ATP pri hitrostih servisov zaradi različne variabilnosti merilnih naprav ne dokumentira uradnih svetovnih rekordov. Najhitrejši servis je sicer lani na challengerju v Busanu v Južni Koreji v polje poslal Avstralec Samuel Groth. Njegov servis je meril 263 km/h. Foto: YouTube
ATP pri hitrostih servisov zaradi različne variabilnosti merilnih naprav ne dokumentira uradnih svetovnih rekordov. Najhitrejši servis je sicer lani na challengerju v Busanu v Južni Koreji v polje poslal Avstralec Samuel Groth. Njegov servis je meril 263 km/h. Foto: YouTube
teniško igrišče
Radar je postavljen za serverjem, višje od igralca, tako da so radar, stičišče servisa in točka, v kateri žogica udari v tla, vsaj približno v isti ravnini (kliknite na sliko za ogled v višji resoluciji). Foto: www.sportsradargun.com
Balinanje
To seveda še zdaleč nista edini teoriji teniškega štetja. Ena izmed številnih pravi, da naj bi štetje izviralo iz balinanja. V srednjeveški Franciji so izid šteli v denarju. Ker je bil takrat v uporabi šestdesetiški sistem (in ne desetiški, kot je danes v navadi), so bile 15, 30, 45 in 60 šestedesetin osnovne denarne enote, s katerimi so šteli v balinanju, sistem pa naj bi prenesli v tenis. Foto: MMC RTV SLO

Ta teden se bo razpletel teniški turnir na Roland Garrosu, zato rubrika Športni SOS ta teden odgovarja na vaša vprašanja o tenisu.

130. Kje se meri hitrost teniškega servisa? Ali se meri tam, kjer je hitrost najvišja? Kje je to, koliko stran od samega stika loparja z žogico? Če predpostavimo, da je igralec serviral servis s hitrostjo 200 km/h, kakšna je hitrost žogice, če jo igralec na drugi strani udari dva metra za osnovno črto?
Tim Šfiligoj

Hitrost teniškega servisa se meri ob samem stiku žogice z loparjem, in ne, ko žogica pade na tla na nasprotni strani igrišča. Radarji, ki merijo hitrost, so postavljeni za serverjem in usmerjeni v polje, v katerega mora pasti žogica (glej sliko na desni strani). Če žogica pade zunaj tega polja, radar izmeri nižjo hitrost.

Na vsaki strani igrišča sta po navadi postavljena dva ali štirje radarji, ki takoj po stiku žoge pokažejo izmerjeno hitrost. Ta se ne izračuna na podlagi razmerja med prepotovano potjo in časa, ampak na podlagi Dopplerjevega pojava.

Hitrost žogice, ki na drugi strani doseže nasprotnega igralca, je seveda nižja. Na to vplivajo različni dejavniki, kot so vlaga v zraku, nadmorska višina, velikost in teža žogice. Pri začetnem udarcu 200 kilometrov na uro žogica na tla udari približno s hitrostjo 145 kilometrov na uro. Žogica se nato odbije od tal k nasprotnemu igralcu, novo znižanje hitrosti pa je odvisno od podlage (pesek, trda podlaga, trava), rotacije, ki jo ima žogica, in karakteristik žogice.

131. Zakaj se pri tenisu šteje točke 15, 30, 40?
Sašo Ožbolt

Vprašanje nima zanesljivega odgovora, teniški zgodovinarji so sicer enotni, da štetje izvira iz Francije, kjer je bil tenis (s svojimi predhodnimi oblikami) zelo popularna igra v višjem sloju prebivalstva.

Ena izmed verjetnejših teorij pravi, da je štetje povezano z uro, za osvojitev igre je bilo treba osvojiti štiri točke, vsaka osvojena točka je pomenila 15 (minut). Ko je igralec osvojil štiri točke, je "dopolnil" uro in s tem osvojil eno igro. Ko pa je bil sprejet dogovor, da je za osvojitev igre treba osvojiti (vsaj) dve točki več od nasprotnika, naj bi se 45 točk spremenilo v 40, ob izenačenju na 40:40 naj bi tako vsaka osvojena točka pomenila 10 točk (danes znana kot prednost). Ko je igralec osvojil dve točki več od nasprotnika (najprej 50, nato 60), je spet "dopolnil uro" in s tem osvojil igro.

Sorodno s to teorijo se sklada tudi poimenovanje. Izenačenje 40:40 se v angleščini imenuje "deuce", izraz izvira iz francoske besede "deux" (dva), kar pomeni, da igralec za osvojitev igre potrebuje še dve (zaporedni) točki. Francoščina je kriva tudi za to, da se 0 točk v tenisu imenuje "love". Število nič je podobno jajcu, ki se v francoščini imenuje "l'oeuf", izgovarjava te besede pa je podobna angleškemu "love".

Druga teorija pa pravi, da je štetje povezano z igro "jeu de paume", ki je ena izmed predhodnic tenisa. Ob nastanku te igre se je sprva igralo brez loparja, igrišče je bilo v vsako smer dolgo 45 čevljev (slabih 14 metrov). Ko je server osvojil prvo točko, se je lahko premaknil 15 čevljev bližje mreži. Ob drugi točki se je lahko premaknil še za 15 čevljev (skupaj za 30), ob tretji točki pa še za 10 (skupaj torej 40).