Hiša v starem mestnem jedru v Črnomlju, v kateri se prepletajo tradicija, rokodelstvo, umetnost in glasba. V Beli krajini brez brenkanja na tamburico ne mine noben praznik, niti Prešernov.

"Dohtar, ti, jezični dohtar, kaj postopaš ti za mano, ne prepiram se z nobenim, da bi peljal mojo pravdo."

"Lipica. Stoji, stoji tam lipica, pod lipo hladna senčica." "Povodni mož. To videt mladenič se Urški približa, al hotla bi z namo plesati, ji pravi."

Za skupno mizo tri generacije. Zato, ker je danes dan za poezijo.

"Kam. Ko brez miru okrog divjam, prijatli vprašajo me, kam?

Odgovor je – v Belokranjsko izročilo, na maraton recitacij, ki bo potekal ves dan.

"Od jutra že recitiramo, poglejte, kako lepa druščina babic in dedkov, vnukov in otrok je tukaj. Igramo na tamburico in recitiramo, pravo prešerno druženje," je povedala Bernarda Kump iz Belokranjskega izročila.

Listanje Prešernovih zbirk, pogovor o pesniku, brez Zdravljice seveda ne gre. "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan."

Upokojena profesorica angleščine Zvonka Štrbenc pa recitira v angleščini. "Pesem, ki sem jo prebrala, Zdravljico, je Janko Lavrin prevedel pred mnogo leti, ne samo on, mnogi so poskušali prevajati, toda tako dober prevod ni nobeden in mi smo lahko ponosni, ker je Janko Lavrin Belokranjec."

Tako izvemo še ščepec zanimivosti. Na dan, ko je ob čaju in kakem priboljšku lepo tudi kaj prebrati.