Vse je kazalo na "nezanimiv" finale, vse je kazalo na gladko zmago Argentine po rednem delu, a nogometni bogovi so imeli drugačne načrte. Zgodila se je tekma leta, kaj leta, morda celo stoletja. Tekma za zgodovino.

V Dohi sta se v finalnem obračunu na največjem možnem odru borila klubska soigralca in dva velikana najpomembnejše postranske stvari na svetu, Lionel Messi in Kylian Mbappe. Dvoboj nogometnih generacij, mladostnega Francoza, ki ima pred seboj še celotno kariero, in Argentinca, ki je odigral zadnjo tekmo na SP-jih, je spremljala praktično sleherna duša, ki je pravočasno prišla pred TV-sprejemnike.

Dolgo je kazalo, da bodo že po rednem delu slavili Argentinci, vzdušje med njihovimi navijači je bilo sanjsko, nasprotno so francoski navijači sklonjenih glav spremljali dober del obračuna. Nato se je v filmskem preobratu – v le 97 sekundah – vzdušje obrnilo za 180 stopinj. Menjave Didierja Deschampsa so Francoze prebudile od mrtvih, v hipu so izničili zaostanek dveh golov in tekma je, kot se za finale spodobi, ponovno postala zanimiva.

Ni treba poudarjati, da je vzdušje na drugi strani planeta v kratkem času postalo turobno.

Romantična zgodba 36-letne suše na svetovnih prvenstvih je v 109. minuti iz argentinskega vidika dobila sanjski epilog. Vsaj tako so mislili oboževalci gavčev. Kdo drug kot Messi seveda, 3:2 za Argentino.

Svojo filmsko zgodbo je med argentinskim slavjem na drugi strani spisal Mbappe, ki je v 118. minuti podaljška s hat-trickom z bele točke ponovno izenačil izid in tekmo popeljal do najbolj infarktne končnice, ki jo pozna nogomet – enajstmetrovk. Mbappe je na plečih ponesel svojo državo do možnosti za drugi zaporedni naslov svetovnega prvaka, tudi po zanj še tretji uspešno izvedeni enajstmetrovki.

Nato se je Francozom svet podrl tako na igrišču kot pred televizijskimi ekrani. Dve zaporedni obrambi junaka gavčev med vratnicama Emiliana Martineza sta bili dovolj, da spišeta zgodovino. Zadnji kamenček v mozaiku kariere enega izmed največjih je tako trdno na svojem mestu, v Argentini pa se je začelo slavje vseh slavij.

Navijači v Buenos Airesu so se množično zbrali okoli ikoničnega obeliska na aveniji 9 de Julio. Po zmagi je zavladalo navdušenje, ki se je po zadnjem žvižgu sodnika takoj "razlilo" po ulicah vse države ob vzklikih "Vamos Argentina" (Gremo, Argentina!) in "Dale campeon!" (Gremo, prvak!).

Območje je bilo že zaprto za promet, avtobusi so prenehali voziti, trgovine so se zaprle prej. Poleti na južni polobli so Buenos Aires in druga mesta od poldneva naprej ponujala javni ogled finala na velikih zaslonih, medtem ko so bari in restavracije ponujali posebne ponudbe za ogled nogometa.

Predsednik iz vraževerja ostal doma

Nekateri so za uspeh sledili tudi svojemu vraževerju. Argentinski predsednik Alberto Fernandez si je finale ogledal doma. Za tem stoji dolga tradicija argentinskih voditeljev držav: potem ko so Južnoameričani na SP-ju v Italiji v prisotnosti takratnega predsednika Carlosa Menema leta 1990 proti Kamerunu izgubili z 0:1, so se predsedniki raje držali stran od tekem albiceleste.

Kako so francoski in argentinski navijači spremljali tekmo v različnih delih sveta in veselje Argentincev si oglejte v spodnji galeriji.