Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Volitve '92-'11

Na prvih volitvah v Državni zbor 6. decembra 1992, ki so potekale na podlagi še sveže ustave in še bolj sveže volilne zakonodaje, se je pomerila široka paleta političnih strank in kandidatov. Z lastnimi kandidatnimi listami je nastopilo 25 strank, na desetih listah pa so kandidirali nestrankarski posamezniki. Za 90 državnozborskih sedežev se je tako potegovalo 1505 kandidatov.

Na volitvah je vsaka stranka nastopila s svojo volilno taktiko, v kateri ni manjkalo nizkih udarcev in ostrih bojev. Kampanji lahko pripišemo številne tranzicijske značilnosti. Bila je nekaj novega, razgibala ni le političnega življenja, marveč tudi širšo družbo, pritegnila številne državljane in postregla s številnimi pikrimi zgodbami, ob katerih so se novinarji s prebivalstvom vred z užitkom naslajali. Posebej so se tedaj, kakor vselej kasneje, eksponirali vodje strank, za katere pa je eden od njih − Janez Drnovšek − upravičeno ugotavljal: »Nasploh smo od tega, kar počnejo zahodni voditelji pred volitvami ali na njih, še zelo daleč.«

Velika zmagovalka prvih državnozborskih volitev je bila LDS, stranka aktualnega predsednika vlade Drnovška, ki je osvojila 23 % glasov. S svojimi slogani »Slovenija. Zgodba o uspehu« in »Ne levo, ne desno. Na bolje«, ki so bili prvič predstavljeni na veleplakatih, je poudarjala optimistično zazrtost v prihodnost, kot garancijo volivcem pa izpostavljala svojega priljubljenega in uspešnega premierja Drnovška. Poleg LDS je uspelo prestopiti tedaj skromen parlamentarni prag treh osvojenih mandatov še sedmim strankam.

Prvi zasledovalci, krščanski demokrati Lojzeta Peterleta, so zaostali za več kot 8 odstotnih točk, Združena lista pa le malo manj. Drugo- in tretjeuvrščeni stranki sta si bili idejno najbolj oddaljeni, saj je prva poosebljala novo družbeno vlogo vere in Cerkve, okostje druge pa je bila nekdanja Zveza komunistov. Prva je šla po poti klasične konservativne stranke, druga pa po poti sodobne socialdemokracije. Po mnenju analitikov je bila največje presenečenje prvih volitev četrtouvrščena Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča, ki je prejela več kot 10 % glasov. Slovenska ljudska stranka Marjana Podobnika, ki se je razglašala za dediča historične predvojne SLS Antona Korošca, je osvojila nekaj manj kot 10 % glasov. Zeleni Dušana Pluta s klasičnim »trajnostnim« programom so prejeli solidnih 3,7 % glasova le malo manj od Demokratske stranke Igorja Bavčarja, ene od intelektualnih jeder nekdanjega Demosa. Zgolj 5 % je bil zanje poraz. Še manj, pičlih 3,3 % glasov je prejela SDSS prvega demosovca Jožeta Pučnika, ki je komaj prestopila parlamentarni prag.

Z delitvijo mandatov je LDS tako dobila 22 poslanskih sedežev, SKD 15, Združena lista 14, SNS 12, SLS 10, Demokrati 6, Zeleni 5 in SDSS 4. Preostala dva poslanska sedeža sta po ustavi pripadla predstavnikoma madžarske in italijanske narodnostne manjšine. 

Predsednik republike Milan Kučan je za mandatarja za sestavo vlade predlagal relativnega zmagovalca volitev Janeza Drnovška. Po težkih pogajanjih je nastala velika koalicija med LDS, krščanskimi demokrati in Združeno listo, ki se ji je pridružila še SDSS. Strank pri tem ni združeval enoten koalicijski dogovor, marveč separatni pogodbi, ki jih je mandatar posebej sklenil s krščanskimi demokrati in SDSS ter z Združeno listo. Koalicija je tako imela skupaj solidno parlamentarno večino 55 glasov.

SOOČENJE 1992

 

 




Predvolilno vzdušje v Sloveniji jeseni 1996 je bilo naelektreno in nazorsko razdeljeno. Demokratski poslanec Tone Peršak je ozračje sicer nekoliko pretirano, a vendar slikovito opisal: »Slovenija je dva meseca pred volitvami po zaslugi nekaterih politikov tako rekoč nabita s sovraštvom, s strahom pred prihodnostjo in s politikantstvom najslabše vrste …«

»Stranke se ubadajo skoraj samo še z medsebojnim obtoževanjem in s spotikanjem, torej z najslabšimi metodami boja za oblast.« Kljub takemu izhodišču in navkljub dejstvu, da je bilo veliko volivcev neopredeljenih in razočaranih nad politiko, je bila kampanja precej blaga. Prva vladna stranka, Drnovškova LDS, je volivce nagovarjala z optimistično in pozitivno kampanjo, utelešeno v sloganu »2000 Gremo!«. Njen pristop je bil razgiban, v ospredju je seveda bil premier, ob njem pa tudi njegov pes Artur, ki je celo nastopal v lastnem televizijskem spotu. Opozicijska SDS Janeza Janše se je – za opozicijsko stranko razumljivo – zatekla k negativnemu konceptu in poudarjala skrb vzbujajoče plati prejšnjega mandata, brezposelnost, revščino, socialno problematiko … in s svojim sloganom predlagala rešitev: »Čas je za spremembe«. Vladno-opozicijska ZLSD se je odločila za sproščen nastop in kot »edina rokenrol stranka« izdala CD partizanskih pesmi v rockovski izvedbi.

Na glasbo je v kampanji zmago stavila tudi SLS, saj je njen predsednik Marjan Podobnik sam prepeval »Jaz bi te polubu rad«. Sporočilo pesmi je bilo tudi sporočilo pozitivne kampanje s sloganom »Za Slovenijo z ljubeznijo«. SKD Lojzeta Peterleta je bila v najtežji situaciji, kot vladna stranka se je potegovala za volivce, nenaklonjene vladi. S precej robato kampanjo, kjer je bil ob Peterletu v ospredju slogan »Stojimo za svojimi besedami«, je skušala napade vlade naprtiti stranki LDS, uspehe pa sebi. Upoštevaje rezultat se zdi, da pri tem ni bila uspešna, da so volivci kvečjemu razmišljali obratno. Uspehe vlade so pripisali LDS, neuspehe pa koalicijskim partnericam.

Na volilno nedeljo, ko so volivci izbirali med 17 listami (vsega skupaj je sicer nastopilo 23 strank, a so nekatere sklenile predvolilno koalicijo) in 1311 kandidati, je namreč ponovno največ glasov prejela LDS. Volivci so ji namenili 27,01 %, kar se je prezrcalilo v 25 poslanskih mandatov. S precejšnjim zaostankom sta ji sledili SLS, ki je osvojila 19,38 % (19 mandatov), in SDS s 16,13 % (16 mandatov). SKD in ZLSD sta bili precej izenačeni; prva je prejela 9,62 % (10 mandatov), druga pa 9,03 % (9 mandatov). Poleg naštetih sta se v parlament prebili še DeSUS s 4,32 % (5 mandatov) in SNS s 3,22 % (4 mandati). Glede na prejšnje volitve leta 1992 je LDS še bolj utrdila svoj primat prve stranke, SKD in ZLSD sta del volivcev izgubili, SLS in zlasti SDS pa precej pridobili. SNS je komaj prestopila parlamentarni prag in zaostala za novinko – stranko DeSUS. Demokratov in Zelenih v Državnem zboru ni bilo več.

Koalicija med LDS, SLS in DeSUS je nastala po mesecih negotovosti (znamenitem Puckovem prestopu in drugih parlamentarnih peripetijah). Kljub burnemu razmerju je zdržala skoraj do konca mandata. Po mesecih sestankovanj sta vladna SLS in opozicijska SKD sprejeli odločitev o združitvi v eno stranko, ki je ne bo v vladi. Na politično prizorišče je pol leta pred volitvami stopil Andrej Bajuk, ki je dobil potrebno podporo in postal predsednik vlade.

SOOČENJE 1996

 

 




V nedeljo, 15. oktobra 2000, so v državi potekale tretje državnozborske volitve. Večini strank, ki so tvorile nekajmesečno vladno koalicijo, se račun na volilno nedeljo ni izšel.

SDS je osvojila 15,8 % glasov, kar ji je prineslo 14 sedežev. V primerjavi s prejšnjimi volitvami je dva izgubila, a to ni bil prav velik poraz v primerjavi z SLS + SKD. Zagožnova stranka je prejela le 9,53 % glasov ali 9 mandatov, 19 manj, kot je štiri leta prej znašal skupen uspeh še ločenih SLS in SKD. Novoustanovljena Bajukova NSi je po drugi strani bila volilno presenečenje, saj je dosegla 8,76 % volilne podpore in zasedla 8 poslanskih mest. Programsko in personalno se je usmerjala v politični prostor stranke SLS + SKD in ji posledično tudi odtegnila glasove. Njen nedvomni uspeh pa vendarle relativizira dejstvo, da je seštevek prejetih glasov združene SLS + SKD in NSi znašal bistveno manj kot leta 1996 seštevek glasov SLS in SKD. Vse tri navedene stranke so tako skupaj osvojile le 31 sedežev.183

Politični prostor si je tisto nedeljo v veliki meri podredila stranka dovčerajšnjega mandatarja Drnovška. LDS je prejela ogromnih 36,21 % glasov volivcev, kar ji je prineslo 34 sedežev v parlamentu. To je bila zares »pošastna zmaga«, kakor so svareče opozarjali politični komentatorji.184 Poleg nje je triumfirala tudi ZLSD, ki je prejela precej več kot pred štirimi leti – 12,07 % glasov (11 mandatov). V parlament sta se prebili še SNS in DeSUS, vsaka s štirimi poslanci, ob njiju pa tudi Stranka mladih Slovenije (SMS), novoustanovljeno in nepričakovano volilno presenečenje, ravno tako s štirimi poslanci. Vnovič se je odvila predvolilna kampanja, komentatorji in poslanci so vrednotili drugi mandat, zvrstili so se nastopi v glavnem znanih strank in obrazov.

Slab teden po konstituiranju se je Državni zbor že sestal na prvi izredni seji, ki je bila namenjena razpravi in glasovanju o kandidatu za predsednika vlade. Tedaj je v tej vlogi pred poslance že četrtič stopil Janez Drnovšek, »pošastni zmagovalec«. Večer pred sejo, 15. 11., je podpisal koalicijsko pogodbo štirih strank, Liberalne demokracije Slovenije, Združene liste socialnih demokratov, SLS+SKD Slovenske ljudske stranke in Demokratične stranke upokojencev Slovenije. Še prej pa je kot predsednik LDS podpisal še sporazum o sodelovanju s Stranko mladih Slovenije. Sporazum je določal okvire sodelovanja v Državnem zboru in ni bil sestavni del koalicijski pogodbe. SMS tako ni bila vladna stranka, a je vlado podpirala in z njo sodelovala v nekaterih programskih točkah.

Drnovšek je prejel 61 glasov. Zaradi izrazite večine se je državnozborske vladne koalicije oprijelo tudi ime "glasovalni valjar", opozicijski SDS in NSi (ki sta opozicijski status oporekali tudi nevladnima SNS in SMS) pa sta zaradi nemoči kar 111-krat obstruirali različne seje. Redki presečišči političnih stališč sta bila vstopa Slovenije v EU in Nato. Že na polovici tretjega mandata je prišlo do pričakovane spremembe na čelu vlade. Parlamentarna koalicija je ostala nespremenjena, zamenjal se je le premier. Janez Drnovšek se je po desetih letih vodenja vlade odločil, da se bo potegoval za mesto predsednika republike.

Prvega decembra 2002 so mu volivci dodelili petletni mandat šefa države. Njegov naslednik je bil tedaj že znan; šlo je za finančnega ministra Antona Ropa.

SOOČENJE 2000

 

 




Četrte državnozborske volitve, ki jih je predsednik republike razpisal za 3. oktober 2004, so po eni strani dajale vtis povsem vsakdanje demokratične rutine, s standardno volilno kampanjo (edina novost kampanj je bilo obiskovanje in nagovarjanje volivcev s strankarskimi avtobusi, ki so krožili po državi),227 po drugi pa so še naprej ostajale zamejene v uveljavljene idejno-politične vzorce. »Kulturni boj« med »levico« in »desnico« se je nadaljeval, četudi se je njegova intenziteta zmanjšala v korist vse popularnejšega zaklinjanja na »sredinskost« in spravo oz. spravljivost.228 Volilni izidi niso bili povsem nepričakovani, a so pomenili velik idejni preobrat. Velika LDS je namreč prvič po letu 1992 utrpela poraz. Zmagovalka volitev tisto nedeljo je bila SDS (prejela je 29,08 % glasov in zasedla 29 poslanskih mest) z Janezom Janšo. S svojim sloganom »Slovenija na novi poti« je volivcem sporočala, da država potrebuje »osvežitev«.

Nova Slovenija, kjer se je poleg predsednika Bajuka eksponiral Lojze Peterle, je s tradicionalističnim programom zasedla del prostora SLS in nekoliko izboljšala svoj izid izpred štirih let. Prejela je 9,09 % glasov, torej 9 mandatov. ZLSD je – kakor vse stranke – postavila v ospredje svojega predsednika Pahorja in nastopila s prepoznavnim socialdemokratskim sloganom »Prihodnost za vse«. Njena podpora je rahlo upadla, z 10,17 % je prejela 10 sedežev. SLS je nastopila s konservativnim sloganom »Ohranimo Slovenijo«, za njeno medijsko atraktivnost pa je naključno poskrbel še incident, ko je na mejnem prehodu Sečovlje predsednik stranke Janez Podobnik ob shodu v podporo obmejnemu prebivalcu Jošku Jorasu med konfliktom s hrvaškimi policisti zgrmel v strugo Dragonje. Podpora ji je sicer še najprej padala, prejela je 6,82 % glasov in zasedla 7 mandatov. DeSUS je nastopil z večgeneracijskim sloganom »Na modrih in mladih svet stoji. Za Desus vsi« in s 4,04 % glasov (in štirimi poslanskimi sedeži) za las prestopil parlamentarni prag, Jelinčičeva SNS pa je v sebi lastnem slogu sporočala, da so njeni kandidati »Brez dlake na jeziku«. Podpora ji je zrasla, s 6,27 % glasov je prejela 6 mandatov. Poraženka LDS je volivce nagovarjala s povezovalnim sloganom, ki je na lovorikah preteklih uspehov Drnovškovih vlad napovedoval prihodnje izzive: »Skupaj spreminjamo Slovenijo«. Četudi relativne večine volivcev ni prepričala, je prejela še vedno visokih 22,8 % glasov, torej 23 mandatov. Stranka mladih Slovenije se tako kot številne druge stranke in liste ni prebila v parlament. Tretjega decembra 2004 je bila izvoljena še njegova vlada. Kakor zmeraj je bila koalicijska, sestavljale so jo stranke SDS, NSi, SLS in DeSUS. Skupaj je koalicija premogla solidno parlamentarno večino, saj je združevala 49 poslancev.

Če je v parlament leta 2004 vstopilo sedem strank in poslanskih skupin (in zraven še poslanska skupina obeh poslancev madžarske in italijanske narodne skupnosti), jih je konec periode dočakalo že devet, povrhu tega pa še dva nepovezana poslanca. Slednje je bilo predvsem posledica političnih preobratov in »konsolidacije« na politični levici. LDS je tonila v vse globljo krizo, dokler ni vodenja prevzela politično nepopisana in javnosti predstavljena kot nedolžna, lepa in pametna Katarina Kresal. Pred tem so jo zapustili nekateri etablirani politiki, vključno z bivšim premierjem Ropom. Štirje so se priključili Socialnim demokratom (SD), sedmerica poslancev LDS je ustanovila novo poslansko skupino Zares, eden pa je nadaljeval delo kot nepovezani poslanec. Poslanska skupina SNS se je razpolovila, trije poslanci so ustanovili novo poslansko skupino Lipa, s težavami pa sta se spopadali tudi koalicijski SLS in NSi. Na prvo so leteli hudi medijski napadi, a je dočakala konec mandata s številčno nespremenjeno poslansko skupino, iz druge pa je en poslanec izstopil in postal nepovezani. Politični tempo v volilnem letu sta v največji meri diktirali SD in SDS. SD je po izstopih iz LDS tudi postala najmočnejša opozicijska stranka.

SOOČENJE 2004

 

 




Na predvečer petih državnozborskih volitev septembra 2008 je bil slovenski politični prostor videti precej jasno in predvidljivo. V njem je dominirala prva vladna stranka, Janševa SDS, ob njenem boku in hkrati daleč za njo sta stali vse bolj neprepoznavni koalicijski partnerici SLS in NSi. DeSUS, četrta stranka vladne koalicije, je bila s svojo upokojensko bazo in lahnim distanciranjem od aktualne vlade solidno pozicionirana. Na opozicijski strani je vodilno vlogo prevzela SD, ki je skupaj s strankama Zares in LDS oblikovala zvezo, popularno imenovano »levosredinski trojček«. Volilni izid je v analitskem okviru predvidljivega in nepredvidljivega tisto septembrsko nedeljo naposled obtežil nepredvidljivo. Pričakovanjem navkljub, da bo relativni zmagovalec znova SDS, je relativno zmago slavila Pahorjeva SD, ki je prejela 30,45 % glasov in s tem 29 poslanskih mandatov. Dotlej prva stranka SDS ji je sledila z le mandatom manj (29,26 % glasov). Na visoko tretje mesto se je uvrstila novinka Zares; prejela je 9,37 % glasov (9 mandatov). DeSUS-u je s 7,45 % glasov pripadlo sedem poslanskih sedežev, SNS-u pa s 5,40 % glasov pet sedežev. Enako število mandatov – pet – sta osvojili tudi SLS (v predvolilni koaliciji s SMS; prejela je 5,21 % glasov) in LDS (5,21 % glasov). NSi je celo izpadla iz parlamenta, njen predsednik Bajuk pa nemudoma odstopil. Kot poraženec se je po volilni nedelji povsem umaknil iz političnega življenja, s čimer je v slovensko politično kulturo vnesel nov vzorec obnašanja.

21. novembra je bila izvoljena vlada Boruta Pahorja, sestavljena iz t. i. levosredinskega trojčka in stranke DeSUS. Skupaj je premogla solidnih 50 glasov, na glasovanju pa je dobila tudi tradicionalno podporo obeh poslancev narodnosti in še stranke SNS (56 glasov).

Afere, referendumi, gospodarska kriza ... Zaupanje v vlado in parlament je v tretjem letu mandata še padalo, nezadovoljstvo se je razraščalo, gospodarska kriza je že nekaj časa bila občuteno dejstvo. Politični prostor je ostajal nepomirljiv, koalicija pa je vse bolj dajala vtis, da je navzven in navznoter blokirana in brez pravih »izhodnih« idej. Pot v politično krizo je tako bila začrtana.

Koalicijo je maja prvi zapustil DeSUS, ki je že tako veljal za njen najšibkejši člen. V njej bi se naj počutil »neenakopravno«, saj v času gospodarske krize ni mogel uveljavitev svojih predlogov. Z izstopom DeSUS-a je koalicija izgubila parlamentarno večino, a je vztrajala do naslednjega meseca, ko je iz nje izstopil še Zares.

Po slovesu Zaresa in nato še odstopu notranje ministrice Kresalove je bilo praznih kar pet ministrskih mest. Če je premier želel še nekaj časa vladati naprej, je potreboval nova imena. Septembra je tako parlamentu predlagal listo petih novih ministrov in na njihovo imenovanje vezal svojo zaupnico. Večine ni imel, zato je izid glasovanja presenetil le maloštevilne. Poslanci so njegov predlog zavrnili (prejel je 36 glasov) in s tem avtomatsko strmoglavili celo vlado. Prvič v (skoraj) dvajsetletni zgodovini slovenskega parlamenta so sledile predčasne volitve, napovedane za 4. december.

SOOČENJE 2008

 

 




Volilni boj je potekal precej mirno (a ne brez afer), pri čemer so bile prvič v dvajsetih letih razdvajajoče ideološke teme opazneje odrinjene v ozadje. To sicer nikakor ne pomeni, da jih ni bilo in da niso vplivale na odločitve volivcev, a večina politične razprave se je vendarle vrtela okrog premagovanja gospodarske krize in iskanja »izhodnih« strategij.

V ospredju so najprej, še pred razpustitvijo parlamenta, znova bili zlasti voditelji strank, v glavnem uveljavljena politična imena, ki so jim volivci lahko sledili vsaj od časov osamosvojitve, če ne že od prej. Politično ozračje je tako bilo še v začetku oktobra predvidljivo. Toda le malo kasneje se je politični prostor začel naglo spreminjati, v politično areno so začeli drug za drugim vstopati novi politični obrazi, nove stranke, nove grupacije.

Naveličanost dela volivcev nad uveljavljeno ponudbo je dosegla prelomno točko. Manj kot dva meseca pred volitvami sta se pojavili dve novi stranki z izjemno visokima rejtingoma, saj sta se povzpeli na vrhove predvolilnih anket. Prvo je ustanovil kontroverzni in karizmatični ljubljanski župan in nekdanji predsednik uprave trgovskega podjetja Mercator Zoran Janković (Pozitivna Slovenija - PS), drugo pa nekdanji minister Janševe vlade Gregor Virant (Državljanska lista Gregorja Viranta - DLGV). Poleg teh sta se pojavili vsaj še dve stranki, ki sta čisto na začetko obetali prestopiti parlamentarni prag, Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS) pod okriljem nekdanjega ombudsmana Matjaža Hanžka in stranka neodvisnih županov majhnih občin Gibanje za Slovenijo.

Če je kampanja opozorila na večje politične premike v slovenskem prostoru, so jih volilni izidi v nedeljo, 4. decembra 2011, le še potrdili. Zmagovalka volitev je bila Jankovićeva PS, ki je osvojila 28,51 % glasov in 28 mandatov. Nekoliko presenetljivo se je na drugem mestu znašla favoritinja volitev SDS, ki je prejela 26,19 % glasov in 26 mandatov. Visoko tretje mesto je zasedla Pahorjeva SD (10,52 % glasov in 10 poslanskih sedežev), kar so politični analitiki skoraj unisono razglasili za uspeh. Četrta je bila DLGV z 8,37 % glasov in osmimi mandati, peti je bil nepogrešljivi DeSUS s 6,97 % glasov in šestimi poslanskimi sedeži, šesta pa SLS, ki je prejela 6,83 % glasov in šest mandatov. Poleg omenjenih se je v parlament vnovič uvrstila NSi. To ji je sicer uspelo za las (4,88 % glasov in štirje mandati), a je s tem vendarle dokazala, da je mogoče preživeti mandat tudi zunaj parlamenta. Mandat za sestavo vlade je predsednik po običaju podelil relativnemu zmagovalcu volitev Zoranu Jankoviću, ki se je intenzivno pogajal s strankami SD, DeSUS in DLGV. S prvima mu je uspelo skleniti trden dogovor, koalicijsko pogodbo pa je parafiral tudi z Virantovo stranko. Novo presenečenje je sledilo, ko DLGV pogodbe ni sprejela, saj je poleg vsebine tehtala tudi »potek pogajanj« in pri PS pogrešala »pravi koncept«.
Mandatarski kandidat Zoran Janković je v Državnem zboru prejel nezadostnih 42 glasov.

Kandidacijski postopek je bil znova odprt, s tem da je v drugo poleg predsednika države lahko kandidata predlagala tudi poslanska skupina ali vsaj 10 poslancev. Položaj je bil še nekaj časa nejasen, a je zlagoma postajalo vse bolj očitno, da bo koalicijo uspelo oblikovati prvaku drugouvrščene SDS. Janez Janša se je pričakovano dogovoril s strankama SLS in NSi, podporo pa sta mu zagotovili še DeSUS in DLGV. Predsednik republike ga zaradi svojih zadržkov sicer ni predlagal, a je to storila skupina 50 poslancev potencialne koalicije. 28. januarja 2012 je prejel 51 glasov, proti jih je glasovalo 39. Tako je znova postal premier, 10. februarja 2012 pa je bila izvoljena še njegova vlada.

SOOČENJE 2011

 




VIR
Dr. Jure Gašparič: Državni zbor Republike Slovenije 1992 – 2012, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, junij 2012 (na spletnem mestu Državnega zbora RS)

Prijavite se na e-novice