Karlsson je na čelu Perpetuum Jazzile vse od leta 2011. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Karlsson je na čelu Perpetuum Jazzile vse od leta 2011. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Peder Karlsson in Perpetuum Jazzile
Poudarja, da je poleg glasbe zelo pomembna tudi družina. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Jaz temu rečem 'jutranja glasbena joga'. Narediš nekaj vaj za intonacijo, nekaj za ritem, za kar je potrebnih le 15 minut zjutraj, vse skupaj pa te postavi v neko ravnovesje, te nekam usmeri, dobiš fokus za tisti dan. Še posebej dobro je, če to narediš zjutraj, preden odpreš kateri koli časopis ali odpreš svojo facebook stran oziroma pregledaš elektronsko pošto (smeh). Če je to prva stvar, ki jo narediš zjutraj, se na neki način 'glasbeno povežeš' z dnem, ki mu greš naproti. Če jaz to naredim zjutraj, je moj občutek za ritem skozi dan veliko boljši, kot bi bil sicer. Pa saj v življenju ni tako, da se enkrat naučiš, kaj je ritem, potem pa ti ga ni treba nikoli več vaditi. Vaditi je treba vse življenje! To je del življenja glasbenika. Vadim s kitaro, beatboxam ali počnem pač, kar koli je treba, da se osvežim v tistem trenutku ustvarjanja, recimo improviziram ali pa si kaj zaigram na klavir in isto melodijo hkrati tudi odpojem.

Karlsson v časih nastopanja z The Real Group. Foto: Osebni arhiv
Glasovi iz soseščine

Izreden pozitivist, ki v delo vnaša filozofijo osredotočenosti na dobro in veliko razmišlja o tem, kako pomembno je sodelovanje med ljudmi, globoko verjame tudi v zdravilne učinke petja in je obenem dober kitarist, ki ta hip ustvarja svojo novo zgoščenko.

Peder Karlsson se je rodil v Stockholmu leta 1963. Odraščal je v glasbeni družini. "Moj oče igra kitaro in violino, tudi stric igra enaka inštrumenta in tako smo v babičini počitniški hišici skupaj preživljali čas tako, da smo ustvarjali glasbo. Ko sem bil še tako majhen, da nisem mogel igrati nobenega glasbila, mi je stric vedno priskrbel kakšne bobne, pa smo skupaj igrali in prepevali skladbe. Tako je bilo po očetovi strani, po mamini strani pa je dedek igral klasično glasbo, tako da nisva imela nekih skupnih 'jam sassionov', ampak sva skupaj prepevala skladbe in ja, tako lahko res rečem, da smo bili ena velika glasbena družina in da me je glasba resnično spremljala že od otroštva dalje," pravi danes odlični kitarist, ki se je v ta inštrument zaljubil že zelo kmalu.

"Kitara je bila ljubezen na prvi pogled, le da je moja mama sprva menila, da bi bilo bolje, če bi igral violino. Ubogal sem jo in začel igrati violino, a sem jo čez nekaj let odložil in raje ponovno prijel za kitaro. Moj oče me je naučil nekaj prvih akordov." Kmalu je ugotovil, da se bo prav z glasbo ukvarjal vse življenje in se vpisal na Kraljevo akademijo za glasbo v Stockholmu, kjer je leta '89 diplomiral iz glasbe vokalnih skupin in se obenem specializiral tudi za aranžiranje in klasično kompozicijo.

Soustanovitelj skupine The Real Group
Leta 1984 je z Andersom Jalkéusom in Andersom Edenrothom sedel v eni od kavarn, kjer so debatirali – kaj pa drugega – o glasbi. Pa je padla ideja o ustanovitvi pozneje ene najuspešnejših skupin a cappella na svetu, s katero je v nadaljnjih 26 letih prepotoval svet in posnel 16 zgoščenk. Mnogi danes The real group označujejo za začetnike tega načina izvajanja glasbe, čeprav sam o tem ni najbolj prepričan. "Ja, lahko bi tako rekli, čeprav mi pogosto ljudje rečejo: 'Vi ste bili prvi,' pa se branim, da to ni res, saj so bili drugi pred nami. Recimo The Hi-Lo's, The singers unlimited, The swingle singers, tudi Bobby McFerrin, pa čeprav je solist, in ne član kakšne zasedbe a cappella. Mi smo poslušali vse naštete, pa tudi orkester Counta Bassyja, Beatle, Franka Zappo in po drugi strani seveda tudi Mendelssona, Bacha, Ello Fitzgerald, Joni Mitchell. The Real group ni bil samo del vokalne glasbe, ampak del glasbe nasploh."

Zasedba The real Group, ki je do danes nastopila na več kot 2.000 koncertih, stare člane pa je pred nekaj leti nadomestila nova mlajša peterica, je nastala popolnoma spontano. Ob ustanovitvi so bili njeni člani študentje Akademije za glasbo in nikomur od njih se še sanjalo ni, da bo iz začetne ideje nastala tako uspešna skupina, ki je med drugim nastopila tudi na prireditvi ob odprtju svetovnega nogometnega prvenstva v Seulu in na uradnem praznovanju 50. rojstnega dne švedske kraljice Silvije. Članstvo v tej skupini je bil torej očitno njegov največji karierni korak.

"Verjetno, čeprav smo ustvarili skupino 'iz nič' in ko smo s tem začeli, na to nismo gledali kot na karierni korak. Za nas je bila vedno najpomembnejša glasba. Tudi, če so bili občinstvo samo trije ljudje, smo se zanje enako potrudili kot za večje občinstvo. Pa tudi komunikacija med nami je bila zelo pomembna. Sprva se morda nismo toliko posvečali občinstvu, bolj smo opazovali glasbo in zvok, šele sčasoma smo dali večji poudarek temu, kako narediti šov."

The real group je za svoje ustvarjanje prejel dva švedska grammisa (op. to naj bi bil ekvivalent ameriškim grammyjem), kar pa mu – kot je poudaril – ne pomeni veliko. "Meni to ni pomembno, je pa pomembno menedžerju, ki lahko potem to novico razpošlje naokoli medijem in sproži s tem pri novinarjih občutek, da se imajo med intervjujem česa oprijeti. 'Aha, dobili ste nagrado, in kako se zdaj počutite?' – 'Ne vem, me ne zanima. Mislim, jaz nastopam, pojem in samo to mi je pomembno. Pravzaprav sploh nisem prepričan, da smo dobili toliko nagrad. Smo pa dobili 'švedskega grammyja'. Šli smo na prireditev, na kateri je bilo kakšnih tisoč ljudi in smo zmagali in bil sem izjemno vesel. Ampak teden pozneje sem se že spraševal: pa kaj to sploh pomeni? Mislim, greš na svetovno nogometno prvenstvo, tam zmagaš, verjetno si tega dosežka izjemno vesel, kaj pa si misliš o tem, če se vprašaš teden dni zatem, kaj to v resnici pomeni?"

Umetniški vodja Perpetuum Jazzile
Pred tremi leti je prevzel mesto umetniškega vodje Perpetuum jazzile, a se je njegova vloga v tem zboru v vmesnem času že spremenila. Danes ni več toliko vodja, bolj neke vrste mentor, saj zbor s štirimi člani že vadi samostojno, on pa jih samo usmerja s kratkoročnimi in dolgoročnimi vizijami. A tudi kak siv las so mu že pomagali dobiti, se pošali sicer izredno duhovit sogovornik.

Največji izziv je, da bi jih prepričal, da bi vadili doma. "Ker moramo toliko drugih stvari postoriti. Najprej moramo dati 100.000 stvari na Facebook, šele potem se bomo lahko lotili 10-minutne ritmične vaje doma. To je problem pri vseh zborih, v katerih sem sodeloval. Še posebej pri ljudeh, ki že dolgo pojejo v zboru, ampak to je dolga zgodba. Skratka, to je največji izziv pri zborovskih pevcih, pevci v zasedbah a cappella pa so malenkost boljši."

In kakšen nasvet da vsakemu pevcu, s katerim sodeluje? "Jaz temu rečem 'jutranja glasbena joga'. Narediš nekaj vaj za intonacijo, nekaj za ritem, za kar je potrebnih le 15 minut zjutraj, vse skupaj pa te postavi v neko ravnovesje, te nekam usmeri, dobiš fokus za tisti dan. Še posebej dobro je, če to narediš zjutraj, preden odpreš kateri koli časopis ali odpreš svojo stran na Facebooku oziroma pregledaš elektronsko pošto (smeh). Če je to prva stvar, ki jo narediš zjutraj, se na neki način 'glasbeno povežeš' z dnem, ki mu greš naproti. Če jaz to naredim zjutraj, je moj občutek za ritem ves dan veliko boljši, kot bi bil sicer. Pa saj v življenju ni tako, da se enkrat naučiš, kaj je ritem, potem pa ti ga ni treba nikoli več vaditi. Vaditi je treba vse življenje! To je del življenja glasbenika. Vadim s kitaro, beatboxam ali počnem pa,č kar koli je treba, da se osvežim v tistem trenutku ustvarjanja, recimo improviziram ali pa si kaj zaigram na klavir in isto melodijo hkrati tudi odpojem."

Pri svojem umetniškem vodenju poudarja, kako pomembno je, da ohranjaš svež pristop k delu. Člani zbora so si vse do danes zapomnili prve vaje z njim, saj jih je vodil bosonog. Šele pozneje so izvedeli, kako pomembno se mu zdi, da ritem občutiš skozi t. i. "grounding" (op. prizemljenost), torej tako, da s telesom začutiš trdna tla pod nogami. Je torej vodja, ki ne želi, da bi ga omejevali neki splošno uveljavljeni vzorci, tudi takrat, ko govori o vodenju določenega zbora.

"Poznamo popglasbo, jazz, latin, folk glasbo in sprašujem se, zakaj se ne bi vse to odslikavalo tudi v zborovski glasbi. Pa saj to ne bi smel biti tako velik dosežek, no. Vse, kar moramo storiti, je, da glasba, ki jo tudi sicer poslušamo, postane del zborovske glasbe." Kar se odseva tudi pri izboru skladb, ki jih izvajajo s Perpetuum jazzile na koncertih in priredbah, ki jih naredi zanje.

Pogled v prihodnost
Pri svojem delu torej ostaja ves čas izjemno izviren, ustvarjalen, uvaja nove pristope k delu in se ne omejuje samo na že znane metode in oblike dela. Je ustanovitelj tako imenovane "Akademije The real Group", ki pevcem z vseh koncev sveta ponuja možnost izobraževanja s pomočjo spleta. Razmišlja tudi o novih spletnih projektih, ki bi lahko pevce z vseh vetrov izobraževali in hkrati povezovali v novih idejah, zato si življenja brez mreženja po medmrežju res ne predstavlja. Vodil je na stotine seminarjev po Skandinaviji in drugod po svetu, leta 2008 je vodil tudi festival glasbe a cappella na Švedskem, trenutno pa pripravlja novo zgoščenko.

"Zadnjega pol leta nisem mogel vaditi petja, ker sem imel težave z glasilkami. Sicer pa igram kitaro, skladam, snemam demoposnetke, a še vedno ne vem, kakšno zgoščenko bom v resnici posnel. Verjetno bo na njej mešanica skladb z besedilom in brez njega. Ko sem, recimo, napisal skladbo Gøta, sem ugotovil, da je to skladba, ki mora ostati brez besed. Tako postane nekako 'univerzalna' in ima lahko kateri koli pomen. Torej hkrati ustvarjam skladbe, obenem pa premišljujem o zasnovi zgoščenke. Povedati pa vam moram še to: sit sem besedil, ki pripovedujejo, kako grozen je ta svet. Ja, je že res, da živimo v malce čudnem svetu, a verjamem v to, da se bo svet spremenil, in zato pišem besedila, ki se nanašajo na svet, kakršnega bomo imeli v prihodnje in si ga želimo. Torej takšnega, ki bo vseboval mir, ljubezen in sožitje! Veste, že v preteklosti so obstajale družbe, v katerih je veljal bolj 'partnerski' način sobivanja, in ne tako 'dominanten', kot je navada danes. Imam cel seznam literature na temo, lahko vam ga pošljem. To bi dejansko lahko bila naša resničnost. In zanimivo je, da srečujem veliko ljudi, ki že delajo v tej smeri. Neverjetno, kaj vse počnejo ljudje drug za drugega, pa tega nikoli ne vidimo v medijih. V medijih vidimo večinoma le tiste dogodke, ki so povezani z nasprotovanjem, s konflikti, predvsem slabe novice so na naslovnicah, pozitivne zgodbe pa so manj zanimive. To je problematično, saj ustvarja občutek, kot da je konflikt naša resničnost. Pa ni! Sodelovanje je naša resničnost. In prav to skušamo v skupinah, s katerimi sodelujem – med drugim tudi s Perpetuum Jazzile – pokazati oziroma dati zgled, kakšno naj bi sodelovanje bilo in do kakšnega uspeha te lahko pripelje!"

A to ni edina stvar, ki se mu plete po glavi ta hip. Piše namreč tudi knjigo, v prihodnje pa želi izvesti neke vrste izmenjavo izobraževalnih videoposnetkov, ki jih bo seveda tudi sam rad prispeval na svetovni splet, saj je poučevanje zagotovo ena od stvari, ki mu izredno ležijo. "Poučevanje mi je bilo vedno všeč. To je zabavno, saj se srečuješ z najrazličnejšimi ljudmi. V zasedbi The real group je bil to del učnega procesa. V sobi, kjer smo kdaj vadili, smo samo preizkušali kakšno stvar, pa nismo čisto vedeli, kaj točno smo naredili. In potem smo imeli seminar, pa so nas spraševali, kako smo prišli do nečesa, in nas s tem nekako prisilili, da smo premislili o tem, kar smo počeli. In šele, ko smo morali to ubesediti, smo se iz tega nekaj naučili, saj smo dojeli ozadje tega umetniškega dela, ki smo ga naredili. Jaz se moram takšne komunikacije še naučiti, ko pridem na področje skladanja in aranžiranja skladb. Ne zavedam se namreč 100-odstotno, kaj delam, ko skladam ali prirejam. Popolnoma drugače torej kot takrat, ko poučujem vokalne zasedbe – tam mi je slika skoraj popolnoma jasna. S člani The real group smo se naučili, kako lahko določene stvari med vajo ozavestimo in tako je vaja uspešnejša, tudi zabavna, navsezadnje. Nekaj pa je pri tem nujno potrebno: da si pevci, s katerimi delaš, želijo delati sami na sebi in si želijo lastne spremembe! To ne učinkuje, če želijo pevci samo to, da jih vodja oskrbi z vsem svojim znanjem."

Nabiranje gob in borovnic
V načrtu ima številne projekte, snuje kopico načrtov za naprej, idej o tem, kaj vse bi še lahko storil, ima na pretek. A se kljub izredni delovni živahnosti tu in tam tudi ustavi. "Ni dobro za človeka, če ves čas samo dela. Poleg tega sva z ženo odplačala že vse dolgove, živiva v dvodružinski hiši in imava zato malo stroškov. Prav zato mi ni treba delati ves čas! Takšnih razmer sem si dolgo želel: da imam malo stroškov z življenjem in mi ni treba toliko delati. (smeh) Včasih greva z ženo takrat, ko imam prosto, na staro kmetijo, ki jo je žena podedovala od svojih prednikov. Hiša stoji na samem, sredi gozda, res fantastičen prostor za preživljanje prostega časa. Obkrožajo naju gozdovi in jezera, le še pet hiš je v neposredni bližini, do drugih sosedov pa manjka kar 5 kilometrov. Malo vrtnariva - imava svoj vrt, na katerem pridelujeva zelenjavo, hodiva v gozd na sprehod, kjer nabirava različno jagodičevje in gobe, tako da res neznansko uživam v tem tihem življenju sredi gozda."

In tako oče dveh otrok – oba sta študenta - danes z ženo Katarino, sicer klasično pevko, živi v kraju Umeå na severu Švedske, izredno rad posluša glasbo Franka Zappe in je prepričan, da je petje neke vrste zdravljenje, peti v družbi drugih ljudi pa nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi. Zato bo zagovornik nesebične delitve znanja in miselnosti, da je treba ljudi “učiti loviti ribe, namesto da bi jih hranili”, ostal zvest svetu glasbe še naprej.

Jaz temu rečem 'jutranja glasbena joga'. Narediš nekaj vaj za intonacijo, nekaj za ritem, za kar je potrebnih le 15 minut zjutraj, vse skupaj pa te postavi v neko ravnovesje, te nekam usmeri, dobiš fokus za tisti dan. Še posebej dobro je, če to narediš zjutraj, preden odpreš kateri koli časopis ali odpreš svojo facebook stran oziroma pregledaš elektronsko pošto (smeh). Če je to prva stvar, ki jo narediš zjutraj, se na neki način 'glasbeno povežeš' z dnem, ki mu greš naproti. Če jaz to naredim zjutraj, je moj občutek za ritem skozi dan veliko boljši, kot bi bil sicer. Pa saj v življenju ni tako, da se enkrat naučiš, kaj je ritem, potem pa ti ga ni treba nikoli več vaditi. Vaditi je treba vse življenje! To je del življenja glasbenika. Vadim s kitaro, beatboxam ali počnem pač, kar koli je treba, da se osvežim v tistem trenutku ustvarjanja, recimo improviziram ali pa si kaj zaigram na klavir in isto melodijo hkrati tudi odpojem.

Glasovi iz soseščine