Ljubezenska pisma francoskim mornarjem v času sedemletne vojne med Francijo in Veliko Britanijo v 18. stoletju niso bila nikoli odprta, saj do naslovnikov niso prispela. Več kot 100 pisem je sprva veljalo za dokumente brez vojaškega pomena, zato so jih sčasoma prenesli v britanski nacionalni arhiv, kjer so ostala pozabljena v škatli, dokler niso pritegnila pozornosti Renauda Morieuxa, profesorja zgodovine na Univerzi v Cambridgeu.

"Preprosto iz radovednosti sem prosil za pregled te škatle," je povedal. Njegove ugotovitve so bile pozneje objavljene v akademski reviji Annales Histoire Sciences Sociales, poroča Euronews. "Spoznal sem, da sem bil prvi, ki je prebral ta zelo osebna sporočila," je nadaljeval in dodal, da njihovi prejemniki niso imeli sreče prebrati ganljivih zapisov. "Pisma vsebujejo univerzalne človeške izkušnje," je še povedal. Pisma, ki so jih večinoma spisale ženske, pričajo o izkušnjah žena, zaročenk in mater v vojnem času, ki so bile prisiljene same voditi gospodinjstvo in prejemati odločitve v času odsotnosti moških, je razložil profesor. "Lahko bi ti pisala vso noč, tvoja za vedno zvesta žena. Lep večer, dragi, zdaj je polnoč, mislim, da je čas, da se spočijem," je leta 1758 svojemu možu Louisu napisala Marie Dubosc. Louis pisma ni nikoli prejel in njegova žena je umrla naslednje leto, skoraj zagotovo preden so ga Britanci izpustili.

Od predane žene do razočarane matere

Samo leta 1758 so Britanci ujeli tretjino francoskih mornarjev. V celotnem obdobju sedemletne vojne, v kateri je zmagalo zavezništvo pod vodstvom Velike Britanije in Prusije, so jih Britanci pridržali 65.000. Številni so umrli zaradi bolezni in podhranjenosti, drugi pa so bili na koncu izpuščeni. V tem obdobju so bila pisma edini način, da so njihove družine poskušale vzpostaviti stik z njimi. "Ta pisma govorijo o univerzalnih človeških izkušnjah, niso edinstvena za Francijo ali 18. stoletje," je povedal profesor Morieux.

"Razkrivajo, kako se vsi spopadamo z velikimi življenjskimi izzivi. Ko nas od ljubljenih ločijo dogodki, na katere ne moremo vplivati, kot so na primer pandemija ali vojne, se moramo potruditi, da ostanemo v stiku in ohranjati strast," je dodal zgodovinar. Med zanimivejšimi je pismo matere, ki svojemu sinu očita, da ne piše pogosteje: "Bolj mislim nate kot ti name. V vsakem primeru ti želim srečno novo leto, polno Gospodovih blagoslovov. Mislim, da sem za v grob, bolna sem že tri tedne. Pohvali Varina (ladjarskega kolega), samo njegova žena mi sporoča novice o tebi."