"Kako je bila struktura vzpostavljena, oblikovana, ne vemo in ne izvemo v filmu. V tem smislu film ne želi biti več, kot je," opisuje Miran Zupanič pojav, ki ga je raziskoval v svojem novem dokumentarnem filmu Sarajevo safari.

Novi film Mirana Zupaniča, Sarajevo safari, bo v redni kinematografski distribuciji od četrtka do konca novembra. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Novi film Mirana Zupaniča, Sarajevo safari, bo v redni kinematografski distribuciji od četrtka do konca novembra. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Dokumentarec, ki se osredotoča na čas obleganja Sarajeva v letih od 1992 do 1996, je imel pred kratkim svetovno premiero na 5. festivalu AJB DOC v Sarajevu, na festivalu dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru pa so mu podelili nagrado dokudoc izbrani.

"Čutil sem nujo, da gremo s to sarajevsko zgodbo v javnost najprej v Sarajevu, ker je to naša moralna zaveza," pravi režiser in scenarist Zupanič, a dodaja, da je tam film spremljal medijsko-politični cunami, predvsem od Republike Srbske, kjer so v filmu prepoznali napad na srbstvo. Željka Cvijanović, v času premiere predsednica Republike Srbske, pred kratkim pa izvoljena članica predsedstva države, je režiserja obtožila ponarejanja resnice, medtem ko je sarajevska županja Benjamina Karić na podlagi filma že dala ovadbo zoper neznane storilce, četudi jih bo po 25 letih najti in pripeljati pred sodišče "zelo težko, verjetno celo nemogoče".

Med premožnimi tujci, ki naj bi plačevali visoke zneske, da so smeli streljati na prebivalce obleganega Sarajeva, "se omenja Kanadčane, Italijane, Američane, celo o Slovencih se je govorilo".

V filmu o svojem stiku s safarijem spregovorita slovenski pričevalec, čigar ime in obraz ostajata zakrita, in Edin Subašić, obveščevalni oficir armade BiH-a, zorni kot žrtev ostrostrelcev pa osvetljujejo Stana in Samir Ćišić ter Faruk Šabanović. Snemalci filma so bili Božo Zadravec, Maksimiljan Sušnik in Zupanič, ki je bil poleg Jake Kovačiča tudi montažer. Skladatelj je bil Tilen Slakan, oblikovalec zvoka Boštjan Kačičnik. Film je nastal v produkcijski hiši Arsmedia z Danico Ikovic, Boštjanom Ikovicem in Francijem Zajcem.

Sprva v Cankarjev dom, nato v kinodvorane AKMS-ja

Film začenja svojo pot v redni kinematografski distribuciji v četrtek v Kosovelovi dvorani v Cankarjevem domu (CD) ob 19. uri. Po četrtkovi projekciji bo sledil pogovor Jureta Longyke z režiserjem Zupaničem in protagonistom iz filma, Edinom Subašićem. V CD si ga bo zatem mogoče ogledati do nedelje. Nadalje bo na ogled v Art kino mreži Slovenije (AKMS). Danes bo tudi na sporedu Festivala slovenskega filma (FSF) Portorož.

Sarajevo safari v kinematografih

27.–30. oktober: Cankarjev dom v Ljubljani
3. november 2022: Kino Trbovlje
8. november 2022: Kulturni dom Krško
10. november 2022: Kino Ptuj
14. november 2022: Mestni kino Domžale
17. november 2022: Kino Črnomelj
21. november 2022: Kino Velenje
24. november 2022: Islamski kulturni center v Ljubljani (z režiserjem se bo pogovarjal Goran Vojnović)
26. november 2022: Kino Cerknica

(Vsem projekcijam v okviru AKMS-ja sledi pogovor z režiserjem.)

Ko ne režira, Miran Zupanič (1961) uči prihodnje filmske režiserje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Ko je bil sam študent, je poleg filmske režije diplomiral še iz prava. Tudi film Sarajevo safari je ustvarjal s pravniškim odnosom. "Pri tako delikatni temi bi želel, da priče pričajo, kot bi to počele na sodišču, samo da je sodišče in razsodnik tu občinstvo," poudarja.

Zupanič sicer ob igranih filmih, kot so Operacija Cartier, Barabe! in Igra s pari, ves čas snema tudi dokumentarce. Z njimi usmerja pogled v prelomne trenutke 20. stoletja, med drugim v Goli otok (Tek za življenje, 1990), vojno v BiH-u (Oči Bosne, 1993), ustvarjanje pesnika Edvarda Kocbeka (Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine, 2004), glasbenika Vlada Kreslina (Poj mi pesem, 2018) in v povojna taborišča (Otroci s Petrička, 2007). Za zadnjega je dobil vesno za najboljši slovenski film in nagrado Prešernovega sklada.

Vabljeni k branju intervjuja.


Kje se začne vaše snovanje filma Sarajevo safari? Kako ste izvedeli za pojav, ki naj bi bil navzoč v Bosni in Hercegovini pred 25 leti?
Februarja 2019 me pokliče producent Franci Zajc in me povabi na pijačo nekam zelo na samo, kjer mi pove za fenomen lova na ljudi v Sarajevu. Ne verjamem mu. Pomislim: "Tudi če bi to slučajno držalo, ne bi nihče želel govoriti o tem pred kamero. Ni mogoče, da bi se kdo tako razkrinkal. Kako bi našli ljudi, ki so bili del te morebitne logistike?" Kakor da iščeš iglo v senu na Balkanu. Brez pričevalcev takšne teme seveda ni mogoče delati.

A Franci je informacije plasiral po korakih. Izkazalo se je, da je v tem razmisleku korak pred mano. Poznal je človeka, ki je bil priča dogajanju. Organiziral je sestanek z mano in pričevalcem, ki svojo zgodbo deli tudi v filmu. Moj prvi odziv je bil: "Ta človek ni verodostojen. Morda napihuje, morda fantazira, ima že svoje vzroke za to. To ni uporabno za film, tudi če je kaj res."

Na podlagi česa ste si nato premislili?
Iz pogovora izvem, da je to šolan človek, ki je bil med vojno v Bosni in Hercegovini akreditiran kot novinar in tam za veliko ameriško agencijo zbiral informacije. Ko smo šli večkrat čez njegovo zgodbo, je dejstva predstavljal vedno na isti način, imel je tudi zelo jasno določene meje, kaj je pripravljen povedati in česa ne. Sam sem nato, po več pogovorih, ocenil, da mu lahko verjamem, a to še ni temelj za film. Lotil sem se raziskovanja, a pod pogojem, da lahko odstopim od projekta v kateri koli fazi, če se izkaže, da ne dobimo dovolj gradiva. Ne moremo delati tako delikatne zgodbe na silo.

"Iz pogovora sem izvedel, da je to šolan človek, ki je bil med vojno v Bosni in Hercegovini akreditiran kot novinar in tam za veliko ameriško agencijo zbiral informacije," je o slovenskem pričevalcu dejal Zupanič. Foto: Arsmedia

Kako zahtevno je bilo raziskovati dogajanje dalje, iskati to "iglo v balkanskem senu"?
Franci je imel zveze z BiH-om in intenziviral svoja iskanja v tem prostoru, našel je drugega pričevalca, Edina Subašića, obveščevalnega oficirja armade BiH-a. On je med vojno obravnaval primer, ki je zgodbo slovenskega pričevalca potrjeval in osvetljeval z drugega zornega kota. Tudi bosanski pričevalec razen svoje zgodbe ni imel drugih informacij, ni vedel za tega Slovenca. Vedel je le, kar je izvedel od ujetega srbskega vojaka. Poleg njega smo našli tudi pričevalce na srbski strani. V eni od faz so bili po veliko prepričevanja pripravljeni govoriti, a so si potem premislili – zagotovo vem, da zaradi strahu. Po zmerljivkah in grožnjah, ki sem jih bil od napovedi premiere filma deležen, se mi zdi bolje, da niso sodelovali. Oni sami in njihove družine bi bili ogroženi.

Verjetno iz podobnih razlogov tudi slovenski pričevalec v filmu ne pokaže obraza, ne pove imena? Je njegova zakritost lahko tudi simbolna, kot slaba vest vsakogar, ki ni aktivno preprečeval vojnih zločinov?
Njemu je profil v času vojne odredil delodajalec. Bil je uslužbenec, človek na terenu. Delodajalcem je predal informacije, a ne vemo, ali so poskušali kar koli preprečiti. Nič pa se ni spremenilo. Je bil on sam zmožen ta proces preprečiti? Mislim, da ne. Krivde za vojno ne moremo naprtiti nikomur posamezno, še državam ne, lahko jo naložimo elitam, ki se niso znale dogovoriti. Na področju BiH-a se konfrontira ogromno interesov, ta majhen prostor je zaradi nacionalne in verske heterogenosti presečišče silnic ter je sam po sebi predestiniran za konflikte, obenem pa za demonstracijo sožitja, sobivanja, a kot človeštvo očitno še nismo prišli do te ravni.

Film začrta silhueto dogajanja na temelju osebnih zgodb. Kaj je bilo tisto, kar je skupno pričevanjem, v čem se prekrivajo?
Obstajala je neka struktura, ki je omogočala nekaterim ljudem, da pridejo na srbske položaje nad Sarajevom, na Grbavico, in od tam za plačilo streljajo na prebivalce obkoljenega Sarajeva. Kako je bila struktura vzpostavljena, oblikovana, ne vemo in ne izvemo v filmu. V tem smislu film ne želi biti več, kot je. Prišli smo do določene točke vednosti, od tu naprej lahko slutimo, interpretiramo, asociiramo, ne moremo pa kategorično ničesar trditi.

Edin Subašić, obveščevalni oficir armade BiH-a. Foto: Arsmedia
Edin Subašić, obveščevalni oficir armade BiH-a. Foto: Arsmedia

V filmu ni razkritega veliko o ljudeh, ki naj bi plačevali za to, da so lahko streljali na ljudi. Za kakšen profil ljudi naj bi šlo? Kaj je mogoče reči?
Omenjajo se Američani, Kanadčani, Rusi, Italijani, menda tudi Slovenci. Nekdo, ki pride streljat na prvo linijo in za to plača, mora biti v privilegiranem položaju. Za tako ekskluziven lov ne moreš kar tako kupiti vstopnice. Za tem mora biti neznanski znesek ali pa interesi, ki so celo nad denarjem. Ne bom špekuliral, kakšni interesi. Prepričan pa sem, da so morali biti to ljudje, ki so uživali zaupanje določenih oseb. Moral si priti v krog posvečenih, da so ti sploh dovolili to izvedeti. Nihče ni nikoli razkril mreže, o tem se govori 25 let pozneje, z le malo podatki.

Ko pa se sprašujemo o zneskih, lahko rečem le: tudi če bi nekdo plačal en evro, zato da sme streljati na ljudi, brez kakršnega koli motiva, je to absolutno sprevrženo. Očitno je ubijanje ljudi za to osebo šport, adrenalin, šokterapija.

Miran Zupanič

Ko pa se sprašujemo o zneskih, lahko rečem le: tudi če bi nekdo plačal en evro, zato da sme streljati na ljudi, brez kakršnega koli motiva, je to absolutno sprevrženo. Očitno je ubijanje ljudi za to osebo šport, adrenalin, šokterapija. Percepcija zavesti, ki upravlja te ljudi, je zame najšokantnejša. Obstajajo ljudje, ki na druge ljudi gledajo kot na divjad, kot plenilci, predatorji. In ti ljudje imajo moč. Zdaj pa se vprašajmo, v kakšnem svetu živimo.

Kako ste se lotili vpletanja zgodb z druge strani, pričevanj žrtev ostrostrelcev, ki še vedno živijo s posledicami strelov? Kaj ste jim povedali, ko ste se srečali z njimi?
Povedali smo jim, o čem zbiramo gradivo. Niso se pretirano ukvarjali s tem, ali so na njih streljali ti, ki so plačevali, ali nekdo drug. Tako ali tako ne moreš vedeti, kdo natanko je bil. Kdo je povzročil travmo? Nekdo, ki je pritisnil na sprožilec. Manj se zgražajo kot mi, ki nimamo izkušnje te vojne. Hitro so verjeli zgodbi in rekli, da se jim zdi povsem mogoča.

Stana Ćišić in Samir Ćišić. Foto: Arsmedia
Stana Ćišić in Samir Ćišić. Foto: Arsmedia

Vedel sem, da zgodba potrebuje zorni kot žrtve, sicer bi bilo vse skupaj depersonificirano, ljudje bi postali divjad. Ključno je bilo dati žrtvi obraz, ji dati priložnost, da izrazi izkušnjo travme, bolečine, izgube. Posneli smo več žrtev, kot jih lahko vidite v filmu, saj smo mislili, da bo spregovorilo več prič. Na koncu pa smo za uravnoteženo strukturo obdržali dvoje prič: en par, to sta Stana in Samir Ćišić, ter Faruk Šabanović. Naracija je statična, počasna, odločil sem se, da dajem žrtvam čas za njihove unikatne in specifične zgodbe.

Ste se ukvarjali tudi s položajem ostrostrelcev v zgodbi? O tem, kaj bi imel za reči tisti, ki je streljal?
Da, poskušali smo za film dobiti tudi ostrostrelca. Seveda nismo mogli priti do tistih, ki so plačali za to, da so streljali, poskušali pa smo priti vsaj do katerega od teh, ki so bili vojni ostrostrelci. V Sarajevu ni želel o tem govoriti nobeden izmed njih. Ne želijo, da se razve, da so bili ostrostrelci, na stotine ljudi jih naenkrat lahko vidi kot nekoga, ki je ranil.

Kako je, še posebno pri tej zelo občutljivi temi, na vaš odnos do zgodbe vplivalo to, da ste po poklicu tudi pravnik?
Pri tako delikatni temi bi želel, da priče pričajo, kot bi to počele na sodišču, samo da je sodišče in razsodnik tu občinstvo. Gledalec odloča, komu verjame. Mogoče celotni zgodbi ne verjamete? Imate pravico, da vse zavrnete. Sam vem, kaj verjamem. Vem, da sta pričevalca, ki sta imela stik z dogajanjem, objektivna distributerja informacij. Vem, da je modrost Faruka nekaj, kar me vedno znova fascinira. Vem, da je bolečina staršev, ki sta izgubila otroka, resnična.

Nisem pa na primer želel, da bi katera od prič sodelovala posredno, tako da bi denimo igralec bral kakšno pričevanje, nobene rekonstrukcije nisem želel. Problematična točka filma je, ko naš vir reče, da je JAT v času vojne trikrat na dan letel v Beograd. Izkazuje se, da to verjetno ni moglo biti tako. Tega denimo nisem želel izrezati ven, ker to pove ravno sredi pomembnega pričevanja. Če bi izrezal ven, bi bila manipulacija. Vemo, da je res bil 35-krat v Sarajevu z Unproforjem, zato kljub temu njegova zgodba ostaja verodostojna.

"Gledalec odloča, komu verjame. Mogoče celotni zgodbi ne verjamete? Imate pravico, da vse zavrnete. Sam vem, kaj verjamem." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Je lahko film izhodišče za pravni postopek? So lahko informacije, ki jih podajajo priče, nekaj, kar tožilstvo upošteva in začne lastno raziskavo?
Sarajevska županja Benjamina Karić je že dala ovadbo zoper neznane storilce. Po 25 letih jih bo najti in pripeljati pred sodišče zelo težko, verjetno celo nemogoče. Odprli smo obris fenomena, ne uporabljamo imen, detajlov, ki bi nam prinesli tožbe. To je bila naša meja. Če pa to sprožita policija in tožilstvo, je to njihova službena dolžnost. To, zakaj niso odpirali ovadb, se tako ali tako dogaja na simbolni in politični ravni, gre za mobilizacijo volilnega korpusa. Tudi pravica ima svoje meje.

Obenem pa je film opomnik na to, kako je mednarodna skupnost pustila BiH na cedilu, izkoristila vojno?
Mednarodna skupnost je iluzija, je seštevek razmerij moči, hvala bogu ni absolutne moči, ki bi lahko dominirala. Ko ta mednarodna skupnost vstopi na polje konflikta, mora to upoštevati, sicer bi se zgodilo stopnjevanje. Bili so tako previdni, da so poslali v Srebrenico premalo ljudi, s premalo mandati, in niso mogli preprečiti ničesar. Tudi agencijska sporočila iz Sarajeva so bila grajenje mita o tem, kako Zahod pomaga temu ubogemu mestu, kako mirovniki delijo hrano, ščitijo civiliste, ampak je bila to le predstava, ki je morala prikriti, da od neke točke dalje mednarodna skupnost ni mogla storiti ničesar. Z vojno v Ukrajini se je hitro pokazalo, da so vsa ta prepričanja – družbeni konsenz o miru – iluzija. Ko gre krvavo zares, se začnejo ljudje pogovarjati z orožjem.

Faruk Šabanović. Foto: Arsmedia
Faruk Šabanović. Foto: Arsmedia

Film ste najprej predvajali v Sarajevu, v dveh večerih si ga je ogledalo tisoč ljudi. Kakšen odziv ste dobili, kakšna vprašanja je imelo občinstvo za vas?
Čutil sem nujo, da gremo s to sarajevsko zgodbo v javnost najprej v Sarajevu, ker je to naša moralna zaveza. Film smo najprej prijavili na Sarajevski filmski festival in bili zavrnjeni. To je bila volja selektorjev. Če sklepam po reakcijah na film, se mi zdi, da so presodili, da je bilo preveč hude krvi in bi lahko vplival na njihov mir. Mesec pozneje smo se prijavili na 5. festival AJB DOC v Sarajevu, bili smo sprejeti.

Pred projekcijo sem dal intervju za Al Džaziro, ki ga je spremljal YouTubov napovednik. Dan pozneje se je začel medijsko-politični cunami, predvsem iz Republike Srbske, župan Vzhodnega Sarajeva mi je napovedal tožbo, mediji so ga opredelili kot nagnusen ponaredek, kot propagando. Vse na podlagi napovednika, ne da bi videli film. Takratna predsednica Republike Srbske Željka Cvijanović, ki je medtem postala članica predsedstva države, me je obtožila ponarejanja resnice. Film so vzeli kot napad na srbstvo. Trezen človek v filmu vidi zgodbo o nekem pojavu, ki vključuje tudi nekoga s srbske strani. To ni ves srbski narod, ne v Srbiji, ne v Republiki Srbski, ne v diaspori. Omenjeni so, kot sem že poudaril, Kanadčani, Italijani, Američani, celo o Slovencih se je govorilo. Koga film napada? Obravnavamo družbeni pojav, ki je zavržen. Ampak tega, da se je s srbskih položajev obstreljevalo Sarajevo štiri leta, ne moremo kar prezreti. Te napade sem razumel v okviru tega, da so bile 2. oktobra volitve, to je bila predvolilna mobilizacija volilnega telesa. Vse to je vzbudilo pričakovanje, da gre za spektakularen, škandalozen film, ki obsoja.

Film je prav nasproten temu ...
Del občinstva, si predstavljam, je moral biti celo razočaran. Kot režiser se poskušaš približati resničnemu odzivu in velika večina Sarajevčanov je gledala film skozi prizmo lastne izkušnje. Priklical jim je njihove stiske. Imamo paleto gledalk in gledalcev, vsak ima drugačno zavest. Nekateri so sprejeli nespektakelsko estetiko filma, ki v izrazu ne potencira poant. Pojav lova na ljudi sem želel predstaviti z zadržanostjo, distanco. Vsako nabijanje bi imelo protiučinek. Zakaj bi kričali, če je zgodba že tako grozna, da groznejša ne more biti?

"Avtentičen material nas pripelje v izkušnjo vojne, ki je univerzalna. Ljudje sekajo lubje v mestnih parkih, prodajajo cigareto po cigareto. Ta slika ogromno pove o izkušnji vojne, ne oziraje se na izkušnjo ostrostrelcev." Foto: Arsmedia

Koproducent filma je bila Al Džazira, kjer so bili menda presenečeni nad tem, koliko lastnih arhivskih posnetkov iz vojne je imela produkcijska hiša Arsmedia?
Občinstvo v Sarajevu je bilo enovito v svojem odzivu na arhivske posnetke, saj jih še niso imeli možnosti videti. Leta 1993, 1994 je bila ekipa Arsmedie dvakrat na bojiščih v BiH-u, februarja smo bili to Franci Zajc, Božo Zadravec in jaz, potovali smo od Čapljine do Zenice. Decembra 1994 pa sta Franci in Božo odšla v Sarajevo z letalom mirovnih sil. Imeli smo ogromno AV-gradiva in naredili dokumentarec Oči Bosne, ostalo pa je tudi veliko nemontiranega gradiva. Je izjemno dobre kakovosti, vse je posneto na Beto, vsi kadri so dolgi. V filmu uporabimo le en agencijski prizor, kjer se takoj pozna princip montaže, ki meri na dramo in spektakel. Prisiljen si v drugačno oblikovanje časa.

Ko na nitki visi naše življenje, se oklepamo prav tega, ohranjati normalnost, vsaka stvar iz starega sveta normalnosti postane dragocena. Še lahko jemo kruh. Ne spimo še zunaj na mrazu. Vsak košček starega sveta nas normalizira. Zato se mi je zdelo pomembno obenem povedati drugo stran zgodb.

Miran Zupanič

Avtentičen material nas pripelje v izkušnjo vojne, ki je univerzalna. Ljudje sekajo lubje v mestnih parkih, prodajajo cigareto po cigareto. Ta slika ogromno pove o izkušnji vojne, ne oziraje se na izkušnjo ostrostrelcev. Želel sem ustvariti kompleksno, prepričljivo pripoved, premakniti gledalca v prostor vojne. Si lahko predstavljamo, da nam zdaj nekdo izklopi elektriko, ko nismo opremljeni za kurjenje in osvetljevanje?

Film ima temi navkljub tudi izredno humanistično noto in poudarke. Že začne se z mamo, ki je sredi vojne spekla torto in pripravila praznovanje za rojstni dan. Pokaže, kako je v vojni obstajal vzporeden boj za normalno stanje, za človečnost.
Človek je neverjetno prilagodljivo bitje, zato smo obstali. Obstanemo, tudi ko nenormalno postane normalno, celo rutina. Večkrat pomislim na posnetek dekleta, ki po aleji ostrostrelcev hodi v službo, maksimalno urejena. "Če bo to moja zadnja hoja, bom vseeno urejena."

Ko na nitki visi naše življenje, se oklepamo prav tega, ohranjati normalnost, vsaka stvar iz starega sveta normalnosti postane dragocena. Še lahko jemo kruh. Ne spimo še zunaj na mrazu. Vsak košček starega sveta nas normalizira. Zato se mi je zdelo pomembno obenem povedati drugo stran zgodb. Faruk je danes guru računalništva, Stana in Samir imata dve hčerki, ki študirata v ZDA. Življenje je močno in lahko bi bilo lepše, če bi bilo več prav te plati.


Miran Zupanič: "Med slovenskimi filmarji sem trenutno najbolj očrnjena oseba v srbskem prostoru"