Živijo in dihajo glasbo, ki jo igrajo. To so še enkrat pokazali na veliko večjem odru od tistih, na katerih so se kalili v zadnjih sedmih, osmih letih, na odru Katedrale Kina Šiška. Sredin večer je bil rezerviran za predstavitev njihovega albuma Family, toda bratje Erič in Gruvić so se v svoje vloge vživeli do te mere, da še ob pol enih zjutraj po več kot treh urah preigravanja še niso kazali znakov, da se koncert bliža koncu.

Kalili so se v "pajzljih", a še zdaleč na njih niso gledali vzvišeno. "Mi ves čas stremimo, da je naša glasba kot vlak in ti si zemeljska tirnica, ki ves čas tečeš. Ko se na to priklopiš, ni več toliko pomembna okolica," je v pogovoru dejal bobnar Zlatko Đogič oz. Gruvić (več o dvojnih priimkih si lahko preberete v intervjuju). Za vse aspekte glasbe so skrbeli sami, pri tem so se zoperstavili tržnim modelom in počakali, da glasba pride do ljudi in ne obratno. Rezultat: zvesto sledilstvo.

Več pa si lahko preberete spodaj v pogovoru z Đogićem in baskitaristom Mihom Ribaričem oz. Gruvićem.

Če začnemo kar pri naslovu skladbe Why I Sing the Blues, Zlatko, Miha, zakaj bluz?
ZĐ: Ugotovili smo, da je bluz odličen ventil za vse tegobe in veselje, ki jih doživiš. Čeprav se zdi forma preprosta, je vsebina tista, ki napolni skladbe z občutkom, ki ga želimo sporočiti. Gre za premagovanje tegob z muziko. In bluz je po mojem mnenju sinonim za to. Res je, da vsebuje melanholično linijo, molovske tone, ampak z občutkom premagujemo vse to.
MR: Zato smo tudi nehali hoditi v službo – da lahko bolj izkusimo ta "klošarski" način življenja (smeh) in smo lahko s svojo glasbo malo bolj avtentični.

Ko poslušamo skladbe z albuma, se zdi, kot da smo vas zmotili sredi jam sessiona. Kako potem poteka krajšanje skladb na albumu – ne na nastopu? Obstaja pri vas kako pravilo?

MR: Album je še krajši, kot so nastopi v živo. Ampak pri krajšanju je odvisno, kdo prinese skladbo. Sledimo viziji tistega, ki nam jih predstavi. Daljše skladbe so že tako načrtovane, da imajo vmes razpuščeno formo, s čimer še bolj pride do izraza duh preteklih dni.
Na prvem mestu so avtorske skladbe, toda naš prepoznavni znak je improvizacija, "jammanje". To vedno vključujemo v svojo glasbo in brez tega ne bi bili Prismojeni profesorji bluesa. Bili bi samo še en "bend", ki dela podobno glasbo. Je pa res, da v Sloveniji že kakšnih 20, 25 let ni bilo skupine, kot je naša. Veseli nas, da se ljudje vedno bolj poglabljajo v bluz in po mojem mnenju ga čakajo lepši dnevi.

Všeč mi je ta izraz "duh preteklih dni", ali se trudite, da ga zaobjamete?
ZĐ: Ne, gre za to, da smo preposlušali toliko takšne glasbe (bluza op. a.), ki je bila na neki način revolucionarna. Prvič so dovolili, da se sama zgradba skladbe razpusti – v primerjavi z zahodno zabavno glasbo. V bluzu so se začeli zbirati vplivi svetovne glasbe.
Mi stremimo k elementu, ki po našem mnenju v slovenski glasbi manjka, in to je trans: trenutek, ki se vzpostavi v glasbi, ko ne poslušaš več besed ali določenih tonov, temveč celoto. Mi ves čas stremimo, da je naša glasba kot vlak in ti si zemeljska tirnica, ki ves čas tečeš. Ko se na to priklopiš, ni več toliko pomembna okolica. Na albumu smo pustili nekaj skladb, ki so dolge 10 minut, ker so rezultat "jammanja". Več smo improvizirali kot producirali.

MR: To je res. Toda duh preteklih dni ni namenski. Vsak izmed nas je preposlušal pošten del glasbene zgodovine in prišli smo do skupne sinteze, da je ta glasba najboljša, zato tudi mi podobno ustvarjamo in igramo.
V bistvu gre res za hitri vlak, kot ste omenili sami, če imamo v mislih samo skladbo Race Me Down The Street. Vlak v retro, vlak v drugo smer. Glede na to, da so nekatere skladbe nastajale že pred sedmimi leti, niste nobeni novinci, toda zakaj je album prišel na vrsto šele zdaj?

MR: Vsi v skupini smo se morali počutiti tako suvereni, da smo se lahko sprostili. S »čakanjem« na izid prvenca samo zanikamo stalno kapitalistično formo, da skupina naredi svoj prvi album, še preden ima svoje skladbe in prve vaje. Naš način dela je popolno nasprotje temu. Tako da je tudi to obdobje, ki je preteklo do izida prvega albuma, v skladu z našo glasbo in našim ustvarjanjem.

Prismojeni profesorji bluesa ste bolj kot z medijsko promocijo postali znani zaradi dobrega starega načina prenašanja informacij "iz ust do ust". Je tudi to del vašega obratnega pristopa do glasbe?
ZĐ: Glasbo smo začeli zares živeti in se nismo ukvarjali s promocijskimi vidiki. Zgrabili smo vsako priložnost, ki smo jo dobili, da smo lahko pokazali, kar smo iskreno delali in imeli radi. Ko ljudje vidijo, da res iskreno uživaš in je to tisto, kar si želiš delati na tem svetu, postaneš tudi za njih ventil. Preko tebe začnejo doživljati svet in uživajo s teboj. Mislim, da v Sloveniji promocija in marketing prehitevata kakovost glasbe. Zato smo se jih na veliko izogibali. Smo pa pošiljali svojo glasbo na določene razpise, ampak ni bilo tako dobrega odziva, za kar smo danes celo hvaležni.
MR: Toda zanimivo je, da te na koncu kličejo isti ljudje, ko vidijo, da si nekaj dosegel, čeprav so te še pred letom dni zavračali, češ naj poskusimo naslednje. Vse kar sprašuješ, potrjuje, da je "old school" pristen in da ljudje še vedno cenijo, če je glasba na prvem mestu.
Katera je bila največja beznica, v kateri ste igrali?
ZĐ: Še huje kot beznica: igrali smo v lokalčkih, na zasebnih zabavah …
MR: Že sam sem razmišljal o tem …
ZĐ: Na koncu dneva je pomembna izkušnja. Včasih smo igrali v beznicah, pa so bili ljudje neverjetni. Mi štirje smo najboljši prijatelji in tako, kot se prijatelji med sabo družijo in doživljajo stvari v največjih zakotnih prostorih, se tudi mi znajdemo v najslabših možnih situacijah. To utrjuje naš odnos. Zato smo tudi hodili v vse beznice, ker smo ob tem skupaj postajali močnejši. Poleg tega smo pa v teh beznicah spoznavali ljudi, ki so za nas poskrbeli bolje kot v kakšnih mladinskih centrih ali večjih festivalih, kjer si le eden izmed nastopajočih in dobiš dve vodi. V beznici pa boš dobil hrano, prenočišče in žur.
MR: Deset žensk te čaka (smeh). Šala.
ZĐ: Ravno ta ljudskost je tisto, kar nas je privlačilo. Že naša glasba je pristna in hoteli smo navezati pristen stik z ljudmi. Tako da ni beznic.
Kako je potem nastala namišljena bratska naveza – tu imam v mislih vaju in ne brata Erić?
ZĐ: Naveza Gruvić je antipol Erićev.
MR: Mi smo družina, kar potrjuje tudi naslov albuma Family. Poleg krvne navezave je zelo pomembna tudi duhovna povezanost, ki je lahko velikokrat še močnejša kot krvna. Ker sva z Zlatkom tako dobra prijatelja, sva se preimenovala v brata Gruvić.
ZĐ: Bolj kot se spoznavaš preko glasbe, močnejši si skupaj. Samo izkušnja je pomembna.
MR: Duhovna družina, ki smo jo ustvarili, ni sledenje sceni "new agea", ampak gre za ponavljanje vzorca tradicionalne družine na duhovnem nivoju. Tudi če pogledamo Clinta Eastwooda, ki velja za desničarsko vodjo v ZDA: njegovi filmi velikokrat poudarjajo vrednote, ki so v nasprotju tega, kar bi pričakovali desničarji – da je krvna družina na prvem mestu. V svojih filmih velikokrat poudarja, da je družina tista, ki jo čutiš v srcu. Tako je na primer v filmu Punčka za milijon dolarjev in enako velja za Gran Torino.
In v vaši družini vlada demokracija ali …? Kdo ima zadnjo besedo?
ZĐ: Naučili smo se, da ima beseda ne prednost pred da in da se upošteva tistega, ki pravi ne. Ko smo to ponotranjili, so stvari laže stekle. Vsak izmed nas deluje do te mere, da je še vedno lahko sproščen v svojem delu. To je različica demokracije, ki med nami dobro deluje.
MR: Vsak ima svoj veto in ta se upošteva, razen, če ima posameznik premalo podatkov o stanju.
ZĐ: Pomembna je tudi samorefleksija. Enkrat, ko začne skupina delovati bolj aktivno, se je dobro zavedati pomembnosti tega. Zato tudi laže sprejemamo kompromise, ker se zavedamo širše slike. Glasba, ki smo jo ustvarili, je edinstvena in zaradi zavedanja, da je pred nami večja naloga, kot jo ima posameznik, smo veliko bolj suvereni pri sprejemanju končnih odločitev.
Spomnim se, kako ste v pogovoru z Jernejem Venetom na Valu 202 poudarili primerjavo, da bi bilo petje bluza v slovenščini tako, kot je spremljanje Princa z Bel Aira v Nemčiji ob nemški sinhronizaciji.
MR: To so odgovori, ki so pripravljeni vnaprej, ker o njih razmišljam, preden zaspim. Si tako kot odvetnik, ko veš, na katere strune igra nekdo, ki ima pomisleke. Prva stvar, na katero bodo opozorili v Sloveniji, je jezik. Zato o tem tudi razmišljam doma, ker je tako očitno vprašanje, da moraš imeti vnaprej pripravljen odgovor.
Kako potem vkomponirati v angleški jezik družbeno kritiko, ki se na neki način dotika samo Slovenije? V mislih imam skladbo Run Hilda Run.
ZĐ: Z angleščino dobi problematika še širši okvir. V tej skladbi gre za kritiko svetovnega nazora in z angleščino se mi je odprl še širši pogled oz. razmišljanje o njem. Pomagala mi je, ker sem lahko nagovarjal svetovno težavo. Tako se ne omejuješ le na slovensko ozemlje. In angleščina je tako močno izrazno sredstvo, da začneš dobivati še močnejše ideje, vzklike. Vse začne delovati še močneje.
MR: Ne moreš pisati v angleščini, če nisi suveren v njej. Če bi znal samo slovensko, ne bi igrali bluza. Če bi znal samo pet finskih besed, se ne bi trudil ustvarjati v finščini.

Kakšna je vloga besedila pri vas? Imamo določene skladbe, kjer skozi celo skladbo uporabljate smo eno frazo, kot je recimo "Watch your mouth when you talk to me", po drugi strani pa imate skladbe s klasično zgradbo: kitica, refren, kitica … Kaj je besedilo glasbi in obratno?

MR: Zelo zanimivo vprašanje. Ljudje mislijo, da igramo eno in isto glasbo, kar ni res, ker je v aranžmajih zajet zelo širok spekter. In v duhu tega imajo tudi besedila različne vloge.
ZĐ: Recimo pri kitici oz. kitici iz skladbe, ki si jo omenila, je skladba kantri in besedilo je podobno kantrijevskim skladbam, kjer zadnji verz deluje kot refren. To je zelo popularen pristop v kantriju, ki ga slišiš tudi pri Bobu Dylanu. Vedno, ko bo prišel proti koncu kitice, se bo predzadnji verz navezoval na zadnjega. In ta je tisti, ki se bo ponavljal kot refren. V različnih zvrsteh so tudi različni pristopi do pisanja.
MR: Vsak ima veto, če nekdo napiše kaj brez pomena, ampak imamo skladbe, ki so družbeno kritične, in imamo skladbe, ki so osebno izpovedne. Velik poudarek pa je na skladbah, ki govorijo zgodbo in kjer je besedilo pomembnejše kot glasba. To je element, ki v naši glasbi še prihaja. Mogoče je na prvem albumu glasba še izrazito v ospredju, toda skladbe, ki jih dela Miha, bodo to spremenile.

ZĐ: Vsak izmed nas piše pesmi in vsak jih odpoje, zato tudi skladbe delujejo različno. Vsak izmed nas ima drugačen pristop do glasbe, kar naredi na plošči razgiban občutek. Bistvo našega ustvarjanja je, da mora imeti vsak izmed nas prostor, da se lahko izrazi.
Kakšna pa je vloga orglic? Zapolnjujejo vlogo "frontmana"?
MR: "Frontmana" ni. Ta vloga je pri nas deljena s štirimi. Tako tudi delujemo in si ne želimo, da bi obstajal v eni osebi.
ZĐ: Smo pa že toliko preigrali v svoji karieri, da nam ni treba ustvarjati skladb, s katerimi bi ustvarjali "frontmana". Nikogar ne potrebujemo na tem mestu. Če poslušaš Miho, kako igra, je on ves čas pomešan v glasbo. Če bi bil "frontman", bi bila večina skladb namenjenih njemu in on bi bil izraziti del, toda v naših skladbah on igra podporno vlogo, kar je za orglice odlična stvar.

MR: In nekaj popolnoma novega. Takšnega načina igranja orglic v Sloveniji ni. Tudi oče Julijana in Mihe, Milan, ki je strastni ljubitelj in zbiratelj glasbe, priznava, da takšnega načina igranja orglic še ni slišal, pa je poslušal tisoče plošč. Miha ima neverjetni smisel za ritmiziranje z orglicami.
Kako so sploh našle mesto v vaši glasbi?
ZĐ: Z Miho smo igrali, ko je bil star 12 let. Mi smo bili že v srednji šoli skupaj in smo preigravali v različnih bendih, Miha pa je hodil na vaje in igral z nami. Orglice so našle svoje mesto tako kot vsi ostali inštrumenti: takrat, ko je njihov prostor, suvereno stopijo ven, ko pa je pomembna celota, se pomešajo v glasbo.
Koliko energije vzame delovanje po načelu "diy" - naredi vse sam?
ZĐ: Ne poznamo drugega.
Katere so slabosti?
MR: Težava tega je, da smo vsi toliko vpeljani v glasbo, da pomembne stvari zunaj glasbe na nas niso imele vpliva. Če pogledamo finančni vidik, bi do zdaj lahko iztržili veliko več denarja, ampak s tem se nismo ubadali. Nam je bilo najpomembnejše, da igramo, ker v tem uživamo.

Kot smo omenili že tisočkrat do zdaj: to je star način ustvarjanja in to je minus "diy".

ZĐ: Nekdo, ki ne bi imel rad toliko koncertov, kot mi, bi tudi lahko ocenil za slabost količino nastopov, zaradi katerih si sploh prisoten. Brez nastopov lahko izgineš, ker nimaš založbe in medijske podpore. Če se ne potrudiš, te ni. Toda mi tako uživamo v nastopih in hkrati so tako raznoliki, da nam to ne predstavlja nobene težave. Kakšni drugi skupini pa bi lahko igranje štirikrat ali petkrat na teden predstavljalo napor.
Kaj potem skupini, kot je vaša, pomeni nastop na festivalu, kot je MENT?
ZĐ: Še en koncert.
MR: Vsi, ki nas poznajo, vedo, da - naj gre za "pajzl tour" ali "cross road festival" - bomo igrali enako. To se mi zdi, da ljudje tudi cenijo.
ZĐ: V nobeno stvar ne vlagamo toliko upov, kot jih v svojo glasbo. Ne pustimo, da bi nam prišel kdo naproti, ampak samo delamo naprej, kot smo do zdaj.

Kako gledate na odziv - Angleži bi to opisali kot "hype" - občinstva, ki je v Sloveniji nastal ob Prismojenih profesorjih bluesa? Gre za pravo redkost, da občinstvo pri nas tako sprejme izvajalca.

MR: To je poseben občutek, ampak ko to doživiš, se dobro počutiš in dobiš še dodatno motivacijo, da igraš še bolje, kot si do zdaj. Zato tudi na koncertu ne igraš tako kot na vaji in ta razposajenost, igrivost na koncertih je v veliki meri odvisna od odziva občinstva.
ZĐ: Naučili smo se, da nobena energija ne gre v prazno. In ljudje, ki so večkrat obiskali naše koncerte, so vedno odšli z drugo izkušnjo – izkušnjo, ki smo jo mi doživljali v svojem življenju in smo jo potem izrazili preko glasbe. Imeli smo obdobja, ko smo uničevali vse, kar nam je na odru prišlo naproti, ali pa je bil kaos, ker je bil ta tudi v nas. Del tega "hypa" je tudi to, da se na trenutke izražamo izredno afektivno in instinktivno. Brez razmišljanja o posledicah. Računamo, da nam ljudje ne bodo zamerili. Lahko se izražamo surovo, ostro, destruktivno in obenem iskreno. In vse se nam vrne. Katarza, ki jo doživljamo, se prenaša na občinstvo.

MR: Če povzamem besede našega idola: naš koncert je kot izkušnja drog - brez njih.
Tujina je v vaših mislih?
ZĐ: Absolutno. Ampak, ker smo sami, bo to organski proces, ki se bo rojeval skozi naključja. Ne bomo silili v njo, vemo pa, da nas bo še bolj povezala.

Torej, vprašanje je samo še kombi?
MR: Kombi za začetek.
ZĐ: Lahko je letalo, zakaj pa ne (smeh).
MR: Raje grem za zastonjski honorar na letalo kot za velikega v kombi (smeh).