Netanjahu je bil prvič za premierja izvoljen leta 1996. Foto: Reuters

Dr. Goren, s katerim se je pogovarjala ekipa Globusa, je profesor na jeruzalemski Hebrejski univerzi in vodja izraelskega inštituta za regionalno zunanjo politiko.

Profesor meni, da je Izrael po volitvah nedvomno na prelomnici in da je premier Benjamin Netanjahu izgubil ves politični kapital, ki ga je imel.

Bloku desnih strank, pod vodstvom Benjamina Netanjahuja, si na tokratnih volitvah ni uspelo zagotoviti večine, nekateri celo trdijo, da je Netanjahu, s svojo "na nož" zastavljeno volilno kampanjo, priklical katastrofo nad sojo stranko Likud. Smo priča konca Netanjahujeve ere?
Zagotovo smo na točki spreminjanja trenda. Celo desetletje je imel Netanjahu vajeti izraelske politike trdno v rokah in je lahko na političnem parketu stvari počel v skladu s svojimi političnimi cilji in željami. In tega je, kot kaže, konec. Prvič se je to pokazalo, ko mu ni uspelo sestaviti vlade po aprilskih volitvah, zdaj pa je njegova stranka izgubila precej sedežev in nima večine, ki si jo je želel. In prvič po dolgem času bi se lahko zgodilo, da ga predsednik Rivlin ne bo imenoval za mandatarja. To je velika sprememba. Trenutno še ni jasno, kakšna bo sestava nove vlade, a zagotovo ne bo desničarka vlada Benjamina Netanjahuja, kakršne smo imeli v preteklih letih.

Razmere so skoraj komične. Beni Ganc je stranko Likud sicer že neformalno pozval k sodelovanju v vladi, če se je pripravljena odpovedati Netanjahuju. Netanjahu pa Ganca vabi v vlado, ki bi ji predsedoval sam.
Trenutno imamo dva tabora, ki sta tako rekoč izenačena, obe strani bosta v prihodnjih tednih poskušali najti način, kako na svojo stran pridobiti člane kneseta iz nasprotnega tabora. Čaka nas obdobje različnih političnih manevrov. Kaj lahko kdo komu obljubi. Slej ko prej pa bo rešitev v vladi z dvema močnima strankama, Ganc in Netanjahu bosta pač morala najti neki delujoč način sobivanja. Ne smemo pa pozabiti na Netanjahujeve pravne zagate. V naslednjih 14 dneh bo namreč moral na zaslišanje, na katerem bo dokončno jasno, ali bo moral zaradi obtožb o korupciji pred sodnika ali ne. Tudi to bo nekoliko preoblikovalo razmerja moči pri oblikovanju vlade. Kajti če ne bo našel načina, da oblikuje vlado pod svojimi pogoji, bo moral Netanjahu najti kak drug način, da se izvije iz sodnega procesa.

Profesor dr. Nimrod Goren. Foto: TV Slovenija

Za zdaj se zdi, da se Likud ni pripravljen odpovedati Netanjahuju. Ampak ali lahko stranka, ki je tako močno povezana s svojim vodjo, žrtvuje Netanjahuja in politično preživi?
Pravzaprav je to natanko to, kar bi stranka morala storiti, če je politično modra. Če hoče ostati na oblasti, se ga mora znebiti. Netanjahu je za stranko zdaj predvsem breme. Ne uspe mu sestaviti koalicije, izgublja podporo javnosti. Tradicionalno stranka Likud sicer ne zavrže svojih voditeljev, tako da so njeni člani nekoliko zadržani. Nočejo biti prvi in prelomiti s tradicijo. Morda je bolj verjetno, če seveda Netanjahu dobi mandat za sestavo vlado, pa mu to ne uspe, da se bo Izrael znašel pred še tretjimi izrednimi volitvami, kar je še bolj absurdno. Ali pa bi kak drug član Likuda čez noč sestavil vladno koalicijo z Benijem Gancem, morda celo z rotacijo na mestu predsednika vlade. Takrat se bo moral Likud odločiti, ali ogrozi svoj nadzor, svojo moč zaradi Netanjahujeve imunitete ali pa najde način za spremembo znotraj stranke.

Pomemben izid je tokrat doseglo tudi zavezništvo arabskih strank – Združena arabska lista. Bi lahko Beni Ganc iskal podporo pri njih?
Ganc je že nagovoril Združeno arabsko listo, kar je spodbudno, saj so v preteklosti nekateri nasprotovali, da bi Arabci sodelovali pri koalicijskih pogovorih. Ganc temu kljubuje. Ne v tej meri, da bi jih želel povabiti v vlado. Želi, da bi ga prihodnji teden priporočili predsedniku Rivlinu za koalicijskega mandatarja. Seveda pa tudi Združena arabska lista ni enotna. Skrajnejše skupine ga nočejo priporočiti, drugi bi ga lahko podprli, zato bi Ganc lahko dobil priložnost za sestavo vlade. To pa bi lahko okrepilo judovsko-arabsko politično sodelovanje, ki ga do zdaj ni bilo.

Strategija združevanja se je arabskim strankam obrestovala. Volitev se je udeležilo 61 odstotkov arabskih volivcev, aprila pa 49. Lahko pričakujemo večjo povezanost Arabcev v Izraelu?
Arabski volivci so resno vplivali na izid. Njihovo število se je povečalo. Arabci aprila niso imeli skupne stranke, kar jim je škodovalo. Volivci so hoteli, da se povežejo, kar so tudi storili. Ljudje so se zaradi Netanjahujeve kampanje, naperjene proti izraelsko-arabskim državljanom, zgrnili na volišča, saj so začutili, da lahko vplivajo na državno politiko in odženejo Netanjahuja. Tako ima zdaj Združena arabska lista pomembno število poslanskih mest – 13 – in nedvomno bodo imeli velik vpliv pri odločanju ne samo pri sestavi koalicije, temveč tudi v novem knesetu.

Palestinci niso kazali navdušenja ne nad Netanjahujem ne nad Gancem. Foto: Reuters

Netanjahu je izgubil tudi velik del mednarodne podpore. Ameriški predsednik je poudaril, da so Američani prijatelji Izraela. Zdi se, da Netanjahu izgublja Trumpovo podporo.
Pred temi volitvami svetovni voditelji Netanjahuja niso zasipali z darili in podporo tako kot aprila. Aprila je Trump podprl priznanje izraelske suverenosti nad Golanskim višavjem. Putin je pomagal pri izraelskem vojaku, ki je umrl leta 1982. Tokrat ni imel podpore. Netanjahu je obiskal Borisa Johnsona v Londonu, kjer so govorili o rešitvi dveh držav. Pri Trumpu je iskal vojaško zaščito ZDA, a ni bil preveč uspešen. Tudi pri Putinu ne. Mednarodna skupnost se zaveda, da je šibkejši, zato ga ne podpira pri vsem. Netanjahu je včeraj napovedal, da prvič po letu 2010 ne bo nagovoril Generalne skupščine OZN-a. To je pomenljivo, saj bi moral srečati Trumpa. Ve, da mora rešiti notranje- in zunanjepolitične težave. Razmere so se zanj očitno spremenile.

Še vedno sicer čakamo na dolgo napovedovani načrt ameriškega predsednika, ki naj bi rešil izraelsko-palestinsko vprašanje. Pričakujete, da se bo izraelska politika do Palestine spremenila, če bo vlado vodil Ganc?
Mislim, da to ne bo prva sprememba na dnevnem redu, če bosta v vladi Ganc in Likud. Lahko pričakujemo drugačno zunanjo politiko, bolj vključujočo in odprto za kritike, bolj predano liberalno-demokratičnim vrednotam. Vlada ne bo začela reševati palestinskega vprašanja, spremenila pa bo odnos do Evrope in ameriške demokratične stranke. To lahko prinese tudi razumnejši odnos do palestinskega vprašanja, toda v Gančevi stranki so tudi desničarski vplivi, tako kot v Netanjahujevi. Nekateri člani so celo skrajnejši. Stranka združuje levičarje in desničarje. Za zdaj se niso ukvarjali s palestinskim vprašanjem, da bi lahko reševali druge težave. Tako bi moralo ostati, vendar bodo morda prisiljeni v spremembe. Če se zgodi kaj v Gazi, če bo tam kakšen napad, se vprašanju ne bodo več mogli izogibati in bodo morali ukrepati.

Foto: Reuters

Ali je sploh mogoča oživitev mirovnega procesa in vzpostavitev rešitve dveh držav, izraelske in palestinske, ki bi nekako sobivali?
Odvisno od tega, kako gledamo. Likud ni naklonjen takšni rešitvi, Libermanova stranka tudi ne, v Gančevi stranki so prav tako glasni nasprotniki tovrstne rešitve izraelsko-palestinskega spora. A če pogledamo, kakšne so možnosti za sobivanje enih in drugih, Palestincev in Izraelcev, v miru, druge učinkovite rešitve kot rešitve dveh držav pravzaprav ni. Le ta lahko namreč zadovolji nacionalne interese in pričakovanja obeh narodov. Treba bo zgladiti spore, premagati ovire. Rešitve ne bo mogoče uresničiti čez noč. Za začetek bi zadostovala izraelska vlada, ki ne gradi nezakonitih naselij na zasedenem ozemlju, ki ne bo zagovarjala priključitve delov Zahodnega brega. Nekoliko se moramo odmakniti od vsega, kar se je zgodilo v preteklih letih. Potrebujemo ameriško pobudo, ki bi bila konstruktivna, v nasprotju z destruktivnim pristopom predsednika Trumpa. Evropska unija se bo morala bolj zavzeti za dogajanje v regiji, zadnja leta je stala povsem ob strani, brez soglasja in zato tudi brez ukrepov. Evropa je pomemben mednarodni igralec, ki bi moral biti bolj vpet v tukajšnje dogajanje.

Pa bi se to lahko spremenilo z novo Evropsko komisijo?
Če bo Izrael dobil drugačno vlado, bo mogoče opaziti izboljšanje v odnosu z Evropsko unijo. Netanjahujev odnos z Brusljem je bil zelo negativen. Negoval je odnose z državami Višegrajske skupine, ki so blokirale pobude po obsodbi izraelske politike. Bil je tudi izrazito nastrojen proti Uniji. Njegovi nasledniki bodo verjetno ubrali drugo pot. Izrael ima zelo napete odnose z Evropo, na vseh frontah, ki jih bo treba zgladiti. Menim, da se bodo odnosi med Izraelom in Unijo izboljšali, nisem pa prepričan, da se bo to odražalo v več evropske pobude pri mirovnem procesu. Tudi Evropa je glede tega vprašanja namreč razdeljena. Morda bo novi visoki zunanjepolitični predstavnik Unije bolj pripravljen sodelovati s posameznimi članicami in podpreti pobude posameznih držav, na primer Francije in Nemčije, po rešitvi tega spora.

Globus