Mnogi na Gorenjskem pravijo, da si hokeja v Podmežakli brez njega ne morejo predstavljati.
"Ta klub je zame svet. Jaz nisem hokeja nikoli igral. A še ko je pred več kot petdesetimi leti tukaj stala stara hala, sem se usedel na bukev in opazoval hokejiste. Meni to nekaj pomeni," je svojo ljubezen do hokeja, ki se je začela že v njegovi mladosti, opisoval 69-letnik, ki ima zdaj v klubu preveč zadolžitev, da bi naštel vse. Kljub temu pa vselej, predvsem na gostovanjih, poskrbi, da hokejisti po svetu ne hodijo lačni.

"Ko pridemo do dvorane, jim najprej skuham kavo. Kavo vedno vzamem s seboj. Potem jim moram pripraviti vse, kar potrebujejo, pa vodo in pijačo. Če gremo na daljšo pot, imamo s seboj tudi hrano. Vzamemo ven mize, klopi, jedilni pribor in hrano. Jaz vse razdelim, pojemo in čez pol ure že nadaljujemo pot," na kratko opiše le eno od stvari, ki jih Jože Remar postori za hokejiste Jesenic.

Prav odnosi, ki jih je v različnih vlogah spletel z več generacijami jeseniških hokejistov, mu pomenijo največ. Zdajšnji in nekdanji člani moštva pa ga opisujejo kot dobrega človeka, ki je vselej pripravljen pomagati.

"Jože je legenda. Nekateri se pošalijo, da je inventar v Podmežakli. Dela po svojih najboljših močeh, mi pa mu pri tem pomagamo, kolikor se da. Zelo radi vidimo, da tudi on uživa v tem, da je del ekipe. Želim si, da bi bil še naprej tako vesel, kot je zadnjih nekaj mesecev," je z nasmehom na obrazu o tehničnem vodji železarjev govoril najizkušenejši član moštva Maks Selan.

Še dlje ga pozna nekdanji kapetan Jesenic in dolgoletni slovenski reprezentant Marcel Rodman. "Je zelo dober človek. Garač, ki naredi vse za fante v garderobi. Ima vedno več dela. Vselej, ko prideš v dvorano Podmežakla, je on tam. Jaz sem še celo njegov sosed in imava zaradi mojega očeta še posebno vez. Je velik človek."

S presežniki se je svojega sodelovanja z Remarjem spominjal še en nekdanji jeseniški kapetan Gašper Glavič. "Z eno besedo bi ga opisal kot ata. On je tam za vse. Tudi ko tekma ne gre po željah, ko stvari ne tečejo, kot bi morale, je on moralna pomoč in tisti, na katerega se lahko opreš. Z enim stavkom lahko celotno garderobo spravi v dobro voljo tudi v najtežjih trenutkih. Ko prideš v klub kot mlad hokejist, nate naredi vtis. Vsi se ga sprva bojijo. Ampak ko ga z leti spoznaš, vidiš, da je nežna duša. Ne predstavljam si jeseniškega hokeja brez njega. Trenerji in igralci se menjajo, Jože pa je v klubu že več kot dvajset let. Brez njega mislim, da res ne gre."

Jože Remar se svojega dela loteva izjemno resno. Kot pravi, Alpska liga, ki so jo Jesenice osvojile pred dvema letoma, zahteva 100-odstotno osredotočenost. "Mene so učili, da moram imeti red. Rad imam red. Vso statistko potrebe palic, hlač in opreme imam popisano. Za vsa leta. Še od časov, ko smo igrali v Ligi EBEL, imam zapisano, kaj sem takrat kupil v trgovini. Vse imam urejeno. Za vsakega igralca posebej si vse zapišem. Letos smo recimo porabili 370 palic. Za vsa leta imam zvezke s takšnimi podatki," je o svoji organiziranosti govoril Remar.

Kljub tekmovalnemu naboju ali morebitnemu rivalstvu na ledenih ploskvah pa se Gorenjec na to ne ozira. Verjame v medsebojno sodelovanje tudi z največjimi tekmeci. "Hokej ni šport posameznikov. V slogi je moč. Zdaj poznam že veliko dvoran in tam vsi poznajo mene. Razumem se z vsemi. Tudi z Olimpijo. Ko bom prišel v Ljubljano, bom imel že vse pripravljeno. Tako kot jaz v Podmežakli vse pripravim njim. Držimo skupaj. Če kdo z nasprotne ekipe kar koli potrebuje, mu bom to dal," je še dodal šolan mehanik in nekdanji voznik avtobusa.

Nesebičnost, delavnost, ustrežljivost in kanček tradicionalne gorenjske trme so odlike, s katerimi je Jože Remar neizbrisen pečat pustil v celotnem regionalnem hokejskem prostoru, predvsem pa seveda v jeseniškem klubu, ki je letos tudi z njegovo pomočjo zaigral v finalih državnega prvenstva in alpske lige.