Oktober so Manouche preživeli na harmonikarskem festivalu Le Grand Souffleta v Franciji, toda kot zatrjuje 'frontman' skupine Robi Pikl: "Če bi zdaj prvi album izšel v angleščini, bi si samo skopali jamo."

Po Franciji so se osredotočili na izdajo drugega albuma Stisn se k men. Na albumu je deset avtorskih skladb in ena priredba. "Priredba je nastala na pobudo Radia Slovenija in Vite Mavrič – obenem tudi Jureta Robežnika, ki je lani praznoval 80 let in si je zaželel priredbo legendarne skladbe Vrtiljak, ki jo je poleg nas začinil Simfonični orkester RTV Slovenija," je pojasnil pevec in kitarist zasedbe.

Avtor glasbe in besedil je Pikl, pri aranžmajih mu že od začetka pomaga Marco Grabber, ki na koncertih Manouche nastopa kot didžej. Pri albumu pa sta sodelovala tudi Luka Ipavec in Krešimir Tomec. Poleg Pikla pa je glavno vlogo pri vokalu prevzela še Petra Trobec.

Pred nocojšnjim promocijskim koncertom v ljubljanski Cvetličarni, kjer bodo tudi kamere Televizije Slovenija, smo izmenjali nekaj besed s Piklom. Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Vrnili ste se iz Francije, kamor ste odšli v sklopu krajše turneje, in prišel je album. Koliko je vplival ta krajši "izlet" v tujino in koliko je na izid vplival decembrski čas, ko se letos dogaja kar manjša poplava novih izdaj?

Malo se je uskladilo s Francijo, saj sta v tem času nastali še dve skladbi. Toda druge skladbe so nastale že kmalu po izidu prvega albuma, saj če periodično ne opominjaš poslušalcev z izdajo singlov, lahko hitro izgineš – sploh v poplavi promocij novih albumov, singlov …

Skupina obstaja dobre tri leta in zelo sem ponosen, da smo pred izdajo drugega albuma. Z njim se ustoličiš in postaneš del slovenske glasbene scene – čeprav glede na našo zvrst glasbe gre za določen krog poslušalcev. Forma je zastavljena za pop, toda gre za manjše, zvesto občinstvo.

Stisn se k men - skladba, ki je na koncu postala tudi naslov albuma - ste predstavljali na koncertih v drugačni izvedbi. Toda na albumu je zaživela ob drugi melodiji in z ženskim vokalom. Zakaj je prišlo do spremembe?
Besedilo je bilo mišljeno za drugo skladbo – za priredbo, toda v neki fazi sem skladbo prepesnil in k sodelovanju povabil Alenko Godec, ki jo je zapela. Na koncu se je še ona odločila, da jo uvrsti na svoj prihajajoči album kot bonus skladbo. In takšno sodelovanje se mi zdi super.

Ste obraz in glas Manouche, lahko danes rečemo, da je skupina uresničitev vaše ideje ali gre za "stroj", ki deluje pod vašo taktirko?
Drugi člani se pridružijo v zadnji fazi – vsi so izjemni glasbeniki, kar je vidno od začetka. In vsak je izpostavljen. Na tej plošči se je izkazal Luka Ipavec. Sam sem uporabil celo garnituro instrumentov, s čimer se zgodi tudi kakšen odmik od naše rdeče niti elektro gipsy svinga. To se je zgodilo tudi na prvem albumu. Kot studijski glasbenik sodelujem z drugimi, kar se čuti tudi pri avtorski glasbi. Manouche je projekt, ki sem ga začel pred tremi leti in v njem neizmerno uživam. Ko pa pride še do kakšne ideje od drugih članov v skupini, pa jo z veseljem uporabim.

Koliko je k odločitvi, da ustanovite skupino oz. projekt pred tremi leti vplivalo to, da ste bili studijski album, da ste igrali povsod, toda v rokah niste imeli svojega izdelka?
Leta sem poslušal očitke od prijateljev in oboževalcev, kako da nimam ničesar svojega. Kakšen izmed kitaristov je pričakoval kaj drugega od mene, toda odraščal sem ob popglasbi. Moj oče je vrtel glasbo na stolpu že v 90. letih prejšnjega stoletja. Doma smo imeli ogromno družinskih žurov, saj imam zelo mlade starše in sem do petega leta slišal vse mogoče uspešnice iz vseh obdobij.

Od nekdaj me je zanimala popforma s primesmi. Če poslušamo prvi album, slišimo, da so zelo skopa besedila, to pa nadomestimo z zvokom drugih instrumentov. Še pred nekaj leti smo govorili, da ni več prostora za solaže in izpostavljanje določenih elementov – s čimer se ne strinjam. To je videti na prvem albumu. Na drugem pa se sliši napredek v avtorskem in produkcijskem smislu. Gre za nujen napredek, ki se mora zgoditi po prvem albumu.

V besedilih se ponavljajo določeni delčki – kakšne besede. Zakaj takšen pristop?
Tematika je ista – vsakdanje teme na hudomušen način. Kakšna je ljubezensko izpovedna, kakšna je napisana za žensko, saj je logično, ker je kakšen refren namenjen za Petro. Lahkotna tematika bo ves čas obstajala. Osebna izpovedna besedila, ob katerih priteče tudi kakšna solzica, se pri nas, recimo, opazi pri skladbah Stisn se k men in Pomladna. Pri skladbi, ki jo odpojejo sestre Trobec, se mi je kar zarosilo oko.

Sestre Trobec so sodelavke že od začetka, nastopajo v prvem videospotu. Kako to, da se ne pojavljajo na odru z vami ves čas?
Ko mi je povedala Petra, da ima dve sestri, ki pojeta in igrata na harmoniko, nisem mogel verjeti, da sploh obstajajo. Takoj sem potegnil vzporednico z Andrews Sisters. Želel sem jih v skupini, toda za koncertiranje po tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, z devetčlansko zasedbo, bi potrebovali že manjši avtobus. Kar pa v teh časih ni realno. Z veseljem pa jih pokličem na večje koncerte, ki jih imamo, in festivale, kot je La Vie En Rose.

Je kakšna razlika, ko pišete za ženski vokal?
Opažam, da ni. So me že spraševali, ali imam kakšno ženstveno plat v sebi, toda mislim, da se za temi brki in bujno pričesko ne skriva nič (smeh). Z veseljem se postavim v drugo vlogo, saj se moraš ob tem toliko bolj izkazati. V osnovi sem že od nekdaj perfekcionist in se maksimalno potrudim. Seveda pa se ob tem posvetujem – največkrat s Petro -, ali ji skladba leži in ali čuti, da bi lahko zapela določeno besedilo.

Pri drugem albumu je novost, da ste prvič združili moči z raperjem. Kako je prišlo do sodelovanja s Klemnom Klemnom pri skladbi Granata?
Ko te v trgovini ali lekarni 1500-krat vprašajo, ali imaš kartico zvestobe, se zgodi takšno besedilo. Je prvi, ki je malo družbenokritičen, čeprav ne udrihamo po politiki. Gre za vsakdanjo temo. Menim, da toliko stvari, kot nam jih ponujajo vsak dan, ne potrebujemo. Na demoposnetku sem celo rapal in ga nato poslal Klemnu. Opravičil sem se mu, ker sem ga na posnetku oponašal, toda to mu je bilo všeč. V veliko čast mi je bilo, da sem besedilo, ki ga je na koncu odrepal Klemen, napisal sam. Potem pa se je v videospotu izkazal še za talentiranega igralca, kar nisem vedel, da je.

Dejali ste, da smo v času, kjer je vsega preveč. Kako pa je z glasbo? Je tudi te preveč na prodajnih policah?
Drugi časi so za albume. Ni neumno, če izdaš album ali posnameš videospot, saj do naše miniturneje po Franciji ne bi prišlo, če nas umetniški vodja festivala ne bi videl na YouTubu. Super je, če imaš priložnost za nastopanje, saj se tam proda največ albumov.

Ste dokaz, da se lahko prodre na glasbeno prizorišče pri nas tudi v času, ko govorijo, da ni novih obrazov …
Zdaj je kar nekaj takšnih primerov. Gre za novi slovenski val.

Ampak gre za glasbenike – če pogledamo vas in Muff -, ki imajo za sabo določeno kilometrino. Zakaj je za vas prišel čas šele zdaj?
Mogoče bo kdo rekel, da sem se pozno spomnil, toda stvar je morala kibernirati in sem zelo zadovoljen, da sem se lotil glasbe, kjer imam od nekdaj veliko vzornikov. Gre za 'crossover' različnih zvrsti.

Kako hitro prepotuješ slovenske odre?
Prehitro. To je edina težava, skupin je vedno več, prostorov, kjer lahko igrajo, pa vedno manj. Edini plus je poleti, ko se pojavi kakšen festival več, in na to tudi računam letos. Lani smo nastopili na manjših festivalih, predlani smo obdelali večje, kot sta bila Schengenfest in Rock Otočec. Tudi v Franciji smo nastopili v sklopu festivala in videli bomo, kaj se bo zdaj zgodilo v tujini. Dva albuma se mi zdita super izhodišče za poskus v tujino. Toda v osnovi je bil album narejen za Slovenijo, saj je posnet v slovenščini. Lahko se zgodi kakšna prepesnitev v angleščino, zato je dobro, če imaš na zalogi dvajset skladb za nove načrte.

Kako so Francozi sprejeli slovenski jezik?
Bil sem neverjetno presenečen. Svaka sem spraševal, kako je to mogoče, saj sem povezoval program v francoščini, ki je ne znam tako dobro govoriti, peli pa smo vse v slovenščini. In svak je odvrnil, da jezik ni pomemben, če občinstvo prepričaš z energijo. In je uspeh, če to narediš na terenu, ki ga ne poznaš.

Torej ni nič narobe, če v izhodišču ne razmišljaš globalno?
Če bi zdaj prvi album izšel v angleščini, bi si samo skopali jamo. Kakšen izmed mladih skupin bi mi zamerili to izjavo. Zelo težko se zgodi, da te bodo poklicali iz tujine zato, ker si izdal album v angleškem jeziku. Imaš nekaj skupin, ki jim je to uspelo. Toda na področju, kjer je toliko komericalnih radijskih postaj in nacionalni medij podpira toliko nove glasbe, se mi zdi nesmiselno, da ne delaš v svojem jeziku. Toda takšno je moje mnenje.

Pri vas gre vizualna podoba skupaj z glasbo. Kako pomembno je, da sta ta dva elementa povezana?
V mojem primeru ni veliko stvari priučenih, saj sem že od nekdaj takšen na odru. Res se preveč pačim, toda pravijo, da super izpadem v videospotih. Zdi se mi, da tudi dobro, da smo lahko zadnje štiri single podprili z vizualno podobo, saj če smo iskreni, se skladbe bolj gleda kot posluša.

Koliko je dejansko Francoza v vas?
Mislim, da je: dolg nos, brki, čepica (smeh). Sestra je že skoraj Francozinja in od nekdaj mi je všeč njihova glasba in tradicija. Pa tudi niso toliko različni od nas. Nisem pa opazil, da so – kot velja stereotip -, da so naduti. V Rennesu, ko smo snemali videospot, so se izkazali za zelo olikane.

Ko pogledate nazaj, kaj je prinesel nastop pred Zaz v Križankah pred dvema letoma?
Mislim, da je bil to prelomni trenutek v delovanju. Poznali so nas po dveh skladbah, saj so bile čisto nove. Zdaj je drugače, ko smo na prizorišču že tri leta. Presenečen sem bil, ko sem izvedel, da nas je njihov kolektiv moral potrditi, da smo lahko igrali pred njimi. Tako Zaz kot njen menedžer sta nas videla in poslušala, potem pa nas je Zaz po koncertu prišla tudi pozdraviti. To je bila prelomna točka za prvi val koncertne turneje na slovenskih tleh, ko smo odigrali kakšnih 50 koncertov. Toda ne samo zaradi nastopa pred Zaz. Veliko nam je takrat pomenil odziv občinstva, kjer so aplavzi po vsaki skladbi dokazovali, da so pogrešali nekaj takšnega v Sloveniji.

Takrat ste udarili z nečim novim, koliko ste pri drugem albumu razmišljali, da se ne ponavljate in da še vedno ohranite neko svežino?
Ponavljati se moraš toliko, da se kritik, ki posluša album, ne vpraša, kam smo zašli. Moramo ohranjati rdečo nit. Toda na drugem albumu je malo več izpostavljenosti instrumentov in besedil. Malo bolj je zrela. Toda zavedamo se, da ne moremo narediti istega učinka, kot smo s skladbama Kje si lubi? in A bi šla naprej?. In ta napredek se nam zdi dober za nadaljevanje. Toda vsak poslušalec bo o tem sodil sam.

Harmonika ostaja.
Še bolj je izpostavljena. Petra jo igra polovico koncerta od samega začetka – zdaj še malo več. Je odlična popestritev za nastope.

Če se poigrava z besedami v edini priredbi na albumu: je življenje vrtiljak?
Je. Veliko stvari se zgodi. Vsak v skupini je profesionalec in se ukvarja izključno z glasbo. Vsak se čez dan ukvarja z različnimi stvarmi, kar se mi zdi super za takšen kolektiv, ker imaš več zvrsti v glavi in večkrat se moraš prilagajati, tako si bolj odprt za nove stvari.