Morda se vam zdi, da domačega rockbenda z imenom Lusterdam ne poznate. A to ne drži. Najbrž si le niste zapomnili imena. Njihovo izvrstno glasbo imate gotovo v ušesu. “Moram”, “Mesec”, “S kolesom sem prišel” ali naslovna s prvenca “Lepo mi godrnjaš” so že neštetokrat odzvanjale okoli vas. Zadnja objavljena “Tam drevesa rastejo počasi” je bila po številu predvajanj na Valu 202 tretja med domačimi v lanskem letu. Seveda z razlogom. Ker je odlična.

Ja, tako kot drevesa tudi prisotnost Lusterdama v naši zavesti raste počasi. In gvišno.
Zbrali so se pred petimi leti okoli pisca, pevca in kitarista Hieronima Vilarja. Zajezili so njegov že vsaj dvajset let delujoči ustvarjalni vrelec. Postrgali smetano. In začeli delati. Težko je reči, kaj je v njihovi zmesi rock in pop zvrsti edinstveno. A nekaj je. So nezgrešljivo prepoznavni. Po zvoku. In po tistem, kar se zdi tako preprosto, a je najtežje: v poplavi vsega na nevsiljiv, duhovit, netrivialen, a vsakomur sprejemljiv glasbeni način nagovoriti, pritegniti, povedati zgodbo, ogreti srce. Nekaj dati.

Hieronim Vilar (glas, kitara), Mirko Medved (kitara, klaviature, klavir), Ven Jemeršić (bas) in Jure Vogelmut (bobni) v Izštekane prihajajo brez gostov. Krepkemu odmerku znanih skladb, ki so jih temeljito prearanžirali, bodo dodali pet čisto novih, ki jih radijski poslušalci še nikoli niste slišali.

“Drugi album je zdrav in se lepo razvija, srce mu bije, vse okončine so na mestu. Zdaj čakamo porodne krče, da gospa usoda stisne in povrže ducat glasbenih otrok. Največja umetnost je odnos. Kakršen koli: jaz-jaz, jaz-ti, jaz-svet, jaz-stvari. Pesmi govorijo o odnosih, malo bolj zavestno. Kako doživljaš ljubezen. Kako doživljaš svet, ko doživljaš sebe in ljubezen,” pripoveduje Vilar. In dodaja: “Nove skladbe niso nastale v zadnjem letu, so predkoronske. Če povem po pravici, si ne želim delati koronskih songov. Ker si ta čas tega ne zasluži. Se bo pa spin vsega tega dogajanja razgalil post festum, skozi drugačen, oddaljen pogled.”