Polonca Štritof Kosem je pred dvema letoma napisala odmevno izpoved o neplodnosti. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

V podkastu Številke tokrat gostimo Polonco Kosem Štritof. Spodaj je zapisan krajši povzetek pogovora, vabljeni pa seveda tudi k poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

Od številk k črkam. Delali ste v Klipingu, kjer ste se ukvarjali z analizo medijskih objav, zdaj delujete v založbi VigeVageKnjige, ki se osredotoča na stripe in risoromane. Kaj je risoroman?
Sama sem šele pred nekaj leti začela delati malo šolo stripa (smeh). Risoroman je podzvrst stripa, gre za literarni žanr, ki je presečišče med stripom in romanom. Živi tam vmes, pri naši založbi smo tako prevedli graphic novel. Skušamo razbiti predsodke, ki jih imajo pred stripom. Šlo naj bi za zvrst, ki se bere na skrivaj, da naj bi bilo to nekaj lahkotnega.

Otto, uzrti človek je ustvaril Marc-Antoine Mathieu. Foto: VigeVageKnjige

Lahkotnega in namenjena zgolj mlajši populaciji.
Tako je, to je eden od glavnih predsodkov. Pri nas imamo sicer dve seriji, ki sta namenjeni otrokom (Ariol in Škatla), a večina risoromanov je namenjena odraslim. Izdali smo biografijo Rose Luxemburg Rdeča Rosa, ravno je izšel Izgubljeni raj, gre za adaptacijo slavnega Johna Miltona, skratka gre za resno literaturo. Ali pa Otto, uzrti človek, tega nikakor ne moreš brati na WC-ju. Pri pripravi risoromana sem morala preverjati, kaj so rekli različni misleci od Spinoze do Lacana.

Na povečanje zavesti o risoromanu v širši javnosti je najbrž pomagala tudi filmska industrija, ki je uspešno prenesla precej zgodb?
Stripi in risoromani so zelo podobni filmski zgodbi oziroma sosledju dogodkov. Zadeve so dramaturško zelo dodelane, s približanjem in oddaljevanjem, besede pogosto niso najbolj pomembne, pelje te gor in dol po čustvenem obzorju.

Polonca je neverjetno originalna avtorica, ima celo serijo iskrenih zapisov, je izredno iskrena, v živo, na papirju in digitalno. Je zelo ustvarjalna. Kar me pri njej zelo navdušuje, pa je, da zna še tako trdim ljudem in skalam približati nežno poezijo.

Nataša Briški

Ko sva pri vaših čustvih, nemalokrat jih zapišete na Metini listi. Urednica te strani Nataša Briški vas je opisala v rubriki Lepa beseda lepo mesto najde (citat desno).
(Smeh.)

Nežna poezija in skale. Ste pobudnica ideje #KamenSpoetike. Na kamne zapisujete pesniške verze, zakaj?
Zato, ker jih tam ni! Zdi se mi, da kličejo po njih. Poezija izginja z javnega polja, založbe jih skoraj več ne izdajajo. To sklapljanje trdnega in nepremičnega, kar nima življenja z nečim, kar je bilo rezultat naporov, intenzivnega čustvovanja ali pa odsotnosti čustvovanja, je nekaj čudovitega. Fino je, da to obstaja. Na to idejo sem naletela na spletu, nato pa jo prenesla v naš prostor.

Sama je popisala približno 50 kamnov s pesniškimi verzi. Foto: Osebni arhiv

Kako izbirate verze?
Napišem tisto, kar mi je všeč oziroma na neki način odraža trenutni čas. Nekoč sem prvega maja iskala nekaj na to temo.

Kako pa se ljudje, ki se ustavijo ob kamnu, odzivajo na verze?
Nisem imela veliko takih srečanj. Nekoč sem že obupavala nad tem projektom. Na začetku sem mislila, da bo to hit in bo postalo viralno ter bodo vsi to počeli, a se to ni zgodilo. Nekoč sem srečala otroke, ki so trenirali gorski tek. Ravno smo šli mimo kamna, kjer je bil zapisan verz Srečka Kosovela ("Kaj bi dal"). Otroci so obkrožili kamen in se čudili, kaj je to. Razložila sem, kaj je #KamenSpoetike, da se mi zdi, da je objavljene premalo poezije. Bili so presenečeni, takrat sami Kosovela niti poznali niso.

Poezija ima svojo magično moč. Foto: BoBo

"Ne le skale, ampak tudi trde ljudi." Imate tudi takšne izkušnje o moči poezije?
Za druge tega ne morem trditi, lahko pa to povem zase. K branju poezije sem prišla dokaj pozno. Niti nisem vedela, kako naj se tega lotim. Zame so bile to tuje pokrajine, dokaj podobnega zidu. V šoli se niti nismo lotevali poezije, na fakulteti sem prvič nekaj začutila. Sodim samo po tem, kako se me besede dotaknejo. Besede čutim z jetri, z vranico, želodcem. Ko nekaj preberem, reagira celotno telo. Postala sem bolj budna.

Nataša Briški je omenjala tudi iskrenost. Predstavljam si, da je iskrenost v idealnem svetu dobrodošla in neki ideal. V praksi pa se hitro izkaže, da se pretirana iskrenost vrne kot klofuta.
Tako pravijo občutki in izkušnje. Najbrž vsakega, ki želi biti preveč iskren, doleti kakšna klofuta. Iskrenost se zelo čisla, ko pa ni vse v redu in si iskren, je že vprašanje, kako je iskrenost sprejeta in predočena. Če ni vse v redu, lahko odreagiraš z jezo. Ko sem jezna, ne morem koherentno artikulirati besede, tega ne znam narediti niti mirno.

Ženske v distopičnem svetu Deklina zgodba so razdeljene v različne skupine. Dekle (v rdeči opravi) so namenjene rojevanju otrok, neženske ("unwomen"; ne morejo imeti otrok) pa so poslane v kolonije, kjer je visoko radioaktivno sevanje, kar pomeni obsodbo na smrt. Foto: SOJ RTV SLO/2017 Metro-Goldwyn-Mayer Studios Inc.

Sami ste za Metino listo napisali kar nekaj iskrenih zapisov, v zadnjem ste iskreno pisali o svoji neplodnosti.
V Gileadu bi prekopavala uranove njive (smeh). Prečiščevala sem se, čutila sem, da mora iti nekaj ven. Ta tema je prevelik tabu. Plodnost in materinstvo je neki imperativ – moraš, moraš, moraš ...

Tema neplodnosti je res tabu, v javnosti se ne pojavlja prav pogosto. Po drugi strani ima to težavo kar šestina parov.
Težavo ... Če pogledamo resnici v oči, nas je na tem planetu čisto preveč. Prav veliko ne razlagam o tem, ker nihče nič ne vpraša. To je tista tišina, ki je oglušujoča. Moje telo se je prilagodilo temu, kar Zemlja potrebuje.

Reakcija je tišina. Dan pred tem pogovorom sem srečal prijateljico in ji povedal o tem pogovoru. Nato me je presenetila in rekla, da je neplodna. Priznam, da nisem vedel, kako odreagirati. Tabu je tako za pare kot vse druge. Podobno je pri smrti, ne veš, kako odreagirati in kaj reči svojcu.
Vsi nekako čutimo neko odgovornost, da moraš temu človeku nujno pomagati. Ni treba. Lahko me vprašate. Najhuje je, ko ljudje reagirajo s tišino. Mene nihče ne vpraša, vprašajo pa moža, a še to, ko so pijani, ko uporabijo besede 'Kdaj boš nakavsal?'. Niti ni taka bolečina. Moja bolečina je bila predvsem v tem, da nimam toliko bolečine. Ko sem to spoznala in izrekla na glas, je prišlo olajšanje. Tista bolečina, ker ni bilo dovolj bolečine. Bolečina, ko vidiš, da je partner zelo prizadet, in si ti tisti, ki nisi tako prizadet. To je bilo tisto, kar je vse skupaj erodiralo.

Lesley Brown je bila leta 1977 prva, ki je šla skozi postopek umetne oploditve, 25. julija 1978 je rodila hčerko Louise. Foto: Reuters

Ste šli skozi postopek umetne oploditve?
Ne, ne ... Dobesedno so me porinili v to. Ginekologinja je rekla, da sem že precej stara, šli smo na ginekološko kliniko, potem sem šla na operacijo. Tam sem videla punce, ki so že bile v postopku umetne oploditve. To je bilo zame zelo hudo. Videla sem jih ... To je bilo vse sivo, punce so bile izčrpane, blede, kot eni robotki. Ena injekcija, jajčece ven, drugo, tretje ... To bitje bi lahko iztisnila iz sebe. Medicina marsikaj zmore. A rekla sem si ne, lahko se kaj zgodi, pride malo bitje v puberteto, jaz pa mu začnem očitati, skozi kaj vse sem šla.

V zapisu ste uporabili izraz razčlovečenje.
V tistem trenutku sem tako čutila. Prej sem omenjala robotke ... Preden te oplodijo, je cela kolobocija zadev, ki se počne na tvojem telesu. Nisi več lastnik svojega telesa, tako sem se počutila. Zato je bilo logično, da sem rekla ne.

Sem med vrsticami čutil zamero moža?
Ne, ni bilo zamere. Večkrat sva se morala o tem pogovoriti. Lahko, da se bo zgodilo, nikoli ne veš. Razložila sem mu, da skozi to ne bom šla. Hočem biti lastnica svojega telesa. Možnosti za otroka je zelo veliko, na voljo so tudi posvojitve.

Lani je bilo v Sloveniji posvojenih 45 otrok. Foto: BoBo

Ste kdaj pomislili na posvojitve?
Sem, a še nisem tako daleč.

Pomislite kdaj na vidik ritma življenja? Če so bile matere ob prvem otroku pred pol stoletja stare 24 let, so danes 30.
Vsaj pri meni je tako, kot je moralo biti. Prej se nisem dovolj pogovarjala, da bi imela otroka, verjetno tudi nisem bila pripravljena. Ko pa sem bila, pa telo ni bilo več pripravljeno. Včasih so se prej odločali za otroke.

Govorili ste že o reakciji na neplodnost. Kaj pa prej, ko tega še niso vedeli − najbrž je najbolj klasični komentar "kaj pa vidva čakata"?
Kdaj pa bosta? Kako pa? Takoj po poroki je bilo teh vprašanj res veliko. Zdi se mi, da sploh ženske potrebujemo prebistvenje. Ni bistvo mojega obstoja, da bom mama, svoje bistvo moram najti sama. Lahko sem mama, lahko sem pa kaj drugega.

No, to me spomni na še eno tako izjavo – "Nisi ženska, dokler nisi mama".
Ja, jalova si. V Ljubljani in mestnih središčih še ni, sama sem z vasi, tam pa tega slišim veliko.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora s Polonco Štritof Kosem (kliknite na spodnjo sliko), v katerem gostja govori še o poučevanju poezije v šolah, spominjanju preteklosti, smrti prijateljice, kolesarstvu, Tomažu Kovšci, Janiju Brajkoviču, seriji Braking Bad, sanjah ...