila večnosti postavila najvišje do zdaj.

Đoković je vse letvice dosegel v svojem slogu. In drugo za drugo premika še višje.