Piramide v Gizi, Egipt. Foto: Matic in Carmen Pirc
Piramide v Gizi, Egipt. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogled iz hotela na osvetljene piramide v času predstave, Egipt. Foto: Matic in Carmen Pirc
Džoserjeva piramida v Sakari, trenutno v renovaciji. Foto: Matic in Carmen Pirc
Eden izmed templjev v Sakari. Foto: Matic in Carmen Pirc
Rdeča piramida v Dahšurju. Foto: Matic in Carmen Pirc
Del Rdeče in Zlomljena piramida Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogled na odprti muzej v Memfisu. Foto: Matic in Carmen Pirc
Druga največja sfinga, Memfis. Foto: Matic in Carmen Pirc
Kip Ramzesa II, Memfis. Foto: Matic in Carmen Pirc
Slovenija, v ozadju pa Keopsova piramida. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogled na nekropolo v Gizi. Foto: Matic in Carmen Pirc
Slovita sfinga in Kefrenova piramida, Giza. Foto: Matic in Carmen Pirc
Sončni zahod v Gizi. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogled na piramide iz hotela, Giza. Foto: Matic in Carmen Pirc
Pogled na piramide - le turisti in gosi. Foto: Matic in Carmen Pirc
Sfinga. Foto: Matic in Carmen Pirc
Obilje piramid in kamel. Foto: Matic in Carmen Pirc
Najina promocija miru v Gizi. Foto: Matic in Carmen Pirc
Uporaba odpadnih materialov za sajenje rastlin. Foto: Matic in Carmen Pirc

Piramide
Najino raziskovanje Kaira se je začelo na kraju, ki je najbolj priljubljen, in to z razlogom – pri piramidah. Pričakovala sva, da so piramide oddaljene od mest, od civilizacije, skrite nekje v puščavi in da se je za pogled na njih treba pošteno potruditi. Vse dokler nisva na spletu našla celega kupa hotelov, ki ponujajo pogled na tiste najveličastnejše piramide. Po poti, ki je potekala skozi mističen oranžast oblak peska, sva ugotovila, da ne gre le za posamezne hotele, temveč da celo mesto vodi tik do vrat teh čudovitih zgodovinskih spomenikov. Nad dejstvom, da je vsa civilizacija, vključno z restavracijami, trgovinami, tržnicami in bankami, le nekaj metrov oddaljena od enega izmed sedmih čudes sveta in da ni skrita in zaščitena (kot mogoče Machu Picchu v Peruju), sva bila skoraj razočarana. Praktično je vsekakor, dostop do piramid je zelo preprost, a prav zaradi tega je celotno prizorišče zelo skomercializirano. Kljub temu nama je srce zastalo vsakič, ko sva s kotičkom očesa opazila vsaj delček piramide, ko pa se nama je na terasi hotela razkril pogled na vse tri velike piramide, nekaj manjših in na veličastno Sfingo naenkrat, sva ostala brez besed. Razpakirala sva, se sprehodila po večerno razsvetljenih ulicah, kjer sva kupila večerjo, nato pa se vrnila na teraso. Marvel Stone Hotel, v katerem sva bivala, je najvišji v množici hotelov, zato ponuja najbrž najboljši pogled na to zgodovinsko čudo. Na prvem nadstropju terase je restavracija, na drugem nadstropju pa biljardna miza in štirje udobni gugalni stoli. Stavbe v okolici so po večini stare, a skoraj vse preurejene v hotel ali restavracijo, kjer lahko turisti uživamo v razgledu. Na strehah stavb pa niso bili le turisti, temveč je bilo mogoče na marsikateri izmed teh starih, revnih stavb videti pravo malo perutninsko kmetijo; tako imajo tudi tamkajšnje gosi in kokoši privilegij takšnega razgleda, in to, v primerjavi s turisti, kar vsak dan. Kako srečne gosi, pa se tega sploh ne zavedajo, sem si rekla v šali ob misli na naše "navadne" gosi, ki življenja običajno ne preživijo ob pogledu na eno izmed največjih svetovnih znamenitosti. Ko se je popolnoma zmračilo, se je pri piramidah začela svetlobna in zvočna predstava, za katero je treba plačati vstopnino, razen če si izboriš mesto na eni izmed teh streh. V bistvu gre za približno polurno predavanje o piramidah, ki ga popestrijo posebni zvočni in svetlobni efekti. Mnoge izmed informacij niso bile nove, marsikatere pa. Če nisi zgodovinar in če tudi v prostem času ne prebiraš o tovrstnih zadevah, pač ne veš vsega, zato pa lahko precej znanja pridobiš na poti, kar je za naju pravzaprav eden izmed glavnih čarov potovanj. Predstavitvi v angleščini je sledila še ena v španščini, saj očitno v Kairu prevladujejo angleško in špansko govoreči turisti. Predstavitev je bila poučna in zanimiva, a ko so piramide osvetlili fluorescentno zeleni in rožnati reflektorji, se je vzdušje iz zgodovinskega znova prelevilo v za odtenek preveč turističnega. Fascinantni podatki o tem, da je Keopsova piramida po ocenah strokovnjakov stara kar 4.578 let in da jo je 20 let gradilo okoli sto tisoč ljudi, so se nekoliko razgubili v šumu veseljakov na ulicah ter v zvoku molitev iz mošej, ki jih prodaja egipčanske zgodovine ne zanima (ta pa se ne ozira na čas molitve).

Naslednje jutro sva se najprej naužila razgleda iz sobe, potem še ob zajtrku na terasi, nato pa sva se odpravila natančneje spoznat te veličastne grobnice. Poleg piramid v Gizi so priljubljene tudi piramide v Sakari, piramide v Dahšurju in pa staroegipčanska prestolnica Memfis. Prevoznikov, ki ponujajo obisk vseh teh znamenitih krajev v Gizi, kar mrgoli in tudi cene so sprejemljive, zato si vsakdo lahko ogleda vse našteto, vseeno pa se precej turistov odloči le za ogled prvih piramid, tistih najbolj znanih. Midva sva raziskovanje začela v Sakari, ki je pravzaprav starodavno pokopališče prestolnice Memfis. V Sakari je veliko piramid, templjev in mastab (vrsta grobnic), a najbolj znana je gotovo stopničasta Džoserjeva piramida, ki je bila predvidoma zgrajena med letoma 2667 in 2648 pred našim štetjem in velja za najstarejšo zgolj kamnito zgradbo na svetu. Turistov je bilo precej, a so se ti na precej velikem prizorišču nekoliko porazgubili, poleg njih pa se po kraju sprehaja ogromno prodajalcev, ki ponujajo hidžabe, spominke ali kamele. Ponudbo sva preskočila in se raje posvetila zgodovini in neverjetni arhitekturi.

Po Sakari sva obiskala nekropolo Dahšur. Turiste, ki jih je tu precej manj, privablja predvsem pogled na tako imenovano Zlomljeno piramido, ki je znana kot prva gladka piramida, a se je zaradi napačnih izračunov nekoliko sesula. Poleg tega pa je zanimiv tudi obisk Rdeče piramide, ki velja za prvo z ravnimi stranicami in omogoča tudi obisk notranjosti. Za vstop v piramido se je najprej treba povzpeti po stopnicah do vhoda, nato pa se po ozkem, temnem predoru spustiti do pogrebne komore. Izkušnja je strašno zanimiva, a ni za vsakogar. Starejše gospe in gospodje so raje počakali zunaj, saj bi bila hoja po 61 metrov dolgem in približno meter krat meter širokem strmem hodničku zanje prenaporna. V notranjosti piramide so tri komore z visokimi stopničastimi zidovi, ki v primerjavi z zidovi v določenih drugih piramidah niso porisane, prostori pa so seveda prazni, saj so vse predmete in okrasja prestavili v muzeje ali pa so jih izropali.

Po ogledu piramid sva obiskala še Memfis, kjer sva si v muzeju na prostem ogledala ostanke templjev in kipe, med katerimi je najbolj znana druga največja sfinga in ostanki ogromnega kipa Ramzesa II.

Piramide v Gizi sva si prihranila za konec, čeprav je bilo vreme popoldne precej bolj vetrovno kot dopoldne, vidljivost pa nekoliko slabša (kar je kar pogosto). Obsežno arheološko najdišče vključuje najstarejšo in največjo Keopsovo piramido, srednjo Kefrenovo piramido, najmanjšo Mikerinovo piramido, nekaj spremljevalnih piramid, ki so znane tudi kot piramide kraljic, templjev, ter seveda čudovito Veliko Sfingo, katere glava najverjetneje upodablja faraona Kefrena. Vstopnina za ogled slavne nekropole je precej cenejša, kot sva pričakovala. Cena ene vstopnice namreč znaša 6 evrov na osebo (medtem ko mora odrasel tujec za ogled starodavnega mesta Machu Picchu odšteti kar 70 ameriških dolarjev). Prizorišče okoli teh čudovitih antičnih spomenikov je peščeno in kamnito, zato marsikaterega turista zamika najem kamele, ki so tudi tako lepo ‘okrašene’, da vsekakor lepo popestrijo enobarvni okoliš. A midva sva ponudbo tudi tokrat preskočila, saj je jahanje kamel morda zabavno nam, kamelam pa gotovo ne. Tako sva za ‘močne roke/noge in malo manjšo rit’ namesto v toplice šla en krog okoli piramid. Ko sva našla najlepši pogled na vse grobnice in spomenike (ki je za najin okus dostopen na peščenem hribčku levo od piramid), sva se ustavila, naredila nekaj fotografij, nato pa le občudovala prizor.

Ko skušaš Sfingo osvoboditi smeti
Naslednje jutro sva se znova odpravila k piramidam v Gizi, saj sva prejšnji dan opazila, da je prizorišče polno smeti. Čistilno akcijo tako ali tako nameravava izpeljati, zakaj je ne bi kar tu? Čeprav je turistov veliko, je območje tako obsežno, da se ljudje vsaj na nekaterih delih precej porazdelijo. Akcije sva se lotila v bližini Sfinge. Čez nekaj minut se nama je pridružila cela gruča otrok. Zavihali so rokave in odpadke s tal začeli prestavljati v najine vreče. Začeli so negotovo, kot običajno začneva tudi midva, na koncu pa so ob pogledu na to, kako veliko območje smo očistili v tako kratkem času, prav ponosno zasijali. Midva nikoli nikogar ne vabiva, naj se pridruži, kaj šele, da bi komu solila pamet o onesnaženosti, to pač ni najin način, a ko vidiva, da ima stvar učinek na soljudi, mogoče celo na otroke, sva presrečna. Če bo le eden izmed dvajsetih otrok, ki so nama pomagali, zaradi izkušnje začel smeti odlagati izključno v smetnjake ali morda celo še kdaj kakšno smet po poti iz šole pobral, bova dosegla več, kot sva upala. Ko smo napolnili dve veliki vrečki, sva se jim čisto ganjena zahvalila in jih le prosila, da si čim prej umijejo roke.

Misije v Kairu

Menjava potnih listov
Po ogledu piramid sva se lotila najinih 'misij'. Prva je bila obiskati naše veleposlaništvo v Kairu, kamor so nama domači poslali najina druga potna lista, ki sta do zdaj potovala po Evropi in pridno zbirala vizume. Poleg dviga potnih listov številka 2 sva morala na veleposlaništvu uničiti potna lista številka 1 in naročiti potna lista številka 3, ki bosta romala v Slovenijo in tam začela izlet po Evropi, med katerim bosta zbirala vizume za obisk azijskih držav. V Kairu je edino veleposlaništvo RS v Afriki in glede na to, da sta prva potna lista že polna, sva za nadaljevanje poti potrebovala izdelavo novih. Zaposleni so bili zelo prijazni in proces je potekal gladko. Malo smo pokramljali o življenju v Kairu in o drugih afriških državah, si segli v roko, potem pa sva nadaljevala pot.

Sodelovanje z društvom Shagrha
Druga izmed misij je bila sajenje dreves. Še pred prihodom v Kairo sva stopila v stik z društvom Shagrha, ki v mestu in v okolici sadi drevesa in druge rastline, se bori za širitev zelenih površin in ljudi uči, kako pridelovati lastno hrano, kako pri sajenju uporabiti odpadne materiale in jih tako reciklirati in kako minimizirati odpadke. Ljudje so pravi pravcati junaki, ki ves svoj trud namenjajo naravi. Zaljubila sva se v njihovo iniciativo, oni pa so se navdušili nad najinim projektom, zato smo se takoj povezali. Neko popoldne sva obiskala delavnico, kjer so obiskovalcem predstavili vrsto ustvarjalnih načinov, kako lahko odpadne materiale uporabimo pri sajenju rastlin. Na voljo je bil cel kup plastenk, plastičnih posodic in celo starih čevljev, ki lahko služijo kot posode za rastline. Odrasli smo zrezali odpadno plastiko, vanjo posadili razna zelišča ali zelenjavo, otroci pa so plastiko polepili ali pobarvali s temperami. Organizatorji so vseskozi poudarjali pomembnost rastlin in recikliranja, zato je šlo za popolno kombinacijo prijetnega s koristnim. Po dogodku naju je mlada ekipa doktorjev agrikulture in okoljevarstva povabila na večerjo. Razgovorili smo se o njihovih izjemnih idejah, o najini spletni strani, kjer ljudi že več let ozaveščava o okolju, ter o trudu, da se celo v potovanja vpelje ščepec skrbi za naravo. V trenutku smo se ujeli in začutila sva, da sva v Kairu dobila še eno družino.

Čez nekaj dni smo se z Ahmedom, enim izmed vodilnih mož v društvu Shagrha, dobili pri šoli na obrobju mesta, Genious International School. Gre za zasebno mednarodno šolo, kjer otroci po končanem izobraževanju dobijo certifikat, ki jim omogoča nadaljevanje šolanja v tujini. Gre pravzaprav za ustanovo, ki vključuje vrtec, osnovno šolo in srednjo šolo. Pouk poteka predvsem v angleščini, na dnevnem redu pa je ogromno prakse, ki vključuje vse od kuhanja, sajenja vrtnin, jahanja, igranja na inštrumente in še mnogo več. Ker je uprava odprta za razne delavnice, kjer se otroci lahko učijo različnih spretnosti, se je Ahmed z njimi dogovoril, da bomo na njihovem prostornem dvorišču posadili okoli trideset dreves.

Najprej sva spoznala ravnateljico in podravnateljico. Razložili sta nama, da nama bodo pri sajenju pomagali otroci različnih starosti in da nas bo spremljal učitelj za kmetijstvo, ki bo otrokom razložil, kako posaditi drevo in zakaj je sajenje dreves pomembno. Skupaj smo pomalicali, nato pa smo se lotili dela. Delo je trajalo nekaj ur, v tem času pa se nam je na šolskem dvorišču pridružilo kar nekaj različnih skupin otrok, starih od pet do šestnajst let. Vsaki skupini je učitelj za kmetijstvo najprej podal nekaj osnovnih informacij, nato pa so se približali nama in skupaj smo posadili drevo; eno, drugo, tretje ... Vsi so/smo z navdušenjem poslušali o pomembnosti dreves, kar je bil tudi osrednji namen vodstva šole. Z delavnico so želeli otrokom in mladostnikom vcepiti ljubezen in spoštovanje do narave, kar je tudi sicer eden izmed njihovih glavnih ciljev, ter jih naučiti posaditi drevo, zato da bodo znanje čim večkrat uporabili tudi v prostem času. Otroci so se ob sajenju strašno zabavali. Ko smo končali, so ljubeče pobožali mlade rastlinice in obljubili, da jih bodo pridno zalivali. Ravnateljica je bila navdušena, midva pa še bolj. Glede na to, da so nekatera izmed posajenih dreves sadna, bodo v prihodnje služila tudi za učenje skrbi za pridelek, poleg tega pa bodo hranila učence in zaposlene. Tudi sama sva spodbudno pobožala drevesca, se stokrat zahvalila učencem, vodstvu in seveda Ahmedu, ki je omogočil to čudovito izkušnjo, in odšla. Še pred odhodom sva ravnateljico prepričala o lepoti Slovenije do te mere, da je resno pomislila, da bi naslednje leto letni izlet za učence organizirali v Sloveniji, namesto v Angliji, kamor se običajno odpravijo. Ob pripovedih o naših zelenih hribčkih in dolinah se je seveda tudi nama stožilo po domu.

Iskanje najboljše jedi in najlepšega kotička v Kairu
Preostale dneve sva se predajala lepotam tega živahnega velemesta. Bivala sva v istem hostlu kot zadnjič, saj je ta v strogem centru mesta. Po mestu sva se "prevažala" pretežno z Uberjem in se med vsako vožnjo čudila kaotičnemu prometu. Gneča povsod, na tripasovnicah se vozi kar pet avtomobilov, pešci le stežka dobijo priložnost za prečkanje ceste, vozniki Uberja pa se odlično znajdejo na ulicah Kaira, vsaj dokler ne pogledajo na navigacijo, ki jih večinoma povsem zmede. Eden izmed voznikov se je tako zmedel, da je ustavil sredi obvoznice, odprl okno in mimoidoče nekaj časa obupano prosil za usmeritev; seveda brez uspeha, saj so se ti vozili mimo s hitrostjo sto na uro.

Obiskala sva vse osrednje znamenitosti, od mošeje Mohameda Alija, do Egipčanskega muzeja, znamenitega kairskega stolpa in reke Nil. Na križarjenju po Nilu sva si ogledala tradicionalni egipčanski ples, v centru umetnosti Wekalet El Ghouri pa še znameniti ples tanura. Mesto je prečudovito in ponuja nešteto razburljivih dejavnosti, a midva sva se najbolj zaljubila v park Al-Azhar, kjer lahko v objemu prekrasne narave uživaš v pogledu na okoliško arhitekturo. Na eni strani se razgrinja pogled na moderni del mesta, kjer je veliko nebotičnikov, prestižnih stolpnic in ogromnih nakupovalnih kompleksov, na drugi pa pogled na stari muslimanski del mesta, kjer je mogoče videti kar nekaj primerov pompozne arabske arhitekture in cel kup prelepih mošej. Ljudje se v parku spočijejo od mestnega vrveža. Opazovala sva družine, pare, prijatelje, ki so uživali v tišini in brezdelju. Opazila sva, da si ljudje ob pozdravu dajo dva poljuba na lica in da so tudi sicer zelo odprti in prijazni. Egipt je bil pred prihodom islamskih osvajalcev v sedmem stoletju krščanska država, zdaj pa je pretežno muslimanska, a islam se v vsakodnevnem življenju ne odraža tako močno kot v določenih drugih afriških državah. Moški so le redko oblečeni v tradicionalne halje, ženske pa so tudi oblečene precej ‘zahodnjaško’; lase si skrivajo pod hidžabom, a še zdaleč ne vse. To in dejstvo, da je Kairo zelo mednarodno mesto, kjer so vajeni tujcev, je botrovalo tudi dejstvu, da sva z Maticem končno bila pretežno neopazna.

Glede hrane težko poročava o rezultatih, nama je namreč teknilo vse, česar sva se ‘lotila’. Poskusila sva razne falafle, kebabe (seveda sva se omejila zgolj na piščančje), kušari (mešanica riža, testenin in stročnic, prelitih s okusno začinjeno paradižnikovo omako), fetir (različni zelenjavni, mesni ali sladki nadevi v listnatem testu), cel kup različnih sendvičev s kruhom 'aiš baladi', ki še najbolj spominja na lepinjo, in še mnogo drugih jedi, katerih imen ne znava niti izgovoriti. Okusno in poceni!

Kairo je kulinarični raj in tudi sicer destinacija, ki ponuja vse od zgodovine, arhitekture, izjemne kulture in zabave. Čeprav sva v mestu preživela 10 dni, se nama je tokrat ob odhodu prvič stožilo. Pogrešala bova hrano, kaos, prav neverjetno prijazne ljudi, kulturne predstave, veličastne piramide in lenobne popoldneve v parku. Mogoče nama daljši postanki v resnici sploh ne ustrezajo, saj se hitro preveč naveževa na okolje in ljudi in se potem težje posloviva. Še dobro, da imava pred seboj spet tri krajše postanke! Pa dajmo!