Neža Prah Seničar skrbi za novičarski del Izodroma, Nik Škrlec pa je eden od dveh voditeljev oddaje. Foto: MMC RTV SLO
Neža Prah Seničar skrbi za novičarski del Izodroma, Nik Škrlec pa je eden od dveh voditeljev oddaje. Foto: MMC RTV SLO

V podkastu Številke se vso sezono ukvarjamo z vprašanjem, kaj nas dela ljudi. V času, ki ga zaznamuje širjenje novega koronavirusa, bomo nekaj naslednjih petkov namenili različnim vidikom te teme. Za začetek pod lupo postavljamo vprašanje, kako predstavljati tovrstne novice najmlajšim gledalcem. Tokratna gostja je Neža Prah Seničar, soustvarjalka Izodroma in drugih mladinskih oddaj na TV Slovenija.

Vabljeni k branju in poslušanju

Kako poteka vaše delo v spremenjenem času?
Delo poteka zelo intenzivno. Sodelujem v tistem delu oddaje, ki pripravlja Infodromove novice, gre za sklop 10-minutni novic, kjer otrokom odgovarjamo na vprašanja, jim pojasnjujemo, kaj se dogaja. Skušamo najti vse informacije, kaj počnejo otroci, pošiljajo nam posnetke, pogovarjamo se po telefonih. Smo zelo vpeti v celotno oddajo.

TV-vsebine za učenje od doma in otroški Izodrom

Ki seveda ni le informativna.
Kolega Igor E. Bergant je Izodrom imenoval kot "Infodrom v izolaciji", gre za enourno oddajo, ki je na sporedu vsak dan po poročilih ob devetih dopoldne. Voditelja Nik Škrlec in Nika Rozman vodita otroke prek različnih gostov, učiteljev, ustvarjalcev, se z njimi pogovarjata prek Skypa. Mladostniki dobijo domačo nalogo, ki jim jo nekdo pripravi, bodisi gre za znano osebo, bodisi za strokovnjaka za neko področje. Ta teden so otroci, denimo, potapljali jajce v kis, dobili smo kup videoposnetkov. Vsi ustvarjalci smo zagrizli v delo, smo vpeti v dogajanje, iščemo goste, pripravljamo vsebine. Trudimo se, da je tudi izobraževalna oddaja, pouk je v teh časih drugačen. Vsekakor imamo interes, da je to del njihovega pouka. Želimo si, da kaj novega izvedo na zabaven način. Dobivamo precej odzivov, so neverjetno pozitivni, zaradi česar smo zelo zadovoljni. Vsak dan dobimo okrog 150 domačih nalog ali celo več. Prav je to, da to počnemo.

Iz arhiva Številk: Martina Peštaj je razložila, kako izbira risanke za TV Slovenija.

Vlada se je 12. marca odločila, da se bodo šole štiri dni pozneje zaprle. Kako je potekalo rojstvo oziroma preobrazba oddaje?
Ko smo to izvedele, smo vse ustvarjalke − od urednice Martine Peštaj naprej − takoj vedele, da moramo nekaj narediti. Vsaka od nas je Martini poslala svoje predloge, iz teh se je v enem dnevu že oblikoval koncept. Na njem sta najbolj vneto delali Meta Ornik in Dunja Karlovšek, drugi smo sodelovali s predlogi. Tako smo že v petek imeli koncept in oba voditelja, ki sta delala že počitniški program. V nedeljo smo imeli videoklic, v ponedeljek pa smo že začeli in delamo vse od takrat.

Ko se ustvari neki produkt, so pred dokončnim lansiranjem v javnost potrebni testi in nato popravki. V vašem primeru ni bilo tega časa, kako med samimi oddajami ocenjujete svoje delo in ga prilagajate?
Vsak dan po oddaji se dobimo (na varnostni razdalji!) in si povemo, kaj je bilo dobro, kaj pa je treba pretehtati in naslednjič narediti drugače. To je zelo pomemben čas ustvarjanja oddaje. Enako počnemo na Infodromu, to nam ustvarjalcem pomeni veliko. Režiser Aljaž Bastič je komentiral, da imamo morda občutek, da smo utečeni, a vsaka oddaja je oddaja zase, vsako je treba pretehtati in ustvarjati, kot da je prva. Se pravi premišljeno, tega se držimo. Verjetno bomo kdaj kaj z(a)grešili, kaj se bo ponesrečilo, vsekakor pa se vsi trudimo po najboljših močeh.

Izodrom

Odrasli smo v tem času bombardirani s poplavo novic, številk in drugih informacij o koronavirusu. Kaj in na kakšen način te novice predstaviti ciljnemu občinstvu, torej mladim?
Dobivamo veliko vprašanj otrok o tem, koliko je okuženih s koronavirusom v Sloveniji, koliko ljudi je umrlo in podobno. To je bilo vprašanje, pri katerem smo se v uredništvu zelo ustavili. Teh vprašanj je res veliko, številk do zdaj nismo omenjali. Na eni strani imamo vse testirane in vse potrjene okužene. Naša ciljna skupina je široka, oddajo gledajo ne le mladostniki, ampak tudi precej mlajši otroci (tudi tisti, ki hodijo v vrtec). Sprašujemo se, kaj jim te številke povedo. Nekaj otrok to zelo zanima, a mi delamo za vse otroke. Kaj bo to povzročilo pri otrocih, ki s tem niso obremenjeni. Imeli smo razpravo, kako neko skupino informirati, druge pa s tem ne preveč obremenjevati. Naša urednica Tina Antončič je v združenju 21 evropskih urednikov poročil za otroke. Preverila je, kako to počnejo v tujini. Številke bomo vpletli, ko bo to zares pomembno, ko se bo na to vezan kak poseben ukrep, ko se bo spremenil način testiranja ali kaj podobnega. Tina je v pogovoru s tujimi kolegi dobila podobno izkušnjo, tudi v tujini številk ne predstavljajo samostojno. Za zdaj se nam to še ni zdelo nujno.

Življenje v času epidemije: kako živeti in ne "znoreti"

Marsikateri odrasel v izolaciji lahko tudi zaradi poročanja medijev doživi občutke tesnobe. Najbrž je zato ta meja (kaj povedati in česa ne) pri mladih še bolj pomembna.
Popolnoma se strinjam. Vsi zato res vsak dan premišljujemo in tehtamo, kaj in kako povedati. Dejstvo je, da otroci vedo, da je koronavirus med nami, šole so zaprte, otroci so tudi med okuženimi, ne smejo na igrišča ... To so informacije, ki jih zadevajo. Hkrati pa upam, da večina živi v prijetnem okolju. Zavedam se, da to ne velja za vse, pod stresom so tudi starši, nekateri prihajajo iz okoliščin, ki niso prijetne in jim šola v resnici prinaša zatočišče, ki ga zdaj nimajo. Trudimo se z novicami vzpostaviti ravnotežje informacij in razvedrila. Sledimo smernicam: informiraj, pojasni, pomiri in poskušaj tudi razvedriti. Otroci nam pošiljajo, kako delajo na daljavo glasbeno šolo, to na neki način le malo razvedri, še vedno pa se dotika virusa. Kmalu pričakujemo zgodbo, kako živijo otroci v stanovanjskih skupnostih. Poleg faktičnih informacij skušamo zaobjeti tudi 'mehkejše' informacije.

Ste zaradi novonastalega položaja z novim načinom dela dobili kakšno novo idejo za ustvarjanje programa v času po virusu?
Imamo veliko idej, med samim delom se tudi pozabavamo. En trenutek je bil v ponedeljek, ko smo dobili vprašanje, ali zaradi koronavirusa ne hodijo več zobne miške. Vprašanje nas je najprej nasmejalo, kolegice so najprej mislile, da gre za šalo, a vprašanje je poslala mama v imenu hčerke. Nato smo poklicali zobozdravnike in veterinarje, da razložijo na zabaven način. Nastal je simpatičen prispevek, ki je dan polepšal dan tudi odraslim, hkrati pa je nosil tudi izobraževalne informacije. V tej ustvarjalnosti smo naredili preskok.

Jeseni je s Škrlecem vodila Počitniški krompir. Foto: Arhiv RTV SLO
Jeseni je s Škrlecem vodila Počitniški krompir. Foto: Arhiv RTV SLO

Vrsto let že soustvarjate vsebine, namenjene mlajšim gledalcem. Ena izmed značilnosti (naj)mlajših je iskrenost, kar je lahko na neki način tudi nagrada za ustvarjalce.
Otroci so tako kot odrasli večinoma iskreni, nekateri pa tudi ne. Zelo zgodaj se naučijo lagati in kaj je družbeno sprejemljiv odgovor. Včasih se je treba pogovarjati več minut, da otroka sprostiš, ampak to velja tudi za odrasle. Veliko je tudi takih, ki so že na začetku sproščeni in te presenetijo. Zame nagrado predstavlja predvsem odziv otrok, ko povedo, da jim je prispevek nekaj dal, jim bil zanimiv, ali pa ko te vpraša, ali se bo res videl po televiziji. To jim res pomeni veliko, to je zanje tudi potrditev.

Ko nagovarjate mlade, je najbrž priporočljivo, da dobro obvladate vse komunikacijske kanale, ki jih mladi sicer uporabljajo?
Vsi, ki delamo z mladimi, smo se morali navaditi na družbena omrežja (smeh). Otroci tako komunicirajo, seveda to ni vezano le na njihovo generacijo. Res pa je, da otroci s tem odraščajo, mi smo se morali tega priučiti pozneje. A za nas je to tudi prednost, težje si predstavljam, da bi nam osnovnošolci pošiljali dopisnice z vprašanji. To napišejo na družbena omrežja, zato moramo to obvladati, zato spremljamo različna omrežja. Druga stran pa je zaskrbljenost staršev in stroke, da ta orodja uporabljajo preveč. Kdaj je to preveč? Strinjam se z oceno, da je to takrat, ko ne opravljaš več svojih dolžnosti, domače naloge, zanemarjaš prijatelje, se odrekaš družbi ... To je preveč. A vsakič, ko nekdo reče "ah, ti mladi in družbena omrežja, imajo popolnoma drugačno mladost", se spomnim svojega očeta. Ko sem v OŠ nekoč prišla domov, sem poklicala prijateljico in sva se po stacionarnem telefonu pogovarjali še dve uri. Oče mi je rekel, kako je mogoče, da v šoli ves čas tičiva skupaj, potem pa se doma takoj pokličeta, a ne bi šli raje na dvorišče in se tam zmenili. Vsaka generacija ima neko drugo tehnologijo, prek katere se povezuje in komunicira. Zdi pa se mi težava, ko preneha komunicirati, ko ni več človeškega stika.

Zelo rada tudi piše, je avtorica več kratkih zgodb. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Zelo rada tudi piše, je avtorica več kratkih zgodb. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Ko učitelji primerjajo mladostnike s tistimi, ki so odraščali pred 20, 30 leti, opozarjajo, da imajo manjšo sposobnost daljše koncentracije. Ali to upoštevate pri ustvarjanju programov?
To opažamo tudi mi. Po eni strani to na neki način upoštevamo, tudi televizija ima vedno krajše kadre, z več kadri pritegnemo, običajno gremo takoj k bistvu. To upoštevamo, dokler ne vpliva na vsebino. Če je nekaj treba povedati počasi, to naredimo na tak način. Če pa imamo zabaven prispevek, potem vse 'našopamo'. Po drugi strani pa obstajajo (mladinski) filmi, ki jih otroci še vedno gledajo, še vedno berejo knjige, kar pomeni, da so sposobni koncentracije. Če otroci po 2 sekundah na spletu zamenjajo posnetek, to še ne pomeni, da niso sposobni gledati naše 13-minutne oddaje (običajnega) Infodroma.

V moji mladosti ni bilo še teh omrežij, smo pa v posebnih predavanjih v šoli vedno radi prisluhnili temam, kot sta spolnost in droge. Ali so tovrstne teme danes (naj)bolj zanimive tudi za gledalce vaših oddaj?
Da. Če gledamo na srednješolske otroke in starejše osnovnošolce, njih zanima vse, kar se jim "dogaja". To velja za vse, ki so odraščali leta 1980 ali pa zdaj. Zanima jih menstruacija, mutiranje, mozolji, zaljubljenost, čustva, odnosi. Osvežilna fronta je namenjena malo starejšim, vse pogovore objavimo tudi na YouTubu, tako vidimo število ogledov, tako vemo, kaj jih zanima. Med pogovori zelo izstopajo tisti o prvih spolnih odnosih, to je tema, ki jih zanima, to je del njihovega življenja, iskanje partnerstva. Teh tem se lotevamo, seveda pa ne zanemarjamo drugih pomembnih tem.

Izjemno uživa pri potapljanju. Foto: Osebni arhiv
Izjemno uživa pri potapljanju. Foto: Osebni arhiv

V času koronavirusa pazimo na fizični stik. Sami imate hobi, v katerem si lahko sam, se namreč potapljate. Ali pod morjem čutite mirnost?
Prvo pravilo potapljanja je, da se nikoli ne smeš potapljati sam (smeh). S seboj moraš imeti vedno nekoga, ki pazi, da je s teboj vse v redu, da te potegne iz vode, če gre slučajno kaj narobe. Neverjeten mi je občutek, ko si pod vodo, po 10 metrih postaneš negativno ploven, kar pomeni, da začneš toniti in ti v resnici ni treba nič početi. Ko zadržuješ sapo, obstaja točka neprijetnosti, ko čutiš krče v trebuhu, telo ti javlja, da bi bilo fino, da zadihaš, a tega pod vodo seveda ne smeš početi. Ko greš mimo te neprijetnosti, na neki način nadvladaš telo, ki ga moraš seveda poslušati. Nikoli ne gledaš na uro in si rečeš, dve minuti sem spodaj, zdržal bom še dve minuti.

Ukvarjate se tudi s slam poezijo, pred dvema letoma ste Slovenijo kot državna prvakinja zastopali v Budimpešti. Kaj natančno je slam poezija?
Oseba najprej napiše pesem, se jo nauči na pamet, nato pa jo poslušalcem predstavi. To je v resnici zelo star žanr. Preden so zapisovali, so najprej pripovedovali, to je nekako vračanje k tem koreninam. Slam poezijo je začel Marc Kelly Smith, nato se je razširila po vsem svetu. V Sloveniji je kar nekaj slamerjev, ki se s tem ukvarjamo. Vsak mesec se dobimo v Mariboru, začenjajo se tudi v Kranju in Ljubljani. Tam poezijo prosto govorimo poslušalcem.

Rdeča nit te sezone je vprašanje, kaj nas dela ljudi. Kaj je vaš odgovor?
Ob tem vprašanju vedno pomislim na film Watchmen. Superheroji so predstavljeni v človeški obliki, zato imajo tudi negativne lastnosti. Če na človečnost gledam iz vidika toplote, bližino in prijetnost, hkrati vidim tudi, da nas dela ljudi lastna stiska, da včasih ne znamo brzdati negativnih čustev, da smo maščevalni in včasih ne naredimo vsega, kot bi opisal nekdo s besedo, da smo 'človeški'. Vse te negativne stvari nas delajo tudi ljudi.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo fotografijo), v katerem Neža Prah Seničar govori še o drugih vidikih ustvarjanja Izodroma, ali gledalci pošiljajo svoje predloge, kako stresno je prilagojeno delo, kako prisotnost učiteljev vpliva na odgovore otrok, o gledanosti Izodroma, kako 'večne teme' prikazati na drugačne načine, kako uživa pri potapljanju, kaj jo pod vodo moti ...