Tako so v zvezni državi Zahodna Avstralija, kjer trenutno bivava, v torek zaprli tudi regijske meje, kar pomeni, da lahko potuješ zunaj regije samo, če imaš zares tehten razlog. Mestece Denmark se vedno bolj spreminja v mesto duhov in iz dneva v dan se zapirajo vrata trgovinic, restavracij, hotelov, barov in kavarn. Restavracije in kavarne lahko poslujejo le še tako, da stranke hrano in napitke vzamejo s seboj. Šole so še odprte, a lahko starši izbirajo, ali otroke še pošiljajo v šolo ali pa dobivajo učno snov in naloge prek e-učilnic. Od redne stranke, učitelja, sem izvedela, da javno denmarško šolo že okoli dva tedna obiskuje le osem učencev, redno pa jih v je šolo vpisanih približno petsto.

Že pred časom so zaprli meje zveznih držav, kar pomeni, da mora vsakdo, ki zaradi službe ali zaradi kakšnih drugih tehtnih razlogov potuje med zveznimi državami, ob prihodu v štirinajstdnevno samoosamitev. Vstop v nekatere manjše kraje in tiste, v katerih prebivajo aboriginske skupnosti, pa je popolnoma prepovedan za obiskovalce, kazni za kršilce so visoke. Bolnike, ki so zboleli za novim virusom, s helikopterji in letali iz manjših krajev prevažajo v bolnišnice v Perth, saj v drugih krajih znotraj zvezne države nimajo kapacitet in ustrezne opreme za zdravljenje obolelih. Ljudje se čedalje bolj pripravljajo na popolni lock-down, kot tukaj imenujejo popolno zaprtje vseh komercialnih lokalov. Police v trgovinah se hitro praznijo, toaletnega papirja že skoraj dva tedna ni mogoče kupiti, saj ga razprodajo v prvih tridesetih minutah od odprtja trgovine. Ljudje zdaj tudi kupujejo semena in podtaknjence vseh vrst zelenjave in sadja.

Nekaterim posameznikom in manjšim podjetjem so banke zamrznile odplačevanje posojil, vsi tisti, ki pa so denimo izgubili službo ali vir dohodka zaradi zaprtja njihovega delovnega mesta kot posledica širitve koronavirusa, pa bodo dobili državno nadomestilo. Kako visok bo ta znesek, bodo določili glede na posameznika. Seveda so ta nadomestila ta trenutek na voljo le za stalne prebivalce Avstralije, medtem ko turisti in ljudje z začasnimi delovnimi vizumi do njih niso upravičeni. Veliko tujcev v Avstraliji se je tako znašlo ujetih in zaradi vseh ukrepov in omejevanja možnosti potovanja upajo na čimprejšnjo vrnitev domov ali na podaljšanje vizumov in podelitev delovnih pravic, kar bi jim omogočilo zaslužek za preživetje. Potovanje in načrtovanje odhoda domov pa sta se izkazali za pravo umetnost, saj so se cene letalskih vozovnic precej dvignile, poleti so redki, odpovedujejo jih kot po tekočem traku.

Tudi meni so drastično zmanjšali število delovnih ur – prej sem na teden delala približno 40-50 ur, zdaj pa jih zaradi upada strank in vseh ukrepov na teden oddelam le še 18. To se seveda zelo pozna na najinem bančnem računu. Poleg tega sva lahko prej taborila v avtu na posesti vinarne, zdaj pa sva se bila zaradi padca temperature (zdaj je v Denmarku jesen) prisiljena preseliti in tako morava plačati še najemnino. Najemnine za stanovanja v Denmarku so sicer precej visoke, a sva dobila apartma po znižani ceni zaradi vseh okoliščin, ampak še vseeno je to za naju dodaten strošek, ki ga morava plačati.

V Denmarku bodo trgovci in vsi drugi, ki imajo korist od turistične dejavnosti, izgubili ogromen del letnega zaslužka, saj je prav čas okoli velike noči tisti, ko v Denmark prispe največ turistov. Kot verjetno veliko posameznikom po vsem svetu je seveda tudi nama ta koronavirus prekrižal vse načrte, ki sva jih imela. V Avstraliji sva se znašla nekje na pol poti, ki sva jo prepotovala po Alminih stopinjah, in čez Azijo bi naju pot čez nekaj mesecev pripeljala domov.

S tem, da načrtov v teh okoliščinah ne bova mogla izpeljati, sva se s težkim srcem sprijaznila, a nama ni preostalo drugega. Odločila sva se, da načrtov ne bova zavrgla, jih pa bova preložila v prihodnost, ko bo potovanje ponovno varno in izvedljivo. Ker imam zdaj veliko prostega časa, ga seveda skušam zapolniti z dejavnostmi, ki so sicer zaradi omejenega časa zmeraj potegnile "ta kratko", je pa tako, da nimava hiše ali stanovanja, ki bi ga lahko prenovila, kjer bi lahko vrtičkala ali kjer bi lahko kaj pospravila. Zato poleg dnevne rekreacije, ki sem jo časovno zdaj precej podaljšala, vseh obveznih opravil in konjičkov še zmeraj ostaja veliko časa.

Verjetno skušajo tudi drugi ljudje po vsem svetu ta čas čim bolj kakovostno preživeti, ga zapolniti. Odločila sem se, da si izpolnim željo, ki jo imam že nekaj časa, in sicer da se naučim meditirati, zato si vsak dan vzamem kakšno uro časa in se posvečam meditaciji. Ni lahko, ampak verjetno je vsak začetek težek, zato bom vztrajala.

Veliko časa posvečam tudi prebiranju knjig, poslušanju glasbe, gledanju dobrih filmov ter razmišljanju in urejanju spominov z najinega dosedanjega potovanja. Ko tako uživam v vsem, kar mi umetniško ustvarjanje nudi, se opomnim, kako pomembni v našem vsakdanjem življenju so pravzaprav umetnost in ljudje, ki jo ustvarjajo. Ne samo, da skozi umetnost opisujejo družbeno dogajanje in kritično dokumentirajo vse družbene in politične nepravičnosti, prikazujejo nam tudi lepote življenja in nam tako dajejo možnost, da se ob pogledu na umetniške stvaritve razveselimo, sprostimo, ter v nas vzbudijo določene občutke. Popeljejo nas lahko v najbolj oddaljene svetove in skozi njihovo ustvarjanje se v nas prebudi fantazija, najbolje pri tem pa je, da so stvaritve večplastne, tako da se lahko dotaknejo vsakogar, čeprav ga določena umetniška smer niti malo ne zanima. Pri posamezniku lahko spodbudijo določen odziv in skozi umetnost lahko tako spoznavamo tujo kulturo in vpliv določene epohe nanjo.

Ker je Bali zadnja destinacija, ki sva jo po poteh Alme Karlin raziskala, so spomini na umetniške stvaritve od tam še najbolj sveži. Na Baliju tradicija ustvarjanja sega daleč v zgodovino, v čas, ko so ljudje ustvarjali zato, da bi svoje stvaritve darovali bogovom. Nekje sem tudi prebrala, da so bili vsi prebivalci Balija še pred množičnim obiskom turistov umetniki, saj jim zaradi rodovitne zemlje in dobrih vremenskih razmer ni bilo treba tako močno garati za pridelek kot kje drugje, zato so imeli na voljo veliko časa, da so se posvetili slikanju, rezbarjenju, kiparstvu, ustvarjanju nakita in pletenju. Prav te umetniške panoge pa so še danes zelo priljubljene oblike ustvarjanja na Baliju. Kar lahko danes kupimo skoraj v vsaki trgovini s spominki na otoku, pa so Balijci pred tem ustvarili za okrasitev templjev in svetišč. Po drugi svetovni vojni in s prihodom zahodnih umetnikov na otok pa se je zahodni vpliv na balijsko umetnost povečal, kar je danes vidno predvsem v slikarstvu. Na Baliju ni nujno oditi v galerijo ali v muzej, saj lahko najdeš toliko iz lesa izrezljanih okraskov, kamenih kipov in drugih umetniških stvaritev pred vhodi v hiše in v templjih in tudi vsakodnevne daritve, ki jih skrbno pripravijo za bogove, se zdijo kot manjše umetniške stvaritve. Obisk galerij vseeno priporočajo, zato sva v Ubudu med drugim tudi obiskala muzej za umetnost Puri Lukisan.

V muzeju Puri Lukisan, kar pomeni "palača slik", hranijo nekaj najlepših in najstarejših umetnin balijskega umetniškega delovanja. Vsekakor pa je med krasno zbirko name naredil velik vtis ustanovitelj muzeja, princ kraljeve družine v Ubudu, Tjokorda Gde Agung Sukawati. Ko je svet nekje okoli leta 1930 odkril balijske umetnike in njihove stvaritve in so zato slike, kipe in druge umetnine z Balija prodajali na vse konce sveta, je Tjokorda Gde Agung Sukawati skupaj z nizozemskim slikarjem Rudolfom Bonnetom izrazil skrb, da kmalu na Baliju ne bodo več imeli lastnih umetnin. Zato sta najprej skupaj ustanovila fundacijo, ki bi ohranjala umetnine doma in jih v svetu promovirala, leta 1956 pa je kot sad delovanja te fundacije vrata odprl muzej za umetnost Puri Lukisan, ki danes hrani izjemno število slik, skulptur in kipov.

V muzeju je bil velik del v eni izmed dvoran namenjen prav princu in ustanovitelju Tjokordi Gdeju Agungu Sukawatiju, ki je kot princ Ubuda tudi gostil za tisti čas zelo pomembne tuje goste. Tako me je presenetilo, da sem v zbirki slik in pisem, ki jih je princ hranil ali vodil korespondenco, videla imena, kot je Robert F. Kennedy, ki se je s princem srečal v letu 1962, štiri leta prej pa sta se s princem ob obisku muzeja Puri Lukisan srečala takratni predsednik Indonezije, Sukarno in Josip Broz – Tito, ki se je takrat mudil na predsedniškem obisku v Indoneziji. Pozneje je Ubud obiskala tudi nizozemska kraljica Juliana, ki ji je princ Tjokorda ponudil – po njegovih besedah – najboljši balijski napitek, kozarec kokosove vode in kos tradicionalnega balijskega peciva, imenovanega crorot. Slike pa pričajo o tem, da je princ znal ustvariti prijetno vzdušje, v katerem so se njegovi gosti zmeraj dobro počutili. V zbirki slik pa me je predvsem očarala slika, kjer princ prevaža na motorju turistko, ki ji je kar tako, v znak dobrodošlice in prijaznosti, razkazal Ubud. Še nikjer doslej na svetu nisem zasledila, da bi bil kdo kraljevega stanu tako prizemljen in odprtega duha, kot je to bil princ Tjokorda. Ni čudno, da so si princa na Baliju vzeli za zgled v turistični industriji in trženju in ga predstavljajo kot idealnega gostitelja, saj je vse goste zmeraj sprejel s spoštovanjem, prijaznostjo, gostoljubjem in z namenom povezovanja.

Zavedam se, da je seveda prav zdaj težko oz. nemogoče obiskati kakšno galerijo ali muzej, je pa dobra novica ta, da je veliko tovrstnih ustanov uredilo virtualni dostop do svojih zbirk in si jih je mogoče ogledati po spletu, in to brezplačno. Vsekakor pa lahko dani čas namenimo lastnemu umetniškemu ustvarjanju, tudi če za to nismo zelo nadarjeni, se lahko na takšen način dobro zamotimo in kdo ve, morda bomo s končnim izdelkom povsem zadovoljni. Morda najdemo zase tako novi konjiček, ki nas bo osrečeval tudi po tem, ko bo izbruh covida-19 že zdavnaj preteklost.

Misel znane ameriške pisateljice Anais Nin, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obiskala Bali, pa povzame njihov odnos do umetnosti tako: "Življenje, religija in umetnost na Baliju se prepletajo v eno. V njihovem jeziku nimajo besede za umetnost ali umetnika, vsakdo je umetnik." Z njeno mislijo se vsekakor strinjam, saj se življenje, religija in umetnost v vsakdanjiku prepletajo, ob svojih poklicih so zame prebivalci Balija vsekakor tudi umetniki. Morda je prav ta preplet razlog, da prebivalci na Baliju izžarevajo takšno uravnoteženost in prijaznost. Če v teh dneh ne najdete navdiha za lastno umetniško ustvarjanje, ki bi vam vsekakor prineslo zadovoljstvo, pa se prepustite poslušanju dobre glasbe, ogledu kakšne slike, kipa ali preberite kakšno dobro knjigo in tudi tako boste dosegli zadovoljstvo in uravnoteženost.