Najbolj znan je po skladbi Vragov trilček, ki ga številni napačno imenujejo Vražji trilček. Sicer pa je ustvaril okoli sto trideset koncertov, več kot sto sedemdeset sonat itn., skoraj vse za violino. Letošnje leto je Vlada Republike Slovenije razglasila za Tartinijevo leto. Ob tem se je še posebej na Obali, oziroma po novem v Slovenski Istri, začelo veliko kulturnih dogodkov. Z lepim začetkom ta teden.

Pa o Tartiniju sploh vemo kaj več tudi tisti, ki živimo na celini oziroma daleč proč od Pirana? Z več strani je bilo tudi slišati, ali je Tartini sploh Slovenec? Seveda ni, a to se sploh ne zdi pomembno. Drži pa, da se je rodil v Piranu, da je bila njegova mati Caterina Zangrado potomka ene najstarejših plemiških družin v tem obmorskem mestecu, da je bil njegov oče, trgovec s soljo, iz Firenc, da v Piranu še vedno stoji violinistova rojstna hiša, da si je tam mogoče ogledati zgovorno Tartinijevo zbirko in – to se zdi najpomembnejše – da je Tartini prvo glasbeno znanje dobil v Piranu in Kopru. Za svoja dela pa je črpal motive tudi iz istrske ljudske tvornosti.

Ko sem s pomočjo Duške Žitko, kustosinje za umetnostno zgodovino in muzejsko svetovalko iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašera Piran, raziskoval gradivo za pisanje biografskega romana o Tartiniju, me je pot iz Pirana vodila v Padovo, kjer je mladenič preživel najviharnejša leta, tam pa je tudi pokopan. Oče je želel, da bi nadarjeni Giuseppe postal duhovnik, vendar se je v Padovi samovoljno prepisal na pravo, s tem pa izgubil vso očetovo podporo. Povrhu pa se je še nesmrtno zaljubil v mlado violinistko Elisabetto. Oče je bil glede tega posredno celo kriv in mu je z odtegnitvijo pomoči naredil veliko uslugo. Mladi, glasbeno nadarjeni Giuseppe je bil prisiljen začeti poučevati mlade talente. Med revnimi, a zelo nadarjenimi pa je bila tudi njegova bodoča žena.

Ker sta se Giuseppe in Elisabetta v Padovi kot zamaknjena zaljubljenca javno izpostavljala očem, mladenič pa je bil povrhu kot nekdanji potencialni študent teologije oblečen v duhovniško haljo, je moral pred kaznijo pobegniti daleč stran – v Assisi. V samostan, kjer je iskal srčni mir v celici kot drugi frančiškani. On seveda kot laik. Tam je naletel na češkega patra Boema, ki je bil izvrsten glasbenik in je lahko veliko pomagal pri Tartinijevem glasbenem napredovanju.

V samotni meniški celici ga je neke noči obiskal sam hudič, sam vrag. In mu po znani legendi narekoval eno najzahtevnejših violinskih skladb – Vragov trilček. Vragov seveda zato, ker naj bi bil ta trilček tako zahteven za igranje, da se je mogel z njim poigrati samo vrag, nikakor pa ne človek. Med redkimi, ki ga je pozneje izvajal po številnih evropskih dvorih in po glasbenih ustanovah, je bil kajpada predvsem Tartini.

Giuseppe Tartini pa ni bil samo vrhunski violinist in skladatelj, temveč tudi matematik, filozof, astronom; tako rekoč vsestranski umetnik in znanstvenik. Na srečo je kar nekaj njegovih del ohranjenih. Celo njegov rokopisni učbenik za igranja na violino.

Zanimivo se zdi tudi njegovo zasebno življenje. Ker je neprestano potoval od koncerta do koncerta – v Pragi in Padovi je ustanovil celo violinsko šolo –, je imel menda bore malo časa za svojo ženo. Menda prav zato nista imela otrok. A Elisabette ga je na smrtni postelji potolažila: "Saj ni res, moj ljubljeni Tartini, da nimaš otrok! Imaš jih več sto. Vsaka skladba je namreč tvoj otrok! Ti si vso svojo ljubezen izrazil – v glasbi!"

Ob vsem tem bi seveda lahko bili ponosnejši na velikega Pirančana tudi mi. Kar pa se tiče narodnosti, je tudi vse jasno. Tartini je že v času svojega življenja dobil naziv Il maestro delle nazioni. Mojster vseh narodov. Torej tudi slovenskega. Glede na rojstni kraj in na mladost, v kateri se je srečeval in vsrkaval prvo glasbo in znanje svojega okolja, precej slovenski.