Pogled na Hradčane s Karlovega mostu. Foto: Darja Mihalič
Pogled na Hradčane s Karlovega mostu. Foto: Darja Mihalič
Zlata ulica na Hradčanih, kjer je nekaj let živel tudi Franz Kafka. Foto: Darja Mihalič
Pogled na praške strehe, v ozadju hrib Petrin. Foto: Darja Mihalič
Silhueta katedrale sv. Vita na Hradčanih. Foto: Darja Mihalič
Obrežje Vltave in Karlov most. Foto: Darja Mihalič

Predvsem tisti, ki so s fotoaparati v premrlih prstih iskali motive, kot jih še niso videli na razglednicah, v vodnikih in na koledarjih. In to ni prav lahka naloga, saj je Praga zaradi svoje slikovitosti najbrž eno najbolj fotografiranih mest.

Praga je tudi eno turistično najbolj obleganih mest, in to upravičeno. Poleti, ko je sezona na vrhuncu, postanejo ozke uličice starega mesta skoraj neprehodne. Prago je zato najbolje obiskati spomladi ali jeseni, a tudi takrat turistov ni malo. Kot magnet je, ki s svojo lepoto začara vsakogar. A samo tisti, ki so Prago poznali še pred padcem železne zavese, lahko primerjajo, kako zelo se je v resnici spremenila in razvila in – z izdatno pomočjo evropskih sredstev – polepšala.

Sledi več kot tisočletne zgodovine so ohranjene na vsakem koraku tega danes modernega mesta. In čeprav globalizacija prodira v trgovine, restavracije, tudi muzeje, ima mesto še vedno čisto poseben čar in ohranja svojo praško dušo, to pa je tisto – in tega se Čehi seveda dobro zavedajo –, kar turiste še posebej privlači. Poleg velikih nakupovalnih središč še vedno lahko najdemo majhne prodajalne klobukov z nagačenimi srnjački v izložbi, številne starinarnice, male galerije ...

Praga ima milijon tristo tisoč prebivalcev, s širšo okolico skoraj dva milijona. Je politično, kulturno in gospodarsko središče Češke republike. Na njeno bogato zgodovino in pomembno vlogo, ki jo je igrala, spominjajo številne znamenitosti, ki potrjujejo videnje princese Libuše. Legenda namreč pravi, da je pred tisoč leti, ko Prage seveda še ni bilo, živela princesa Libuše, ki je imela moč videti v prihodnost. V enem izmed videnj se ji je pred očmi prikazalo cvetoče mesto. "V daljavi vidim mesto," je menda takrat dejala, "katerega slava bo segala do zvezd."

Od vsakega posameznika je seveda odvisno, kaj si v Pragi res želi videti in kaj novega spoznati. Lepo se je le sprehajati ob Vltavi in spiti pivo na njenem obrežju ali pa se sprehoditi po poti, po kateri so na kronanje hodili češki kralji, in se po Nerudovi ulici povzpeti na Hradčane. Lepo in zanimivo je obiskati mojstrovine našega arhitekta Jožeta Plečnika, ki ga imajo številni Čehi za Čeha. Zanimive so številne prireditve in koncerti na Vaclavskem trgu – tam, kjer so se nekoč vozili ruski tanki in se je zažgal Jan Palach, v teh tudi za Češko ne lahkih gospodarskih časih pa je trg tudi občasno prizorišče protivladnih protestov. In obvezen je seveda ogled Starega mesta z Mestno hišo z astronomsko uro Orloj, pa bližnjega judovskega predela mesta in Male strane na drugi strani Vltave.

Tisti, ki nam je Praga pri srcu taka, kot je, brez pisanega vrveža in gneče pod nogami, z veseljem vstanemo bolj zgodaj in jo imamo samo zase. In po sprehodu v mrzlem jutru se je prijetno pogreti v kateri izmed številnih praških kavarn, čajnic, gostilnic ...

Za tiste, ki so v Pragi prvič, je obisk kavarne Slavia skoraj obvezen. Ne le zaradi dobre lokacije in velikih oken, skozi katere se odpira panoramski pogled čez Vltavo na Hradčane, ampak tudi zaradi njenega simboličnega pomena. V tej kavarni so se zbirali oporečniki prejšnjega režima in umetniki, saj je na drugi strani ceste tudi Narodno gledališče. Tudi Slovenci, ki so študirali ali študirajo na slavni praški akademiji FAMU, jo dobro poznajo, saj je sedež akademije v sosednji hiši.

Med mojimi bolj priljubljenimi kraji, kjer sem sama ali v družbi z veseljem posedela, pa je čajnica U zeleného čaje na Nerudovi ulici. Odprli so jo leta 1992 kot prvo "porevolucionarno" čajnico v Pragi. Njeni prostori so v eni najstarejših hiš na Mali strani iz leta 1269, tam so snemali tudi nekaj filmskih prizorov za film Amadeus Miloša Formana. Strežejo različne vrste čaja, pa tudi kavo in drobne prigrizke. Meni najljubši je ingverjev čaj, seveda ga pripravljajo iz sveže ingverjeve korenine in medu. Keramične skodelice so ročno delo, na policah so tudi knjige, ki jih lahko obiskovalci prebirajo.

No, pa da ne bi Prage povezovali le s kavarnami in čajnicami – na vsakem koraku seveda točijo tudi pivo. Dobro, poceni češko pivo, ki tekne - ne glede na to, ali je zima ali poletje.