Budistični menihi so brez osebnega premoženja, svoj čas pa večinoma namenjajo poglobljeni meditaciji. Foto: RTV SLO
Budistični menihi so brez osebnega premoženja, svoj čas pa večinoma namenjajo poglobljeni meditaciji. Foto: RTV SLO
Laožani večinoma prebivajo v skromnih kolibah na kolih - na višini so varni pred poplavami in divjimi živalmi. Foto: RTV SLO
Si Phan Don
Misel, da je pomembna le sprednja stran hiše, je izvorno vietnamska. Foto: RTV SLO

V južnem delu Laosa se Mekong tako razširi, da izgleda kot veliko počasi premikajoče se jezero. Ker na Kitajskem, v Burmi in na mejnem območju med Laosom in Tajsko ni težke in umazane industrije, je reka relativno čista, tako da se lahko v njej mirne duše kopate.

Redki sladkovodni delfini
V reki živijo najrazličnejše živali, saj je Mekong reka z drugo največjo biodiverziteto med rekami. Od meje s Kambodžo naprej živi v njej tudi redka vrsta sladkovodnega delfina; živih je samo še nekaj deset predstavnikov te vrste, in to le zaradi prizadevanj mednarodnih okoljevarstvenih združenj.

Delfine je mogoče opazovati iz posebnih čolnov, s katerimi vas domačini odvedejo na posebna mesta, kjer se zadržujejo. Najlepše so vidni ob brzicah pri Si Phan Donu, malemu rečnemu arhipelagu v južnem Laosu, ali pa pri kraju Kratie, nekaj ur vožnje na jug v Kambodži.

Ruralno območje brez večjih mest
Edino večje mesto na skrajnem jugu Laosa je Paksé. Tukajšnji prebivalci so poznani po svoji lenobnosti, ki se s potjo na jug povečuje. Če si ne znate predstavljati, kako se lenobo privede do skrajnosti, si morate nujno ogledati Si Phan Don, zaspano otočje, za katerega tudi domačini trdijo, da je življenje na njem zares lagodno.

Krajevni prebivalci se namreč le stežka premaknejo s svojih visečih mrež. Lagodno poležavanje otočanov spremlja ubijajoča vročina, nežno šumenje Mekonga in občasno oglašanje živali. Ker predstavlja bivanje na otoku pravi in resnični oddih, so na otoke začeli dotekati prvi turisti. Na njem ni elektrike in ostalih civilizacijskih dosežkov, promet pa poteka kar s čolni.

Leni domačini tako dobivajo hudo konkurenco; mladi, avanturistični zahodnjaki, ki dopotujejo na otočke, se namreč z veseljem prepuščajo sladkobnemu poležavanju, prav tako kot domačini.

"Večno vračanje enakega"
Rečno otočje sicer nastane vsako leto znova – ko vodostaj Mekonga v sušnem obdobju tako upade, da iz njega pokuka vrsta manjših vrhov. Le trije izmed otokov so tako veliki, da so na njih ljudje stalno naseljeni. Domačini so območje poimenovali kar Si Phan Don, ali dobesedno Štiri tisoč otokov.

Na otočju vlada posebno vzdušje. Nekaj sto domačinov se iz dneva v dan prebija popolnoma neobremenjenih. Na otoku ni prometa, niti kriminala. Preproste lesene kolibe sploh nimajo ključavnic; ljudje so revni in skromni, med njimi pa vlada posebna solidarnost.

Prebivalci se preživljajo z ribištvom; ker je Mekong zelo bogat z ribami, krajevni prebivalci v to opravilo ne vlagajo posebnega truda. Pravzaprav le nastavijo posebne pletene mreže, v katere se ribe ujamejo.

Oblasti pa bodo kmalu prekinile brezdelno idilo na otočkih. Napovedale so skorajšnjo vzpostavitev električne napeljave, otroke pa bodo kmalu poslale v šole. Nezaslišano ...