Sredi osemdesetih je začel kariero kot kitarist skupine Gast'r'bajtrs, s katero je posnel vinilko Brez življenja ni ljubezni. Foto: MMC RTV SLO
Sredi osemdesetih je začel kariero kot kitarist skupine Gast'r'bajtrs, s katero je posnel vinilko Brez življenja ni ljubezni. Foto: MMC RTV SLO
Etnotronika
Projekt Etnotronika je začel delati lani. Kot ga sam opisuje, gre za "narodne pesmi v objemu sintetičnih zvokov in pulzirajočih poskočnih ritmov". Foto: MMC RTV SLO
Neisha
Neisha je poskrbela za vokale pri predelavi pesmi Kaj ti je deklica. Foto: MMC RTV SLO

Izbiral sem predvsem tiste pesmi, ki vsebujejo takšno zgodbo, ki bi lahko bila še dandanes aktualna, čeprav je resnici na ljubo kar večina ljudskih pesmi takih, da zadostijo temu kriteriju.

Aleksander o izbiri pesmi.

Slovenija je majhna in glasbeniki, ki smo že kar nekaj časa v obtoku, se med seboj večinoma poznamo, ali pa vsaj imamo skupne prijatelje. Tako od dvanajstih pevcev le dveh telefonskih številk nisem imel v svojem imeniku.

Aleksander o izbiri pevcev.
Pižama
Svoje rime je k projektu dodal tudi raper Pižama. Foto: MMC RTV SLO
Omar Naber
Omar Naber je poskrbel za vokale pri Glej, glej kak mimo gre. Foto: MMC RTV SLO/ T. O.

Etnotronika je nov projekt producenta elektronske in instrumentalne glasbe Aleksandra Arsova. Ljubiteljem elektronike je najbolj znan kot avtor projekta Neurobic in samostojnega albumu Mindless. Zdaj pa se je lotil narodnih pesmi, ki jih je predelal, da bi ohranil oziroma oživel slovensko glasbeno dediščino na način, da bi postala zanimiva tudi za tiste, ki je sicer ne bi poslušali. "Iz izkušenj z lastnima otrokoma lahko povem, da tiste pesmi, ki jih posredujejo v šoli, ne pritegnejo sodobne mladine," je v pogovoru za MMC priznal Aleksander.

Na plošči se kot vokalisti pojavijo Lara Baruca, Nataša Jemec, Aleš Hadalin, Uršula Ramoveš, Marko Preželj, Anita Kay/Kovačevič, Katja Šulc, Neisha, Mateja Blaznik, Janja Hvala, Boštjan Gorenc - Pižama in Omar Naber.


Na vašem najnovejšem albumu Etnotronika ste se lotili predelave nekaterih narodnih pesmi. Kako in kdaj je nastala ideja, da bi se lotili takšnega projekta?
Začelo se je kot dovtip, a ker je zamisel takoj požela široke nasmeške in odobravanje pri tistih, ki sem jim jo omenil, mi ni preostalo drugega, kot da idejo tudi realiziram. Vse skupaj pa je trajalo dobro leto.

Zakaj ste se sploh lotili takšnega projekta?
Eden izmed razlogov je vsekakor tudi ta, da sem bil presenečen nad nepoznavanjem ljudskih pesmi med sodobno mladino. Sam nisem bil nikoli pretiran ljubitelj kakršne koli nesodobne glasbe, a vseeno smo nekako le poznali večino teh pesmi. S starejšim sinom sva klepetala, kaj prepevajo na šolskih izletih, in kaj kmalu sva prišla do tega, da ne on in ne njegovi sošolci ne poznajo vseh teh pesmi, ki spadajo v "železni" repertoar ljudskega izročila. Predvsem se mi pa zdi, da je poznavanje te dediščine nujen del splošne razgledanosti sodobnega urbanega posameznika.

Na podlagi česa je potekal izbor pesmi?
Izbiral sem predvsem tiste pesmi, ki vsebujejo takšno zgodbo, ki bi lahko bila še dandanes aktualna, čeprav je resnici na ljubo kar večina ljudskih pesmi takih, da zadostijo temu kriteriju. Je pa zato potekala veliko večja selekcija med tistimi, ki po količini besedila odgovarjajo ali pa ne odgovarjajo nekakšni sodobni popformi, ki naj ne bi presegala dolžine treh minut in pol, obenem pa naj ne bi bila niti veliko krajša. Naslednja težava je tudi tričetrtinski takt, ki je lasten večini ljudskih pesmi in je precej nezdružljiv s sodobno "four on the floor" produkcijo. Tu sem sklenil kar nekaj kompromisov, a sem se še vedno držal tega, da morata ostati ritem in melodija vokala takšna, kot sta v izvirniku.

Pri snemanju so sodelovali številni slovenski glasbeniki od Neishe do Omarja Naberja. Kako je prišlo do sodelovanja med vami in njimi?
Slovenija je majhna in glasbeniki, ki smo že kar nekaj časa v obtoku, se med seboj večinoma poznamo, ali pa vsaj imamo skupne prijatelje. Tako od dvanajstih pevcev le dveh telefonskih številk nisem imel v svojem imeniku. Vsak od povabljenih je dobil posnetke do takrat narejenih pesmi in se je odločil na osnovi slišanega. Vsem se je pa že v osnovi zdela ideja zanimiva.

V zadnjem času so zelo priljubljene priredbe različnih skladb. Izpostavimo lahko nedavni projekt Alenke Godec in njen album So najlepše pesmi že napisane?. Kako se vaš projekt razlikuje od omenjenih snemanj priredb?
Predvsem v tem, da moj projekt združuje dva navidez nezdružljiva glasbena svetova; ljudsko glasbo in sodobno urbano elektronsko godbo. Na ta način ne prepričuje le že prepričanih, ampak predstavi ljudsko glasbo tistim, ki se jim zdi ta precej nezanimiva in ji niso pripravljeni prisluhniti v njeni izvirni obliki. Predvsem pa mi je pri tem projektu uspelo združiti žanrsko zelo raznolike pevce, od katerih je marsikdo prvič stopil v elektronske škornje. In začuda so se prav vsi počutili zelo udobno v tej obutvi.

Vrsto let že delujete na glasbenem področju. Kaj se dogaja z našo glasbeno sceno?
Ker sem do zdaj večino projektov delal za tujino, se ne počutim kot nekdo, ki bi lahko sodil o tem, a menim, da se je naša glasbena scena zadnje leta precej razživela. Imam vtis, da je vse več kakovostnih skupin in posameznikov, ki s svojim samosvojim pristopom počasi odvzemajo primat strogo komercialnim projektom zelo vprašljivih kakovosti, ki na videz ves čas kraljujejo na naši glasbeni sceni.

Ali Slovenci ne poznamo dovolj naših narodnih pesmi?
Osebno se mi zdi, da jih ne poznamo dovolj. Predvsem mlajša generacija jih ne pozna. Iz izkušenj z lastnima otrokoma lahko povem, da tiste pesmi, ki jih posredujejo v šoli, ne pritegnejo sodobne mladine. Izvedbe teh pesmi večinoma sledijo neki naši predstavi, kaj naj bi bilo otrokom všeč, ne da bi bili pripravljeni dojeti, da današnja mladina niti malo ne odgovarja tem našim stereotipom, ki so bolj prilagojeni času naše, ne njihove mladosti. Sicer pa se bi mi zdel precej narobe svet, če bi bilo drugače in bi bila mladina le taka, kot bi si jo želeli starejši.

Koliko sploh še poznamo naše glasbeno "zaledje"?
Starejši ga, mlajši ne. Moram priznati, da me zelo preseneča, da je celo vse več in več tistih iz srednje generacije, ki ne poznajo teh pesmi. No, po drugi strani pa se mi zdi zelo narobe, da nekateri poznajo le to zaledje in se vedejo, kot da se svet ne bi vrtel naprej.

So priredbe res edini način, da se glasbo iz prejšnjih desetletij približa mladim?
Zelo sem navdušen nad vsemi sodelujočimi pri tem projektu in prepričan sem, da so s svojo interpretacijo na novo vdahnili dušo tem starodavnim napevom, ki so neopazno počasi izginjali iz naše kolektivne zavesti. Resnici na ljubo je taka, sodobna, glasba meni zelo všeč in drugačne si tudi ne bi želel delati. Vse na tem svetu je le stvar okusa in meni osebno je večina neelektronske glasbe večinoma dolgočasna. Torej je Etnotronika v celoti projekt, ki vsaj z mojega stališča združuje prijetno s koristnim.

Izbiral sem predvsem tiste pesmi, ki vsebujejo takšno zgodbo, ki bi lahko bila še dandanes aktualna, čeprav je resnici na ljubo kar večina ljudskih pesmi takih, da zadostijo temu kriteriju.

Aleksander o izbiri pesmi.

Slovenija je majhna in glasbeniki, ki smo že kar nekaj časa v obtoku, se med seboj večinoma poznamo, ali pa vsaj imamo skupne prijatelje. Tako od dvanajstih pevcev le dveh telefonskih številk nisem imel v svojem imeniku.

Aleksander o izbiri pevcev.