Mejo med Tajsko in Laosom dnevno prečka precej ljudi, predvsem domačinov. Turistov je tu malo. Foto: RTV SLO
Mejo med Tajsko in Laosom dnevno prečka precej ljudi, predvsem domačinov. Turistov je tu malo. Foto: RTV SLO
Za te kraje so značilni dolgi in okorni leseni čolni. Foto: RTV SLO
Z bregov vas bo pozdravljala nadobudna mladež. Foto: RTV SLO
Kraj na sliki spada med bolj razvite. Foto: RTV SLO

Na sever Laosa se je najbolje odpraviti s krajevnim letom, saj je to najenostavnejši in daleč najhitrejši način. Kdor pa si zaželi pristnejše in avanturistične izkušnje, si lahko omisli večdnevno križarjenje po Mekongu. Potovanje je še posebej zanimivo, če pot začnete že na severu Tajske.

Mae Nam Khong, kar bi v slovenščini pomenilo 'velika tekoča voda' ali 'velika reka', spada med večje svetovne reke, njegov pretok pa se močno spreminja glede na letne čase. Plovba je najlažja v suhem in vročem obdobju, ko je vodostaj nizek, tok pa počasen. Tako bodo vaš čoln ogrožale le čeri in ostre skale, tveganje pa je bistveno manjše kot v deževnem obdobju. Takrat deroča reka izkaže vso svojo moč – domačini vam bodo povedali, da voda včasih odplakne celotne vasi!

Tradicionalno življenje ob reki
V suhem obdobju reka počasi in utrujeno zavija skozi gorato pokrajino. Vasi so redke, raztezajo pa se vzdolžno glede na tok Mekonga. Male, strnjene naselbine so sestavljene iz lesenih, preprostih barak na kolih. Od daleč se vasi zdijo puste in prazne; le iz nekaterih hišk se vali redek dim. Prebivalstvo je tu večinoma samozadostno, kak dodatni dolar pa zaslužijo s turizmom.

Ko se odpravijo moški na lov ali na njivo, se ženske posvetijo vsakodnevnim opravilom. Hkrati z obrednim kopanjem v reki operejo svoja dolga ohlapna oblačila, imenovana 'sari', in pomijejo posodo. Pri tem živahno kramljajo; glede na težak gmotni položaj, v katerem živijo, ne dajejo videza utrujenosti ali naveličanosti. Prav nasprotno – veselo čebljanje in hihitanje dokazujeta, da se pri vsakodnevnih opravilih neizmerno zabavajo. Na bregovih Mekonga jim delajo družbo razposajeni otroci, ki se igrajo ali pa zgolj posedajo in opazujejo mimoidoče čolne.

Eno osrednjih dnevnih opravil je priprava hrane, ta čast pa navadno pripada moškim. Hrana ima v teh krajih poseben pomen, tudi zaradi svoje redkosti. Tudi vsakodnevno kramljanje se navadno začne z vprašanji o hrani, in ne vremenu, ki je precej monotono in predvidljivo. Laošani so sicer tihi in zelo vljudni ljudje; s samoobvladovanjem in pozornostjo izkazujejo svojo čustveno zrelost, ki je sestavni del budizma.

Ti kraji so resnično tihi in mirni. Vaše razmišljanje bo zmotilo le šumenje vetra ali oglašanje živali. V teh krajih vasi večinoma še nimajo elektrike, če pa jo že imajo, oblasti vključijo tok za največ 4 ure na dan.

Dolga, pestra pot
Mekong teče skozi šest držav. Od izvira nekje pod vrhovi Himalaje si pot utira po kitajskem, burmanskem, tajskem, laoškem, kamboškem in vietnamskem ozemlju. Gre za reko z drugo največjo biodiverziteto med rekami, v njej pa so vse mogoče in nemogoče vodne živali.

Mekong je glavna prometna žila v zgornjem Laosu. Z okornimi in težkimi lesenimi čolni, ki se lenobno zibljejo po reki, prihajajo v te kraje prvi zametki zahodne civilizacije. V nekaterih vaseh so že odkrili dosežke sodobnih dni, v drugih pa se bodo še vedno čudili obrazu Zahodnjaka. Predvsem otroci si vas bodo ogledovali in se čudili, nekateri pa se bodo vašim nenavadnim potezam iskreno in od srca nasmejali.

Kljub svoji rjavi, umazani barvi je reka nenavadno čista. Ker v teh krajih ni industrije in kemičnih odplak se lahko v njej brez skrbi kopate. Vendar ne več prav dolgo; Mekong bo kmalu začel prinašati sledi hitre industrializacije Kitajske. Ta je edina izmed šestih držav, ki ne sodeluje v mednarodni rečni komisiji, kar je še posebej zaskrbljujoče, saj je to prav država, kjer reka izvira.

Naslednjič se bomo odpravili po reki navzdol, do prvega večjega mesta …