Ta alternativna rockovska skupina iz Londona, na čelu katere samozavestno stoji komaj 20-letni karizmatični frontman Harry McVeigh z globokim, čistim baritonom, ki spominja na Iana Curtisa ali pa Juliana Copa, se je sestavila skupaj leta 2007.
V pičlih dveh letih so se zavihteli na sam vrh najobetavnejših mladih skupin, kritiki jim pojejo hvalo, na navdušenje oboževalcev pa se to jesen odpravljajo skupaj s Kings of Leon še na osvajanje Ameriko.

Najboljši prvenec desetletja?
Pogodbo z založbo so fantje, katerih srednješolske začetke sami opisujejo kot "vikend projekt", dobili še isti hip, ko so predstavili prvo pesem, sledili pa so nastopi in turneje po Veliki Britaniji in ZDA. White Lies so s svojim albumom tudi postali prvi Britanci, ki se jim je letos uspelo zavihteti na vrh prodajnih lestvic na Otoku.

Velik uspeh za skupino, okoli katere je brenčalo od navdušenja velikih pričakovanj, še preden so letos marca sploh izdali svoj prvenec To Lose My Life. Njihov prvi singel Unfinished Business so označili celo za enega najboljših debitantskih singlov zadnjega desetletja. "Bilo je precej nadrealistično videti naše ime skupaj z imeni ljudmi, ki so prodali na milijone plošč po vsem svetu, mi pa takrat nismo izdali še nič," priznava bobnar Jack Brown.
Mali veliki bend
A pravzaprav jim niti ni bilo treba - tako velik vtis naredi že prvo poslušanje njihove glasbe. Veličastni aranžma butajočih basov in zvenečih klaviatur, temačni britanski novovalovski goth, pomešan z disko synthom 80. let, enotna črna oprava mlade trojice in besedila, ki občasno grozijo, da bodo postala klišejska od goth težine ("Let's grow old together,
And die at the same time" - To Lose My Life, "Everything has got to be love or death" - Death), a jim uspeva ravno še ostajati na pravi strani morbidnosti.
Trudijo se dajati videz nerazumljenih alternativcev, obenem pa dajejo občutek, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo polnili tudi stadione. Mali, mladi, še skromni, dostopni in ne polno zavedajoč se svoje naglo naraščajoče se slave, po drugi strani pa zvok in besedila, ki bi jih pripisali velikanom.
Lepota temnega
Po eni strani nadaljujejo izročilo Joy Division, The Cure, Smithsov, Depeche Mode in Talking Heads, po drugi strani jih primerjajo s sodobniki, kakršni so Editorsi, Maximo Park, Franz Ferdinand, Interpol, The Killers in Arcade Fire. A temačnejši. Precej temačnejši.
"Floating neither up or down i wonder when i’ll hit the ground, well the earth beneath my body shake, and cast your sleeping hearts awake, could it tremble stars from moon light skies, could it drag a tear from your cold eyes, i live on the right side i sleep in the left, that’s why everything’s got to be love or death," poje McVeigh v singlu Death, a ob pogovoru s trojico v nasprotju z denimo Morrisseyjem ne dobiš občutka, da bodo šli po koncertu svoja s samomorilskimi referencami nabita besedila tudi dejansko preizkušati.
"V resničnem življenju smo precej prizemljeni in normalni. Samo pesmi radi pišemo o temnih stvareh. V resnici smo precej veseli," se smeji McVeigh.
Resno zabavno
A veselje in sreča, ki jo je bilo čutiti, ko so se v srednji šoli imenovali še Fear of Flying, se jim nikdar ni tako obrestovala kot temačna globina "malih belih laži". "Temačna glasba še nikdar ni zvenela tako bleščeče," so zapisali v glasbeni reviji NME in jim podelili neverjetnih osem zvezdic od desetih.
Times pa v svoji recenziji opozarja: "Skupina je že v prvem poskusu osvojila umetnost veličastnih refrenov in se specializirala v tistem, kjer ledena sintetična podlaga zadoni čez orjaški kitarski akord, nakazujoč, da lahko ob tem delu zapojete zraven, a ne začnite preveč uživati, saj je vse še vedno ZELO RESNO."
V spodnjih videih si lahko poslušate nekatere izmed uspešnic White Lies, pod njimi pa še nekaj fotografij skupine v akciji.

Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si