Kip narodnega osvoboditelja v večernem mraku. V ozadju je njegov muzej. Foto: RTV SLO
Kip narodnega osvoboditelja v večernem mraku. V ozadju je njegov muzej. Foto: RTV SLO
Kraljeva palača
Kraljeva palača je zaprta za javnost. Foto: RTV SLO
Slavolok zmage po laoško. Foto: RTV SLO
Pogled s slavoloka zmage na lagodno življenje v prestolnici. Foto: RTV SLO
Haw Pha Kaew je bil zgrajen posebej za laoškega kralja. Foto: RTV SLO

Vientiane je prečrkovano Vieng Chan, mesto sandalovine. Vientiane je postal prestolnica laoške kraljevine v prvi polovici 16. stoletja. Od takrat je največje mesto in središče laoškega družbenega življenja, ne glede na kasnejše režime. In teh je bilo v laoški zgodovini veliko!

Bitke za ideološko prevlado
Laos so si v zgodovini poskušali prilastiti Tajci, Burmanci in Vietnamci, v novejši zgodovini so postali njegovi kolonialni gospodarji Francozi. V dvajsetem stoletju se je na njegovih tleh bila ideološka bitka, bombardirali so ga ameriški bombniki, ki so se vračali iz Vietnama, na krajevne upornike pa so vplivali sovjetski komunistični misleci. Svojo vlogo v političnem življenju je iskal tudi kralj, ki pa je bil po revolucionarnemu prevzemu oblasti prisilno izgnan na marksistični seminar, s katerega se ni nikoli vrnil.

Revolucionarne podobe izginjajo
Danes je Demokratična ljudska republika Laos samostojna, neodvisna država, za katero oblasti trdijo, da je komunistična. Čeprav državi vlada komunistična partija in gospodarstvo še vedno temelji na petletnih planih, oblasti ne morejo skriti navdušenja nad prihajajočimi naložbami. Revolucionarne podobe ob cestah počasi bledijo, s plakatov ob cesti pa začudene Laožane po novem ogovarjajo zahodne multinacionalke.

Vsesplošna medijska cenzura
Zanimiva je tudi vsesplošna medijska cenzura v državi. V Laosu je dovoljena le nacionalna televizija, ki ima monopol nad interpretacijo političnega dogajanja, vendar pa lahko zaradi geografske bližine Tajske in sodobnih tehnologij Laožani vseeno gledajo tajske telenovele in njihove komercialne programe z bogatejšo ponudbo. Tudi dostop do spletnih strani večjih svetovnih medijev je onemogočen, oblastem pa vseeno ne uspeva zajeziti vseh informacij, ki pritekajo v državo prek spleta.

Veliko znamenitosti, malo turistov ...
Žal je kraljeva palača brez pojasnil do preklica zaprta za javnost, prepovedano pa je tudi njeno fotografiranje, tako da morate izkoristiti trenutek ob menjavi straž. Popotniki se sprašujejo, kaj skušajo prikriti oblasti, Laožani pa se s takimi stvarmi ne obremenjujejo …

Eden izmed številnih mestnih templjev Haw Pha Kaew je bil zgrajen za "njegovo veličanstvo", danes pa je v njem muzej laoških verskih objektov. V templju so kipi Bude iz najrazličnejših zgodovinskih obdobij.

Patuxai, kopija pariškega Slavoloka zmage, pa je dokaz, da Laožani zmorejo graditi ravno takšne zgradbe, kot jih gradijo njihovi dolgoletni kolonialni gospodarji Francozi. Žal objekt ni bil nikoli dokončan, kljub temu pa ima pomemben vpliv na laoško nacionalno zavest.

Tudi velika zlata stupa (budistični stolp) ali That Luang je eden izmed osrednjih laoških verskih in nacionalnih objektov. Nahaja se na majhnem griču nad diplomatsko četrtjo in je resnično veličasten.

Že v prejšnji reportaži smo spregovorili o pisanem nabrežju Mekonga. Tam boste lahko opazili še največ zahodnjaških turistov, saj je območje posejano z malimi trgovinami in lokali.

Ideološko obarvani muzeji
Če vas zanima novejša zgodovina in ideološko obarvan prikaz vojn v Indokini ne smete izpustiti Laoškega nacionalnega muzeja. V njem vas bodo Laožani na svoj način podučili o zgodovini, ki se je v njihovem primeru končala "z razrešitvijo razrednega boja".

Zato so zgradili tudi poseben muzej narodnemu osvoboditelju Kaysonu Phomvihanu. V njem je prikazan boj za neodvisnost, še posebej pa vloga "prvega tovariša".

Mesto sandalovine se lahko izkaže kot zelo zanimivo - treba si je le vzeti čas in na lastno pest odkriti, česar vam turistični priročniki ne bodo izdali ...