Gorska gorila v Nacionalnem parku Mgahinga. Foto: Jan Konečnik
Gorska gorila v Nacionalnem parku Mgahinga. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Stara mama, Paul, Jaz in Feliks. Povabili so me, naj se še vrnem. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Pastir se kratkočasi z radiem. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Tri krave za nevesto. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Polja na strmini obdelujejo ročno. Pa tudi sicer nikjer nisem videl kakšne kmetijske mehanizacije. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Anna me je naučila nekaj svojih ročnih spretnosti. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Punčka s svojim bratcem na hrbtu. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Vaški zdravilec je predstavil svoje rastline, s katerimi zdravi ljudi od hudiča. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Fotka za užitek. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Ponedeljek je dan za tržnico, zato se v majhno vas zgrnejo čolni z vseh strani jezera. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Vaška šola. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
S Spidom, ki nikamor ne gre brez svojega zvočnika in glasbe. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
S Kingom in Paulom, ki pomagata pri vodenju kampa in trekov, ki jih Miha izvaja v okolici jezera Bunyonyi, pa tudi drugje. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Jezero Bunyonyi s številnimi otoki. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Edirisa, mihov kamp/hostel ob jezeru Bunyonyi, kjer sem ostal nekaj dni. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Dan državnosti smo praznovali tudi v Ugandi. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Danes hotel, nekoč pa rezidenca zloglasnega ugandskega predsednika Idija Amina. Foto: Jan Konečnik

Za trenutek sem se je hotel dotakniti, ji pokazati mojo roko, ki ni tako drugačna od njene. A ne smeš. Ganilo me je od blizu spoznavati žival, ki je tako podobna človeku. V 99 odstotkih genov smo si namreč enaki.

Muzungu. Svetlopolti popotnik.
"Hello Muzungu! Taxi? Where are you going Muzungu?" so se v en glas drli vozniki mototaksijev, ki jim tukaj pravijo "boda boda" ter se pred vrati avtobusa prepirali, kdo me bo peljal. V mesto sem prispel z nočnim avtobusom, ki je bil verjetno mojih let. Pri oknih ni več nič tesnilo, tako da sem bil na koncu kar hvaležen obilni gospe, ki se je vsilila na notranji sedež in jo je verjetno tako napihalo, da jo še danes boli glava.

Uganda je moja prva "prava" afriška država, če odštejem Maroko. Prvič sem "muzungu", kar je tukaj v regiji obče uporabljan izraz za svetlopoltega človeka, za popotnika. V Kampali, glavnem mestu, vidiš kakšnega belca, v teh krajih manj. V Kabaleju, blizu meje z Ruando, tisto mrzlo jutri ni bilo nobenega.

Potem, ko sem nekako rešil manjši spor med taksisti o mojem prevozu, sem že naložen na zadnji sedež motocikla indijske znamke Bajaj brnel proti Mihu, s katerim me je povezal prijatelj Jure. Miha v Ugandi živi že 20 let.

"Tri tisoč šilingov, muzungu," je rekel šofer, ko sem sestopil. En evro je okoli štiri tisočake. Sem se zasmejal in mu dal dva tisočaka. "V resnici je tisoč," sem rekel in Ugandčan se je zasmejal nazaj, pozdravil in odpeljal. Zavohal sem neki oster vonj. Pogledam nahrbtnik in vidim, da so ga očitno v prtljažniku avtobusa potisnili ob neko lepljivo snov z vonjem po nafti. Bljak. Snov z rezkim vonjem se je prežrla tudi v notranjost do oblačil in še zdaj malo smrdi, čeprav sem vse skupaj opral.

Okno v Afriko
Vrata so se odprla in pred mano je stal skuštrani Miha, saj sem ga zbudil. Ravnokar je dobil sina in saj veste, kako je ponoči. Drobčkan Lan je zjutraj mirno spal poleg babice, žena je bila še v bolnišnici. "Si kaj lačen Jan?" je vprašal. Sem z veseljem pojedel trdo kuhana jajca in kruh.

"Greva na jezero. Morda bo kak avto spodaj, če ne, greva z motorji," je dejal Miha. Avtomobila ni bilo in tako sva se približno pol ure po napol razriti cesti iz rdeče zemlje peljala z boda bodo. Moj voznik je bil bolj majhne postave, v nekem hribu je moped obtičal in revež ni mogel pravi čas doseči tal. Sva se zložila. Malo smeha, nič hudega, saj sva peljala počasi. Za vsak primer sem si poveznil na glavo rdečo čelado z rumeno zvezdo, ki jo za spomin nosim s seboj že od Vietnama.

"Imamo sicer tudi nekaj hišic s sobami, da lahko gostje prespijo, vendar večinoma delamo na trekingih. Lahko greš za pol dneva ali nekaj dni. Možnosti tukaj je ogromno. Poskušamo vključiti tudi domačine, da ima lokalna skupnost tudi nekaj od tega in seveda da obiskovalci spoznajo njihovo kulturo," je razložil, ko sva sedela na klopi njegovega kampa Edirisa ob jezeru Bunyonyi. Edirisa pomeni okno, okno v Afriko, ki je drugačna od predstav, ki jih ima o tem kontinentu povprečen zahodnjak.

"Preden sem se preselil v Ugando, sem bil enkrat tukaj. Všeč mi je bilo in odločitev je padla. V Afriki se še vedno lahko greš posel, si kaj izmisliš, vzpostaviš na novo. V Evropi je že vsega toliko, si kamen v kolesju," je odgovoril na vprašanje, zakaj je šel tako daleč in dodal: "Pa ljudje so me prevzeli, saj vidiš." Res je, Ugandčani so resnično prijazni.

Izganjanje hudiča
Z vodičem Paulom sva drugi dan šla na krajši dnevni izlet, v kanuju naju je spremljal še Spido. Najprej smo odveslali čez jezero, kjer sva odšla v hrib. Pot se je vila med polji, na katerih so imeli posajena žita, sladki krompir in fižol. Pri neki krčmi so glasno debatirali domačini, nekateri že vidno veseli od doma narejene alkoholne pijače, ki jo pridobivajo iz rastline sogam, ki ima skoraj enako steblo kot koruza, a popolnoma drugačen plod.

Na vrhu sva prišla do vaškega zdravilca. Vrač, na neki način. Z raznimi zeliščnimi pripravki zdravi bolezni in bolečine. "Če ima ženska težave pri rojevanju, ji pripravim mešanico, da popije. Napitek prežene hudiča iz njenega trebuha in potem lažje rodi," je razložil. Večina žensk, sploh na podeželju, seveda rodi doma, saj nimajo denarja za bolnišnico, ki je povečini tako ali tako predaleč stran. Šla sva še do Annie, ki ročno izdeluje zapestnice, uhane, razne posode in torbe. Skupaj sva izdelala zapestnico. Nato sem nabavil nekaj spominkov za domov.

Na hribu je bil lep razgled na jezero in številne otoke. "Vidiš tisti mali otoček? Imenuje se 'kazenski otok'. Če je ženska recimo prešuštvovala, rodila nezakonskega otroka ali kaj podobnega, so jo odložili na tem otoku. Ker ni znala plavati, je bila obsojena na smrt. A te ženske so velikokrat rešili kakšni revni ribiči in se nato z njimi poročili," je razložil Paul in pokazal še na drugi, večji otok: "Zgodba tega otoka pravi, da je nekoč prišla v tamkajšnjo krčmo neka ženska. Ker ni imela denarja, je vprašala, ali ji kdo kupi pijačo, a nihče ni hotel. Nato je prosila nekega mladeniča, če jo s čolnom prepelje na sosednji breg. Vmes je začarala otok, da se je obrnil na glavo in vsi na njem so popadali v vodo in utonili, le ona in brodar sta preživela. Zato danes na otoku velja: četudi kdo nima denarja, ne sme ostati žejen."

Ko sva šla naprej po cesti, je za nama prišla majhna punčka, ki je na hrbtu nosila bratca ali sestrico ter se široko smejala. Spodaj sva čakala Spida, da je priveslal s kanujem. Sva le zaslišala glasbo iz njegovega prenosnega zvočnika. "Spido ne gre nikamor brez svojega rdečega zvočnika," je pojasnil Paul.

Tri krave za nevesto
Toma ni bilo doma, tako naju je po otoku peljal njegov sin. Ker smo bili trije moški, je beseda nanesla na ženske. Paul, ki je sicer iz Ruande, je vprašal, kako je tukaj s porokami. "Če je ženska preprosta, mora ženinova družina zanjo ponuditi kravo, morda dve. Če je izobražena ali ima celo službo, najmanj tri krave, vse do pet," je razložil Feliks. Ženske sicer primaknejo nekaj v družinski proračun, a nekako se pričakuje, da bo moški vzdrževal družino.

Potem sem jima razložil, da je pri nas obratno oz. je bilo v preteklosti tako, da je morala ženska priti z doto v moževo družino. Nato sem dejal, da v Arabiji ponujajo za ženske kamele. "Kamela? Hm, te živali pa ne poznam," je dejal fant. Preprosti ljudje v preprostih krajih, marsikdo doma niti nima televizije.

Prišli smo v kuhinjo. Križi in slike svetnikov na steni so dale vedeti, da so verna družina. Zraven njih je visel portret predsednika Joverija Musevenija, na drugi strani v okviru slika njegovega največjega nasprotnika. "Moj oče ne podpira Musevenija preveč, je bolj za opozicijskega predstavnika. Ampak predsednik je predsednik in treba ga je spoštovati," je nekako opravičil visečo Musevenijevo podobo, ki državo vodi že več kot tri desetletja.

Prišla je stara mati in pozdravila v lokalnem jeziku ter za vsakega prinesla zvrhan krožnik krompirja s fižolom. Veliko te hrane pojedo tukaj. Feliks je sklenil roke in se Bogu zahvalil za hrano. Amen. Jedli smo. Na poti nazaj me je prijazno povabil, naj pridem še kdaj na obisk. Preprosti, topli in iskreni ljudje, ki jih moderna družba še ni pokvarila.

Na sledi gorskim gorilam
Iz odprtega prtljažnika Toyote so visele vreče in moj nahrbtnik, na sedežih se nas je skupaj s šoferjem stiskalo osem, štirje zadaj, štirje spredaj. Ko je hotel menjati prestavo, se je moral stegniti čez mlado dekle, s katero sta sedela na enem sedežu. Tudi jaz in njena prijateljica sva bolj kot ne sedela eden na drugem. Po dveh urah smo prispeli v Kisoro. Našel sem hostel za deset dolarjev na noč za posteljo v skupni spalnici. To je precej dražje kot v Kabaleju, kjer je stalo pol manj.

Šel sem do Ugandske uprave za divje živali in se prijavil za ogled gorskih goril v Nacionalnem parku Mgahinga, ob meji med Ugando, Ruando in Kongom. Sledenje gorilam je zelo drago, saj stane, na ugandski strani 500, na ruandski pa kar 1.200 evrov! V Kongu zaradi slabega varnostnega položaja v državi zdaj menda ne vodijo ogledov. Vzemi ali pusti. A ker je vprašanje, kdaj se bom vrnil v te kraje, sem se odločil plačati ta sicer velik znesek za popotnika. Imel sem srečo, da je bil še prostor. Sicer je dobro te oglede rezervirati vnaprej.

Dnevno peljejo do skupine goril le osem ljudi, ogled traja eno uro, da živali ne postanejo nervozne. Na srečo smo tisti dan bili v skupini zgolj trije turisti, poleg mene še dve Američanki ukrajinskih korenin. Kakšno uro smo hodili po džungli, vodič James spredaj je imel vokitoki in bil v navezi s sledilci, zadnji je hodil Bosko s kalašnikovko čez ramena. Za vsak primer, če bi srečali kakšno divjo žival, kot je recimo slon. Redko, ampak tudi po teh ozkih poteh v džungli hodijo sloni. Prišli smo do skupine domačinov, ki vsak dan spremljajo gibanje goril.

Trenutek, vreden svojega denarja
V zelenju je ležala skupina osmih goril. Dva velika samca in štiri samice so počivali ali drug drugemu trebili kožuh, mladi gorili pa sta se kakor dva otročička igrali na vejah in prekopicevali druga čez drugo. Ko smo prišli blizu, so odrasle živali leno pogledale, kdo je danes prišel na obisk. Le mladiča sta bila nekoliko bolj zainteresirana za prišleke, saj sta z varne razdalje kakšnih petih metrov prav tako z zanimanjem opazovala nas kot mi njih.

Kot sem omenil na začetku, je eden izmed mladičev prišel bliže in ko sem počepnil, je dal ročico na moje koleno in me gledal, jaz pa njega. Kakšen lep trenutek z živaljo, ki je tako podobna človeku! Ne vem, nekaj se je premaknilo v meni. To je popolnoma drugačen občutek, kot če bi gledal gorilo ali opico v živalskem vrtu, za ograjo. Pravzaprav prideš k njim na obisk tja, kjer so doma. V naravo.

"Večina gorskih goril ne preživi v ujetništvu in hitro umrejo, čeprav lahko v divjini dosežejo starost tja do 50 let. Trenutno jih je okoli 800 in populacija raste, saj je Ugandi, Ruandi in Kongu uspelo ustaviti divje lovce, tudi domačini zdaj nekako razumejo, da so te gorile zaklad, ki ga ni nikjer drugje," je razložil vodič James. V preteklosti so gorske gorile skoraj izumrle, saj jih je bilo le še okoli 300.

Nato je bilo počitka očitno konec, saj se je Mark, alfa samec, nenadoma dvignil in pokazal vso svojo mogočno postavo. Druge gorile so mu kakor na ukaz začele slediti globlje v gozd. Sledili smo še mi. Bil je čas za prehranjevanje. Gorske gorile so rastlinojede, odrasla žival dnevno poje več kot trideset kilogramov različnega listja in stebel. Za prehranjevanje porabijo kar tretjino življenja.

Nekaj časa smo jih še opazovali, kako so z lahkoto trgale narazen močna stebla, pulile listje in vse skupaj tlačile v usta. Nato so se očitno odločile, da nas imajo dovolj in se pomaknile v goščo, kjer jim nismo mogli več slediti. "Drag "špas" je bil to. Ampak, tako kot mi je razložil Miha, ko sem ga vprašal, ali je vredno: "Nikomur, ki je šel, ni bilo žal." Tudi meni ni.

Moja pot: Mumbaj (Indija)–Entebbe (Uganda)–Kampala–Kabale–Kisoro