Turisti, novinarji, poslovneži, fotografi ter t. i. raziskovalci iz različnih držav, vsi si želijo videti Mjanmar in njegove znamenitosti. Južni Korejci niso nobena izjema, prisotni so že dalj časa, njihov poslovni vpliv pa se samo krepi. Severni Korejci se s poslovnim vplivom še ne morejo pohvaliti, skušajo pa omiliti kulinarično domotožje svojih južnih sosedov.

Po mnenju poznavalcev se je Mjanmar v samo dveh letih že vidno spremenil. Cene prenočišč so zaradi naglega povečanja povpraševanja narasle za 300 odstotkov, prav tako so se podražili prevozi in hrana. Seveda, tukaj gre za cene, ki se računajo tujcem. Vozni park domačinov se izboljšuje in zdi se, da so jih podobno kot sosednjo Tajsko osvojili japonski in korejski avtomobilski velikani. V velikih mestih, kot sta Rangun ali Mandalay, rastejo trgovski centri, banke in steklene poslovne stavbe, namenjene peščici bogatih ljudi. Večina prebivalstva je še vedno daleč od blaginje.

Brez fotografij
V začetku maja sva se nekaj dni mudila v Rangunu. Med naključnim listanjem 15-centimetrskega "špeha" rumenih strani sva naletela na oglas za severnokorejsko restavracijo Pjongjang Koryo. Ni jih veliko na svetu, sploh pa ne v Evropi. Edina evropska podružnica v Amsterdamu naj bi se po manj kot letu dni že zaprla. Večina jih je razpršena po Aziji in naj bi služile severnokorejskim oblastem kot inozemska pralnica denarja.
Če ne moreva v Severno Korejo, potem lahko greva vsaj v restavracijo. Nisva se mogla upreti skušnjavi in se takoj pozanimala za naslov. Domačini so naju opozorili, da so na tistem koncu zgolj prestižne restavracije in da lahko računava na visoke cene. Denarnico sva založila z dolarji in se usedla v taksi.

V restavaciji so naju na vhodu pričakale postrojene natakarice in nisva se mogla upreti opazki, da so bile najbrž deležne vojaškega treninga. Uniforma, temna krila do kolen in bele bluze, skoraj kot pionirke, se pravi nobene tradicionalne oprave, o katerih poročajo iz drugih restavracij verige Pjongjang.
Notranjost daje slutiti, da je restavracija relativno nova, stara ne več kot 2-3 leta. Točilni pult kraljuje tik ob vhodu in omogoča nadzor nad celo restavracijo, ki je pravzaprav ena sama dolga jedilnica s tremi vrstami miz in odrom v ozadju. Postavitev ne omogoča niti kančka zasebnosti, stene so snežno bele, krasijo jih le zastava, dve sliki korejske pokrajine in opozorila, ki prepovedujejo fotografiranje. Kje pa je slika mladega vodje? Po daljšem iskanju in obračanju glave sva jo opazila nekje v zadnjem kotu. Sva res v vladni restavraciji?

Edina Zahodnjaka
Osebje je bilo vidno vznemirjeno nad najino navzočnostjo, strogo zadržano, in imela sva občutek, da sva vseskozi pod budnim očesom nevidnega človeka iz ozadja. Ja, bila sva edina Zahodnjaka, po popotniško razcapana sredi fine restavracije za korejske poslovneže. Ostri pogledi natakaric so se izogibali kakršnega koli očesnega stika, mehanično in odločno so pripravljale mizo, ob čemer sva kar zamrznila. Če bi si drznila premakniti kozarce, bi jih verjetno dobila kar okoli ušes. Z angleščino je šlo bolj slabo in nisva dobila podrobne razlage o izbranih jedeh, a ker se rada podajava v neznano, naju to niti ni motilo.

Restavracija ponuja hrano po visokih cenah za mjanmarskih standarde, vendar je bilo vse, kar sva poskusila, izredno kulinarično doživetje, veliko morske hrane, tradicionalni kimči (priloga - fermentirana zelenjava na različne načine), kimbap (zvitki z rižem, zelenjavo in ribo, zelo podobni sušiju), topokki (kosi "riževega kolača", prepraženi z mesom in zelenjavo v različnih variacijah omak), hladni rezanci, raca, govedina, t. i. "hot pot" in še in še. Na vinski karti se najdejo povprečna avstralska, francoska in italijanska vina za nadpovprečno visoko ceno. Gostje so predvsem naročali steklenice uvoženega viskija in korejskega soju žganja. Večerjo, dve glavni jedi, predjedi, riž in dve pivi, sva končala z računom za 40 dolarjev. Skoraj kot doma.

O združeni Koreji
Že sva hotela po večerji oditi, ko sva se pred vhodom zapletla v pogovor z južnokorejskim poslovnežem. Južni Korejci, vse bolj navzoči v Mjanmaru, so tudi glavni gostje, hrana med severom in jugom je zelo podobna, iz pogovora pa je bilo čutiti tudi obžalovanje razdeljenosti nekoč skupne države. "Severna in južna Koreja smo isti ljudje. Morali bi biti združeni."
Poslovnež naju je opozoril, da bo čez deset minut v restavraciji predstava in da je res ne smeva zamuditi. Skupaj z njim sva odkorakala nazaj, naročila še eno pivo in čakala. Nastopajoče v predstavi so kar natakarice same. Ko so začele živčno tekati po restavraciji in servirati še zadnja naročila, sva vedela, da se bliža šov. Prva je na oder stopila klaviaturistka in odpela solotočko, korejski popkomad.

Zatem so se pridružile še druge in povsem začarale publiko s svojimi popolnimi glasovi. Trening je bil očitno trd in uspešen. Moški so imeli priložnost izročiti že pripravljene šopke rož svoji najljubši pevki. Izmenjavale so se vesele popskladbe, balade in tradicionalne pesmi, vmes je zašla še pesem "My way" (precej ironično). Gostje so začeli veselo škljocati s telefoni, tako da sva se tudi midva opogumila in naredila nekaj posnetkov.
Bila sva navdušena, ravno tako drugi gostje. Vino in žganjice so tekle v potokih, kravate so se zrahljale, samo vprašanje trenutka je bilo, kdaj bo cela restavracija zaplesala. Pevke so dale pobudo in gostje so veselo sledili. Na koncu so dekleta nastopila še kot rockskupina, v črni usnjeni preobleki z dodatkom dveh korejskih bobnov. Popoln zaključek enourne predstave.

Radovednost je bila potešena, delček Severne Koreje sva lahko okusila, čeprav se je treba zavedati, da je restavracija predvsem zabavišče za izbrano vrsto gostov. Severnokorejska stvarnost je žal povsem drugačna.
Uršula Pajk & Jure Nikolič