Londonski živalski vrt je pred približno tremi tedni in pol delil, da je trop zahodnih nižinskih goril dobil novega člana. Pred kratkim pa je mladiček kritično ogrožene podvrste dobil tudi sorojenca. Potomec mami Effie se je skotil 8. februarja in še ni dobil imena, tudi spol bodo potrdili pozneje.

V nasprotju s prvim porodom samice Mjukuu, ki je potekal brez zapletov, je tokrat oskrbnike močno zaskrbelo zaradi težavnega poroda. Ko se je mala gorila skotila, je bila okoli nje namreč ovita popkovina. Da bi se prepričali, da nič ne gre narobe, so več dni budno spremljali situacijo. Ko so ugotovili, da popkovina ni povzročila nobenih težav, so si oddahnili.

"V veliko olajšanje je bilo videti mladička, kako se hrani, se normalno giblje in zagledati njegove svetle oči, ki kukajo iz maminega naročja," je dejala vodja oddelka za primate Kathryn Sanders in dodala, da so zaposleni vzhičeni nad še enim novorojenčkom, poroča DW.

"Mladiča bosta zdaj odraščala drug ob drugem, podobno kot sta njuna starejša brata ali sestra Alika in Gernot – všeč jima bo, da se bosta stalno lahko z nekom igrala," je še veselo pristavila.

Oba sta potomca Kiburija

Oče obeh mladičev je 19-letni samec Kiburi s srebrnim hrbtom, ki je v živalski vrt prišel s španskega otoka Tenerife v okviru programa vzreje, katerega namen je zagotoviti ohranitev genetsko raznolike in zdrave populacije te podvrste goril, ki imajo sicer rjavosiv kožuh in rdečerjave prsi ter so nekoliko manjše od drugih podvrst goril. Imajo tudi širše lobanje, izrazitejše obrvi in manjša ušesa. Večinoma živijo v družinskih tropih, ki jih vodi samec.

Podmladek tako poleg okrepitve tropa v živalskem vrtu pomembno prispeva k povečanju njihovega števila. Natančno število zahodnih nižinskih goril v divjini ni znano, saj živijo v najgostejših in najbolj odmaknjenih predelih afriških deževnih gozdov. Po podatkih Svetovne organizacije za varstvo narave (WWF) se je število v divjini živečih primerkov v zadnjih 25 letih zmanjšalo za več kot 60 odstotkov, zlasti zaradi krivolova in bolezni.

Tudi če bi odpravili vse grožnje tej podvrsti, bi njihova populacija po mnenju strokovnjakov potrebovala približno 75 let, da bi si opomogla.