"Na posnetku Gajo začne, zdaj bom jaz. Da bo še daljši," je v nesramno privoščljivem tonu nagovoril zbrane Domicelj, ko se je po dobrih dveh urah že skoraj začel poslavljati od občinstva v atriju Šubičke s pesmijo, ki jo je ustvaril z Dragom Gajićem – Gajem. "A je preveč naglas? Je, ne," je začel uglaševati kitaro.

"Uvod je nov. Potem je vmes tako, kot je. Potem pa igram marsikaj, kar boste prepoznali, vi, ki ste malo starejši. Če pa ne, vprašajte še kakšnega starejšega, kaj ste pozabili. Ravno zadnjič sem gledal 16. poslovilni koncert ansambla Status Quo. Pa sem še od njih nekaj notri dodal," je nadaljeval z nasmeškom na obrazu, preden se je z Gajem spustil v preigravanje Letnika 48. Najprej s kitarskim solom, potem v družbi, na koncu s primesmi z vseh strani. Nekako tako, kot je zastavil poseben retrospektivni koncert.

Koncert z naslovom Na Šubičevi začeli – in preživeli je začel v družbi EMŠO Blues Banda, s katerim se je za začetek sprehodil po udarnih kitarskih himnah, kot sta klasiki The Shadows – Apache in Shadoogie. Toda obujanje spominov na same začetke se je kmalu končalo, saj je Domicelj na koncertu zbral posebne goste, ki jih je prav tako predstavljal na posebni način.

"Pred 10 leti je bil moj zelo dober prijatelj, tako rekoč sosed, moj največji idol. Kakšen Justin Bieber, kakšen George Michael, kakšen Freddi Mercury?! Takšnega idola ni bilo. Njega so celo na radiu bojkotirali, ker je v Kamniku v šolski nalogi Moj najljubši Jugoslovan neko dete napisalo, da je ta moj prijatelj bolj popularen - takrat še ni bilo tega izraza - kot Tito. Takrat je že začel hoditi na turnejo v Rusijo, ker je imel že dober pedigre. Čim si popularnejši od Tita v tistih časih, si brez težav prišel v Rusijo. Potem je celo pristal v Beogradu. Zdaj je tu in ima Beograjčanko - že vmes, prej in potem. Ampak - saj to zdaj ni pomembno. Saj nismo tu zaradi seksa, drog in Beogradrolla," je napovedal svojega prvega gosta Lada Leskovarja.
Domicelj se je že po nekaj uvodnih skladbah ob spremljavi dolgoletnega prijatelja postavil v ozadje in samo odigral skladbo Poslednji vlak. Podobno je storil ob prihodu Jerneja Junga in še enega sotvorca Helionov, Janeza Bončine – Benča, s katerim sta nadaljevala v duhu prepevanja največjih klasik – zdaj že skoraj pozabljenega – časa. Z Jungom je lovil nizke tone v priredbi Ticket To Ride (v izvirniku skladba Beatlov), medtem ko se je spustil v duet z Benčem pri klasiki zasedbe Animals House Of The Rising Sun.
Nekoč na Šubički ...
Površna zgodba "ostali živi in videli" se je pri Domicelju začela na Šubičevi gimnaziji (danes Gimnazija Jožeta Plečnika). Anekdota govori, da je pred natanko 51 leti s svojimi Helioni (v katerih sta glasbeno kariero začela tudi Benč in Jung) prvič nastopil na Šubičevi gimnaziji, pred 50 leti pa zadnjič. "Na Šubičevi sem najprej začel s Škorpijoni. Par skladb sem igral na orglice," je v pogovoru pred koncertom povedal Domicelj.

To so bili časi, ko je bilo samo pojmovanje "imeti bend" popolnoma drugačno, kot je danes. "Najprej je pomenilo, da si moral imeti kitaro in bobnarja, ki je imel po možnosti vsaj nekaj bobnov in kakšno činelo od 'pleh muzike'. To je bil naša največja težava – ne samo da ni bilo denarja, ni bilo stvari," se je spominjal Domicelj. Preživeli so najbolj iznajdljivi. "Ojačevalnike smo naredili svoje – radioamaterji. Edini veliki zvočniki in ojačevalniki so bili iz kinodvoran. Elektromehanika Niš. To je bilo še na 110 voltov. To je bila grozljiva stvar – težka. Mikrofoni so bili iz kakšnega čudnega magentofončka, stojala smo si naredili sami. Ampak smo vadili," je razložil Domicelj.
Vir nove glasbe je bil Radio Luxemburg, in to edini. "Glavo smo dali v radio in si zapomnili, kar smo si lahko. Potem pa smo na naslednji vaji približno lovili tone." Stvari so se spremenile, ko je izdelal tretji letnik brez negativne ocene in za nagrado dobil dobro električno kitaro. "Ki je ne najdemo več danes," doda kantavtor.
V času formiranja Helionov je manjšo vlogo v zgodbi odigral celo Tomaž Pengov: "Pengov je bil v prvi kombinaciji, da pride v mojo skupino Helioni namesto Jerneja Junga. Pogovarjali smo se na drsališču (smeh). Predstavil mi je Benča, ker sta bila oba s Prešernove – Pengov s Prešernove 1, Benč s Prešernove 13. Rekel je, da mojemu slogu glasbe bolj ustreza Benč. In potem se je privalila ta skala na drsalkah. 'No, Benč, boš pa ti,' sem ga vprašal in je privolil. Za novo leto sem zamenjal pevca in kitarista. Ampak osnova smo bili mi štirje. Plakat, ki ga imam, je druga različica. Naredil pa ga je Kostja Gatnik. Originalni linorez."

Helioni so bili v času svojega delovanja edini kvartet. "Kaj pa oni zdaj delajo, so se spraševali. Imeli smo okoli 20 oz. 25 skladb v repertoarju, dvakrat smo ga zaigrali na koncertih in vsi smo bili srečni," je povedal Domicelj. Danes gleda na to obdobje kot dobro glasbeno srednjo šolo: "Družil sem se s starejšimi glasbeniki – ampak to je bila velika razlika, če si bil mulo, ki se je pri 16 letih sam naučil brenkati, nekdo pa je bil star 20 let in je imel za sabo srednjo glasbeno šolo za saksofon. Zdaj so te razlike manjše. Takrat pa so bile res velike. In mene so ti starejši kar sprejeli, kar je blazno zanimivo. Z nekaterimi sem še danes prijatelj."

Koncert v družbi prijateljev
Prostora za vse uspešnice in odmevna dela Tomaža Domicelja sinoči na Šubičevi gimnaziji ni bilo. Je bil pa zato prostor za njegove prijatelje. Tako je Domicelj odstopil oder Pavletu Kavcu, ki je v družbi Čarlija Novaka na baskitari in Gaja na bobnih soustvaril bluzovski moment. To pa so pozneje nadgradili člani zasedbe EMŠO Blues Band z izvedbo priredbe Gambler's Road.

Domicelj se je predstavljal v družbi različnih glasbenikov in seveda tudi sam na kitari (kot v priredbi Dust My Broom). Glasbeni sladokusci so lahko prišli na svoj račun s skladbami Franci, kako ležiš (z Bojanom Bračkom na bobnih in Janijem Golobom na baskitari) in Brez sonca cvetja ni, ki jih Domicelj redkeje izvaja.

Tako je imel sinočnji koncert dva pola. Enega so sestavljale priredbe. Pri tem je treba omeniti še venček v izvedbi bobnarja EBB-ja Marka Avanza, Goloba in Domicelja - You Really Got Me/Satisfaciton/The Last Time/MyGeneration/Gloria. Drugega pa izbrana dela iz Domiceljevega avtorskega ustvarjanja. Naj bodo to skladbe, ki jih je pozneje izvedel sam, kot je Jamajka, ali pa skladbe, ki jih je napisal za druge, kot je Življenje je lepo. Prav z omenjenima je sprožil še največ odziva pri obiskovalcih, ki so ob njem ogrevali svoje glasilke.

"Imamo še več presenečenj. Koliko časa imate? Še dve leti?" se je šalil Domicelj, ko je na oder povabil bobnarja Andreja Hribarja in baskitarista Janija Laha – člana njegovega aktivnega tria. Seveda ni šlo brez angažiranih skladb (Gospod direktor), kot ne brez gostov presenečenj, kot je bil pevski nastop Mihe Jazbinška, ki je prav sinoči praznoval 75 let in zato prejel še čestitke polne avle.

Končni izkupiček je znašal dve uri in 25 minut časa obiskovalcev koncerta in en uničen kabel ravno pred skladbo Slovenskega naroda sin. "Kabel na akustični kitari je kot 'oli guma': 'Sej ti pride, samo ni isto,'" je pripomnil Domicelj. Toda pogled na vse nastopajoče, ki so se ob Domicelju drli Moj dom je Ljubljana (na melodijo Sweet Home Alabama), je bil vreden vsake minute koncerta. Ali kot je sam pripomnil sredi koncerta: "Takšnih ne delajo več."