Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV

Depresija: "Možganom je treba dopovedati, naj se zbudijo."

Bojana Rugelj
Foto: Pixabay

Z depresijo, ki je univerzalna človeška izkušnja, se spopada okoli 300 milijonov ljudi po svetu. A ni nepremagljiva duševna motnja. Prihodnost njenega zdravljenja je v kombinaciji različnih terapij in timski obravnavi, meni psihiatrinja Vesna Švab.

Uvodne misli

"Rada bi živela kot drugi ljudje, ki vidijo in imajo neki smisel. Pa mi ne znese," je zapisala novinarka in pisateljica Renata Ažman v svoji knjižni izpovedi Depra. Vendar depresije ne zaznamuje le izguba smisla, temveč tudi veselja, zanimanja, volje, moči, upanja, lastne vrednosti in v skrajni obliki življenja. O izgubljenem samospoštovanju ameriški pisatelj in esejist William Styron v knjigi Vidna tema, v kateri popisuje svoj boj z depresijo, govori kot o "enem izmed mnogih strašnih izrazov te bolezni".

Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacija ima to duševno motnjo približno 300 milijonov ljudi po svetu, ne glede na spol in starost. Tudi otroci in mladostniki, čeprav se pri njih, kot v pogovoru za MMC pojasnjuje klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka Simona Sanda, kaže na nekoliko drugačne načine kot pri odraslih.

Vzroki njenega nastanka še danes niso v celoti znanstveno pojasnjeni. Po splošno sprejeti razlagi gre za medsebojni vpliv notranjih in zunanjih dejavnikov. "Povezava med depresijo in slabim družbenoekonomskim položajem je tako trdno dokazana, da Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je socialno-ekonomsko stanje posameznika ena izmed poglavitnih determinant njegovega duševnega zdravja. Vendar pa revščina, neenakost in izključenost niso edini dejavniki, ki vodijo v duševno stisko. Sovpadati morajo z dedno zasnovo, osebno občutljivostjo oziroma s psihično opremljenostjo, s katero stopamo v življenje. Na depresijo torej ne moremo gledati zgolj kot na napako v delovanju možganov, ampak kot na dinamično neravnovesje, ki nastane zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških in zunanjih obremenitev," v intervjuju poudarja psihiatrinja Vesna Švab.

Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

Na srečo depresija ni nepremagljiva duševna motnja. "Možganom je treba dopovedati, naj se zbudijo, in to jim lahko dopovemo z različnimi dejavnostmi. Če ima človek blago depresijo, so spodbudne, smiselne dejavnosti ali sprememba okolja dovolj za prebuditev možganov, tudi pri zmerni depresiji bodo pomagale dejavnosti, lahko tudi antidepresivi, globoko depresijo pa je nemogoče zdraviti brez zdravil, dejavnosti v tem primeru ne bodo zadoščale," pravi v pogovoru za MMC psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Prihodnost zdravljenja depresije je po besedah psihiatrinje Vesne Švab v kombiniranju različnih terapij in v multidisciplinarni obravnavi. K posamezniku je treba pristopiti celostno in zajeti ne samo bioloških vidikov njegovih težav, temveč tudi psihološke, psihoterapevtske, socialne in rehabilitacijske. V 21. stoletju namreč ni več dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili, je prepričana.

Tudi MMC-jeva sogovornica Mateja Mlakar se je po depresiji, ki se ji je razvila iz neprepoznane anksiozne motnje, v življenje vrnila s pomočjo zdravil, psihoterapije in podpore bližnjih. Kot pravi, ji je psihoterapija dala vozniški izpit, od nje same pa je odvisno, kako bo vozila. In ker ve, da je najhuje trpeti v tišini, skuša s svojo osebno zgodbo spodbuditi ljudi, da spregovorijo o duševnih težavah in si poiščejo pomoč.

Vabljeni k branju!

Bojana Rugelj

Foto: MMC RTV SLO

Intervju

Psihiatrinja Vesna Švab: "V 21. stoletju ni dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili."

Bojana Rugelj

Prihodnost zdravljenja depresije je v kombiniranju različnih terapij in multidisciplinarni obravnavi, pojasnjuje psihiatrinja Vesna Švab. Časi, ko so bili ljudje zadovoljni s tem, da so prišli k psihiatru in dobili antidepresive, so namreč minili.

Foto: BoBo

K posamezniku bi morali pristopiti celostno in zajeti ne samo bioloških vidikov njegovih težav, na katere lahko vplivamo z zdravili, ampak bi morali nanj delovati tudi s psihološkimi, psihoterapevtskimi, socialnimi in rehabilitacijskimi vzvodi. V 21. stoletju namreč ni več dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili, opozarja.

Psihiatrinja Vesna Švab je zaposlena v Centru za duševno zdravje za odrasle v Zdravstvenem domu Logatec, ki je eden izmed do zdaj 15 novoustanovljenih tovrstnih centrov po državi. Vsak center pokriva več zdravstvenih domov na nekem regionalnem območju. Ljudem z duševnimi težavami in njihovim svojcem omogoča hitro in celostno pomoč. Ekipa strokovnjakov, v kateri so psihiatri, psihologi, medicinske sestre, delovni terapevti in socialni delavci, nudi različne oblike pomoči, kot so podpora, zdravljenje, svetovanje, izobraževanje in psihoterapija. Poleg centrov za odrasle so v Sloveniji do zdaj odprli tudi 16 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov.


Neenakost, revščina, brezposelnost, epidemije, vojne ... Kako pomemben je vpliv družbenih razmer na naše duševno zdravje? Ali je depresija primarno družbeno pogojena ali posledica biokemičnih procesov v naših možganih?

Povezava med depresijo in slabim družbenoekonomskim položajem je tako trdno dokazana, da Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je socialno-ekonomsko stanje posameznika ena izmed poglavitnih determinant njegovega duševnega zdravja. Vendar pa revščina, neenakost in izključenost niso edini dejavniki, ki vodijo v duševno stisko. Sovpadati morajo z dedno zasnovo, osebno občutljivostjo oziroma s psihično opremljenostjo, s katero stopamo v življenje. Na depresijo torej ne moremo gledati le kot na napako v delovanju možganov, ampak kot na dinamično neravnovesje, ki nastane zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških in zunanjih obremenitev. Neposrednega dedovanja ni, prav gotovo pa se podeduje neka ranljivost za razvoj depresije. Iskanje gena, ki bi ga bilo mogoče popraviti, se je izkazalo za iluzijo, saj je depresija odvisna od sklopa genetskih dejavnikov, na katere močno vpliva okolje.

Ne gre torej za to, da psihiatri medikalizirate ljudi, ki bi namesto psihoterapije in antidepresivov potrebovali predvsem izboljšanje svojega družbenega položaja?

Foto: BoBo

V 21. stoletju iščemo neko ravnovesje med različnimi teoretičnimi izhodišči pri pojasnjevanju duševnih motenj, ki so sama po sebi redukcionistična. Razumeti človeka zgolj kot neravnovesje nevrotransmitorjev v možganih je nesramno in ponižujoče do njega. Po drugi strani pa je reči, da so duševne bolezni zgolj družbeni konstrukt, kar so zagovarjale antipsihiatrične teorije že v 60. letih prejšnjega stoletja, podcenjujoče ne samo do stroke, temveč tudi do vseh, ki trpijo in ki vedo, kako hudo je živeti z duševno težavo. Pri duševnih motnjah gre, kot sem omenila, za kombinacijo različnih dejavnikov, pri čemer pa je teža ekonomskih in socialnih dejavnikov tako velika, da jo je treba upoštevati pri načrtovanju služb in politik na področju duševnega zdravja.

Podobno razmišlja tudi belgijski psiholog in psihoanalitik Paul Verhaeghe, češ da psihiatrija ne bi smela ločevati tega, kar je v človekovi glavi, od družbenega konteksta. Občutek ničvrednosti, denimo, po njegovem izhaja iz prevelike dohodkovne neenakosti v družbi in je nekaj najhujšega, kar nas lahko doleti.

Verhaeghejevi tezi pritrjujejo podatki velikih pregledov razširjenosti duševnih motenj, ki kažejo, da so duševne motnje najpogostejše v ZDA, ne pa recimo v kateri izmed najrevnejših držav sveta. V skladu s teorijo, da je revščina neposredno povezana z duševnimi motnjami, bi moralo biti ravno obratno. Mogoče je domnevati, da so v ZDA duševne motnje tako razširjene ne zaradi tega, ker bi bile tam družbenoekonomske razmere tako slabe, temveč predvsem zaradi velike družbene neenakosti. Če poenostavim, ljudje zelo težko prenašamo, da garamo iz dneva v dan, pa vendarle ne moremo doseči nekih privilegiranih posameznikov z boljšimi priložnostmi, kot jih imamo sami.

Depresija se torej po splošno sprejeti razlagi razvije zaradi sovplivanja različnih dejavnikov. A zakaj znanost vzrokov za njen nastanek še vedno ne zna v celoti pojasniti?

Foto: BoBo

Kljub skokovitemu napredku nevroznanosti je skrivnosti še veliko. Odkar delam z ljudmi, predvsem s tistimi, ki imajo psihotične duševne motnje, me svojci sprašujejo, pa kje je vendarle že to zdravilo, ki bo pomagalo pozdraviti shizofrenijo, in zakaj ga kljub vsem finančnim vložkom v farmacevtsko industrijo in nevroznanost še vedno ni. Na področju terapije z zdravili se v zadnjem desetletju res ni zgodilo veliko, večinoma se vrtimo okoli istih substanc. Občasno propagirajo kakšno novo zdravilo, češ, zdaj bo pa vse drugače, a ni tako. Kot kaže, bomo morali pristopiti k razumevanju duševnih motenj na kompleksnejši način. Različne znanosti se bodo morale med seboj povezati, tako kot se morajo oziroma bi se morale pri obravnavi pacientov povezati tudi različne stroke. Edini preboj, ki se danes kaže, je namreč v multidisciplinarnosti obravnave. Če obravnavamo pacienta iz različnih perspektiv, lahko dosežemo premike, ki jih sicer ne bi. K posamezniku bi morali pristopiti celostno in zajeti ne samo bioloških vidikov njegovih težav, na katere lahko vplivamo z zdravili, ampak bi morali nanj delovati tudi s psihološkimi, psihoterapevtskimi, socialnimi in rehabilitacijskimi vzvodi. Neverjetne preboje pri izboljšanju psihičnih stanj lahko recimo dosežemo z zaposlitveno rehabilitacijo, s tem, da ljudjem ponudimo smiselno preživljanje časa, da okrepimo njihovo ekonomsko varnost ... To so slabo raziskana področja, ves čas ob robu psihiatrične stroke, ki doslej niso nikogar preveč zanimala in za katera ni bilo namenjeno veliko denarja, izkazujejo pa izjemne možnosti, da si ljudje opomorejo.

Govorite v bistvu o personaliziranem pristopu, ko je zdravljenje vsakemu posamezniku pisano na kožo. Koliko so psihiatrične obravnave v slovenskem zdravstvu personalizirane?

Prav gotovo moramo na tem področju narediti še veliko, za to so potrebna tudi sredstva, ampak jaz bi vseeno rekla, da je sodobno psihiatrično zdravljenje personalizirano. Ne dajemo vsakemu enakih zdravil, če poenostavim, in ne delamo pri vseh enakih psihoterapevtskih posegov. V psihiatrični stroki se v tem času spet opozarjamo, da moramo razumeti vse vidike problema, kar pomeni, da ne obravnavamo le posameznikovih simptomov, ampak tudi njegove potrebe, želje, življenjske cilje, možnosti, tudi razmere v njegovi družini. V centrih za duševno zdravje odraslih, ki jih zdaj organiziramo po Sloveniji, vztrajamo pri tem, da so pristopi do ljudi in do njihovih potreb multidisciplinarni in individualizirani. Pa saj drugače tudi ni mogoče. Časi, ko so bili ljudje zadovoljni s tem, da so prišli k psihiatru in dobili antidepresive, so minili. Ljudje so ozaveščeni in pričakujejo kakovostno obravnavo. V 21. stoletju ni več dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili.

Saj ravno to je ena izmed najpogostejših kritik na račun psihiatrov, češ da "pri njih dobiš samo škatlico tablet in na svidenje".

Foto: BoBo

Takšne kritike pozdravljam. Pomembno je opozarjati stroko, da je zlasti zaradi zaprtosti za zidovi institucij in kadrovske podhranjenosti postala premalo dostopna ter da številne paciente obravnava preveč površno. A danes psihiatrija vendarle ni več takšna, kakršna je bila, ko so ustvarjali film Let na kukavičjim gnezdom. Težava je, ker nas je premalo, zato bi bilo treba del našega dela v skladu s smernicami razvoja stroke prepustiti drugim sodelavcem v timu. Medicinske sestre, patronažne sestre, (klinični) psihologi, psihoterapevti, psihosocialni svetovalci in socialni delavci lahko bistveno pripomorejo h kakovosti naše obravnave. Ni vzdržno, da psihiater več let sam vodi enega in istega pacienta, ki ima relativno malo potreb, medtem ko ga zunaj čaka 100 ljudi z nujnejšimi težavami.

V javnosti je pogosto slišati tudi očitek o (pre)dragih psihiatrih zasebnikih, pri katerih ljudje večinoma iščejo pomoč zaradi predolgih čakalnih vrst v javnem zdravstvu.

Sem slišala tudi za ceno 200 evrov na obisk. V takšnih primerih se je treba pritožiti. Prepričana sem namreč, da je ena izmed poti za izboljšanje sistema možnost, da se ljudje lahko pritožijo nad nekakovostnimi in/ali dragimi storitvami. Ob tem pa bi vendarle rada posvarila pred posplošenimi izjavami o psihiatrih kot koristoljubnih zaslužkarjih, ki so zdaj tako razširjene med ljudmi. Večina psihiatrov dela kakovostno v okviru svojih časovnih in drugih možnosti. Sicer pa čakalnih dob v psihiatriji ne bi smelo biti, in to je treba doseči s sodelovanjem vseh pristojnih služb na regionalni ravni.

Mislite tako, kot se je zdaj začelo delati v novoustanovljenih centrih za duševno zdravje odraslih po Sloveniji?

Ja, v Centru za duševno zdravje za odrasle v ZD Logatec, kjer delam, čakalnih vrst ni, podobno kot v številnih tovrstnih centrih po državi. V teh centrih ne smemo pustiti nikogar, ki potrebuje pomoč, čakati, tako kot tudi družinski zdravniki ne smejo pustiti čakati svojih pacientov. Sistem potrebuje približno to, kar je zapisano v nacionalnem programu duševnega zdravja: da se čim več kadrov prenese na osnovno raven zdravstva, da se med seboj povežejo različne službe s področja duševnega zdravja in da se ljudem omogoči pravočasna, kakovostna in dostopna pomoč. To pa lahko počnete najbolje tako, da ste blizu družinskega zdravnika, ki pozna težave v skupnosti. Že pred 30 leti so se nevladne organizacije zavzemale za to, da se storitve ponudijo tam, kjer ljudje živijo, ne pa v oddaljenih bolnišnicah in zavodih. Ta premik na primarno raven dejavnosti je ključen element reforme, ki zahteva resno politično odločenost, da se pri njem vztraja. Odporov je namreč veliko, ker je stroka še vedno ujeta za zidovi institucij. Surova resničnost pa je, da so ljudje z obravnavami v bolnišnicah in zavodih nezadovoljni in da si nihče ne želi biti tam, vsaj ne dolgo časa. Seveda, neka akutna stanja je treba reševati tudi na tej intenzivni ravni. Ampak ravnovesje med obravnavami na primarni ravni, ki obsega osnovno zdravstveno dejavnost, ter na sekundarni in terciarni ravni, ki obsegata specialistično, bolnišnično in klinično dejavnost, se mora absolutno popraviti. Stroko je treba približati ljudem.

Kako pogosta je depresija med ljudmi? Različni viri navajajo različne podatke.

Foto: MMC RTV SLO

Zanimivo je, da velike epidemiološke študije pokažejo precej različne številke, kar je težko razložljivo drugače kot z napako v metodi zbiranja podatkov, torej, kakšna vprašanja zastavljamo ljudem. Po mednarodnih podatkih se depresija pojavi vsaj enkrat v življenju pri približno 9 odstokih moških in 17 odstotkih žensk. Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti prebivalec. Z njo se spopada približno 2,5 odstotka otrok in 8 odstotkov adolescentov. Sicer pa nimamo nobenih dokazov, da bi se pogostost depresije večala, to pa zato, ker nimamo podatkov, kako je bilo z depresijo, preden so se začele meritve pred 20, 30 leti. Prvi porast v zgodovini merjenja pogostosti depresije smo zaznali pri covidu-19, in še to ne pri vseh delih populacije, ampak predvsem pri mladih, pri katerih pa so simptomi depresije po prvem oziroma drugem valu kar hitro izzveneli.

Včasih je verjetno težko razmejiti med depresijo in procesom žalovanja. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za potrditev diagnoze depresija?

Čas in posameznikova funkcionalnost sta tista, ki razdelita med žalovanjem in depresijo. Človek, ki žaluje, je običajno dolgo časa globoko žalosten, ampak ohranja stik z drugimi, išče pomoč in funkcionira v vsakdanjem življenju. Tudi če na začetku potrebuje bolniško odsotnost, da si opomore, se čez čas, ko se občutki žalosti omilijo, vendarle želi vrniti v življenje in delo. Približno leto dni potrebujemo, da se poslovimo od ljudi, ki smo jih imeli radi. Pri hudi depresiji pa človeku zmanjka moči za vse – ne more več delati, ne more več stopati v odnose z drugimi ljudmi in ne išče več pomoči. Ogradi se od vsega, simptomi ne izzvenijo, ampak se samo še poglabljajo. Poleg tega da je žalosten, celo obupan, postane tudi brezvoljen, preplavlja ga občutek praznine. Najhujša depresija ni takrat, ko jočemo, temveč takrat, ko ničesar več ne občutimo, ko nimamo več moči in ko se ničesar več ne razveselimo. Ravno pomanjkanje veselja spada med glavna diagnostična merila.

Mimogrede, kakšen je pogled na depresijo z evolucijskega stališča? Ali ima energetska izpraznjenost, ki jo povzroča depresija, vendarle neki smisel v boju za preživetje?

To je zanimivo vprašanje. Evolucionisti trdijo, da se takrat, ko smo depresivni, ustavimo, napolnimo z močjo in se pripravimo na spopad. Psihiatri pa pravimo, da je depresivno razpoloženje pomembno tudi za samorefleksijo, da se zazremo vase, v svoje napake, zmote ... Iz vsakdanjega življenja vemo, da smo takrat, ko smo depresivno razpoloženi, bolj samokritični. Hkrati je v hitenju sodobnega sveta, ki ga vsakodnevno doživljamo, postanek, ki ga prinese depresija, morda pomemben. Odvisno seveda od teže bolezni.

Omenjate postanek, upočasnjenost. Ena izmed pogostih stereotipnih predstav o ljudeh z depresijo, ki jo tudi sami ponotranjijo, je, da gre za šibke in lene osebnosti, ki ne znajo razreševati svojih težav.

V tem času je postalo družbeno nesprejemljivo, tudi pod vplivom medijev, govoriti o človeku, ki ima depresijo, da je len. Ljudje te oznake verjetno ne bodo več uporabili, se bo pa stigmatizacija kazala prek drugih diskriminatornih ravnanj, na primer prek sporočanja o nemoči, češ, bomo že mi poskrbeli zate, ker ti ne moreš. Že v antiki so se spraševali, ali je občutljivost pri človeku res njegova pomanjkljivost ali pa morda prednost, zaradi katere ga je treba še posebej spoštovati, saj ima tak človek več empatije do drugih. Mene mogoče nihče v življenju ni bolje razumel od mojih pacientov, ki so že na vratih ordinacije kljub moji profesionalni drži ugotovili, v kakšnem razpoloženju sem. Začutili so, če nisem bila v dobri koži.

Katere osebnostne značilnosti poleg občutljivosti še predstavljajo tveganje za razvoj depresije?

Foto: MMC RTV SLO

To so precej raziskovali in odkrili dva osebnostna elementa, ki bi lahko bila povezana z večjo depresivnostjo: prvič, znanstveniki temu pravijo nevroticizem, ko kompliciramo v življenju, ko smo čustveno nestabilni, in drugič, introvertiranost, ko se zapiramo pred drugimi in skušamo svoje težave rešiti sami, češ "sram me je poiskati pomoč, ker biti v duševni stiski pomeni biti šibek". A naj ponovim, mi nismo odvisni le od svoje biološke in psihološke danosti, temveč gre pri depresiji za kombinacijo notranje občutljivosti in stresa iz okolja. Občutljivi ljudje zmorejo manj stresa kot drugi ljudje, zato se morajo pred dolgotrajnimi, ponavljajočimi stresi varovati, kolikor se pač da.

Stigma, o kateri govorite, je ena glavnih razlogov, da ljudje ne iščejo pomoči pri psihiatru ali psihoterapevtu. A marsikdo tudi ne prepozna svojih težav ali pa meni, da so nerešljive.

Tako je, bi pa omenila še dva dejavnika, in sicer dostopnost in kakovost služb na terenu. Vi ste lahko še tako pripravljeni poiskati pomoč, ampak če je nimate kje, tega seveda ne boste naredili. Recimo v Pomurju smo pred nekaj leti imeli samo dva psihiatra koncesionarja. Zdaj smo te službe nekoliko okrepili, a smo še vedno so daleč od tega, da bi bile zadostne. Torej pomoči ne poiščemo, ker je nimamo kje iskati. Druga možnost pa je, da jo poiščemo, a tam doživimo nekakovostno obravnavo. Recimo, da ste v hudi duševni stiski, ali pa še huje, da je v stiski vaš otrok, pokličete psihiatra, in ta vam reče: "Oprostite, šele čez dve leti." Takšna nesramnost vas bo za vedno odvrnila od tega, da bi še kdaj iskali pomoč. Rekli si boste: "Pomagal si bom sam, kakor vem in znam."

Kako pojasniti paradoks, da ženske sicer pogosteje zbolevajo za depresijo, moški pa pogosteje naredijo samomor?

Ženske skoraj dvakrat pogosteje poročajo o depresivnih simptomih kot moški, vendar pa je pri moških skoraj trikrat več samomorov. Še vedno nimamo zadovoljivega odgovora, zakaj ta razlika. Ves čas se vrtimo okoli razlag, ki so vezane predvsem na nekatere značilnosti spolov, češ, moški so bolj vase zaprti in bolj skrivajo svoje težave kot ženske. Bojim se, da to ni dovolj dobra razlaga. Na enem od mednarodnih kongresov, ki sem se ga udeležila pred leti, je bilo rečeno, da je v eni od azijskih držav pogostost samomora med moškimi in ženskami enaka. Spomnim se, da je kolega iz te države dejal, veste, ni naš problem v tem, da je stopnja samomora pri nas enaka, ampak je vaš problem, da imate vi takšne razlike. Zahod se mora vprašati, kaj dela moškim, da tako pogosto svoje depresivno stanje končajo s samomorom. Menim, da je odgovor kompleksen. Razlogi so delno biološki, delno kulturni, pomemben dejavnik je tudi pogostejša odvisnost od alkohola pri moških, kar vodi v večjo impulzivnost. Eden od razlogov pa je morda tudi ta, da moške ne sprašujemo o depresiji na pravi način, torej da nismo razvili ustreznega nabora vprašanj, s katerimi bi zajeli vse načine, na katere se depresija izkazuje pri moških. Depresiven moški je lahko nasilen, jezen, pije alkohol, se razburja. Vendarle teh ljudi večinoma v praksah ne obravnavamo kot depresivne. Del problema je torej lahko tudi v prepoznavanju depresije pri moških.

Stereotipi, ki izvirajo iz družbeno dodeljenih spolnih vlog, so še posebej trdovratni. Je pravi odgovor nanje vztrajna destigmatizacija duševnih motenj?

Foto: MMC RTV SLO

Raziskave v resnici kažejo, da je prišlo do boljšega prepoznavanja duševnih motenj, tudi samomorilnega vedenja, kar se odraža v zmanjšanju števila samomorov v Evropi in drugje po svetu. Vendar pa se je prepoznavanje depresije izkazalo kot zelo uspešno varovalo pred samomorom predvsem pri ženskah, pri moških pa, kot sem prej pojasnila, niti ne. Na splošno bi rekla, da je družbeno gibanje za destigmatizacijo duševnih motenj že precej pripomoglo k zmanjšanju predsodkov o duševnih motnjah, k temu, da smo bolj odprti za težave drugih in da prej poiščemo pomoč. Gledam mlade – kadar jim gre slabo, se pokličejo in si zaupajo svoje stiske. Moja generacija tega prav gotovo ni počela, mi smo na vsak način poskušali svoje težave rešiti sami.

Psihiater Miran Možina temu pravi kultura deljenja ranljivosti.

To je res lep izraz. Ob tem bi opozorila, da če se po eni strani odnos do anksioznih in depresivnih stanj, torej do lažjih oblik duševnih motenj, izboljšuje, tako da ljudje že kar sami prostodušno razlagajo okrog, da so depresivni oziroma anksiozni, se po drugi strani stigmatizacija hudih duševnih motenj, kot je shizofrenija ali odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog, celo krepi. Že pred nekaj leti smo v mednarodnem prostoru opozorili, da smo na tem področju tako laiki kot stroka še vedno polni predsodkov, čeprav mogoče na drugačen način. Včasih smo ljudem s shizofrenijo rekli, da so nori, da so nevarni. Zdaj se to ne spodobi več, pač pa se, kot sem že omenila, vrivajo maligni predsodki o njihovi nemoči v obliki pokroviteljstva, češ, stroka mora poskrbeti zanje, oni tako in tako ničesar ne zmorejo storiti zase. Slika diskriminatornih vedenj se je spremenila in morda postala celo nevarnejša za to skupino.

Iskanje pomoči želi spodbuditi tudi NIJZ, ki je letos začel kampanjo "Nisi okej? Povej naprej." Kako lahko pomagamo človeku z depresijo? Nasvet kot "spravi se k sebi, saj ni tako hudo" verjetno ne koristi.

Najprej bi rada opozorila na problem prevelikih pričakovanj, da prepoznamo depresijo ali preprečimo samomor pri svojih bližnjih. Nikjer na svetu noben preventivni program še ni dosegel tega, da bi se ljudje res na široko naučili prepoznavati suicidalnost pri ljudeh, s katerimi živijo, in to verjetno niti ne bi bilo prav. Ne moremo pričakovati od mame, da bo ocenjevala samomorilno ogroženost pri svojem sinu ali stopnjo njegove depresivnosti. Pa saj tudi strokovnjaki pri vsem, kar znamo, velikokrat ne prepoznamo depresivnega človeka s samomorilno ogroženostjo. Nekaterih samomorov se na žalost ne da preprečiti. A ne glede na to velja, da je vsaka pomoč boljša kot nobena. Pristna skrb, pa četudi je izrečena z napačnimi besedami, je boljša kot nikakršna skrb. Da mi je mar za nekoga, lahko izrazim tudi z napačnimi besedami, ampak moja neverbalna komunikacija, moj izraz, zven mojih besed, je tisto, kar lahko reši življenje. Pomembna je tudi pomoč pri vsakdanjih življenjskih opravilih, kot sta skrb za gospodinjstvo in varstvo otrok. Zagotovo pa nikomur, ki je depresiven, ne pomaga, če ga prehitro silite v sicer koristne dejavnosti, ki jih (še) ne zmore.

Kot so, na primer, telesne dejavnosti? Zakaj gibanje na svežem zraku tako pozitivno vpliva na razpoloženje?

Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Gibanje v naravi sprošča in omogoča, da ima sonce svoj antidepresivni učinek. Tudi pogovarjati se je lažje, če smo v gibanju. Hkrati pa je športna dejavnost smiselna dejavnost, ki ima neki cilj, kar krepi motivacijo. Če se odpravim na Šmarno goro, želim morda na vrhu popiti kavo ali pa izboljšati kondicijo. Pa še nekaj – pri tej dejavnosti smo vsi enaki, in bolni in zdravi. Možnost krepitve psihične in fizične moči z gibanjem namreč ni omejena le na zdrave, telesno pripravljene, uspešne ljudi.

Ali je depresija ozdravljiva, kako jo zdravite in ali jo je mogoče celo preprečiti?

Depresija je motnja, ki se odlično zdravi. Treba pa je pravočasno poiskati pomoč. Res je nesmiselno, da se ob vsem znanju o depresiji, ki ga imamo danes, odlaša z iskanjem pomoči. Po mednarodnih smernicah, ki jih upoštevamo tudi pri nas, je treba najprej poskusiti s psihoterapevtskimi pristopi, za zdravila se odločimo, če smo s psihoterapijo neuspešni. Seveda včasih takoj predpišemo antidepresive, če vidimo, da je stanje tako hudo, da je potrebna takojšnja pomoč. Predpisujemo tudi druga zdravila, ki lahko okrepijo delovanje antidepresivov, a le v nekem prehodnem obdobju. Pristope je torej treba kombinirati. V centru za duševno zdravje v Logatcu, kjer delam, pozdravimo veliko ljudi, ki prihajajo z anksioznimi in depresivnimi motnjami, že s preprostimi psihoterapevtskimi pristopi – kapo dol pred moji kolegicami psihologinjami! – tudi brez zdravil ali pa jih hitro ukinemo. Glede preprečevanja pa – obstaja veliko študij, ki pravijo, da bi z ustreznimi preventivnimi in promocijskimi programi lahko zmanjšali pogostost depresije celo za četrtino. A to še ni popolnoma dokazljivo, ker kljub vsem preventivnim programom se število ljudi z depresijo ne zmanjšuje.

Na žalost so čakalne vrste za vedenjsko-kognitivno psihoterapijo, ki je dokazano učinkovita pri zdravljenju depresivnih motenj, izjemno dolge.

Res je. A obstajajo tudi druge oblike pomoči zunaj psihoterapevtskih tehnik, kot jih recimo ponuja vedenjsko-kognitivna terapija, ki jih lahko uporabljamo, ker so dokazano uspešne. Psihoterapija je večinoma vzpostavljanje terapevtskega odnosa, ki omogoča človeku, da okreva, in ta odnos ni nujno samo s psihiatrom, psihoterapevtom ali s kliničnim psihologom, ampak se lahko terapevtski odnos vzpostavi tudi med medicinsko sestro in pacientom, med pacienti, med svojci, v družinah. Trdim, da lahko vsakomur, ki pride v center za duševno zdravje, s pomočjo psihologov, ki niso klinični psihologi, ponudimo vsaj enostavne, podporne psihoterapevtske obravnave, ki mu pomagajo splezati iz stiske. Ena od oblik pomoči je tudi psihoizobraževanje – to da se s pacientom pogovorite, da razume, kaj se z njim dogaja, da lahko vpliva na potek zdravljenja, da ve, katera zdravila jemlje, zakaj jih jemlje, da svojci vedo, kako naj ravnajo. Že samo s tem, da človeka opolnomočimo, lahko razrešimo marsikatero stisko. Ali pa da se usedejo skupaj pacient, njegovi svojci in ekipa strokovnjakov ter se dogovorijo, kaj bodo delali v naslednjem obdobju za dosego ciljev. To so odlične metode, ki včasih premaknejo gore.

Kdaj in kje poiskati psihiatrično pomoč?

Foto: MMC RTV SLO

Torej, če govoriva o depresiji, so razlogi, da poiščete strokovno pomoč, prav gotovo samomorilno razmišljanje in disfunkcionalnost, ko so vsakodnevno delovanje, odnosi z bližnjimi in kakovost življenja resno okrnjeni. Danes imamo toliko različnih virov pomoči, da se ljudje že kar težko znajdejo. Obrnete se lahko na osebnega družinskega zdravnika, ki je usposobljen za prepoznavanje depresije in ve, kako pomagati. V primeru smrtne ogroženosti lahko pokličete nujno zdravniško pomoč. V Ljubljani vas lahko v urgentni psihiatrični ambulanti na Njegoševi 4 vsako dopoldne do 15. ure pregleda psihiater. V nočnem času sta v Ljubljani odprti ambulanti na Zaloški cesti in v psihiatrični bolnišnici Polje. V dopoldanskem času lahko pokličete tudi na regionalne centre za duševno zdravje za odrasle (in otroke), ki se vzpostavljajo po državi ali jim pišete po elektronski pošti. Za obisk psihiatra sicer ne potrebujete napotnice. Res pa je, da jo nekateri zahtevajo, še posebej v otroški in mladostniški psihiatriji, kjer imajo zelo velik obseg dela, in lahko tako bolje upravljajo začetne triaže.

Kaj naredite, če je depresija pri človeku odporna proti vsem oblikam zdravljenja? Je takrat potrebna bolnišnična obravnava?

Hospitalizacija je potrebna predvsem v primeru velike nevarnosti samomora. Takrat ne smemo čakati, temveč moramo zagotoviti visoko stopnjo nadzora. Depresij, odpornih proti zdravljenju, bi moralo biti zelo malo, ker imamo na voljo vrsto zdravil, ki jih lahko kombiniramo ne samo med seboj, temveč tudi z različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Ne vem, ali poznam kakšno proti zdravljenju odporno obliko depresije, kjer se ne bi dalo pomagati. Sem pa prepričana, da je treba uporabiti ves spekter pristopov, predvsem pa ne dvigniti rok od pacienta.

Psihiater in psihoterapevt Miran Možina pravi, da zdravila potrebujemo takrat, ko se zagozdimo v ozkih soteskah anksioznosti ali potonemo v širokih močvirjih depresivnosti. Zavzema se, da se njihova uporaba zoži na upravičene indikacije. Ali jih psihiatri predpisujete prepogostokrat?

Foto: MMC RTV SLO

Prav gotovo se antidepresivi v današnjem času predpisujejo prepogosto, vendar pa ne toliko pri psihiatrih kot pri osebnih zdravnikih. V razmerah, ko je velikokrat premalo časa in/ali malo možnosti za druge oblike obravnave, se tako zagotovi vsaj neka oblika pomoči. Največji porast predpisovanja antidepresivov je bil v obdobju od leta 2001 do leta 2011, in sicer kar za 250 odstotkov. To ni bilo povezano z nobeno resnejšo situacijo, temveč po mojem mnenju s propagando farmacevtske industrije, ki je takrat zelo močno oglaševala antidepresive. Ampak poleg negativnih posledic, ki jih je ta porast prinesel, ker imajo antidepresivi tudi neželene učinke, je morda nekoliko pripomogel tudi k znižanju samomorilnega količnika v tem obdobju. Torej ni vse samo slabo. Osebno verjamem v kombinirane pristope.

Antidepresivi so na voljo že več kot 60 let, približno toliko časa tudi vedenjsko-kognitivna terapija. Kaj prinaša prihodnost na področju zdravljenja depresije? Beremo o ketaminu, psihobiotikih, psilocibinu, magnetni stimulaciji ...

Tisto, kar je novega, je dokazana uspešnost kombinacije različnih terapij in timsko-multidisciplinarne obravnave, saj en človek – psihiater ne more več vsega narediti sam. Tako kot ni več veliko enostavnih diagnoz, tudi ni več enostavnega zdravljenja. Pri zmerni depresiji je na primer dokazano, da imate samo z vedenjsko-kognitivno terapijo 50-odstotno uspešnost zdravljenja, če dodate zdravila, pridete do 80-odstotne uspešnosti. Če pa predpišete le zdravila, jih bo človek morda opustil že čez 14 dni. Uspeli bomo, če bo strokovna pomoč ljudem dostopna, če bo čim bližje njihovega doma, če bomo delali multidisciplinarno v sodelovanju z vsemi pristojnimi službami v lokalni skupnosti in če bomo znali izbrati pravo kombinacijo terapij, ki bodo pomagale posamezniku.

Kaj je za vas duševno zdravje? Ljudje ga običajno enačimo s srečo, z zadovoljstvom, notranjim mirom. Po drugi strani Slavoj Žižek pravi, da v sreči ljudje stagniramo, zato si poiščemo nove težave, ki nas delajo proaktivne.

Ta ideja duševnega zdravja je čisto precenjena. Popolno duševno zdravje je redko in ga morda doživimo nekajkrat v življenju, večinoma le lovimo ravnotežje. Duševno zdravje je že to, da imamo zadeve za silo pod nadzorom in da gremo naprej. Da nam uspe poskrbeti zase in za svoje bližnje. Da smo lahko občasno, ne ves čas, zadovoljni in ustvarjalni. Da torej ne stremimo k popolni sreči, popolnemu užitku oziroma popolnemu življenju.

Foto: MMC RTV SLO

Osebna zgodba

Mateja Mlakar: "Psihoterapija mi je dala vozniški izpit, od mene pa je odvisno, kako bom vozila."

Bojana Rugelj

Mateji Mlakar je življenje vrsto let krojila anksiozno-depresivna motnja. Odkar je depresijo sprejela kot sopotnico, ki zna biti včasih zelo naporna, ji je precej lažje. Pazi pa, da je negativne misli znova ne povlečejo v spiralo obupa.

Mateja Mlakar: Moja izkušnja z anksiozno-depresivno motnjo

Depresija se ji je pred približno dvajsetimi leti razvila iz neprepoznane anksiozne motnje, ki je skoraj povsem omejila njeno življenje.

Zaradi tesnobe, ki jo je občutila v množici, se je začela izogibati druženju s prijatelji, sprehodom, prireditvam, celo nakupom v trgovini. Nelagodje pred odhodom iz stanovanja je bilo tako močno, da je velikokrat dobila vročino. A tesnoba kljub izogibanju ni izzvenela, temveč je postajala vse močnejša. Sčasoma se je počutila varno le še med štirimi stenami svojega stanovanja, pa še tam ne, saj se je začela bati vode oziroma tuširanja. "Verjamem, da je nekomu, ki tega ni doživel, težko razumeti peklenski občutek, ko te stiska strah, obliva pot in hkrati trese mrzlica. Strah na strah, kot da te ogroža huda nevarnost."

In ker anksiozna in depresivna motnja običajno hodita z roko v roki, se je pri njej sčasoma iz zavozlanega klobčiča strahov razvila depresija. Občutki ničvrednosti, odtujenosti, osamljenosti in krivde. "Mislila sem si, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino, kot da bi izključila stikalo. Tema, čista tema," se spominja. "Po vsem telesu sem imela bolečine, obhajal me je občutek, da ne morem dihati, kot da bi imela kamen na prsih. Mislila sem, da se mi bo zmešalo."

Tesnobne in črne misli so zožile njen življenjski krog. "Vse, kar je ostalo, je bila samo še pot v službo in nazaj. To sem še nekako zmogla, čeprav izjemno težko. Vsako jutro sem jokala, ker sem bila tako neznosno utrujena." Njeni bližnji so opazili, da se z njo nekaj dogaja, vendar se z njimi o tem ni hotela pogovarjati. Ni vedela, kaj naj jim pove. Najraje je ostajala v samoti svojega doma in začasno odrešitev iskala v spanju.

Foto: MMC RTV SLO

V tistem obdobju je, kot pravi, dosegla psihično in fizično dno. Vse, kar si je želela, je bilo, da jo nekdo odreši nevzdržnega trpljenja. Prva, s katero se je pogovorila o svoji stiski, je bila Miša Molk, njena takratna nadrejena na RTV Slovenija, kjer je Mateja Mlakar zaposlena. Po pogovoru se je odločila, da poišče zdravniško pomoč. "Ko mi je psihiater Gorazd Mravlje postavil diagnozo anksiozno-depresivna motnja in dejal, da je moje stanje zelo hudo in kje sem bila prej, sem se zjokala. Ne vem, ali od sreče ali žalosti, ker mi je nekdo potrdil, da je nekaj narobe, da trpim in da potrebujem zdravljenje."

Zakaj ni pomoči poiskala že prej? "Nisem vedela, kaj povedati zdravniku," pravi. "Le kaj si bo mislil, če mu bom rekla, da me je strah iti v trgovino, da si ne upam čez cesto, da imam občutek, da bom znorela? Kam me bodo zaprli?" je premlevala v glavi.

Njeno zdravljenje se je zaradi hude in dolgotrajne oblike anksiozno-depresivne motnje začelo z antidepresivi. Ti so ji postopno pomagali vrniti se v življenje, v službo in v družbo. Vendar pa je v notranjosti čutila nedoločljivo praznino. "Hotela sem več. Čeprav se funkcionirala, to nisem bila jaz. Moje misli resda niso bile več negativne, a sem bila čustveno otopela."

V tistem času so jo pritegnili intervjuji z zdaj že pokojnim psihiatrom Andrejem Marušičem in sklenila ga je poklicati. Kot pravi, sta zelo dobro sodelovala in on ji je tudi predlagal psihoterapijo v psihiatrični bolnišnici v Begunjah. Na psihoterapevtskem oddelku je šest mesecev vsak dan obiskovala individualne, skupinske in delovne terapije.

Anksiozno motnjo je obvladala s tehniko izpostavljanja v okviru vedenjsko-kognitivne terapije, ki se je izkazala za zelo učinkovito. Tehnika temelji na postopnem spopadanju z okoliščinami, ki vzbujajo tesnobo. Ker jo je bilo strah kinodvorane, na primer, jo je najprej obiskala s terapevtom, naslednjič že sama v dopoldanskem času, ko v njej ni bilo veliko obiskovalcev, in nazadnje tudi v času, ko je bila dvorana polna ljudi, pri čemer ji je uspelo nadzorovati tesnobne občutke.

Foto: MMC RTV SLO

Svoje spomine na šestmesečno zdravljenje v Begunjah strne s prispodobo, da ji je psihoterapija dala vozniški izpit, od nje same pa je odvisno, kako bo vozila. Pravi, da je s pomočjo psihoterapije spoznala, da kljub napakam, ki jih ima in ki jih dela, ni ne slaba ne lena ne ničvredna. "Še sama nisem vedela, da sem toliko let v sebi nosila to izkrivljeno misel o lastni nesposobnosti. Pomembno mi je bilo le to, da so bili drugi zadovoljni z menoj in da so me pohvalili. Ampak, kako osvobajajoče je, ko odkriješ, da si svoj in da ni treba biti popoln. Brez napak so samo roboti."

Na vprašanje, ali je zaradi svoje duševne motnje občutila stigmo, zatrjuje, da ne, verjetno zato, ker je vedno imela močno podporo v svoji družini, med prijatelji in na delovnem mestu. Nekoliko jo je bilo strah le pred vrnitvijo v službo po šestih mesecih, preživetih na zdravljenju v Begunjah. "Kaj bodo vendarle rekli? Da sem ubrisana?" se je spraševala. A se ji je odvalil kamen od srca, ko jo je v pisarni pričakal šopek rož in prijazni pozdravi sodelavcev. Šele pozneje, ko je začela delovati v Društvu za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM, je spoznala, da takšen odnos do duševnih težav ni samoumeven. Veliko mladih ji je namreč priznalo, da jim starši v stiski niso bili v oporo, češ, naj ne jamrajo, saj imajo vse. Vendar pa je pot okrevanja veliko bolj trnova, če moraš po njej stopati sam, brez podpore bližnjih in okolice, opozarja Mateja Mlakar.

In kako lahko družina in prijatelji pomagajo? Prepričana je, da človeku s hudo depresijo nasveti, kot so "Pojdi na sonce.", "Dvigni rolete.", "Sprehodi se.", ne koristijo, ker na začetku tega še ne zmore. Pomembno pa je, da se zaveda, da ima ob sebi nekoga, ki ga podpira in ki ga spodbuja k prvim korakom, potem ko si s pomočjo zdravil opomore. "Sama sem najprej odnesla smeti. A si nisem rekla, danes pa sem zmogla samo to, temveč sem se pohvalila. Potem sem šla v trgovino in se nagradila s sladoledom. Pomembno je namreč, da se znamo tudi sami pohvaliti in nagraditi ter da se ne obsojamo, če česa še ne zmoremo."

Kombinacija zdravil, psihoterapije in podpore bližnjih jo je vrnila v življenje. Kot pravi, se danes počuti v redu z občasnimi nihanji razpoloženja, kot jih pozna vsakdo izmed nas. S stresom se včasih spopada zelo dobro, tako da je kar ponosna nase, včasih slabše. Pazi pa, in tega se je naučila na psihoterapiji, da jo negativne misli znova ne povlečejo v spiralo obupa. Da se ne prepusti žalosti. "Zavedam se, da imam pravico biti potrta, jezna, nesrečna, a če takšno razpoloženje traja več kot teden dni, se vprašam, ali ni v ozadju morda depresija. Zelo pomembno je pravočasno prepoznati njene simptome in se z nekom pogovoriti." Za umiritev telesa in uma ji zelo pomagajo tudi dihalne vaje. "Če imam tesnobne občutke, se jih ne ustrašim, temveč jih prediham. Hkrati se ob negativnih mislih vedno vprašam, ali je realno, da vidim vse črno. Odgovor je, ne, ni realno."

Opa. Foto: Osebni arhiv

In kljub težkim obdobjem, ki so še prišla, nikoli več ni obležala. Tudi zato, ker je bila ob njej Opa, pove. Mačja brezdomka ji je pot prvič prekrižala, ko se je vrnila z zdravljenja v Begunjah. "Začela sem skrbeti za nebogljeno bitjece in ta odgovornost me je napolnila z energijo ter pomembno pripomogla k mojemu okrevanju." Druga drugo sta osrečevali dolgih šestnajst let.

Pomemben del življenjske poti Mateje Mlakar je njena dejavnost v društvu DAM, ki letos praznuje polnoletnost. V času nastanka, pravi, je bila to ena prvih spletnih strani z informacijami o anksioznosti in depresiji. Na spletnih forumih društva se lahko ljudje med seboj anonimno pogovorijo o težavah, s katerimi se spopadajo, si svetujejo in tolažijo.

Nedavno je postala tudi ambasadorka kampanje NIJZ-ja "Nisi okej? Povej naprej." in skupaj s psihiatrinjo Vesno Švab obiskuje na novo vzpostavljene centre za duševno zdravje za odrasle, v katerih zaposlenim predstavlja svoje izkušnje z anksiozno-depresivno motnjo.

Pravi, da sta ji pretirana tesnoba in depresija veliko vzeli, saj sta vplivali na to, da je v življenju sprejemala napačne odločitve. A noče biti žrtev, noče se spraševati: "Zakaj ravno jaz?" Tudi zato se je odločila o svoji izkušnji javno spregovoriti in s tem spodbuditi ljudi v duševni stiski k iskanju pomoči. Najhuje je namreč trpeti v tišini, je prepričana.

Foto: pexels.com

Kako prepoznati depresijo

Simptomi: "Najhujša depresija ni takrat, ko jočemo, temveč takrat, ko ničesar več ne čutimo."

Bojana Rugelj

Ko pridejo dnevi, ko smo potrti, črnogledi in brezvoljni, običajno pravimo, da smo depresivni, a depresija kot duševna motnja je veliko več kot zgolj prehodno poslabšanje razpoloženja.

Žalost je naraven odziv na izgubo, pravi psihologinja Frances Wilks v svojem delu Inteligentna čustva. S tem ko nam jemlje energijo za vsakdanje dejavnosti, nam omogoča, da si med procesom žalovanja zacelimo čustvene rane. A če je njena intenzivnost prevelika, če traja predolgo ali če se pojavi brez razloga, postane ovira.

Andrej, 35 let
Začelo se je po razhodu z dekletom. Postal sem pobit in tesnoben, ves čas me je stiskalo v prsih, v glavi pa sem nenehno premleval, kaj vse sem naredil narobe. Pogovori z ljudmi so me začeli utrujati, volje za druženje ni bilo več in v službo sem hodil le z največjo muko. Najrajši sem ostajal doma, več ur poležaval in se trpinčil z občutki krivde in samopomilovanja. Ponoči so me sunkovito prebujale misli, da sem zguba in da bom za vedno ostal sam. Počasi sem tonil v nekakšno praznino brez dna, v tesnobno brezvetrje, v katerem ni bilo več nobenega zadovoljstva, smisla, upanja in volje.

Ravno zato, ker so spremembe razpoloženja in vedenja normalen del nekaterih življenjskih okoliščin, je simptome depresije velikokrat težko prepoznati. Poleg tega se depresija pogosto skriva za nepojasnjenimi telesnimi simptomi. Ljudje poiščejo pomoč zdravnika zaradi telesnih bolečin, stiskanja v prsih, nespečnosti, pomanjkanja apetita, izčrpanosti, slabosti, navajajo v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja. Marsikomu je namreč lažje spregovoriti o telesnih težavah kot opisovati mučne razpoloženjske spremembe, ki spremljajo depresijo, ali govoriti o okoliščinah, ki so jih sprožile.

Foto: pexels.com

Psihiatrinja Vesna Švab pravi, da med žalovanjem in depresijo razmejita čas in funkcionalnost posameznika. "Človek, ki žaluje, je običajno dolgo časa globoko žalosten, ampak ohranja stik z drugimi, išče pomoč in funkcionira v vsakdanjem življenju. Tudi če na začetku potrebuje bolniško odsotnost, da si opomore, se čez čas, ko občutki žalosti izzvenijo, vendarle želi vrniti v življenje in začeti delati. Približno leto dni potrebujemo, da se poslovimo od ljudi, ki smo jih imeli radi. Pri hudi depresiji pa človeku zmanjka moči za vse – ne more več delati, ne more več stopati v odnose z drugimi ljudmi in ne išče več pomoči. Ogradi se od vsega, simptomi ne izzvenijo, ampak se samo še poglabljajo. Poleg tega, da je žalosten, celo obupan, postane tudi brezvoljen, preplavlja ga občutek praznine. Najhujša depresija ni takrat, ko jočemo, temveč takrat, ko ničesar več ne občutimo, ko nimamo več moči in ko se ničesar več ne razveselimo. Ravno pomanjkanje veselja spada med glavne diagnostične kriterije."

O depresiji kot duševni motnji govorimo, ko človeka vsaj 14 dni, običajno pa veliko dlje, obvladuje trdovratna žalost in/ali izguba zanimanja ter veselja za dejavnosti, ki so mu bile prej v zadovoljstvo. Hkrati se spopada s pomanjkanjem energije in volje do dela, tesnobo, občutki ničvrednosti, poslabšano zbranostjo, upočasnjenim gibanjem, motnjami spanja in apetita, lahko pa tudi s samomorilnimi mislimi, naštevajo v priročniku Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč.

Foto: pexels.com

Njegova zmožnost delovanja je lahko okrnjena ali povsem ohromljena, o preteklosti in prihodnosti razmišlja z občutki krivde in brezizhodnosti. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pojasnjuje, da človek z globoko depresijo ne zmore opravljati niti najpreprostejših opravil ali pa jih opravlja kot robot. Trpljenje, ki ga občuti, je tako hudo, da si ga, kot pravi ameriški pisatelj in esejist William Styron v svoji knjižni izpovedi o depresiji Vidna tema, zdravi ljudje v vsakdanjem življenju sploh ne zmorejo niti predstavljati. "Zase lahko zapišem, da je bolečina še najbližje utapljanju ali dušenju, a še ti prispodobi nista pravi."

Depresija je univerzalna človeška izkušnja, ki jo je z imenom melanholija opisal že starogrški zdravnik Hipokrat. Prizadene lahko vsakogar ne glede na spol in starost.

Po mednarodnih podatkih, pravi psihiatrinja Vesna Švab, se depresija pojavi vsaj enkrat v življenju pri približno devetih odstotkih moških in 17 odstotkih žensk. Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti prebivalec. Z njo se spopada približno 2,5 odstotka otrok in osem odstotkov najstnikov.

Spekter depresije se razteza od blažjih oblik, kot je potrtost, do samomorilskega vedenja, ko človek rešitev vidi le še v smrti. O "pozabi" je razmišljal tudi Styron: "Skrivnostno in popolnoma nepovezano z običajnim doživljanjem sem začel odkrivati, da sivi pršec groze, ki ga povzroča depresija, prevzema lastnosti telesne bolečine. In ta ni prepoznavna takoj, kot pri zlomljeni roki ali nogi. Točneje bi bilo reči, da postane brezup, s katerim duševnost ukani bolne možgane, podoben peklenski ujetosti v razbeljeni sobi. Ker v tem kotlu ne zapiha niti sapica in iz te zadušljive ječe ni nobene možnosti bega, je popolnoma naravno, da začne žrtev neprestano razmišljati o pozabi."

Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da si življenje vsako leto vzame več kot 700.000 ljudi. Samomor je v svetovnih razsežnostih četrti najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini od 15 do 29 let. V Sloveniji so po navedbah NIJZ-ja bolj ogrožene severovzhodne regije, Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska, kjer je tudi več zlorabe alkohola, manj psihiatrične pomoči in več socialne ogroženosti.

Poleg trpljenja, skozi katero gre samomorilec, opozarja Frances Wilk, hudo bolečino doživljajo tudi vsi, ki žalujejo za njim, travmatična senca pa lahko prekrije še naslednje generacije.

Depresijo je tudi zato treba prepoznavati, zdraviti in premagati, poudarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Priročnik Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč navaja seznam simptomov in znakov za prepoznavanje depresije, ki ne zajemajo le čustvenih sprememb, temveč tudi miselno, vedenjsko in telesno raven doživljanja.

Foto: pexels.com

Diagnoza depresije se potrdi, če ima posameznik najmanj pet od spodaj naštetih simptomov, med katerimi mora biti vsaj eden izmed prvih dveh, simptomi pa morajo trajati najmanj dva tedna.
1. Žalostno razpoloženje, ki ne preneha,
2. zmanjšana zanimanje in občutek zadovoljstva pri dejavnostih, ki so prej osrečevale,
3. pomanjkanje energije in utrujenost,
4. občutek ničvrednosti ali občutek krivde (brez pravega razloga za krivdo),
5. pogosto razmišljanje o smrti ali želja biti mrtev,
6. težave s koncentracijo in odločanjem,
7. počasnejše gibanje, govorjenje ali nemir in vznemirjenost,
8. težave s spanjem (premalo ali preveč spanja),
9. težave z apetitom (povečan ali zmanjšan apetit).

"Mislila sem, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino, kot da bi izključila stikalo. Tema, čista tema," pojasnjuje svoje simptome MMC-jeva sogovornica Mateja Mlakar, pri kateri se je depresija razvila iz neprepoznane anksiozne motnje.

Simptomi in znaki depresije se lahko pojavijo po travmatičnem dogodku, lahko pa se razvijejo postopno s kopičenjem obremenjujočih izkušenj. V tem primeru je dodatni stres tisti dejavnik, ki, kot trdi psihiater Rok Tavčar v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo, prevesi tehtnico iz ravnovesja k duševni motnji. Ljudje z že razvito depresijo pa lahko že običajno količino stresa doživljajo kot pretirano in ne vidijo več izhoda iz svojega položaja, čeprav je ta objektivno rešljiv.

Foto: pexels.com

Značilni depresivni miselni simptom je negativno razmišljanje, pri katerem lahko človeka spreletavajo misli o lastni manjvrednosti, nesposobnosti, krivdi, brezizhodnosti, nesmiselnosti vsega in samomoru: "Popolna zguba sem.", "Ni prihodnosti.", "Vse je brez smisla.", "Ni mi pomoči.", "Želim si umreti." S takšnimi mislimi se je boril tudi pisatelj William Styron: "Eden od mnogo strašnih izrazov te bolezni, ki se kaže telesno in duševno, je občutek sovraštva do samega sebe – ali, milo rečeno, zmanjšana samozavest – in z napredovanjem bolezni sem tudi sam vse huje trpel zaradi splošnega občutka ničvrednosti."

Negativne avtomatske misli, ki nas v hipu preplavijo in se jih večinoma niti ne zavedamo, spadajo med osnovne simptome depresije in sprožajo negativna čustva, slabo telesno počutje in nekoristno vedenje, piše v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo. Takšno kroženje med negativnimi mislimi ter čustvenim, telesnim in vedenjskim odzivom lahko traja ure ali celo dneve in vodi v vse slabše razpoloženje. V svoji knjižni izpovedi Depra novinarka in pisateljica Renata Ažman opisuje depresivno dojemanje sveta: "Depresija je čisto svoja realnost, nepredvidljiva in zahrbtna. Priplazi se ti izza hrbta in te objame okoli vratu kot piton, ki te hoče zadušiti. Nenadoma vse stvari dobijo drugačen pomen in vse, česar se lotiš s svojimi mislimi, je črno."

V čustvih prevladujejo žalost, obup, potrtost, brezvoljnost, notranja praznina, otopelost, nezmožnost razveseliti se, napetost, nemir, tesnoba, nihanje razpoloženja, razdražljivost, napadalnost, črnogledost, strah pred prihodnostjo. Upanja v odrešitev in okrevanja ni več, pravi Styron: "Bolečina ne popusti in stanje je neznosno ob prepričanju, da ne bo nikakršne utehe - ne naslednji dan, ne naslednjo uro, mesec ali minuto."

V vedenju so v ospredju pasivnost, izogibanje stikom z ljudmi, opuščanje dejavnosti, brezciljno preživljanje dneva, jokavost, poležavanje, pomanjkljiva skrb zase, zloraba alkohola in/ali drog. Renata Ažman priznava, da je mesece samo sedela, gledala v eno točko in iskala pot iz depresije: "Pogosto so golobi, ki jih gledam skozi okno, edina živa bitja, ki jih vidim tisti dan. Kadar sem v depresiji, ne hodim ven. Zato je pogled na betonske traverze, na katerih posedajo golobi, moje edino okno v svet."

Telesni znaki depresije se kažejo kot bolečine po telesu, mravljinci, glavoboli, nemoč, občutek dušenja, pomanjkanje energije in motivacije, neješčnost (pogosteje kot prenajedanje), nespečnost (pogosteje kot povečana potreba po spanju), motnje koncentracije in spomina, pomanjkanje spolne želje. "Po vsem telesu sem imela bolečine, obhajal me je občutek, da ne morem dihati, kot da bi imela kamen na prsih. Mislila sem, da se mi bo zmešalo," svoja občutja opisuje Mateja Mlakar. Ob tem pa dodaja: "Vse, kar je ostalo, je bila samo še pot v službo in nazaj. To sem še nekako zmogla, čeprav izjemno težko. Vsako jutro sem jokala, ker sem bila tako neznosno utrujena."

O brezvoljnosti in pomanjkanju energije piše tudi pisatelj William Styron. Kot pravi, se je po sintetičnem spancu vlekel naokrog kot cunja, a najhujši so bili zanj popoldnevi "od približno tretje ure dalje, ko sem začutil, da mi groza prežema duha kot strupena gosta megla, kar me je položilo v posteljo. Tam sem ležal tudi po šest ur, otopel, skorajda hrom, strmeč v strop in čakajoč tisti trenutek večera, ko bi pribijanje na križ vsaj toliko čudežno ponehalo, da bi lahko pogoltnil nekaj hrane in se nato kot avtomat ponovno zatekel h kakšni urici spanja."

Foto: pexels.com

Pri ženskah se depresija pogosteje izraža kot žalost in jokavost, moški pa skušajo svoje težave omiliti z alkoholom ali tveganim vedenjem, kot so adrenalinski športi ali nevarna vožnja. Depresija se pri njih lahko kaže tudi v povečani jezi, pretirani utrujenosti, razdražljivosti, napadalnosti, telesnem nemiru, hiperseksualnem vedenju, pretiranem delu in težnji po vzpostavitvi nadzora za vsako ceno. Moški se tudi težje odločijo poiskati strokovno pomoč, misli na samomor so pri njih pogostejše, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se z depresijo spopada dvakrat več žensk kot moških, vendar pa je stopnja samomorov med moškimi trikrat višja kot pri ženskah. Ta paradoks stroka večinoma pojasnjuje z nekaterimi značilnostmi spolov, vendar je odgovor kompleksnejši, je prepričana psihiatrinja Vesna Švab. "Razlogi so delno biološki, delno kulturni, pomemben dejavnik je tudi pogostejša odvisnost od alkohola pri moških, kar vodi v večjo impulzivnost. Eden od razlogov pa je morda tudi ta, da moških ne sprašujemo o depresiji na pravi način, torej da nismo razvili ustreznega nabora vprašanj, s katerimi bi zajeli drugačne načine, na katere se depresija izkazuje pri moških. Depresiven moški je lahko nasilen, jezen, pije alkohol, se razburja. Vendarle teh ljudi večinoma v praksah ne obravnavamo kot depresivne. Del problema je torej lahko tudi v prepoznavanju depresije pri moških."

Pri otrocih in mladostnikih je prepoznavni simptom depresije pogosteje razdražljivost kot slabo razpoloženje. Med pogostimi simptomi so tudi zdolgočasenost, apatija, občutki obupa in nemoči. Medtem ko pri odraslih depresija navadno vključuje nespečnost, pri mladostnikih pogosteje prinaša prekomerno spanje, navaja priročnik Orodje za depresijo. Kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, je depresija pri otrocih in mladostnikih pogosto spregledana, ker so njeni simptomi nekoliko drugačni kot pri odraslih ali pa jih pripisujejo razpoloženjskim in vedenjskim spremembam v odraščanju. Težava je tudi v tem, da otroci ne poznajo ustreznih besed, s katerimi bi opisali svoja občutja. Pri pomoči, ki jo lahko zagotavljajo starši, je zelo pomembna podpora otroku, da ne opušča svojih dejavnosti, še pojasnjuje.

Foto: pexels.com

Pri starejših ljudeh se depresija lahko pokaže s povečano utrujenostjo, bolečinami, nemočjo in nezaupanjem v lastne sposobnosti. Starostnik se osami in ponavlja, da je naveličan življenja. Ne razveseli se obiskov in opušča skrb zase, preneha redno jemati zdravila ali pa pozablja na hrano, ker nima apetita. Nevarnost samomora je velika. Dejavniki, ki lahko sprožijo depresijo, so zdravstvene težave, spremembe v odnosih s partnerjem ali odraslimi otroki, pa tudi spremembe v kakovosti družabnih stikov. Starejši se radi oklepajo svojega doma in življenjskega sloga, zato je treba pretehtati, koliko sprememb vnašati v njihova življenja, da jih ne preobremenimo s stresom. Depresija v tem starostnem obdobju nekoliko spominja na demenco, zato je treba izključiti tudi možnost te bolezni. Opustitev skrbi zase pri demenci nastane zaradi težav s spominom, pri depresiji pa zaradi pomanjkanja moči in volje, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja.

Foto: pexels.com

Kaj vpliva na razvoj depresije

Dejavniki tveganja: "Na depresijo ne moremo gledati zgolj kot na napako v delovanju možganov."

Bojana Rugelj

Zakaj se pri nekaterih ljudeh razvijejo depresivne in anksiozne motnje, pri drugih pa ne, znanost še vedno ne zna v celoti pojasniti.

Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

"Čeprav veliko vemo o možganih, je to še vedno premalo. Nimamo ustrezne tehnologije. Zato tudi nimamo potrjenih teorij, temveč zgolj hipoteze o tem, zakaj in kako duševne motnje nastanejo ter kako se razvijejo. Teh hipotez je veliko, ena izmed njih je tudi serotoninska, in se med seboj ne izključujejo," pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. "Če bomo v prihodnosti neko duševno motnjo lahko dokazali z ustrezno preiskavo, bo to lažje ne samo za ljudi, ki se z njo spoprijemajo, temveč tudi za nas, ki jo zdravimo. Pogosto smo namreč deležni očitkov, da smo si duševne motnje izmislili in da zdravimo nekaj, česar ni. Žal ni tako preprosto."

O depresiji kot veliki uganki je pisal tudi ameriški pisatelj William Styron v svoji knjigi Vidna tema: "Znanost njene skrivnosti odstira le stežka, veliko počasneje kot pri drugih resnih boleznih, ki nas tarejo .... Kot mi je iskreno zaupal zdravnik te stroke s posrečeno primerjavo: 'Če primerjate naše znanje s Kolumbovim odkritjem Amerike, ostaja Amerika še neodkrita; še vedno smo nekje pri tistem majhnem otočju na Bahamih.'"

Po splošno sprejeti razlagi se depresija razvije zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških in okoljskih dejavnikov.

Foto: pexels.com

"Depresije ne podedujemo, temveč podedujemo ali zgodaj v otroštvu pridobimo nagnjenost za njen razvoj. Razvila se bo, če bodo na posameznika delovali še dejavniki iz okolja. Pri depresivnih in tudi anksioznih motnjah je torej en del genetski oziroma zgodaj v življenju pridobljen, drugi pa okoljski. Vendar pa je v depresijo mogoče spraviti vsakega človeka, le dovolj pritiskov je potrebnih," trdi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Na vzajemno delovanje notranjih in zunanjih dejavnikov pri razvoju depresije opozarja tudi psihiatrinja Vesna Švab: "Razumeti človeka zgolj kot neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih je nesramno in ponižujoče do njega. Po drugi strani pa je reči, da so duševne bolezni zgolj družbeni konstrukt oziroma posledica družbenih nesoglasij, kar so zagovarjale antipsihiatrične teorije že v 60. letih prejšnjega stoletja, podcenjujoče ne samo do stroke, temveč tudi do vseh, ki trpijo in ki vedo, kako hudo je živeti z duševno težavo."

A čeprav se depresija lahko pojavlja pri več članih družine ali v več generacijah, znanost morebitnih genov za razvoj duševnih motenj, tudi depresije, (še) ni odkrila. "Iskanje gena, ki bi ga bilo mogoče popraviti, se je izkazalo za iluzijo, saj gre za sklop genetskih dejavnikov, na katere močno vpliva okolje. Če sta oba starša depresivna, potem je možnost, da dobimo depresijo, kar okoli 40-odstotna. Če pa je depresiven le eden izmed staršev, je ta možnost skoraj enaka kot pri drugih ljudeh," pojasnjuje Vesna Švab.

V priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja so notranji biološki in psihološki dejavniki opisani kot nevidno in neznano breme, ki ga človek nosi s seboj in je navzoče veliko prej, preden se depresija razvije. Med te dejavnike spadajo poleg že omenjene prirojene nagnjenosti tudi kronične bolezni, spol, starost in tvegane osebnostne značilnosti. Depresija je namreč pogosto povezana z nekaterimi prekomerno izraženimi lastnostmi, kot so občutek manjvrednosti, zahtevnost do sebe, storilnostna naravnanost, samokritičnost, občutljivost, zaskrbljenost, ustrežljivost do drugih, občutek krivde.

Psihiatrinja Vesna Švab pravi, da so znanstveniki odkrili dva osebnostna elementa, ki bi bila lahko povezana z večjo depresivnostjo: prvič, nevroticizem, ko kompliciramo v življenju, ko smo čustveno nestabilni, in, drugič, introvertiranost, ko se zapiramo pred drugimi in skušamo svoje težave rešiti sami.

Foto: pexels.com

Med zunanje dejavnike, ki lahko sprožijo depresijo, spadajo stresni dogodki, kot so selitev, zaposlitev, upokojitev, poroka, rojstvo otroka, ločitev, smrt, izguba bližnjega in drugi travmatični dogodki. Stres je sicer normalno odzivanje na spremenjene okoliščine, tudi prijetne, pogosto pa je sprožilni dejavnik za vrsto duševnih in telesnih težav.

Kot sprožilec depresije lahko delujejo tudi posameznikov družbeno-ekonomski položaj in širše družbene razmere – njegove finančne težave, izguba službe, dolgotrajna brezposelnost, prezadolženost, pritiski na delovnem mestu, neenakost, diskriminacija, vojne, epidemije ...

Belgijski klinični psiholog in psihoanalitik Paul Verhaeghe celo pravi, da večina duševnih motenj ni bolezen, ampak biopsihološka manifestacija širših družbenih težav na ravni posameznika. Meni, da "v cvetočem delu sveta, kakršna je Zahodna Evropa, zdravje populacije ni več odvisno od kakovosti zdravstvene nege, ampak od narave družbenih in ekonomskih odnosov". Hkrati dodaja, da ukvarjanje zgolj s simptomi vodi v izolirano psihologijo, ki ločuje tisto, kar se nahaja v človekovi glavi, od družbenega konteksta. Ključni terapevtski cilj tako postane spremeniti način posameznikovega razmišljanja in vedenja, namesto usmeriti ga k virom pomoči za izboljšanje njegovega položaja na področjih, ki so glavni povzročitelji duševnih težav: brezposelnost, zadolženost, diskriminacija, kriminal itn.

Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

Psihiater in psihoterapevt Miran Možina ob tem opozarja na neoliberalistično premiso, da si za svoje življenje odgovoren predvsem sam. "Vsi naj bi imeli enake možnosti in priložnosti – izkoristi jih, vse je odvisno od tebe. Če boš vztrajen, učljiv, če boš dovolj vlagal v svoje zdravje, v razvijanje znanj in veščin, boš uspel. A raziskave kažejo, da se družbena neenakost, ki je gojišče vseh vrst telesnih, duševnih in socialnih patologij, povečuje. Možnosti za uspeh je vse manj. Ampak, namesto da bi širjenje anksioznih in depresivnih motenj razumeli kot signal družbene patologije, nas neoliberalistična ideologija na čelu z medicino prepričuje, da gre za problem posameznika oziroma za problem strukture in kemije njegovih možganov. Kriv naj bi torej bil vsak sam, njegov serotonin ..."

Da na depresijo torej ne moremo gledati zgolj kot na napako v delovanju možganov, se strinja tudi psihiatrinja Vesna Švab. "Povezava med depresijo in slabim družbenoekonomskim položajem je tako trdno dokazana, da Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je socialno-ekonomsko stanje posameznika ena poglavitnih determinant njegovega duševnega zdravja. Vendar pa revščina, neenakost in izključenost niso edini dejavniki, ki vodijo v duševno stisko. Sovpadati morajo z dedno zasnovo, osebno občutljivostjo oziroma s psihično opremljenostjo, s katero stopamo v življenje." Pri depresiji gre torej, kot pojasnjuje, za dinamično neravnovesje, ki nastane zaradi sovplivanja bioloških, psiholoških in zunanjih obremenitev.

Foto: EPA

Pomen vpliva družbenih dejavnikov na razvoj depresije dokazujejo tudi podatki o povezanosti epidemije covida-19 in porasta duševnih motenj. Število primerov depresije in tesnobe se je po vsem svetu v prvem letu pandemije covida-19 povečalo za več kot četrtino. Zlasti so bili prizadeti ženske in mladi odrasli, kaže študija, objavljena leta 2021 v zdravstveni reviji Lancet. Države, ki jih je covid-19 prizadel najbolj, so imele tudi največji porast depresivnih in anksioznih motenj. Obstaja namreč močna povezava med številom primerov covida-19, omejitvami gibanja in povišanimi stopnjami depresije in tesnobe. Med mladimi v starosti od 20 do 24 let se je število primerov duševnih motenj povečalo predvsem zato, ker so izgubili priložnosti za učenje, druženje in zaposlovanje. Za Slovenijo študija ocenjuje, da je število primerov depresije v tem času poraslo za 23 odstotkov in tesnobe za 26 odstotkov.

Foto: pexels.com

Različne pojavne oblike depresije

Vrste depresij: Od blage do hude depresije

Bojana Rugelj

Depresija spada med razpoloženjske motnje, njene pojavne oblike se razlikujejo po globini, številu in trajanju epizod. 

Foto: pexels.com

Glede na globino depresije govorimo o blagi depresiji, pri kateri so njeni simptomi in znaki sicer moteči, vendar pa posameznik še vedno lahko, čeprav brez veselja, opravlja svoje vsakodnevne dejavnosti. Pri zmerni depresiji ima posameznik pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti težave in potrebuje pomoč drugih, pri hudi depresiji pa je človek nezmožen opravljati svoje delo in ima lahko samomorilne misli. Spodbude niso več dovolj, da bi ga premaknile iz negibnega stanja. Približno eden izmed desetih ljudi s hudo depresijo doživi tudi psihotične simptome, kot so halucinacije ali blodnje. Osebe s psihotično depresijo navadno ne doživijo psihotičnih simptomov ob vsaki epizodi depresije in ti simptomi se razlikujejo od psihotičnih simptomov pri drugih boleznih, posebej pri shizofreniji, navajajo v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

Glede na število in trajanje epizod ločimo depresivno epizodo (depresija se pojavi samo enkrat, simptomi pa vztrajajo v povprečju šest mesecev), ponavljajočo se depresivno motnjo (depresija se ponavlja ob stresnih dogodkih, a vsakič izzveni), kronično depresijo (depresija traja več let in ne izzveni, temveč se postopno slabša) in distimijo (kronično slabo razpoloženje, ki traja več kot dve leti, vendar ni zelo hudo in je prekinjeno s krajšimi obdobji dobrega razpoloženja). Distimija je v bistvu prikrita obliko depresije, pri kateri se človek ves čas pritožuje nad življenjem in nima nobenega veselja do vsakdanjih življenjskih dejavnosti, vendar jih zmore opravljati, pojasnjujejo v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

Nekatere oblike depresije se razvijejo v posebnih življenjskih okoliščinah, na primer po porodu ali v določenih letnih časih.

Foto: pexels.com

Sezonska afektivna motnja ali SAM je vrsta klinične depresije, ki običajno nastopi, ko se pozno jeseni začnejo krajšati dnevi, in traja vso zimo. SAM je pogostejši v severnih deželah, v katerih so zimski dnevi krajši. Eden najbolj prepoznavnih znakov SAM-a je potreba po sladkih, škrobnatih jedeh, bogatih z ogljikovimi hidrati. Ljudje s SAM-om so pogosto tesnobni, žalostni, nenehno utrujeni in predolgo spijo, vendar se njihovo počutje spomladi izboljša. Zdravljenje običajno vključuje svetlobno terapijo, po potrebi podprto z vedenjsko-kognitivno terapijo. Redkejša oblika SAM-a je tako imenovana poletna depresija, ki se po navadi pojavi pozno spomladi ali zgodaj poleti, piše v priročniku Orodje za depresijo.
Poporodna depresija je oblika depresivne motnje, ki se najpogosteje pojavi v prvih tednih po porodu. Traja lahko tedne, mesece in tudi leta, razlikuje pa se od prehodne poporodne otožnosti, ki navadno izzveni v nekaj dneh oziroma tednih po rojstvu otroka.

Poporodna depresija ni omejena zgolj na ženske, ki rodijo, temveč je pogosta tudi pri ženskah, ki otroka posvojijo. Ženske s poporodno depresijo pogosto čutijo, da ne morejo nadzorovati svojih čustev, so tesnobne in razdražljive, imajo panične napade, jočejo brez razloga, mučita jih občutka nemoči in krivde, zelo jih skrbi za otroka, lahko pa do njega in drugih družinskih članov čutijo tudi zamero, pojasnjujejo v priročniku Orodje za depresijo.

V menopavzi ženske simptome depresije velikokrat pripisujejo hormonalnim spremembam, značilnim za to obdobje, in depresije ne zdravijo, kar lahko vodi v kronično obliko.

Depresija se pojavlja tudi pri bipolarni motnji, za katero so značilna pretirana nihanja razpoloženja. Ljudje z bipolarno motnjo doživljajo razpoloženjske cikluse – obdobja depresije, normalnega razpoloženja in obdobje manije. Simptomi depresije pri bipolarni motnji so podobni simptomom klinične depresije s potrtostjo in pomanjkanjem energije; za fazo manije so značilni privzdignjeno razpoloženje, razdražljivost, hiperaktivnost, povečana samozavest, manjša potreba po spanju, tvegano vedenje itn. Nekateri v tem času doživljajo tudi simptome psihoze, navaja priročnik Orodje za depresijo.

Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

Kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, je depresija "najbolj družabna duševna motnja in se pogosto prilepi na druge telesne in duševne bolezni. Še posebej rada spremlja različne kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne in rakave bolezni, artritis, alergije itn". Lahko pa nastane tudi zaradi neposrednega učinka nekaterih zdravstvenih stanj – pomanjkanja vitamina B12, motnje delovanja ščitnice, hepatitisa, zastrupitve z alkoholom in mamili itn. Prav zato pri posamezniku rutinsko preverjajo vitamin B12, vitamin D, folate, hormone, krvno sliko in delovanje ščitnice, še dodaja Mojca Z. Dernovšek.

Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Depresija, ki se pridruži duševnim motnjam, je velikokrat spregledana, saj se lahko zamenja za že prej diagnosticirano duševno motnjo. Klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec ob tem pojasnjuje, da depresivne motnje še posebej rade hodijo z roko v roki z anksioznimi motnjami. Siromašenje življenja pri anksioznih motnjah zaradi napačnih vedenjskih strategij, kot so izogibanje, umikanje in opuščanje dejavnosti namreč vodi v razvoj depresije.

Tako kot pri telesnih tudi pri duševnih motnjah depresija zmanjšuje motivacijo za izboljšanje duševnega zdravja, je pa tudi najpogostejši razlog za samomorilno vedenje, ugotavljajo v priročniku Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

Foto: pexels.com

Samopomoč, psihoterapija, zdravila

Načini zdravljenja: "Prihodnost sta multidisciplinarna obravnava in kombinacija terapij."

Bojana Rugelj

"Depresija je ozdravljiva, mogoče jo je tudi preprečiti, predvsem pa je mogoče doseči, da se ne ponovi," zatrjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Človek je zdrav, pravi, ko izgubi strah pred novo epizodo.

Pisatelj in esejist William Styron, ki je obvladal svojo depresijo, je o možnosti ozdravitve spodbudno zapisal: "Depresija ne pomeni konca duše; moški in ženske, ki so okrevali po bolezni – in teh je nešteto – so priče o njeni verjetno edini vrlini: da jo je mogoče premagati."

Vesna Švab. Foto: MMC RTV SLO

Kdaj se obrniti na strokovnjaka? Čas za strokovno pomoč je takrat, ko si posameznik sam ali s pomočjo bližnjih ne zna več pomagati in ko je njegovo vsakodnevno delovanje bistveno okrnjeno. "Če govoriva o depresiji, so razlogi, da poiščete strokovno pomoč, prav gotovo samomorilno razmišljanje in disfunkcionalnost, ko so vsakodnevno delovanje, odnosi z bližnjimi in kakovost življenja resno okrnjeni. Danes imamo toliko različnih virov pomoči, da se ljudje že kar težko znajdejo. Obrnete se lahko na osebnega družinskega zdravnika, ki je usposobljen za prepoznavanje depresije in ve, kako pomagati. V primeru življenjske ogroženosti lahko pokličete nujno zdravniško pomoč. V Ljubljani vas lahko v urgentni psihiatrični ambulanti na Njegoševi 4 vsako dopoldne do 15. ure pregleda psihiater. V nočnem času sta v Ljubljani odprti ambulanti na Zaloški cesti in psihiatrični bolnišnici Polje. V dopoldanskem času lahko pokličete tudi na regionalne centre za duševno zdravje za odrasle (in otroke), ki se vzpostavljajo po državi ali jim pišete prek elektronske pošte. Za obisk psihiatra ne potrebujete napotnice. Res pa je, da jo nekateri zahtevajo, še posebej v otroški in mladostniški psihiatriji, v katerih imajo zelo velik obseg dela in lahko tako bolje upravljajo začetne triaže," pojasnjuje psihiatrinja Vesna Švab.

Izbor načina zdravljenja je odvisen od globine in trajanja epizod. "Po mednarodnih smernicah, ki jih upoštevamo tudi pri nas," pravi Vesna Švab, "je treba najprej poskusiti s psihoterapevtskimi pristopi, za zdravila pa se odločimo, če smo s psihoterapijo neuspešni. Seveda včasih takoj predpišemo antidepresive, če vidimo, da je stanje tako hudo, da je potrebna takojšnja pomoč. Predpisujemo tudi druga zdravila, ki lahko okrepijo delovanje antidepresivov, a le v nekem prehodnem obdobju. Pristope je torej treba kombinirati."

Foto: Alen Milavec/Bobo

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pri blagi in zmerni depresiji med drugim svetuje hojo, tudi tek, če je dovolj moči, a mora biti vsak dan in v vsakem vremenu. "Na začetku štejejo tudi majhni koraki. Moji pacienti mi pravijo, da je pomembno le to, da ne obležijo, tudi če se po štirih spravijo iz postelje in naredijo nekaj korakov. Možganom je namreč treba dopovedati, naj se zbudijo, in to jim lahko dopovemo z različnimi dejavnostmi. Če ima človek blago depresijo, so spodbudne dejavnosti ali sprememba okolja dovolj za prebuditev možganov. Tudi pri zmerni depresiji bodo pomagale dejavnosti, lahko tudi antidepresivi, globoko depresijo pa je nemogoče zdraviti brez zdravil, dejavnosti v tem primeru ne bodo zadoščale."

Depresija se ne umakne na hitro, ampak postopoma. V času izboljševanja so značilna nihanja razpoloženja, ki so velik izziv tako za človeka z depresijo kot njegove svojce, piše v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo. Človek namreč usmeri pozornost na trenutke, ko mu gre slabo, in ne na tiste, ko mu gre dobro. Ko se mu stanje izboljša, doživi veliko olajšanje, a tudi razočaranje ob vnovičnem poslabšanju stanja. Razočaranje je lahko tako globoko, da vodi celo v prekinitev zdravljenja ali opustitev dejavnosti za izboljšanje razpoloženja.

Foto: MMC RTV SLO

Tega se zaveda tudi MMC-jeva sogovornica Mateja Mlakar, ki je okrevala s pomočjo zdravil, psihoterapije in podpore bližnjih. Kot pravi, zelo pazi, da je negativne misli znova ne povlečejo v spiralo obupa. "Zavedam se, da imam pravico biti potrta, jezna, nesrečna, a če takšno razpoloženje traja več kot teden dni, se vprašam, ali ni v ozadju morda depresija. Zelo pomembno je pravočasno prepoznati njene simptome in se z nekom pogovoriti. Če imam tesnobne občutke, se jih ne ustrašim, temveč jih prediham. Hkrati se ob negativnih mislih vedno vprašam, ali je realno, da vidim vse črno. Odgovor je, ne, ni realno."

Nezdravljena depresija lahko postane kronična in vodi do samomora, opozarjajo na spletni strani programa Omra. Ob veliki nevarnosti samomora je potrebna hospitalizacija, pojasnjuje psihiatrinja Vesna Švab. "Takrat ne smemo čakati, temveč moramo zagotoviti visoko stopnjo nadzora. Depresij, odpornih proti zdravljenju, bi moralo biti zelo malo, ker imamo na voljo vrsto zdravil, ki jih lahko kombiniramo ne samo med seboj, temveč tudi z različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Ne vem, ali poznam kakšno proti zdravljenju odporno obliko depresije, pri kateri se ne bi dalo pomagati. Prepričana pa sem, da je treba uporabiti ves spekter pristopov, predvsem pa ne dvigniti rok od pacienta."

Samopomoč

Foto: pexels.com

Ljudje z depresijo pogosto uporabljajo različne strategije samopomoči, ki zmanjšujejo verjetnost ponovitve. K izboljšanju razpoloženja še posebej pripomorejo spodbudne, smiselne dejavnosti, kot je telesna dejavnost, druženje, lahko pa tudi sprememba okolja, saj se depresija nanjo zelo dobro odziva, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. In seveda zdrav življenjski slog, dodaja.

Pomembno je, da so dejavnosti načrtovane, kar vključuje njihov izbor in določitev najmanjšega obsega njihovega opravljanja. Na začetku so namreč pomembne tudi majhne spremembe vedenja. Pri depresivnem posamezniku, ki je ves čas utrujen, veliko poležava in slabo skrbi zase, je dobro že to, da se zjutraj, potem ko vstane, uredi in si pripravi zajtrk. Obseg opravljanja dejavnosti se postopno povečuje, pri tem pa je zelo pomembna spodbuda bližnjih. Pri globoko depresivnem človeku je lahko namreč že nekajminuten sprehod huda obremenitev, piše v priročniku Prepoznajmo in premagajmo depresijo.

"Sama sem najprej odnesla smeti. A si nisem rekla, danes pa sem zmogla samo to, temveč sem se pohvalila. Potem sem šla v trgovino in se nagradila s sladoledom. Pomembno je namreč, da se znamo tudi sami pohvaliti in nagraditi ter da se ne obsojamo, če česa še ne zmoremo," je svoje vračanje v življenje iz depresivne otrplosti opisala Mateja Mlakar.

Končni cilj vedenjske aktivacije je 12.000 korakov na dan: "Za sedeče osebe je primeren cilj okoli 8000 korakov na dan, za tiste dejavnejše pa je cilj bliže 10.000 korakom na dan. Če želimo zdraviti depresijo ali anksiozne motnje, je treba dnevno narediti okoli 12.000 korakov. Prav 12.000 korakov lahko nadomesti eno tableto antidepresiva," svetuje priročnik Podpora pri spoprijemanju s tesnobo. Ob tem opozarja, da namen opravljanja spodbudnih dejavnosti v obdobju depresije ni zadovoljstvo, temveč zdravljenje in postopno izboljšanje počutja. Zadovoljstvo pride pozneje, ko so simptomi premagani ali ublaženi.

Kaj človeku z depresijo ni v pomoč?
- Ne govorite mu, naj se "bolj potrudi", naj se "spravi k sebi" ali "že enkrat neha s tem".
- Ne izražajte sovražnosti in ne odzivajte se sarkastično.
- Ne vzpostavite preveč zaščitniškega odnosa do njega.
- Ne silite ga v dejavnosti, ki jih je običajno počel, in ne prepričujte ga, naj se vede, kot bi se običajno.
- Ne omalovažujte njegovih občutkov z nasveti, kot so "Nasmehni se malo.", "Vzemi se v roke." ipd.
- Ne zmanjšujte pomena njegovih občutkov z bodrenjem, kot je "Meni se sploh ne zdi, da ti gre tako slabo!".
- Izogibajte se govorjenju s pokroviteljskim glasom in pretiranemu izkazovanju sočutja ter zaskrbljenosti.
- Uprite se skušnjavi, da bi sami zdravili človeka oziroma našli rešitev zanj, piše v priročniku Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč.

Samopomoč vključuje tudi podporo iz okolja. "Izjemno pomembno je, da tistim, ki jih bolezen prizadene, povemo, ali še bolje, da jih prepričamo, da se bo bolezen iztekla in da se bodo izvlekli. To pa je težka naloga. Klici "Glavo gor!" z varne obale nekomu, ki se utaplja, mejijo že na žalitev. Toda vedno znova se izkaže, da lahko ogroženega skoraj vedno rešimo, če ga le dovolj vztrajno spodbujamo, če ga vdano in močno podpiramo," je prepričan pisatelj William Styron.

Foto: MMC RTV SLO

Da nasveti, kot so "Pojdi na sonce.", "Dvigni rolete.", "Sprehodi se.", ne pomagajo, poudarja tudi Mateja Mlakar, pri kateri se je depresija razvila iz neprepoznane anksiozne motnje. Pomembno pa je, kot pravi, imeti ob sebi koga, ki te podpira in spodbuja k prvim korakom, ko si s pomočjo zdravil opomoreš.

Pogovor o depresiji ne poslabša stanja, ampak je lahko pomembna pomoč. Če človek sam od sebe ne spregovori o svojem počutju, naj pogovor začnejo njegovi bližnji: da jih skrbi zanj, da so opazili spremembe in da mu želijo pomagati. Hkrati naj človeka spodbujajo in opogumljajo, da si poišče ustrezno strokovno pomoč, piše v priročniku Depresija – smernice za psihološko prvo pomoč.

Za uspešno obvladovanje depresije je zelo pomembno psihološko (samo)izobraževanje – da se posameznik pouči o naravi svoje motnje in različnih možnostih zdravljenja. Vir informacij so lahko različni priročniki, med drugim o tehnikah vedenjsko-kognitivne terapije za spreminjanje negativnih miselnih in vedenjskih vzorcev, skupine za samopomoč, spletni forumi, pa tudi osebne izpovedi ljudi, ki so obvladali svojo depresijo. V zdravstvenih domovih po Sloveniji so na voljo delavnice za spoprijemanje z anksioznimi in depresivnimi motnjami ter stresom, veliko koristnih informacij pa je med drugim tudi na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ), programa Omra, Nacionalnega programa duševnega zdravja Mira in Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM.

Psihoterapija

Foto: pexels.com

Psihoterapija je lahko samostojna ali podporna oblika zdravljenja depresije. Izkazalo se je, da je lahko pri blagih oziroma zmernih oblikah depresije enako učinkovita kot antidepresivi in je lahko v takih primerih samostojna oblika zdravljenja. Pri ljudeh s kronično ali hudo depresijo pa je najučinkovitejša kombinacija psihoterapije in zdravil, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Foto: pexels.com

Zagovorniki psihoterapije, ki temelji na nevroplastičnosti možganov oziroma njihovi sposobnosti za učenje, pravijo, da psihoterapija spreminja biokemično ravnovesje v možganih in tvori nove povezave med možganskimi strukturami. "Ja, to je res," pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, "ampak s tem še ne odpravljamo vzrokov, ker jih ne poznamo. Psihoterapije naredijo človeka funkcionalnejšega, fleksibilnejšega in bolj zdravega. A v določenih situacijah brez zdravil ne bo šlo. Psihoterapija odpravlja tiste vedenjske vzorce, ki so slabi oziroma nekoristni, odpravlja ranljivost za razvoj duševne motnje, ne pa vzrokov, ker jih, poudarjam, ne poznamo. Osnova različnih psihoterapevtskih šol od klasične psihoanalize do gestalt terapije, so hipoteze, zakaj se določene duševne motnje razvijejo in ponavljajo. In oni skladno s svojimi hipotezami verjamejo, da odpravljajo vzroke."

Pri ljudeh z blago oziroma zmerno depresijo sta se za uspešni izkazali predvsem vedenjsko-kognitivna in interpersonalna terapija. Ker so njuno učinkovitost potrdile znanstvene raziskave, se uvrščata med dokazano učinkoviti terapiji za depresijo. Prednost obeh terapij je v tem, da se usmerjata v učenje veščin za preprečevanje ponovitev depresije tudi po končani terapiji, navajajo v priročniku Orodje za depresijo.

Vedenjsko-kognitivna terapija, ki je psihoterapija prvega izbora za zdravljenje depresije, izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev, telesnih zaznav in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen v prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati ustreznejše vedenjske strategije. Ta terapija naslavlja tudi problem pomanjkanja motivacije. Ljudje z depresijo se po navadi nehajo družiti in opustijo dejavnosti, ki so jim bile v veselje. In manj kot so dejavni, manj si želijo biti dejavni. Terapevt pomaga postaviti cilje, povezane z aktivacijo, in razviti strategije za doseganje teh ciljev. V pomoč pri premagovanju brezvoljnosti, ki spremlja depresijo, je na primer vodenje dnevnika dejavnosti in zastavljanje majhnih, realnih ciljev. Motivacija redko pride sama od sebe. Pri depresiji mora dejanje skoraj vedno predhoditi motivaciji. Šele aktivnost namreč napolni telo z zagonom, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Tudi klinična psihologinja in psihoterapevtka vedenjsko-kognitivne usmeritve Špela Hvalec poudarja, da je pri depresivnih motnjah, ki pasivizirajo človeka, ključna njegova vedenjska aktivacija, tako kot je osnovni princip terapevtske obravnave anksioznih motenj izpostavljanje okoliščinam, ki vzbujajo tesnobo. "Po domače povedano, pri anksioznih in depresivnih motnjah moramo narediti točno to, kar nam najmanj diši," še dodaja.

Aktivacija je pomembna tudi zato, ker pasivnost vzbuja občutke krivde, o čemer piše novinarka in pisateljica Renata Ažman v svoji knjigi Depra: "Najhuje pa je to, da natančno veš, da delaš narobe, pa si ne moreš pomagati. Narobe je – tako zdravniki – poležavati in spati. Ampak jaz v depresiji delam ravno to. Zdaj vsaj nimam slabe vesti zaradi tega, včasih pa si nisem mogla odpustiti, da nisem za nobeno rabo."

Novejši pristop v okviru kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, ki z načrtnim usmerjanjem pozornosti na sedanji trenutek ("na tukaj in zdaj") krepi občutek nadzora nad miselnimi procesi. Čuječnost uči, da posameznik negativne misli in občutke sprejme in pusti, da izzvenijo, ne da bi jih skušal spreminjati, zatreti ali nevtralizirati in ne da bi se zaradi njih obsojal. "V okviru klasične vedenjsko-kognitivne terapije si prizadevamo napačne kognitivne in vedenjske vzorce prepoznavati in spreminjati, tukaj pa gre bolj za to, da misli, kakršne koli že so, sprejmemo, saj nas bodo prej ali slej zapustile. Kot oblaki, ki prijadrajo čez nebo, mi pa ne odpremo dežnika, ker vemo, da bodo tudi odšli," pravi Špela Hvalec.

Interpersonalna terapija naslavlja štiri področja medosebnih odnosov, ki lahko sprožijo in vzdržujejo depresijo: žalovanje (na primer smrt bližnjega), življenjske spremembe (na primer ločitev), konflikti v odnosih s pomembnimi drugimi (na primer spori s sorodniki) in osamljenost (težava pri našem razmišljanju o drugih in naši interakciji z njimi). Medosebne težave motijo našo sposobnost vzpostavljanja trdne socialne podpore, ki je dobra zaščita pred depresijo, še pojasnjujejo v priročniku Orodje za depresijo.

Poleg vedenjsko-kognitivne in interpersonalne terapije, ki ju kot najprimernejši za zdravljenje depresije navaja tudi Svetovna zdravstvena organizacija, pa po besedah psihiatra in sistemskega psihoterapevta Mirana Možine obstaja "še vrsta drugih (empirično potrjenih) učinkovitih oblik psihoterapije."

Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

Ob tem poudarja, da v ospredje vse bolj stopa personalizirana psihoterapija, ki je prilagojena individualnim značilnostim vsakega posameznika: "Različni psihoterapevtski pristopi imajo različne vstopne točke. Vedenjsko-kognitivna terapija daje prednost miselnim in vedenjskim vzorcem, klasična psihoanaliza človekovi preteklosti, sistemska družinska psihoterapija pa medosebnim odnosom. Njihova splošna učinkovitost glede na izid terapije je podobna, razlike so bolj vezane na terapevtove značilnosti in na terapevtski odnos med terapevtom in klientom. Ključnega pomena ni, za kateri pristop se klient odloči, temveč to, za katerega terapevta. Ali je na primer dovolj empatičen, ali zna motivirati klienta za terapevtske spremembe in ali je prožen v razvijanju terapevtskega delovnega odnosa. Ampak danes je vse več govora o integraciji različnih pristopov, ko psihoterapevtsko obravnavo prilagodimo individualnim značilnostim in potrebam posameznika. Personalizirana psihoterapija je najnovejša faza razvoja psihoterapije, ko klientu in njegovim bližnjim, če so vključeni v terapijo, ponudimo edinstveno obliko pomoči, stkano iz različnih psihoterapevtskih pristopov, metod in tehnik."

Sistemska terapija izhaja iz spoznanja, da je patologija posameznika odraz patologije odnosnega sistema, to je skupine, družine ali partnerske zveze, še pojasnjuje Možina. "Medtem ko je psihoanaliza preučevala notranje konflikte posameznika, se je sistemska terapija usmerila v odnose, saj smo ljudje odnosna bitja in je vsaka stvar, ki jo doživljamo, del neke interakcije z drugimi ljudmi. Kaj to pomeni? Zgodnji družinski terapevti so začeli ugotavljati, da če je v družini nekdo, ki je depresiven ali anksiozen, se drugi družinski člani temu prilagodijo. In ta prilagoditev je lahko disfunkcionalna, torej takšna, ki vzdržuje in celo krepi pretirano anksiozen ali depresiven vzorec."

Napotnico za obravnavo pri kliničnem psihologu, dodatno usposobljenem za vedenjsko-kognitivno terapijo, dobi posameznik pri osebnem zdravniku, vendar pa si zaradi dolgih čakalnih dob marsikdo poišče pomoč zunaj javnega zdravstva, pravi psihoterapevtka Špela Hvalec. "Svetujem, da se res temeljito pozanima o kompetencah psihoterapevta, h kateremu se želi naročiti. Ker če bo imel težave s kolenom ali srcem, bo najbrž natančno preučil, katerega ortopeda oziroma kardiologa izbrati. To naj velja tudi za glavo oziroma možgane – zaupajmo jo ljudem, ki so za to usposobljeni in ki bodo naše težave obravnavali po najnovejših smernicah."

Zdravila

Foto: pexels.com

Terapija z zdravili za ljudi z depresijo že okoli 60 let temelji na antidepresivih, to je psihotropnih zdravilih za zdravljenje razpoloženjskih in anksioznih motenj, ki zmanjšujejo depresivno razpoloženje in tesnobo. Kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, pri blagih duševnih motnjah človek ne potrebuje zdravil: "Če pa se je stvar razrasla čez vse možne mere, potem brez zdravil ne bo šlo. V tem primeru je najprimernejša kombinacija zdravil, psihoterapije in zdravega življenjskega sloga."

Podobno razmišlja klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec: "Kadar se izkaže, da s samim psihoterapevtskim pristopom ne bomo dosegli zadostnega izboljšanja, se zdravljenje nadgradi z zdravili v sodelovanju s psihiatrom, in ta kombinacija je lahko zelo učinkovita pri zapletenejših motnjah, kot je huda depresivna epizoda. Začnemo z zdravili, in ko opazimo napredek, ko se človek vsaj delno energetsko opremi, vpeljemo še vedenjsko-kognitivno terapijo. Zdravila namreč omilijo simptome, ne spreminjajo pa napačnih miselnih in vedenjskih vzorcev."

Ena izmed slabosti zdravljenja zgolj z antidepresivi je namreč ta, da obstaja večje tveganje za ponovitev depresije po prenehanju jemanja zdravil, če ljudje niso pridobili psiholoških orodij za preprečevanje ponovitev, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Psihiater in psihoterapevt Miran Možina se ob tem zavzema za to, da se uporaba zdravil zoži na upravičene indikacije. Zdravila po njegovih besedah "potrebujemo predvsem takrat, kadar se zagozdimo v ozkih soteskah anksioznosti ali potonemo v širokih močvirjih depresivnosti." Tudi sam velikokrat predlaga jemanje antidepresivov, anksiolitikov ali kombinacijo obojih, če lahko pomagajo prekiniti negativno spiralo globoke depresije ali premočnih in prepogostih paničnih napadov, vendar nikoli, kot pravi, ne predpiše samo zdravil.

Na voljo je več različnih vrst antidepresivov, najpogostejši so iz družine SSRI-jev ali selektivnih zaviralcev vnovičnega prevzema serotonina. Vsaka družina zdravil na nekoliko drugačen način vpliva na nevrotrasmiterje, ki prenašajo informacije od ene živčne celice k drugi prek drobne vrzeli med sosednjimi celicami, imenovane sinapsa. Prozac ali fluoksetin, prvi antidepresiv iz družine SSRI-jev iz poznih 80. let prejšnjega stoletja, deluje tako, da poveča količino serotonina, ki ostaja prisoten v sinaptičnem prehodu, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Foto: Pixabay

Antidepresivi začnejo učinkovati šele po treh oziroma štirih tednih. Mogoče je tudi, da se prvi učinki zdravljenja pojavijo šele po šestih tednih rednega jemanja. Trajanje zdravljenja je odvisno od števila epizod (ponovne epizode navadno zahtevajo daljše zdravljenje) in izraženosti simptomov. Zdravljenje prve epizode depresije traja leto ali dve. Nekateri prekinejo jemanje antidepresivov, a s tem povečajo možnost ponovitve. Antidepresivi so varna zdravila, veliko varnejša od uspaval in pomirjeval, čeprav imajo stranske učinke, ki so neprijetni, ne pa nevarni, navaja program Omra.

Prehodni neželeni učinki, kot so slabost, povečanje tesnobe, zaspanost, omotičnost, glavobol, povečan tek, tudi izdatnejše potenje ter redkeje driska in bruhanje, so pogosti predvsem na začetku zdravljenja. Med dolgoročnimi neželenimi učinki pa izstopajo povečanje telesne teže in motnje spolne funkcije. Antidepresivi ne povzročajo zasvojenosti. Ob nagli prekinitvi jemanja nekaterih antidepresivov je mogoč pojav prekinitvenih (ne odtegnitvenih) simptomov, zato se navadno zdravila ukinjajo postopoma. Najpogostejša prekinitvena simptoma sta povečanje tesnobe in nemir. Med zdravljenjem se lahko pojavlja nihanje razpoloženja. Nekateri antidepresivi delujejo pomirjujoče in se jemljejo zvečer, drugi pa delujejo spodbujajoče in zmanjšujejo utrujenost, zato jih je treba vzeti zjutraj. Pri 70 odstotkih ljudi je učinkovit že prvi predpisani antidepresiv, pri 30 odstotkih pa je treba zdravilo zamenjati zaradi neučinkovitosti oziroma delne učinkovitosti ali celo zaradi neželenih učinkov, piše na spletni strani programa Omra.

V tem primeru lahko zdravnik predlaga spremembo odmerka ali zamenjavo antidepresiva. Še ena možnost je kombinacija različnih vrst antidepresivov. Iskanje idealnega antidepresiva za posameznika je lahko precej trnova pot, ugotavlja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Poleg antidepresivov se pri zdravljenju anksioznih motenj uporabljajo tudi pomirjevala, ki delujejo nekaj ur in zmanjšujejo vzdraženost možganov. Predpisujejo se na začetku zdravljenja za krajši čas za lajšanje hude tesnobe in vznemirjenosti ob uvajanju antidepresivov. Odsvetuje se redno jemanje dlje kot štiri tedne, ker se razvijeta toleranca (za enak učinek je treba odmerek povečevati) in odvisnost, še pojasnjuje Dernovšek in dodaja, da lahko zdravnik za zdravljenje predpiše tudi majhne odmerke antipsihotikov, ki zmanjšujejo vznemirjenost in napetost ter uravnavajo razpoloženje.

Kot omenjeno, se učinek delovanja antidepresivov ne pojavi takoj, temveč šele po treh oziroma štirih tednih. Vmesni čas, četudi traja le nekaj tednov, je še vedno nevarno obdobje za nekoga, ki razmišlja o samomoru, zato je treba v tem času poskrbeti za njegovo dodatno varnost, opozarjajo v priročniku Orodje za depresijo.

Druge oblike zdravljenja

Foto: pexels.com

Nekateri ljudje s hudo depresijo, ki ogroža njihova življenja, se ne odzivajo ne na antidepresive ne na psihoterapijo. V takšnih primerih lahko strategija zdravljenja vključuje elektrokonvulzivno terapijo (EKT). Eden od stranskih učinkov te terapije, ki se izvaja pod splošno anestezijo, je izguba spomina. Novejša metoda zdravljenja je repetitivna transkranialna magnetna stimulacija (rTMS). Pri tem pristopu je leva prefrontalna polobla, ki naj bi imela pomembno vlogo pri depresiji, za kratek čas izpostavljena magnetnemu polju. Anestezija ni potrebna, prav tako za zdaj niso zaznani resnejši stranski učinki. Navadno je treba opraviti več posegov, preden začne delovati, piše v priročniku Orodje za depresijo.

Globoka depresija je lahko tudi vzrok za hospitalizacijo, vendar pa, kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, zdravljenje v bolnišnici ni potrebno pri vseh primerih hude depresije. Običajno se svetuje takrat, kadar človek živi sam in nima podpore svojcev, kadar je ogrožen zaradi samomorilnosti in kadar izgublja stik z resničnostjo oziroma ima depresivne blodnje.

Nekateri ljudje preizkušajo tudi alternativne pristope k zdravljenju depresije. Pomembno je izbrati takšne, ki lahko koristijo, in izločiti potencialno škodljive. Komplementarne terapije so alternativne terapije, ki se uporabljajo hkrati s pristopi uradne medicine. Med alternativne in komplementarne pristope med drugim spadajo homeopatija, aromaterapija, akupunktura, prehranska dopolnila in zeliščni pripravki, našteva priročnik Orodje za depresijo.

Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

Katere sodobne metode zdravljenja duševnih motenj so dostopne v Sloveniji? Psihiatrinja Dernovšek pravi: "Vesela bi bila, če bi v Sloveniji imeli vsaj tiste metode, ki so v tujini že dostopne. Recimo, stimulacijo vagusnega živca za kronične depresije, transkranialno magnetno stimulacijo in EMDR, ki v Sloveniji sicer obstaja, a ni na napotnico. To je posebna metoda, ki zdravi s pomočjo premikanja oči. Še posebej je učinkovita pri posttravmatski motnji in dejansko reprogramira možgane. Predvsem pa moramo zagotoviti večjo dostopnost tako psihiatrov kot tudi psihoterapevtov."

Novejše raziskave na področju duševnih motenj prinašajo nove poglede na anksiozne in depresivne motnje s potencialno novimi načini zdravljenja in preprečevanja razvoja teh motenj. Nevroimunologija proučuje povezavo med vnetnimi procesi in duševnimi motnjami ter morebitno učinkovitost protivnetnih zdravil za nekatere skupine ljudi s klinično depresijo. Veliko pozornosti vzbujajo tudi raziskave o vplivu črevesnega mikrobioma oziroma psihobiotikov in psihedelične droge psilocibina na duševno zdravje. Za zdravljenje depresije v ZDA, ne pa tudi v Evropi, že uporabljajo hitro delujoče zdravilo ketamin, ki deluje po drugačnem principu kot antidepresivi, in sicer vpliva na nevrotransmitor glutamat in lahko izboljša razpoloženje že v nekaj urah.

Foto: pexels.com

Na vprašanje, kaj prinaša prihodnost na področju zdravljenja depresije, psihiatrinja Vesna Švab odgovarja: "Tisto, kar je novega, je dokazana uspešnost kombinacije različnih terapij in timsko-multidisciplinarne obravnave. Pri zmerni depresiji je na primer dokazano, da imate samo z vedenjsko-kognitivno terapijo 50-odstotno uspešnost zdravljenja, če dodate zdravila, pridete do 80-odstotne uspešnosti. Če pa predpišete le zdravila, jih bo človek verjetno opustil čez 14 dni. Timsko-multidisciplinarni pristop predvideva, da k posamezniku pristopimo celostno in zajamemo ne samo biološke vidike njegovih težav, na katere lahko vplivamo z zdravili, ampak moramo nanj delovati tudi s psihološkimi, psihoterapevtskimi, socialnimi in rehabilitacijskimi vzvodi. Neverjetne preboje pri izboljšanju psihičnih stanj lahko dosežemo z zaposlitveno rehabilitacijo, s tem da ljudem ponudimo smiselno preživljanje časa, da okrepimo njihovo ekonomsko varnost."

Foto: pexels.com

Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije pri otrocih in mladostnikih

Prepoznavanje in zdravljenje depresije pri otrocih in mladostnikih

Bojana Rugelj

Depresija je v zadnjih dveh letih po navedbah ZN-a postala vodilni vzrok za bolezni pri otrocih in mladostnikih. A depresija se pri njih kaže nekoliko drugače kot pri odraslih in njeni simptomi se velikokrat pripisujejo odraščanju.

Tudi zato je pri otrocih in mladostnikih, kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, pogostokrat spregledana. Hkrati otroci ne poznajo ustreznih besed, s katerimi bi opisali svoja občutja.

Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Podobno pojasnjuje klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka Simona Sanda, zaposlena v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Celje: "Depresija se pri otrocih manifestira nekoliko drugače kot pri odraslih. Pogosto govorimo o t. i. maskirani oziroma skriti depresiji, saj se kaže v znakih, ki niso tipični za depresijo, kot jo srečamo pri odraslih. Slika depresije je v otroštvu odvisna od otrokove starosti in razvojnega obdobja, v katerem se nahaja. Ker se otrokove vedenjske značilnosti med različnimi razvojnimi obdobji spreminjajo, je pogosto težko ločiti depresivnost od zgolj prehodne krize."

Pri otrocih in mladostnikih so, na primer, prepoznavni simptomi depresije pogosteje kot slabo razpoloženje razdražljivost, zdolgočasenost, apatija, preveč spanja, navaja priročnik Orodje za depresijo.

Če depresija pri otroku in mladostniku ostaja nezdravljena, lahko preide v kronično obliko in lahko povzroči motnje hranjenja, tvegano vedenje, učno neuspešnost in samomorilne misli. Statistika samomorov pri mladostnikih je po podatkih Unicefa skrb vzbujajoča. Samomori so namreč drugi najpogostejši vzrok smrti pri mladostnikih v Evropi, več življenj mladostnikov v starosti od 15 do 19 let ugasne le še v avtomobilskih nesrečah.

Depresija je v zadnjih dveh letih po navedbah ZN-a postala vodilni vzrok bolezni pri otrocih in mladostnikih. V otroštvu se pojavlja pri 1 oziroma 2 odstotkih otrok, v adolescenci zajame od 3 do 8 odstotkov, ob koncu adolescence pa 20 odstotkov mladostnikov. Razlike po spolu se pojavijo šele v puberteti. Pri dekletih se pogostost depresije takrat podvoji in po puberteti spet nekoliko upade, pri fantih pa v puberteti ne naraste. V otroštvu in adolescenci se 70 odstotkov depresivnih epizod razvije po stresnem dogodku (izguba starša, konflikti med starši, ločitev, trpinčenje itn.), navaja priročnik z naslovom Prepoznavanje in obravnava depresije in samomorilnosti pri pacientih v ambulanti družinskega zdravnika.

Kako prepoznati depresijo pri otroku ali mladostniku

Foto: pexels.com

Znaki in simptomi depresije pri otrocih in mladostnikih vključujejo spremembe v čustvovanju, vedenju, miselnih procesih in tudi na telesni ravni. "Starši najhitreje opazijo spremembe, ki se kažejo v razdražljivosti, nasprotovanju in izogibanju družabnosti. Opazijo tudi motnje spanja in prehranjevanja," pojasnjuje klinična psihologinja Simona Sanda.

Kako ločiti razpoloženjske spremembe, ki so normalen del odraščanja, od depresije? Krize v odraščanju se običajno pokažejo z razpoloženjem, ki je kot aprilsko vreme. Spremembe torej ne trajajo dolgo in niso tako intenzivne, da bi ovirale otroka ali mladostnika pri vsakdanjih šolskih, prostočasnih in drugih dejavnostih. Če pa je otrok ali mladostnik dlje časa, to je več tednov, zelo potrt, če ga nič več ne veseli in vse bolj tone v nemoč, je treba pomisliti tudi na depresijo, navaja priročnik Depresija in bipolarna motnja razpoloženja.

Foto: pexels.com

"V predšolskem obdobju moramo biti pozorni, če je otrok apatičen, če zavrača hrano, je razdražljiv, žalosten, pretirano jokav in se prepogosto zateka k samotolažilnim navadam. Hkrati ne kaže zanimanja za igro, ni radoveden in se umika pred vrstniki ter dejavnostmi, ki se jih je prej veselil. Na spremembe se lahko odziva s pretirano vznemirjenostjo ali brezbrižnostjo. Telesno slabo uspeva, možen je zastoj v rasti," našteva klinična psihologinja Simona Sanda. Takšni znaki in simptomi so lahko tudi posledica zanemarjanja ali nasilja nad otrokom, čustveno in razvojno nespodbudnega okolja ali pa kronične bolezni.

"V šolskem obdobju se lahko depresivna motnja kaže z nedoločljivimi psihosomatskimi težavami (na primer glavobol, bolečine v trebuhu) oziroma z umikom v bolezen. Depresija lahko pomembno vpliva na otrokov učni uspeh, lahko pa je tudi posledica učnih težav, ki niso bile prepoznane ali pa so bile napačno obravnavane. Pri otroku pride do motnje pozornosti, lahko izgubi zanimanje za različne dejavnosti. Izogiba se druženju in izgubi stik s prijatelji. Je bolj razdražljiv, jezen, občutljiv in žalosten. Odklanja obiskovanje šole (kar se lahko nadaljuje v šolsko fobijo), pojavi se lahko pretirana odvisnost od staršev. Zdolgočasenost, naveličanost in razdražljivost so še posebej izrazite pri fantih. Pogosti so izbruhi močnih čustev, kar starši in učitelji razumejo kot vedenjsko motnjo in ne kot resno opozorilo. Vsi ti zamaskirani znaki samo poslabšujejo depresivno stanje in vplivajo na razvijanje negativne samopodobe. Otrok postaja prepričan, da je slab in neljubljen," pojasnjuje Sanda.

Kot dodaja, se lahko misli na samomor in samopoškodbeno vedenje začnejo pojavljati že pred adolescenco. "V preadolescentnem obdobju lahko začenja otrok izražati željo, da bi rad umrl. Misli na samomor in samopoškodbeno vedenje so sicer v tem obdobju možne, v zadnjem času vedno pogostejše. Pogostejši so apatija, izguba veselja in volje za dejavnosti, ki so mu bile prej všeč, ter zmanjšanje sposobnosti za doživljanje ugodja. Mlajši mladostniki lahko kažejo večjo odvisnost od svojih staršev, kot je za to obdobje značilno."

V adolescenci je klinična slika že bolj podobna klinični sliki, kot jo srečamo pri odraslih, navaja Simona Sanda in dodaja, da je v tem obdobju težko ločiti simptome depresije od sprememb, značilnih za odraščanje.

Foto: pexels.com

"Depresivnemu mladostniku primanjkuje energije in volje, počuti se zdolgočaseno. Stvari ga ne zanimajo in ne veselijo tako kot prej, zato opušča dejavnosti, ki so mu bile v zadovoljstvo. Lahko se pojavijo težave s spanjem (zgodnje prebujanje ali zatekanje v spanec) in prehranjevanjem (pretirana ješčnost s porastom telesne teže ali pa pomanjkanje apetita z izgubo teže). Depresivni mladostnik se pretirano ukvarja z negativnim razmišljanjem o lastni neuspešnosti, neprivlačnosti, nesprejetosti, nevrednosti ter nepriljubljenosti med vrstniki. Pojavijo se lahko še učna neuspešnost in somatske težave, pri katerih ni mogoče odkriti organskega ozadja. V adolescenci so pogoste zlorabe psihoaktivnih substanc in tveganih oblik vedenja, pri dekletih tudi potreba po analgetikih in anksiolitikih. Pozorni moramo biti, če se v ozadju anksioznosti pojavi depresivno razpoloženje, še posebej pri dekletih. Pomisliti moramo tudi na suicidalnost in samopoškodbeno vedenje, verjetnost tega je treba natančno oceniti," pravi Sanda.

Kateri dejavniki vplivajo na nastanek depresije

Foto: pexels.com

Na razvoj depresije pri otroku in mladostniku vplivajo notranji in zunanji dejavniki: nagnjenost k razvoju depresije, depresija pri družinskem članu, kronična bolezen, soobolevnost z drugo duševno motnjo, puberteta, tvegane osebnostne značilnosti, travmatične izkušnje, učne ali druge šolske težave, neugodne življenjske okoliščine, kot so smrt ali bolezen v družini, nesreča, medvrstniško ali družinsko nasilje, ločitev ali odsotnost staršev, revščina v družini in slabši družbeni položaj, ko je otrok pripadnik manjšin, begunec, brezdomec, prestopnik ali pa je v rejniški družini oziroma zavodu, našteva priročnik Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih. Kot strne klinična psihologinja Simona Sanda, gre za preplet biokemičnih, genetskih, psihosocialnih in socioekonomskih dejavnikov.

Peter Janjušević: "Starši naj otroka opogumljajo, da se sooča s svojimi strahovi"

Pogosta je soobolevnost depresije z anksioznimi motnjami. "Najpogosteje se srečamo s tem, da je imel otrok najprej anksiozno motnjo, potem pa se mu je kot odziv na vse bolj okrnjeno življenje, na vse več stisk, na slabe ocene v šoli, na izgubljena prijateljstva, razvila tudi depresivna motnja," pojasnjuje klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević.

Fakulteta za družbene vede in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) sta leta 2020 objavila izsledke skupne raziskave o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu, ki je pokazala, da so tri četrtine vprašanih v otroštvu doživele najmanj eno obremenjujočo izkušnjo, četrtina pa štiri ali več. Obremenjujoče izkušnje so travmatični dogodki v prvih 18 letih življenja, med katere spadajo psihično in fizično nasilje, spolna zloraba, zanemarjanje, nasilje med odraslimi člani gospodinjstva, zasvojenost, duševne težave ali kriminalna dejanja članov gospodinjstva ter ločitev staršev oziroma smrt starša ali zapustitev. Mednje se uvrščajo tudi družbene okoliščine, kot so življenje v revščini, izkušnja nasilja in kriminala v skupnosti, izrazito negativne izkušnje z vrstniki in šolo, diskriminacija, vojna itn. Udeleženci, ki so doživeli štiri ali več obremenjujočih dogodkov v otroštvu, imajo v primerjavi s tistimi, ki niso doživeli nobenega, večjo verjetnost za telesne in duševne težave. Ti ljudje v otroštvu razvijejo slabše čustvene in socialne veščine in imajo slabšo kakovost življenja. Po drugi strani lahko pozitivne izkušnje v otroštvu v veliki meri zmanjšajo negativne učinke obremenjujočih izkušenj in imajo pozitiven učinek na razvoj psihične odpornosti v odraslosti, vendar pa je njihov varovalni učinek manjši, če ima posameznik več obremenjujočih izkušenj, še navajajo na NIJZ-ju.

Kako lahko starši zmanjšajo tveganje za nastanek depresije pri otrocih

Foto: pexels.com

Znano je, pravi klinična psihologinja Simona Sanda, da je depresivnost pri otroku in mladostniku lahko posledica disfunkcionalnih družinskih odnosov, partnerskega konflikta, represivne vzgoje ali nasilja v družini.

Miran Možina: Čudim se, da se še nihče ni spomnil zavarovalne police za ljubezenska razočaranja

In kaj je v nasprotju s tem dobro starševstvo? Psihiater in psihoterapevt Miran Možina poudarja pomen varne navezanosti: "Da se razvije, sta potrebna dva dejavnika: fizična prisotnost in odzivnost. V varnem odnosu je otrok začuten in dobi uglašen odziv od prisotnega starša. Poglejmo primer – otrok ostane čez noč sam, ker so starši odšli na zabavo. Ko se ponoči zbudi, ni nikjer nikogar, lačen je, moker, pokakan in začne jokati. Po dveh, treh urah izmučen zaspi. Ko se starši vrnejo domov, otrok spi, zato si mislijo, da je bilo z njim vse v redu. V bistvu pa so zamudili njegovo nočno agonijo. Po drugi strani pa so starši lahko prisotni, a niso odzivni. Živahen in radoveden otrok ima na primer depresivno mamo, ki se na njegove potrebe ne zmore odzivati z ustrezno intenzivnostjo. Ampak, kdo od nas pa je bil tako srečen, da je imel vedno prisotne in odzivne starše? Verjetno nihče. Velikokrat smo se znašli v praznini, ki je v nas izzvala občutek ogroženosti, in to v sebi nosimo vse življenje."

Zato je pomembno, da starši niso preveč strogi do sebe ob vzgojnih napakah, temveč jih razumejo kot učne izkušnje, pojasnjujejo v priročniku Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih in mladostnikih. Pri tem naštevajo šestnajst primerov do otrok prijazne starševske prakse.

1. Vključenost v življenje otroka

Starši, ki so vpeti v življenje svojega otroka oziroma mladostnika, bodo verjetno hitreje opazili spremembe v njegovem vedenju in razpoloženju, ki nakazujejo depresijo ali anksiozne motnje.

2. Izrazi naklonjenosti in čas za pogovor

Foto: pexels.com

Otroku in mladostniku je treba pokazati naklonjenost, tudi z objemi in besedami, kot so "rad te imam". Starši naj pozorno poslušajo svojega otroka in mu dovolijo, da se izrazi. Najstnik naj ve, da se lahko kadar koli obrne nanje in se z njimi pogovori tudi o najobčutljivejših temah.

3. Izogibanje pretiranemu nadzoru in spodbujanje samostojnosti

Pomembno je, da starši niso pretirano zaščitniški do otroka in da mu dopuščajo, da postopoma razvija samostojnost, a tudi odgovornost pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Spodbujajo naj ga, vendar ne silijo, da se preizkuša v novih izzivih. Pri najstniku naj najdejo ravnovesje med pozornostjo, ki mu jo namenjajo, in svobodo ter pravico do zasebnosti, ki mu jo zagotavljajo.

4. Spodbujanje podpornih odnosov

Starši naj spodbujajo otroka in mladostnika, da vzpostavljata podporne odnose, na primer s sorodniki, prijatelji in drugimi odraslimi, s čimer se krepijo socialne spretnosti.

5. Določitev družinskih pravil

Starši naj določijo jasna pravila vedenja v družini in posledice kršenja teh pravil. Pomembno je, da oba starša zagotavljata enotna sporočila glede družinskih pravil in da se jih tudi sama držita.

6. Spodbujanje zdravih navad

Starši naj zagotovijo otroku varno in predvidljivo okolje. S svojim zgledom naj spodbujajo otroka oziroma mladostnika k zdravim navadam prehranjevanja, gibanja, spanja in uporabe zaslonov.

7. Zmanjšanje števila konfliktov v domačem okolju

Starši naj si prizadevajo, da je konfliktov z najstnikom čim manj. Ocenijo naj, kdaj gre za njegovo varnost in dobrobit ter je konflikt neizogiben in kdaj lahko nesoglasja prezrejo.

8. Izogibanje negativnim odzivom na otrokovo vedenje

Podcenjevanje, zasmehovanje in zasramovanje so škodljivi načini spopadanja z vedenjskimi težavami otroka in mladostnika. Namesto kritiziranja otrokove osebnosti ("Ti si pa res len.") naj starši kritizirajo njegovo vedenje in ga usmerjajo z navodili ("V sobi imaš nered. Pospravi svoje igrače, preden greš ven.").

9. Zmanjšanje števila konfliktov s partnerjem

Foto: pexels.com

Kadar se oče in mama nenehno ponižujeta, sramotita ali kritizirata, je to oblika čustvenega nasilja tudi nad otroki. Starša, ki sta med seboj v konfliktu, naj ne zahtevata od otroka, da izbere, na čigavi strani je. Po drugi strani je učinkovito reševanje konfliktov način, da se otrok nauči, da so konflikti včasih neizogibni, a jih je mogoče uspešno reševati.

10. Konstruktivno reševanje konfliktov

Starši naj konflikte rešujejo mirno in s sklepanjem kompromisov. V konfliktih naj ima vsak član priložnost spregovoriti. Najstniku naj razložijo razliko med asertivnostjo in agresivnostjo. Asertivnost pomeni, da se človek postavi za svoje pravice in izrazi svoje misli, občutke in prepričanja tako, da ob tem ne ogroža pravic drugih. Njegova kritika je konstruktivna v nasprotju s kritiko agresivnega človeka, ki je žaljiva in podcenjujoča.

11. Pomoč pri poimenovanju čustev

Mlajši otroci običajno nimajo razvitega besedišča za ustrezno poimenovanje čustev, zato naj starši v pogovoru z njimi poimenujejo različna čustvena stanja. Otroka naj povprašajo, kako se počuti, in naj ne zmanjšujejo pomena njegovih čustvenih odzivov s stavki, kot je "jočeš se kot dojenček".

12. Pomoč pri razvijanju optimističnega pogleda na svet

Starši naj otroka podučijo, kako misli vplivajo na počutje in vedenje in kako naj negativne misli zamenja s čim bolj realističnimi. Namesto "ne morem", "ne bo mi uspelo" naj otrok uporablja samogovor v smislu: "Sicer je težko, vendar se lahko prebijem čez to."

13. Podpora pri zastavljanju in uresničevanju ciljev

Starši naj otroka ali najstnika spodbujajo, da si zastavlja realistične cilje in jim sledi. S svojim zgledom naj pokažejo, kako se lotiti opravil, ki morajo biti narejena, četudi so neprijetna in dolgočasna. Pomembno je, da otroka pohvalijo za njegov trud, ne le dosežek. Njihova pričakovanja do otroka morajo biti usklajena z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, nagnjenji in sposobnostmi.

14. Pomoč pri reševanju težav

Foto: pexels.com

Starši naj otroka naučijo reševanja težav, tako da velik problem razdeli na več manjših. Problemov naj ne rešujejo namesto njega. Kadar otroku zmanjka poguma, naj ga spomnijo na njegove pretekle uspehe. Pohvalijo naj ga, kadar mu uspe premagati oviro; če pa mu to ne uspe, naj ga naučijo gledati na neuspeh kot na učno izkušnjo. Če ima otrok v šoli težave oziroma je trpinčen, naj ga naučijo strategij, kako se spoprijeti s tem. Sodelujejo naj z otrokom in šolo pri zoperstavljanju takšnemu vedenju in naj ne zmanjšujejo problema.

15. Podpora otroku, kadar ga kaj skrbi

Starši naj bodo dostopni za otroka, kadar se spoprijema s težavnimi položaji oziroma kadar je vznemirjen. Če niso prepričani, kako se pogovarjati z otrokom v stiski, naj mu povedo, da so opazili njegovo žalost, jezo, potrtost in da mu želijo pomagati. V pogovoru naj bodo sprejemajoči, neobsojajoči in naj se ne odzovejo pretirano čustveno na izrečeno.

16. Pomoč otroku pri spoprijemanju s tesnobo

Starši naj otroku povedo, da je tesnoba koristno čustvo, ker nas obvaruje pred nevarnostmi in nas spodbudi k akciji. Težava postane, kadar je premočna, kadar traja dlje časa in vpliva na šolsko delo in življenje na splošno. Če je otrok tesnoben, naj ga starši naučijo načinov, kako se pomiriti (na primer globoko dihanje, odštevanje, vizualizacija prijetnega in varnega kraja), in mu zagotovijo dovolj časa za počitek in sprostitev. Najstnika naj spodbudijo, da se spopade z okoliščinami, ki mu vzbujajo tesnobo, saj je to eden najučinkovitejših načinov spoprijemanja s pretirano tesnobo.

Kdaj in kje poiskati strokovno pomoč

Foto: pexels.com

Če starši opazijo spremembo v razpoloženju ali vedenju otroka oziroma mladostnika, naj ga spodbudijo k pogovoru in skušajo ugotoviti, ali so to resnejše, vztrajnejše težave. V tem primeru je treba poiskati strokovno pomoč, svetujejo v priročniku Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otrocih. Stavki, kot sta "Ja, kaj pa ti je hudega, saj imaš vse, česar jaz nisem imel v tvojih letih." ali pa "Če ti je že zdaj hudo, kaj bo šele v prihodnosti s teboj.", niso primerni.

Klinična psihologinja Simona Sanda pravi, da – sodeč po izkušnjah – starši poiščejo pomoč takrat, ko svojemu otroku ne zmorejo več stati ob strani in mu pomagati pri reševanju težav. Ob tem opozarja, da so lahko starši zaradi otrokovih težav tudi sami v hudi čustveni stiski in ravno tako potrebujejo pomoč.

Foto: pexels.com

Kakšne so nevarnosti nezdravljene depresije? "Nevarnost je predvsem v tem, da se depresija lahko poglobi in razširi na vsa področja otrokovega in mladostnikovega delovanja, mu onemogoči normalno življenje in se nadaljuje tudi v obdobje odraslosti. Pri samomorilnem vedenju otroka in mladostnika naj starši čim prej poiščejo ustrezno strokovno pomoč," pojasnjuje psihologinja Sanda.

Dodaja, da je različnih oblik pomoči za otroke in mladostnike danes veliko. Najbolje je najprej obiskati pediatra – otrokovega osebnega zdravnika. Po zdravstvenih domovih so že marsikje ustanovljeni tudi Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v katerih skupina strokovnjakov zagotavlja celostno podporo tako otrokom in mladostnikom kot tudi staršem (več na www.zadusevnozdravje.si).

Kot dodaja klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević, ki je zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, se lahko starši obrnejo tudi na šolsko svetovalno službo. "Specialistična vrsta pomoči je v Sloveniji težko dostopna, ker nas je kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in psihologov v zdravstvenih domovih premalo, imamo pa po drugi strani izjemno dobro razvito in po mojih izkušnjah zelo podkovano svetovalno službo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter celo na marsikateri fakulteti. Prvi korak, kadar je moteno otrokovo šolsko delo, je torej posvet z razredničarko in šolsko svetovalno službo ali pa obisk pri pediatru. Zelo pomembna je tudi samopomoč, zlasti iskanje informacij pri zanesljivih virih. Vedno svetujem staršem, naj se, še preden poiščejo pomoč, dobro informirajo. Na spletni strani NIJZ-ja je veliko zaupanja vrednih vsebin za starše otrok in mladostnikov o anksioznih motnjah in depresiji, med katerimi je mogoče dobiti informacije tudi o tem, kaj je pri neki starosti pričakovano vedenje in kaj je odstopanje. Ob tem bi rad opozoril, da je na spletu tudi veliko nepreverjenih, celo bizarnih vsebin," opozarja Janjušević. Kot pravi, nekateri starši (pre)dolgo omahujejo, ali naj poiščejo pomoč, češ "saj še ni tako hudo" ali pa "kaj bodo pa ljudje rekli". Tudi mladostniki priznavajo, da jih je sram, češ "oni pa že niso psihiči".

Peter Janjušević: "Starši naj otroka opogumljajo, da se sooča s svojimi strahovi"

V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, kamor pridejo otroci na obravnavo z napotnico pediatra, ki oceni stanje in napiše stopnjo nujnosti, je bilo leta 2020 pomoči deležnih 2154 otrok in mladostnikov, pove Janjušević. A čakalne dobe so zelo dolge.

Simona Sanda, zaposlena kot klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna terapevtka v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov v ZD Celje, ki so ga ustanovili pred približno dvema letoma in v katerem dela približno 20 zaposlenih različnih profilov, pravi, da so čakalne dobe odvisne od stopnje nujnosti. Za stopnjo nujnosti redno je čakalna vrsta za kliničnega psihologa približno dve leti, za hitro nekaj več kot eno leto, za zelo hitro pa 10 mesecev.

Oblike pomoči

Foto: pexels.com

Depresija pri otrocih in mladostnikih je ozdravljiva, zatrjuje klinična psihologinja Simona Sanda. Pri blagih oblikah je dovolj psihoterapevtski pristop ob podpori staršev, pri težjih oblikah in ob prisotnosti psihotičnih simptomov ter samomorilskih misli pa je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Ob tem dodaja, da je zelo pomembno, kako družina sprejema depresivnega otroka – ali mu pomaga ali pa mu podpore ne zagotavlja in ga kritizira.

Foto: pexels.com

Pravočasno iskanje pomoči in zgodnje zdravljenje lahko pomembno vplivata na ugodnejši izid zdravljenja in preprečita ponovitve. Otroka in mladostnika je treba poučiti o depresiji, ga spodbujati in mu ponuditi pomoč, da še naprej opravlja svoje vsakdanje dejavnost, ga peljati k ustreznemu strokovnjaku in sodelovati pri obravnavi, piše v priročniku Depresija in bipolarna motnja. Če se je mladostnik že srečal z depresijo, so pomembne različne oblike samopomoči, ki zmanjšujejo verjetnost ponovitve: telesna dejavnost, vpetost v organizirane, smiselne dejavnosti (na primer opravila doma, šola, zunajšolske dejavnosti, druženje), skrb za uravnoteženo prehrano in zdrav življenjski slog, pogovor o težavah in občutjih z zaupanja vredno osebo, nagrade za doseganje majhnih ciljev, oblikovanje seznama strategij, ki so mu v preteklosti pomagale pri obvladovanju depresije, učenje metod sproščanja, našteva priročnik Kako zmanjšati tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri najstnikih.

Špela Hvalec: Cilj vedenjsko-kognitivne terapije ni pozitivno, temveč realistično razmišljanje

Psihoterapija prvega izbora pri zdravljenju anksioznih in depresivnih motenj otrok in mladostnikov je vedenjsko-kognitivna terapija, lahko skupaj z zdravili, kadar tako presodi specialist otroške in mladostniške psihiatrije, pravi klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević. V obravnavo so poleg otroka in mladostnika vključeni starši, po potrebi tudi učitelji, pojasnjuje klinična psihologinja in psihoterapevtka Simona Sanda. V določenih primerih je primerna tudi družinska psihoterapija, v katero so vključeni vsi družinski člani.

Vedenjsko-kognitivna terapija, ki je dokazano učinkovita pri zdravljenju vrste duševnih motenj, tudi depresije, izhaja iz spoznanja, da naše misli in vedenje vplivajo na naše počutje, razlagajo v priročniku Kaj lahko naredim, da mi bo lažje.

Med glavnimi cilji te terapije je zmanjšanje simptomov depresivnosti in preventiva pred ponovnimi depresivnimi epizodami, tako da se otrok in mladostnik naučita prepoznavati in spreminjati napačne miselne vzorce in nekoristno vedenje, pravi Simona Sanda.

Kako prekiniti začarani krog medsebojnega vpliva misli, čustev, telesnega odziva in vedenja
Pravilo je preprosto – imenuje se »Naredi ravno obratno!«.
- Ne izogibaj se situacijam, ki se ti zdijo strašljive.
- Če od jeze kričiš na bližnje, nekajkrat vdihni in mirno povej svoje argumente.
- Če se običajno od žalosti zapreš v sobo, pokliči prijatelja in se dogovori za sprehod.
- Če obležiš na postelji in občutiš osamljenost, se spomni preproste možnosti: dan ti lahko polepša hišni prijatelj.
- Če si morda zanemaril učenje, poskusi prekiniti krog odlašanja.
- Če preživiš pred računalnikom, televizijo ali na telefonu veliko ur, odloži naprave in poskrbi za več človeškega stika in dotika.

Vir: Tadeja Batagelj in Ksenija Lekić: Kaj lahko naredim, da mi bo lažje?

Kot pojasnjuje, se kognitivno-vedenjska terapija izvaja po strukturiranih korakih: "Obravnava depresivnosti pri otrocih in mladostnikih se začne z natančno oceno simptomatike, nato sledi postavljanje ciljev. Na začetnih srečanjih pozornost namenjamo načrtovanju dejavnosti in poučevanju o čustvih. Že to lahko izboljša otrokovo počutje. V tej fazi postane jasna tudi otrokova sposobnost ozaveščanja in spreminjanja negativnih misli. Na začetku uporabe kognitivnih tehnik se lahko osredotočimo na tehniko reševanja problemov v medvrstniških odnosih in pri težavah v šoli. V nadaljevanju terapije se bolj usmerjamo na kognitivno restrukturacijo, kar pomeni, da poskušamo spremeniti način negativnega razmišljanja z bolj realnim in funkcionalnim. Pri depresivnih otrocih se namreč pogosto dogaja, da se faze depresivnega doživljanja ponavljajo, zato je za daljše vzdrževanje terapevtskega učinka pomembno, da je otrok pripravljen na spopadanje s stresom in z depresivnimi simptomi tudi v prihodnosti. Ob koncu terapije obnovimo pridobljena znanja in tehnike, ocenimo napredek in uspešnost pri zastavljenih ciljih. Priporočljivo je sestaviti seznam učinkovitih tehnik za spopadanje z depresivnimi simptomi s poudarkom na tistih, ki so se pri otroku že izkazale za uspešne. Otrok ohrani vse svoje zapiske, ki si jih je napravil med terapijo, ter vse zapisane pozitivne misli. Spodbujamo tudi otrokovo lastno aktivnost pri reševanju težav, saj zaupanje v lastne sposobnosti pri reševanju problemov in obvladovanju depresivnih simptomov zmanjšuje verjetnost novih depresivnih faz. Ob koncu terapije načrtujemo obnovitveno srečanje, še posebej pri tistih, pri katerih ocenimo, da obstaja možnost ponovitve depresije. Obnovitvena srečanja so običajno enkrat na mesec, na njih pa obravnavamo težave, s katerimi se otrok trenutno spopada, in njihovo reševanje z naučenimi vedenjskimi in miselnimi tehnikami."

Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

Psihoterapevtska obravnava vključuje tudi vedenjsko aktivacijo. "Mnogo depresivnih otrok se zapira vase, postanejo socialno manj vključeni ter opuščajo različne dejavnosti, ki jim vzbujajo zadovoljstvo. Podcenjujejo svoje sposobnosti za uresničitev zadanih ciljev, s čimer se krepi njihov občutek manjvrednosti. Prvi korak k dvigu razpoloženja je aktivacija, s čimer se prekine negativni krog pasivnosti in dolgočasja. Ker otroka z depresijo veseli malo stvari in je za dejavnosti premalo motiviran, ga učimo prepoznavati nova interesna področja ali pa ga spodbujamo, da obudi interesna področja, ki jih je gojil pred depresijo. Pomembno je, da so pri tem vključeni tudi starši, ki otroka spodbujajo k rednemu izvajanju različnih dejavnosti. Načrtovanje dejavnosti poteka v dveh fazah. Najprej skušamo pridobiti čim več informacij o otrokovi dejanski aktivnosti. V naslednjem koraku pa otrok vsak dan izvede eno od dogovorjenih dejavnosti in poskuša opredeliti, koliko zadovoljstva in prijetnega počutja mu sproža. Pri tem upoštevamo, kaj otrok v določenem trenutku zmore, in postopoma povečujemo dnevne obremenitve," še pojasnjuje klinična psihologinja in psihoterapevtka Simona Sanda.

V pomoč otrokom in mladostnikom je tudi spletno svetovanje. Spletna svetovalnica To sem jaz (www.tosemjaz.net), ki deluje pod okriljem NIJZ-ja, se je v 20 letih razvila v največjo mladinsko svetovalnico v Sloveniji, ki mladim omogoča anonimen, preprost, hiter, javen in brezplačen dostop do strokovnega nasveta. Spletni svetovalci (psihologi, zdravniki in drugi strokovnjaki) so do zdaj odgovorili na več kot 45.000 vprašanj o težavah med odraščanjem. Na voljo je tudi spletni informacijski portal telefona za otroke in mladostnike TOM (116 111) za čustveno oporo otrokom in mladostnikom, ki se med odraščanjem srečujejo z različnimi vprašanji in stiskami (www.e-tom.si).

Foto: pexels.com

Kam po pomoč in kaj prebrati

Depresija: viri pomoči in informacij

Bojana Rugelj

Za uspešno obvladovanje depresije je zelo pomembno psihološko (samo)izobraževanje – da se posameznik seznani s svojo motnjo in možnostmi zdravljenja. Že samo s tem, da človeka opolnomočimo, lahko rešimo marsikatero stisko, pravi psihiatrinja Vesna Švab.

Vir informacij so lahko med drugim različni priročniki, skupine za samopomoč, spletni forumi, pa tudi osebne izpovedi ljudi, ki so obvladali svojo depresijo. Veliko koristnih informacij je tudi na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ), spletne strani Nacionalnega programa duševnega zdravja Mira, programa Omra in Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM.

Urgentna psihiatrična ambulanta na Njegoševi 4 v Ljubljani deluje v okviru Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo. Foto: MMC RTV SLO

In kje poiskati strokovno pomoč? Vesna Švab pravi: "Danes imamo toliko različnih virov pomoči, da se ljudje že kar težko znajdejo. Obrnete se lahko na osebnega družinskega zdravnika, ki je usposobljen za prepoznavanje depresije in ve, kako pomagati. V primeru življenjske ogroženosti lahko pokličete nujno zdravniško pomoč. V Ljubljani vas lahko v urgentni psihiatrični ambulanti na Njegoševi 4 vsako dopoldne do 15. ure pregleda psihiater. V nočnem času sta v Ljubljani odprti ambulanti na Zaloški cesti in v psihiatrični bolnišnici Polje. V dopoldanskem času lahko pokličete tudi na regionalne centre za duševno zdravje za odrasle (in otroke), ki se vzpostavljajo po državi, ali jim pišete prek elektronske pošte. Za obisk psihiatra ne potrebujete napotnice. Res pa je, da jo nekateri zahtevajo, še posebej v otroški in mladostniški psihiatriji, v katerih imajo zelo velik obseg dela in lahko tako bolje upravljajo začetne triaže."

Vabljeni k ogledu seznama pomoči v primeru duševne stiske in priporočene literature o depresiji.

Naslov infografike: Projekt


Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov