Na prireditvi so sodelovali nekdanji gostje podkasta: direktor na Smučarski zvezi Slovenije Franci Petek, izvrstna smučarska tekačica Petra Majdič, Slovenka leta Petra Greiner in penolog Dragan Petrovec, pri izvedbi pogovora pa je Slavku Jeriču pomagal tudi Igor Velše.

Franci Petek

Franci Petek – svetovni prvak leta 1991, poleg tega pa je še marsikaj drugega, med drugim profesor in direktor Smučarske zveze Slovenije. Na vprašanje, kaj od tega je najraje, je odgovoril, da je vsako obdobje predstavljalo nekaj velikega. "Vsekakor pa ugotavljam, da se najbolj domače počutim v smučariji. Težko rečem, da sem najraje direktor, najraje pa delam v tem okolju."

Čisto preprosta človeška lastnost je želeti si več. Francijeva poklicna pot pa pravi, da si želi veliko različnih stvari. "Jaz mislim, da me v prvi vrsti področje, kjer delam, začne begati, da bi moral vedeti še kaj več iz česa drugega, da bi to stvar boljše delal. Predvsem pa imam lastnost, da sledim enemu reku, ki se ga moja žena še posebej boji – kamor gre bik, pa naj gre še štrik (smeh). Enostavno me zanima veliko stvari, in ko me nekaj zanima in se nekaj odločim – lahko dokaj hipoma – vseeno pa mora v meni malenkost dozoreti, da odločitev sprejmem, takrat me ni strah spremembe okolja in začeti od začetka, iti zares v globino tega. Jaz preprosto vidim, da se ne bi čutil izpopolnjenega, če bi razumel samo eno stvari in mislil, da je samo tisto svet, ki me lahko zadovolji."

Petra Majdič

Petra Majdič ni znana in spoštovana zgolj zaradi odličnih športnih rezultatov, temveč tudi zaradi tega, da je v času kariere ni bilo strah pokazati čustev. To je sogovornica v smehu utemeljila z besedami, da ima srečo, ker je ženska. "Če vprašate katero koli žensko, je težje zatreti čustva in občutja, kot pa jih pokazati za štirimi stenami." Dodala je še, da je svet nekaj časa predstavljal tudi njen dom, zato ji tudi tovrstno kazanje čustev ni predstavljalo težave. Priznala pa je, da je bil edini trenutek, ko je v javnosti "zamrznila" prihod na ljubljansko letališče po znamenitem dosežku v Vancouvru, saj ni pričakovala tako veliko ljudi.

Kot del svoje karierne zapuščine vidi, da so obdržali precej podoben servis kot v njenih časih, zaveda pa se, da vsak nosi svoj talent in nekoga takšnega, kot je Anamarija Lampič, bi težko ustvarili. "Ona je rojena. Jaz o njej govorim že tri leta in ne vem, kako bi povzela slovenski izraz za to – ona je prava." Poudarila je, da nobena izmed njenih sotekmovalk ni imela tega, kar ima danes Anamarija. "Izjemna je."

Petra Greiner

Petra Greiner vodi Zavod 13, ki je nastal z namenom pomagati staršem otrok s posebnimi potrebami. Celotna zgodba se je razvila iz njene osebne izkušnje deklice Sofie, ki se je rodila z redko genetsko napako, trisomijo 13, in je ravno pred kratkim praznovala deveti rojstni dan. "Statistika kaže, da ti otroci umrejo v prvih mesecih. Dejstvo pa je tudi, da obstajajo izjeme, in meni je všeč, da je ona taka trmoglava deklica. Zdi se mi, da je ona še vedno z nami, relativno zdrava, zaradi tega, ker smo jo mi sprejeli točno takšno, kot je. To se mi zdi zelo pomembno, predvsem pri otrocih s posebnimi potrebami, pa tudi sicer."

Sama je imela težave že v porodnišnici, saj se takšen otrok ni rodil že več desetletij. "Meni se je zdelo, da me preveč povezujejo samo s tem otrokom, ki bo umrl, da jaz nisem več jaz." Po njenih besedah je težava, da okolica ni prepričana, kako se odzvati na otroke s posebnimi potrebami. "Problem je, ker so do zdaj starši otrok s posebnimi potrebami premalo govorili, kakšne reakcije bi si želeli."

Zavod 13 je ustanovila zato, ker je večina zavodov osredotočena na otroke, sama pa je želela ustvariti krog podpore za mamo oziroma za starše, saj vse mame doživljajo podobno, pozabiti pa se ne sme niti na očete. "Naše dejavnosti niso usmerjene v predavanja, kaj vse morajo starši imeti, ampak v to, da se imamo fajn. Gremo na kuharski tečaj, imamo miklavževanje za otroke. Življenju želimo povrniti veselje."

Dragan Petrovec

Dragan Petrovec je na podlagi izkušenj podal svoj pogled na uradne oblike spoštovanja, za kar neko enotno pravilo po njegovem mnenju ne obstaja. "Pri nekaterih je treba biti pozoren. Če obsojene ljudi tikaš, je to lahko znamenje zlorabe moči in šele pred 10 do 15 leti se je uveljavila ta drža, da ni tikanja obsojencev, da gre za vsaj neko formalno spoštovanje, če že težko skrijemo neko agresivno držo."

Ali na zapornike prevečkrat gledamo kot na številke? "To smo presegli zlasti v tem eksperimentalnem zaporu, kot ga imenujem na Igu. Tuje komisije, ki so hodile na ogled, niso vedele, kaj se dogaja v tem našem zaporu, ker niso ločile osebja od zapornikov. To je bil za nas najboljši znak, da imamo posebne vrste zapor, ki je bil popolnoma odprt, razen za približno 10 odstotkov obsojenih, skoraj vse vikende so preživljali doma, praktično brez zlorab."

Po njegovih besedah na vedno več skupin gledamo kot zgolj na številke. Kako to spremeniti? "Pred očmi imam empatijo oziroma sočutje. Če čutiš nekoga, potem ne more biti številka."

V zadnjem času se empatija izgublja, sploh na njegovem področju, kjer prevladuje neka kaznovalna ideologija. "Vedno strožje kazni izrekamo in potem imamo še en tak rezervni kaznovalni sistem, to so prekrški."

To je druga živa epizoda Številk, prva je potekala ob 100. epizodi. Skupno je tako nastalo že 150 epizod podkasta, ki skupaj trajajo 118 ur, 29 minut in 58 sekund, če pa bi jih poslušali drugo za drugo, bi za poslušanje potrebovali skoraj 5 dni.